iskanje primernega partnerja
Sem izobražena, umirjena, vedra ženska pri 35-ih, ki je trenutno samska. Verjetno je delen razlog za samskost, da sem nekoliko bolj introvertirana oseba. Vem, da je pri teh letih iskanje partnerja nekoliko bolj zahtevna naloga. Vseeno pa menim, da tako kot jaz nekje obstaja prijeten samski moški, ki ima rad naravo, je pošten in v tem ponorelem svetu še ceni določene vrednote ter so mu všeč tudi bolj umirjene ženske. Dragi bralci, ali morda kdo pozna koga takšnih lastnosti?
Eno je pogreša sex? Količinsko ali kvaliteten izpolnjujoč. To je sedaj vprašanje?
Ali zna sploh prepoznati razliko😀?
Bla, bla, bla.. introvertni ljudje enako hitro in lahkotno najdejo partnerje. Razlika je samo v tem, da se ne odločijo za čisto vsakogar (ene par pogojev več imajo, kar v človeških možganih traja tistih par milisekund dlje).
Introvertni imajo enako radi ljudi, samo v bolj intimnih skupinah – kar pomeni, da prej najdejo sebi potrebnega partnerja.
Razlog torej ni iskati v introvertnosti sami, temveč še drugih dejavnikih.
seveda poznam take moške in v tvojih letih so vsi oddani, saj se ženske grebejo za take moške.
Stara si 35 let in na tebi je odgovor ali hočeš imeti otroke ali ne. Če jih hočeš imeti, boš morala nehat vihat nos in začeti poskušati moške. Enostavno greš po vrsti, eden ti bo že ustrezal. Če ti to ne rata, pa pojdi na umetno oploditev na Madžarsko, v Prago, Srbijo…. ali pač kam, kjer samskost ni ovira.
Če kaj hočeš od življenja boš morala zgrabiti bika za roge in v akcijo.
Pa še okoli introvertiranosti – razlika med ekstra in introvertiranimi je samo v tem, ta ektrači energijo od ljudi jemljejo, intrači jo pa dajejo. Zato so zaradi odnosov tudi bolj izčrpani in se jim izogibajo, ker so stalno na zgubi.
Poznaš moške? Jih znaš popredalčkati? Ko vidiš in se pogovarjaš z nekom, da veš kam spada.Med tiste, ki ne pašejo k tebi, med tiste ki delno pašejo in take, ki bi bili tvoj dober par.
Se dovolj poznaš? Veš kaj ti ustreza in kaj ti ne?
Najti boš morala nekoga, ki ima rad vse tisto, kar imaš rada ti in ti bo čimbolj podoben v razmišljanju.
Si zapečkarska, imaš rada morje ali planine, poješ v zboru, športaš, tečeš, kolesariš, ne maraš velikih sprememb?
Se rada pogovarjaš in se znaš pogovarjati, le velika družba ti ne paše?
Ena od možnosti : moja sodelavka je našla moža v posredovalnici.
Pa še ena : da si najdeš preverjenega, takega, ki ga že poznaš kot sošolca, prijatelja, od sorodnikov prijatelja. Ko približno veš, kako deluje in iz kakšne družine je.
Poznaš moške? Jih znaš popredalčkati? Ko vidiš in se pogovarjaš z nekom, da veš kam spada.Med tiste, ki ne pašejo k tebi, med tiste ki delno pašejo in take, ki bi bili tvoj dober par.
Se dovolj poznaš? Veš kaj ti ustreza in kaj ti ne?
Najti boš morala nekoga, ki ima rad vse tisto, kar imaš rada ti in ti bo čimbolj podoben v razmišljanju.
Si zapečkarska, imaš rada morje ali planine, poješ v zboru, športaš, tečeš, kolesariš, ne maraš velikih sprememb?
Se rada pogovarjaš in se znaš pogovarjati, le velika družba ti ne paše?
Ena od možnosti : moja sodelavka je našla moža v posredovalnici.
Pa še ena : da si najdeš preverjenega, takega, ki ga že poznaš kot sošolca, prijatelja, od sorodnikov prijatelja. Ko približno veš, kako deluje in iz kakšne družine je.
[/quote]
Še en vredu nasvet :). Mislim, da znam ocenit kakšen človek je nekdo in v kakšni meri bi bil lahko kompatibilen. Seveda način predalčkanja ljudi spet ni pravi, saj smo si ljudje zelo raznoliki in vsak ima svoje nianse. Ima pa vsak od nas neke okvirne kriterije, kaj je še sprejemljivo za nas. Verjetno sem malo bolj zapečkarski človek in nisem ravno človek sprememb, čeprav se rada lotim najrazličnejših stvari. Od naštetih hobijev jih tudi večino počnem od športa, glasbe, izletov itd. Pogovarjam se rada in tudi ljudje me imajo radi za sogovornika, ker mislim, da imam sposobnost poslušanja sočloveka. Prevelika družba pa mi res ne ustreza preveč. Glede iskanja partnerja, ki bi ga preverjeno poznala, so žal kar jih jaz poznam v večini oddani, je pa to sigurno najboljša varianta.
Bla, bla, bla.. introvertni ljudje enako hitro in lahkotno najdejo partnerje. Razlika je samo v tem, da se ne odločijo za čisto vsakogar (ene par pogojev več imajo, kar v človeških možganih traja tistih par milisekund dlje).
Introvertni imajo enako radi ljudi, samo v bolj intimnih skupinah – kar pomeni, da prej najdejo sebi potrebnega partnerja.
Razlog torej ni iskati v introvertnosti sami, temveč še drugih dejavnikih.
[/quote]
Jaz se pa ne strinjam s teboj.
Introvertiranost je še kako ovira, da najdeš partnerja.
Recimo jaz sem introvertirana. Ne hodim na žurke, ker mi je tak džumbus preprosto muka. Posledično ne spoznam kaj veliko ljudi. Ko grem na potovanje, smučat, na izlet, ne silim v druge ljudi, jih ne ogovarjam. Posledično spoznam bolj malo ljudi. V službi ne razpravljam o svojih zasebnih stvareh, tako, da tudi ne tvorim družabnih vezi. Na FB tudi ne razgaljam svojega življenja, tako, da tudi na ta način ne pritegujem ljudi. Ko sem vendarle v družbi, jasno vidim, da družabni ekstroverti spoznajo na kupe ljudi, čvekajo z njimi, se znajo it smalltalk, jaz pa ždim nekje na samem in čakam, da me mogoče kdo kaj ogovori.
Tako, da nedružabnost, introvertiranost, zaprtost vase, … vse to še kako ovira pri iskanju partnerja, iskanju prijateljev, družbe in ja tudi službe. V službi recimo sem prava črna ovca, ker se ne grem teh žurov, ker mi je ves džumbus odveč.
Pa recimo še zdaleč nisem zapečkarka, veliko potujem, veliko imam hobijev. Ampak družbe, kolegov, prijateljev pa nimam, kaj šele partnerja. V bistvu sem se že pred leti sprijaznila, da bom pač večno samska.
Jaz se pa ne strinjam s teboj.
Introvertiranost je še kako ovira, da najdeš partnerja.
Recimo jaz sem introvertirana. Ne hodim na žurke, ker mi je tak džumbus preprosto muka. Posledično ne spoznam kaj veliko ljudi. Ko grem na potovanje, smučat, na izlet, ne silim v druge ljudi, jih ne ogovarjam. Posledično spoznam bolj malo ljudi. V službi ne razpravljam o svojih zasebnih stvareh, tako, da tudi ne tvorim družabnih vezi. Na FB tudi ne razgaljam svojega življenja, tako, da tudi na ta način ne pritegujem ljudi. Ko sem vendarle v družbi, jasno vidim, da družabni ekstroverti spoznajo na kupe ljudi, čvekajo z njimi, se znajo it smalltalk, jaz pa ždim nekje na samem in čakam, da me mogoče kdo kaj ogovori.
Tako, da nedružabnost, introvertiranost, zaprtost vase, … vse to še kako ovira pri iskanju partnerja, iskanju prijateljev, družbe in ja tudi službe. V službi recimo sem prava črna ovca, ker se ne grem teh žurov, ker mi je ves džumbus odveč.
Pa recimo še zdaleč nisem zapečkarka, veliko potujem, veliko imam hobijev. Ampak družbe, kolegov, prijateljev pa nimam, kaj šele partnerja. V bistvu sem se že pred leti sprijaznila, da bom pač večno samska.
[/quote]
Ne razlikujete najbolje introvertnosti in nedružabnosti.
Introvertni ljudje niso avtomatično samotarji. Pravzaprav sploh to niso. Na žure enako gredo, samo si najdejo svojo skupino ljudi, svoj kot.. svoj “obvladljivi” košček.
Pomembnejša je vsebina od kvantitete.
Zato so ekstorverti lahko z veseljem v Diskoteki (danes “Clubu”), introvert pretežno trpi, ker je komunikacija le vizuelna prezentacija.. nobene vsebine.
Preberit si od Susan Cain – TIHI – Moč introvertnih ljudi v svetu, ki ne zna molčati
[img]https://www.bukla.si/pic/product/l/tihi.jpg[/img]
Kot rečno, razlog ni v (popolnoma napačno) avto-diagnosticirani “introvertnosti”, temveč v dodatnih razlogih in povodih.
En takšen zanimiv aspekt je dejstvo, da so v zadnjem stoletju preko psihologije in njene popularnosti prišli do masovne zablode, da je zgolj intimnost tisto nekaj najbolj pomembnega v človeškem življenju.
Cel pok ljudi v zgodovini (kot v tem trenutku) je, ki zelo dobro funkcionirajo z zgolj medlo intimnostjo ali celo nikakršno.
Večina CEO je funkcionalnih sociopatov (pravzaprav je to psihopat), ki ne zmorejo imeti intimnih odnosov (v pravem pomenu besede).. pa tudi Nikolo Teslo bi lahko sem uvrstili in še marsikoga.
Dogma psihologije je, da se lahko “samouresničimo” zgolj s pomočjo intime. Kar seveda ne drži.
Pozabili so na tisočletne prakse puščavnikov, kot različnih meniških redov, kjer ravno preko OSAME prideš do določenih spoznanj itd.
Vprašanje je torej, koliko je v vas iskrene želje po družbi oz. Intimi.. koliko pa je to reklamne dogme družbe, da “pač morate z nekom biti”.
Ne rabite!
🙂
Stepni Volk, zdaj si pa naložil, ampak niti pod razno me ne prepričaš. Mislim, da bolj slabo ti poznaš introverte.
Ti bom opisala zadnji primer ene službene žurke, novoletne. Kot introvertka sem bila že prej vsa v strahu, ker sem morala na ta žur. Pa je zgledalo takole: cca 30 ljudi, skoraj same ženske. Že pred žurom so ga pile na veliko, potem na žuru sploh. Eno samo režanje breze veze, divja muzika, ki je nabijala na polno, potem že nek ples pa plazenje po moških (tistih par, ki jih je bilo tam). V glavnem bedno na kvadart, če si introvert. In potem se še najde par vsiljivk, ki težijo ja zakaj pa ti ne piješ pa zakaj ti ne plešeš (sorry, ampak ples z žensko mi je pa res adijo pamet), obup. Čvek pa o moških, o otrocih, plenicah, rojevanju, nosečnosti, o pijači, o žurih, o familijah, cunjah, šminkah, frizerjih nič kar bi me zanimalo. In vsi so hvalili kako super je bil žur, razen jaz. Z vidika introverta so take stvari čista muka.