pomoč hči
Ne vem več,kaj naj še naredim,Moja 17 letna hči mi večkrat reče,da ne bi šla v šolo,da se v šoli počuti utesnjeno in se gre večkrat zjokat na wc. V šoli ima dobre ocene,s sošolci se razume.
Pravi,da je med odmori najraje sama,ampak je redko,ker veliko sošolcev pride k njej,da jim kaj razloži.Kot da, bo vsak čas imela paničen napad,postane rdeča v obraz in se počuti občasno,kot,da ji pojenja sapa.Ven noče hoditi,gleda tv in telefon,pa čeprav jo prijatelji vabijo,da naj pride vsaj na kak sprehod.
Mi lahko svetujete kam se naj obrnem po pomoč,nasvet,,ker res ne vem več,kako ji pomagati.Postajam vedno bolj nervozna,ker se čutim,da nisem dobra mama zaradi vsega tega. Ali ima tudi kdo od vaših otrok take probleme,Hvala za vaše mišljenje,nasvete,,,,Lep pozdrav.
Začnita hodit v gore. Same. Brez družbe. She is overloadet with interactions – glavna težava introvertov pa še kak perfekcionizem zraven in mora skoz igrat super punco v družbi, čeprav bi najraje se zabubila doma v posteljo. Nekje si mora naloudat baterije, ki ji jih pokurijo sošolci/družba.
[/quote]
punca ima panične napade in tesnobne napade. ni rečeno, da je introvert. izgleda, da ima socialne fobije. ne je zaradi tega izolirat od družbe.
ne tlačit introvertiranosti na vsako socialno fobijo
posledica preveč socialnih interakcij za introverte je utrujenost, ne pa panični napadi, napadi joka na veceju in podobno.
Tudi jaz bi za začetek priporočal sprehode v naravi ali še bolje.. pohajkovanje po gorah. Ne moreš verjeti kako te to napolni z energijo. Šele v drugi fazi bi vključil strokovno pomoč. Na žalost je pri nas obisk psihologa še vedno tabu tema in bi znala hči narobe odreagirati, ko bi ji predstavila to idejo.
Skoda da tamladi mislijo da se slabo pocutijo samo oni.
Ce bi se pogovarjal med seboj bi videl da se jih sploh pri teh letih veliko tako pocut.
Ce pa je se introvert pol jo pa druzba hrup itd izcrpa .
Zdele bojo pocitnice pa naj gre dol z neta sprehod pogovor s tabo ce noce k psihologu vidve sta lahko ena drugi zdravilo. Ti pa pojd na net pa si mal preber kako delujejo intro. Pa ji bos znala postavljat prava vprasanja. Nauc jo tud da vse skrbi v mislih zapakira v balon in ga spusti v luft. Ce sta verni naj skrbi prepusti jezusu. Pomaga
Pa tud globok dihat da kisik pride v vsako celico telesa.
O, kakšne slasti permisivne vzgoje. Ko sem sama nekaj podobnega omenila doma ( pred cca 50 leti) me je fotr pretepel kot boksarsko vrečo mati pa vrešče nadrla z vsemi izrazi, ki jim takrat nisem poznala pomena, kaj čmo še ni bilo interneta in cajtngi pa literatura so bili zelo puristični.
“Dokler žreš ( tisti malo bolj izobraženi so uporabili izraz ješ) moj kruh boš delala kar jaz zahtevam!” pika, amen in tako je bilo. Sem pa takoj, ko sem napolnila 18 let pobegnila od doma. Saj mi nič ne morejo, ker sem polnoletna so bile moje besede. Šolanje je zaradi te pameti trajalo 30 let namesto 12 ali 16 kot bi lahko. Pa tudi v tako imenovanem realsocializmu šolanje ob delu ni bilo prav poceni. Garala sem pa do penzije kot vlečni konj. No, kurbala se nisem. To so mi uspeli privzgojiti. Čeprav se mi zdi, da so tiste, ki so se to šle in ne se varat ni jih bilo malo tudi iz farških familij bolje živele.
S straši nisem imel stika do očetove smrti, potem je mama prijokala k meni, da rabi mojo pomoč. Saj jo je dobila. Samo četrto božjo zapoved smo mi pa zagnusili za sedem nadaljnjih življenj.
Ne trdim, da je bila surova vzgoja ( če ji sploh lahko tako rečemo) iz preteklosti v redu. A to kar se greste preveč preplašeni starši danes je pa le prehudo. Daj punci pojasni vse “slasti” samostojnega življenja brez izobrazbe, pa bo mogoče pomagalo.
Najprej naj te potolažim: nisi slaba mama, pač pa si dobra mama, ki jo skrbi za hčerko! Hčerka preživlja neko krizo, nekaj ji leži na duši. Temeljito se pogovori z njo. Naj ti zaupa, kaj jo pravzaprav muči. Morda so problemi globji.
Morda so njene težave samo prehodnega značaja, če pa gre za tesnobo, depresijo, panične napade, pa potrebuje pomoč zdravnika oz. psihiatra. Se pravi, potrebuje strokovno pomoč.
Vse dobro!