Kje so Jugoslovani jemali lire in šilinge, da so redno hodili v Trst in Celovec po nakupih? Povprečna plača je bila takrat menda 100 nemških mark, pa je bilo za ta denar treba položnice plačat,kupit hrano, obleko, obutev, gradbeni material za bajto zidat … Kako je lahko od te revščine ostalo še za prašek, kofe, banane in kavbojke čez mejo, kjer so bile visoke kapitalistične cene? Pravijo, da so gastarbajterji pošiljali denar iz tujine, ampak vsaka družina ni imela nekoga v tujini. Tudi vsaka deseta ne, po nakupih je pa ven hodila večina. Drugi spet pravijo, da so nas Američani s krediti futrali. Kako pa je prišel en Jugoslovan do ameriškega kredita? Ameriških bank v jugi ni bilo, pa tudi če bi bile, kaj bi en reven jugovič lahko zastavil v poroštvo za ameriški kredit? Svoje otroke? Od kje v tisti socialistični revščini raji denar, da je tako masovno hodila praznit italijanske in avstrijske trgovine?

Ven po nakupih so večinoma hodili Ljubljančani (Italija) in Mariborčani (Avstrija), ki so bili v primerjavi s podeželjčani vedno bolj gmotni. V krogu meni poznanih se ni hodilo v tujino, kvečjemu kak direktor na poslovna potovanja.

Od kod potem v Trstu cele kolone avtobusov iz republik bivše Juge? Po standardu je imela Slovenija najvišje plače.
Moja starša sta bila navadna delavca, pa se je hodilo vsaj 1x na mesec v Avstrijo in vsako sezono v Trst. Hodili smo skupaj s sosedi in si delli stroške poti.

Plače pa niso bile po 100dem. Moj oče je imel po Markovičevem dinarju okoli 2k dem plače, mama pa okoli 1k, s tem, da je mama imela mini minimalca. Marke in šilingi so se kupovali pri nas, so se preprodajali, kdor je ime pa koga v tujini, je upoval od njih, ker oni, ko so prišli domov, so potrebovali dinarje. Lire smo kupovali v Italiji.

dobra tema in, kot je ta pred mano omenil, so se dinarji za lire komot menjali v Trstu in Gorici, marke si pa kupil od prodajalecev na petrolu, gasarbajterjev, šoferjev, pa sej mislim, da so v osemdesetih letih komot to tud v bankah kupoval, se ne spomnim več dobr, sm cenejš je bilo, če si jih na črno.. Po nakupe smo šli pa ene 3..4 krat na leto, ni bilo to vsak mesec… Od kje denar se ni noben vprašal, lahko se bi isto vprašal dons za Slovenijo, od kje je zadolžena za 33 miljard evrov in ali se je zato zadolžila, da imajo eni 20 jurjev plače mesečno, ali zarad tega, da se lahko vsi vozimo v novejših avtomobilih, motorjih, specialnih koleseh za 3 jurje…, na cesti je dost te smetena, nč oldtajmerjev..

Moja stara mama je redno hodila v italijo pa tud v avstrijo v soping
Bil je denar in tudi druge mestne gospe so hodile tako kot ona,slo jih je vec skupi
Jaz sem ze takrat imela puncke in to take k jih pri nas ni bilo pa ne sam puncke tud druge stvari .vse je prinesla iz tujine.to da niso mogli nikamor v jugi so navadne bucke kot tudi to ,da je bilo zivlenje zanic in da ni bilo denarja. Tolk ko zdaj ga ni bilo ampak bil pa je

Aha, potem je bil denar v času SFRJ za šopinge. Zanimivo. Nekateri tu gor pravijo, da ni bilo ne denarja, ne blaga itd. Skratka malo manj kot da so ljudje na vsakem vogalu umirali od lakote … nekateri bi rekli da smo bili Venezuela.

Temu se je reklo da so se “znašli” in isti isti sistem obstaja še danes. Npr. nakupi “na davčno” :)))

In nakupi cez mejo tudi, samo da zdaj kupujemo preko spleta in to iz Kitajske, Anglike, Amerike,…

Šla sem sama z vlakom, z denarjem od štipendije. Po hlače, ker nisem bila po Jusu.

Denarja je bilo dovolj, vsaj midva s fantom sva imela velike plače. Problem je bil v tem, ker se tu ni dobilo ničesar. Sem šla v LJ po trgovinah da si kupim kostim, plašč, čevlje, torbico, pa sem po štirih urah prišla domov brez vsega, ker ni bilo ničesar uporabnega za kupit. Potem sva šla vsako soboto v Gorico ali Trst in sva prišla s polnim avtom nazaj, od oblek, čevljev, torbic, gospodinjskih predmetov in hrane. Sem in tja pa v Celovec na podobne nakupe. Nobenih kreditov, minusov ni bilo potrebno. Vse smo imeli, pa še denar je ostal. Res pa je, da sva oba imela dobre službe. Če nisi imel dobro plačane službe ali bil sploh brez službe, pa kje s podeželja doma, potem verjamem, da je pa bilo težko. Jaz imam samo lepe spomine na tiste čase. Saj bi še zdaj hodila v Italijo, samo so vse trgovine propadle, so samo še Kitajci s svojim poflom. Hrana je pa itak zdaj ista povsod.

Marsikaj je propadlo v ITA in AUT čez mejo, ko smo nehali jugosi tja denar nosit.

Gastarbajterjev je bilo na Slovenskem in v Kroaciji res veliko. 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odstotkov bi znala biti realna številka gastarberjerji in zdomci.

Praznit trgovin ni hodil nihče, so pa pač ‘po socialistično’ delali v službi, nato pa ‘po soaclistično’ popoldan še pobirali kakšne vreče cementa, ki so slučajno padle s kamiona, pa padlo vrečo pretopili v marke pa šilinge, pa šli kupit kar so pač nujno potrebovali.

Denar je pa USA šenkavala Jugi, fizičnim osebam pač ne. Večinoma so ga porabili ‘tovariši’.

Iz Zahoda uvožen konjak, ki ga piješ v vili, ki si jo ukradel pravemu lastniku, pač stane.

Od kod potem v Trstu cele kolone avtobusov iz republik bivše Juge? Po standardu je imela Slovenija najvišje plače.
Moja starša sta bila navadna delavca, pa se je hodilo vsaj 1x na mesec v Avstrijo in vsako sezono v Trst. Hodili smo skupaj s sosedi in si delli stroške poti.

Plače pa niso bile po 100dem. Moj oče je imel po Markovičevem dinarju okoli 2k dem plače, mama pa okoli 1k, s tem, da je mama imela mini minimalca. Marke in šilingi so se kupovali pri nas, so se preprodajali, kdor je ime pa koga v tujini, je upoval od njih, ker oni, ko so prišli domov, so potrebovali dinarje. Lire smo kupovali v Italiji.
[/quote]

A so skupaj najeli bus? Očitno je bila kar kriza, če je bilo treba deliti stroške.

A so skupaj najeli bus? Očitno je bila kar kriza, če je bilo treba deliti stroške.
[/quote]

Busi so masovno vozili iz Bosne in Srbije v Trst, imeli so redne linije in po firmah kolektivne izlete v Trst. Tudi vlaki so bili nabito polni Jugosov.
Glede stroškov, sori, udi danes, recimo, se moje kolegice zmenijo in gredo v šoping v Gardz ali v Italijo in si delijo stroške. Kaj je to kaj takega? Pa verjamem, da so precej bolj naloudane od tebe.

Če ne bi bilo programa UNRRA bi dejasko umrli od lakote po vojni.

Če ne bi bilo programa UNRRA bi dejasko umrli od lakote po vojni.
[/quote]

V vsaki vojni je humanitarna pomoč in po vsaki vojni se vojnemu območju pomaga. Tudi v Bosni in na Hrvškem je bilo tako.
Moji starši so rojeni med vojno, tast in tašča po vojni, odraščali na kmetih in oboji pravijo, da lakote niso poznali, da res niso imeli super šajni čevljev in milijon igrač, pa delati so morali, a lačni niso bili nikoli.

Če ne bi bilo programa UNRRA bi dejasko umrli od lakote po vojni.
[/quote]

Po vojni bi marsikje umrli od lakote. Realnost je bila taka, da skoraj nikjer ni bilo presežkov, ni bilo produkcijskih kapacitet … marsikje se je postavljalo na novo kjer je bilo zrušeno v času vojne itd.

Tle ob meji se je menjavalo denar ljudem, ki so hodili iz drugih koncev države in tako se je služilo z menjavo denarja.
Drugi del je z nabavo blaga (švercanjem), ki ga takrat ni bilo pri nas in se ga je naprej prodajalo (kava, kavbojke,….)
Tehnična roba in kaki deli posebno za kmetijstvo s tem se je tudi lepo služilo.
Prednost smo imeli takrat ker nismo imeli samo potnih listov, ampak tudi propustnice, na katere smo imeli neke določene pravice za koristit.
So pa bili kar strogi pri pregledu blaga.

Nujno rabimo da resite tole anketo, zelo je kratka a res nujno rabimm, najlepsa hvala. Lahko jo delite. http://www.mojaanketa.si/anketa/653454936/
2Zelo bom res hvalezen, ce poznate kake popotnike da bi tole resili, bi bil res zelo hvalezen

Po letu 2004, ker se ni več splačalo, ko nismo mogli več uveljavljat in kupovat brez IVE. Od takrat dalje je začelo vse propadat, ko smo šli v EU.

1. ☺

rezultat tega razvrata je bila vojna in sedanje ubogajme raja.

V vsaki vojni je humanitarna pomoč in po vsaki vojni se vojnemu območju pomaga. Tudi v Bosni in na Hrvškem je bilo tako.
Moji starši so rojeni med vojno, tast in tašča po vojni, odraščali na kmetih in oboji pravijo, da lakote niso poznali, da res niso imeli super šajni čevljev in milijon igrač, pa delati so morali, a lačni niso bili nikoli.
[/quote]

Jasno, da ne, ko pa so jih imperialisti futrali. In medtem ko je bilo preživetje navadnih ljudi na kocki in odvisno od paketov iz tujine, so ‘prvi med enakimi’ živeli v vilah, se na Strmolu dobivali na biljardu, pili izbrane alkoholne pijače, žrli na polno in se okrog vozili z avti, medtem ko je bilo za navadne ljudi tedaj že kolo pravo bogastvo.

Komunisti radi omenjajo kapitulacijo von Löhra kot nek izjemen uspeh. Zamolčijo pa, da se je kmalu po predaji, preprosto odpeljal, saj je partizan, ki bi ga moral varovati, imel tedaj daleč pomembnejšo vlogo, moral je priskrbeti limuzino znanemu komunističnemu veljaku.

Takole je bilo v Jugoslaviji: Američani so nas do prvih svobodnih volitev leta 1990 pitali z UNRRA paketi, v katerih so bili poleg hrane tudi Gorenjevi pralni stroji in štedilniki, LTH hladilniki, mikserji od Iskre, Ei Niš Televizorji, Zastavini fički in stoenke, Varteksova konfekcija, Meblovo pohištvo … Vse to nam je bilo podarjeno – Made in USA. Račune za elektriko, kurjavo, tekočo vodo in ostalo je poravnal Mednarodni denarni sklad, tako je socialističnemu državljanu ostala cela mesečna plača, ki jo je zamenjal za nekaj lir in šilingov, potem pa preko močno zastražene in neprodušno zaprte meje v tujino po kapitalistične dobrote. Kot da vse to ne bi bilo dovolj, so nam velikodušni imperialisti iz čiste ljubezni do bližnjega podarili še nekaj sto milijard dolarjev za tringelt. Potomci belogardistov pa danes iz čiste zlobe in nespoštovanja do zahodnih dobrotnikov nesramno lažejo, da smo v socializmu tolkli revščino in stradali, kot da nam Američani niso nič dali.

V vsakem sistemu imaš reveže in bogataše in tisti iz srednjega in višjega sloja so se večinoma posluževali takšnim nakupom.