Mamica – kariera in sigurnost ali ljubezen?
Pozdravljeni,
Znasla sem se v meni tezki situaciji. Torej sem mamica dveh otrok. Samohranilka sem kakih 5 let, odkar nas je oce otrok zapustil. Ta cas sem res veliko delala, da bi nam zagotovila normalno in preskbljeno zivljenje, saj od oceta otrok, zal neke pomoci nimamo. Ne mislim samo na denar, tudi ne zmeni se za otroke.
Veliko sem delala na svoji karieri in moram povedat, da se mi odpira veliko vrat ter da postajam zelo uspesna.
Pa vendar..Spoznala sem moskega, ki mi je pisan na kozo. Ujameva se v vseh pogledih, le v enem nikakor-kariera. Je zelo druzinski tip cloveka, a mu kariera ne pomeni kaj dosti. Veckrat mi ocita, da se zenem prevec, da bi lahko zivela cisto normalno, kot vsi ostali ljudje. Da bi lahko zaceli na novo vsi skupaj.
En izmed poslovnih partnerjev, ki jr tudi moj prijatelj se mu zelo dopadem. Dober clovek je, ima zlato srce in tudi sam je izredno ambiciozen. Ce ne bi ze poznala moskega, ki mi je pisan na kozo, bi bil on idealen. Pa vendar ni.
Torej, kaj predlagate, kaj menite? Naj pozabim, zakljucim zadevo z moskim mojih sanj, se posvetim karieri, da bosta moja otroka in jaz ziveli cim boljse, lepse, mogoce cez cas dam moznost poslovnemu partnerju ali naj premaga ljubezen?
P.S: otrok nisem mesala v te zadeve. Hocem reci, ne vedo nic 🙂
Ne vem no, ampak vprašaj se, kaj so tvoje ”sanje” pravzaprav?
Sanje naj bi bile nekaj več kot realnost, ki jo živimo in nikakor manj.
In ta “moški tvojih sanj” se mi zdi, da je za sanje veliko premalo.
Če stremiš h karieri, izobraževanju, ti verjetno že v osnovi tudi samostojnost, finančna neodvisnost, pomenita ogromno.
Torej so sanje o svobodi, zase, ter tudi skupaj z otroki verjetno visoko na prioritetni listi tvojih “sanj”.
Kako se tukaj lahko umesti “moški tvojih sanj”, ko niti približno tega ne razume, verjetno tudi ne podpora (ali pa bo nestrinjanje izražal s časoma bolj transparentno in posesivno)?
Moški tvojih sanj, bo takrat in tista oseba, ki te bo sprejemala in PODPIRALA celostno, v kompletu, s tvojo kariero, otroci. To ne pomeni, da ne bosta imela konfliktov, ampak pomeni, da se bosta tudi v reševanju le teh in vajine različnosti (kar je normalno), znala podpirat, imela interes reševanja, bila sposobna kompromisov.
Očitanje (večkrat ti očita..) ne spada ne v tolerantnost, ne v reševanje, ne v podporo.
sem prebrala in bi napisala točno to, kar je že Lea39. Moški tvojih sanj – resnično je samo to, da so to tvoje neosnovane sanje. Ta moški te je pritegnil najbrž zaradi ene tvoje nerešene travme, najbrž pomanjkanja ljubezni v otroštvu in sedaj misliš, da moraš za ” ljubezen” vse žrtvovati, samo tako je boš vredna.
Do sedaj te kariera, pa si bila sama, ni ovirala, da ne bi poskrbela za otroke, sedaj bo pa to temu penisaču tako napoti?
sicer mi tudi ni jasno, da imaš na eni strani “moškega svojih sanj”, pa vendarle še po drugih moških hkrati pogleduješ?
Ustavi se in poskusi resnično začutiti sebe. Sedaj si sredi ene velike zmede. Potem boš tudi vedela, kaj storiti.
Že v osnovi je maksimalen kiks prelagati odločitev o vas in vaših “sanjah” na druge.
Sicer vas ne poznamo, niti resničnost navedenih stvari.. ampak kot sledi zapisana zgodbica lahko rečemo le to, da kognitivna disonanca kaže v sledečo smer:
Ko vas je “vaš moški”, oče otrok, zapustil.. ste tudi vi “zapustili” moške. Poprijeli ste kariero v stilu starega pregovora: “Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi.”
Moškim ne zaupate več, zato se obkrožate s točno takšnimi, s katerimi lahko ponovno doživite osnovno travmo: zapustitev.
Če izberete karierista, vas je ta že zapustil.. saj je zrcalna podoba vas: raje ima vrabčka v roki. Vi torej niste pomembni, ste na drugem mestu.
Paradoks je, da tudi drugi tip “kvazi družinski” enako obožuje le vrabčke, saj mu vi niste pomembni.. ste na drugem mestu.. prva je “družina”. Kjer pa je v velikem številu primerov le izgovor za manipulativni vzvod, kot je že Levinja39. Z veliko verjetnostjo mu namreč ne gre za družino temveč nadzor in lastninjenje vas.. če bi mu bilo do družinskosti, bi namreč imeli vso svobodo, ker se kariera in družina ne izključuje (izjema workoholizem, ki pa je v osnovi le taktika izmikanja odnosom – beg celo pred vrabčkom).
Kakor koli se obrnete: Ste že zapuščeni. Zapustil vas je oče vaših otrok,
Zapustil vas je že karierist (še preden se vas dotakne),
Zapustil vas je “družinski moški” (ker je prioriteta obvladovati vas).
Tako, da glede na to, da so vsi “zlatega srca”, bi bilo morda bolje pognati kri in rdečo barvo v vašem srcu in poiskati tokrat z čustvi, krvjo.. in riskirati v rdeči barvi življenja in dejanske ljubezni. Torej stran od zlatih vrabčkov..
Pozdravljeni.
Zelo malo ste napisali o pomembnih ostalih okoliščinah, ki močno vplivajo na izgradnjo vsaj okvirnega pogleda na situacijo. Predenj napišem svoje mnenje, mi prosim odgovorite na vprašanja:
– Koliko sta stara vaša otroka?
– Okvirno koliko časa preživite z njima?
– Kdo je z otrokoma, kadar vi zaradi drugih obveznosti ne morete biti oz. kako imate organizirano varstvo?
– Kako dobro vam uspeva “izključiti” posel, ko ste z otrokoma?
– Kaj naredite za svoje duševno in telesno zdravje?
– Kaj vi čutite do poslovnega partnerja o katerem pišete?
Bolj iskreno boste odgovorili, bolj objektiven bo moj odgovor.
Imaš možnost biti z moškim tvojih sanj in ti na forumu sprašuješ, ali naj ostaneš z njim ?
Bojim se, da je tukaj v igri bolj preračunljivost, kot ljubezen.
Ti si idealen partner brez napak ?
Kolikšen del cene za tvojo kariero plačujeta tvoja otroka ?
Tako na slepo je nemogoče svetovati. Mislim pa, da bi bolj družinsko usmerjen partner verjetno bolje uravnotežil družino, kot še en karierist.
Kako sta? (bi) otroka sprejela vsakega od potencialnih partnerjev in obratno ?
Kako dobro res poznaš oba ?
Pozdravljeni g.Topovsek,
Moja otroka sta stara 5 in 6 let. Z njima prezivim ves prosti cas, ki ga seveda imam na razpolago. Torej vikende in dva krat na teden popoldan. Ko delam, ju pazijo moji starsi. Ko sem z njima se res trudim izkljuciti posel in se temu posvetiti, ko spita.
Za moje dusevno zdravje berem, ko imam le cas, kar pa ga iskreno ostane malo. Nasploh sem zelo aktivna telesno, saj je tudi taka moja sluzba – bolj kot ne terenska, razgibana.
Kaj cutim do poslovnega partnerja… iskreno vam povem, da prijateljstvo in pa seveda hvaleznost, ker res naredi veliko zame, meni v korist.
Pozdravljeni Stepnu_Volk,
Zal so vase domneve popolnoma napacne. Pa to ne recem kar tako. Od takrat naprej, ko me je zapustil oce otrok se izogibam podobnim moskim in mi njemu podobni nikakor ne dajejo obcutka “domacnosti”.
S tem poslovnim partnerjem imava namrec podobne poglede na svet, karakterno se ujameva. Ves svoj prosti cas bi namenil meni oz. nam itd. Moski mojih sanj je druzinski, mogoce mate prav da bolj lastniski kar se tice mene, ne vem.
Vem in prav lepo se znajdem sama, tako da nekoga za sreco res ne rabim, ne pocitim se osamljeno na noben nacin. Pri obema sem visoko, na prvem mestu, nikakor na drugem. Tokrat ste se malo usteli. Razumem pa poanto tega kar ste napisali.
Že v osnovi je maksimalen kiks prelagati odločitev o vas in vaših “sanjah” na druge.
Sicer vas ne poznamo, niti resničnost navedenih stvari.. ampak kot sledi zapisana zgodbica lahko rečemo le to, da kognitivna disonanca kaže v sledečo smer:
Ko vas je “vaš moški”, oče otrok, zapustil.. ste tudi vi “zapustili” moške. Poprijeli ste kariero v stilu starega pregovora: “Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi.”
Moškim ne zaupate več, zato se obkrožate s točno takšnimi, s katerimi lahko ponovno doživite osnovno travmo: zapustitev.
Če izberete karierista, vas je ta že zapustil.. saj je zrcalna podoba vas: raje ima vrabčka v roki. Vi torej niste pomembni, ste na drugem mestu.
Paradoks je, da tudi drugi tip “kvazi družinski” enako obožuje le vrabčke, saj mu vi niste pomembni.. ste na drugem mestu.. prva je “družina”. Kjer pa je v velikem številu primerov le izgovor za manipulativni vzvod, kot je že Levinja39. Z veliko verjetnostjo mu namreč ne gre za družino temveč nadzor in lastninjenje vas.. če bi mu bilo do družinskosti, bi namreč imeli vso svobodo, ker se kariera in družina ne izključuje (izjema workoholizem, ki pa je v osnovi le taktika izmikanja odnosom – beg celo pred vrabčkom).
Kakor koli se obrnete: Ste že zapuščeni. Zapustil vas je oče vaših otrok,
Zapustil vas je že karierist (še preden se vas dotakne),
Zapustil vas je “družinski moški” (ker je prioriteta obvladovati vas).
Tako, da glede na to, da so vsi “zlatega srca”, bi bilo morda bolje pognati kri in rdečo barvo v vašem srcu in poiskati tokrat z čustvi, krvjo.. in riskirati v rdeči barvi življenja in dejanske ljubezni. Torej stran od zlatih vrabčkov..
[/Quote]
Pozdravljeni,
Ja res na forumu to sprasujem, ker se ne rada odlocam naglo, nepremisljeno. Raje premislim sto krat in takrat tako, kot se mi zdi da je prav, pa cetudi se izkaze da ni bilo. Sprasujem pa zato, ker rada slisim menje nevtralnih ljudi, saj so odgovori bolj realni se mi zdi. Je treba kdaj poleg srca tudi uporabiti glavo. Pri bivsem je vedno odlocalo le srce, pa se ni koncalo dobro. Kot pravijo… Osel gre le enkrat na led.
Nikoli nisem rekla ali bila mnenja, da sem idealen partner. Niti ne pricakujem od nikogar da mora biti vse kot iz skatlice. Kot sem ze rekla, raje sto krat premislim pa grem z dvignjeno glavo naprej.
Kaj imajo otroci od mene? Od mene imajo vse kar jim lahko dam. Kot materialno tako custveno. Nisem popolna, noben ni. Se trudim. Seveda pa so z mano manj casa kot od tistih mamic, ki so skos doma in posledicno tudi brez kariere. Ne obsojam pa nikogar. Taksno povprecno zivljenje zame pac ni. Pa cetudi se slisi egocentricno na nek nacin.
Tehtnica35
Na delovnem mestu, sploh z nadrejenimi, se je pametno spentljati izključno v primeru, ko gre za TISTO (THE) ljubezen, eno in edino v življenju, ki bo trajala do smrti.
Očitno pri tebi in tvojem šefu ne gre za takšno ljubezen.
Kar se pa tiče sanjskega moškega, pa tudi premisli oziroma opazuj. Ali so njegove pripombe glede tvoje kariere samo dobronamerna opozorila ali te namerava komandirati in omejevati. To moraš sama presoditi. Te skuša “usmerjati” tudi na drugih področjih? Potem je tu še en razmislek, si on želi imeti še otrok in kako bi to potem vplivalo na tvoje poklicne želje?
Kot ženska in mama sicer težko razumem, da zasebno življenje v takšni meri podrejaš karieri – celo partnerja si pripravljena izbirati glede na njo. Otroka bosta hitro zrasla, že čez deset let jima bo mogoče celo všeč, če bosta imela mir pred tabo, ti si še mlada, priložnost za poklicno rast verjetno še bo. Zdaj te pa rabita. Že tako ali tako praktično od rojstva nimata očeta.
Glede na to, da te nobeden ni pritegnil toliko, da bi se lahko varno sama odločila, brez da sprašuješ druge, ki itak ne poznajo tvoje situacije… predlagam, da spustiš oba.
Pozdravljeni.
Hvala za vaše odgovore.
Če sem iskren nimam nekega preprostega jasnega nasveta. Ponavadi je to takrat, kadar stvari res niso enoznačno enostavne ali ko oseba na drugi strani doživlja močan notranji konflikt.
Menim, da ni naključje, da imate psevdonim Tehtnica. Tehtate – kar je za nekatere ljudi značilno, toda kot je že nekdo napisal, to je umski proces, ki do neke mere nakazuje, da je v vas precej strahu.
Samo od ljubezni ni mogoče živeti. Naj imamo še tako dobre namene, enostavno ni. Težko se je iti ljubezen če ne moremo plačati položnic in nimamo trdne strehe nad glavo. To, da se vaš bivši partner ne briga za svoje otroke (materialno in čustveno) je katastrofa in o tem rajši ne bi izgubljal besed. Si pa lahko predstavljam v kakšni stiski je mama dveh otrok, ki je postavljena pred situacijo, da postane samohranilka.
Vprašanja sem vam zastavil zato, da bi videl kakšen je vaš odnos do otrok in čustev. Čisto gotovega vtisa nisem dobil, saj ste dali tehnično precej dovršen odgovor – nekako občutek imam, da je v ozadju še nekaj več. Super je, da imate starše na katere se lahko zanesete in vas podpirajo. Toda otroci sedaj prihajajo v leta, ko bodo potrebovali veliko logistične podpore (šola, obšolske dejavnosti) in nekoliko drugačne čustvene podpore. Malce sem zaskrbljen, da starši ne bodo zmogli prevzemati tako velika deleža skrbi za vnuke.
Skupnost mora delovati – kako je vedno stvar pogajanj, možnosti je veliko. Bojim se, da ob malih otrocih ni veliko prostora za egoistične težje. Oziroma so te možne samo v okviru tega koliko skupnost, katere ena primarnih nalog je tudi primerna skrb za otroke, to tolerira, in naše spretnosti, da znotraj omejitev poiščemo svoje optimalno zadovoljstvo. Brez denarja ni velike sreče, toda, ko je denarja dovolj za preživetje, kje je meja, koliko je dovolj. Na to vam ne znam odgovoriti. Verjetno pa lahko na to odgovorite vi.
Pogajanja so del odnosov v skupnosti. To, kar počne vaš partner je to, da vam predstavlja svoja pričakovanja. Zdi se, da je do vas odkrit, kar je v redu. Tako veste s kom imate opravka. Morda si želi še enega otroka (ali sta se pogovarjala o tem), zagotovo si želi več časa preživeti z vami, verjetno se želi z vami preseliti v skupno stanovanje/hišo – posledično to lahko pomeni, da starši ne bodo mogli toliko pomagati in bo potrebno na drug način organizirati varstvo za otroke. Morda lahko ta del prevzame vaš potencialni partner. Kaj ste v tem primeru pripravljeni v zameno narediti vi? Vse to in še veliko več so vprašanja, ki zahtevajo odkrite pogovore, pogajanja in usklajevanja. Zelo možno je tudi to, da sedanjemu partnerju v nos, da vi zaslužite več kot zasluži on in vas želi posledično omejevati – na prvi občutek sicer tega ne bi mogel reči.
Verjamem, da je vaš poslovni partner dober človek. Toda zdi se, da menite, da vam z njim ne bi bilo potrebno odgovoriti na vprašanja in izzive, ki sem jih nanizal… To v praksi ne bo mogoče. Imate otroke, ki ne bodo šli nikamor. Če ne želite biti enako egoistični, kot je bil vaš bivši partner, boste morali zelo intenzivno usklajevati tudi odnose znotraj skupnosti (starši, otroci, partner …) vsaj še nekaj let in to zahteva veliko energije, komunikacije in spretnosti.
Menim, da lahko imate znotraj nekih logičnih omejitev tako kariero, sigurnost (dvema, ki prinašata denar je vedno lažje kot enemu), ljubezen in družino.
Bistveno je ravnovesje.
Kje je to ravnovesje v vas in v skupnosti boste morali odkriti sami. Upam, da vam to uspe kmalu najti. Menim, da si morate najprej odgovoriti na vprašanje, kaj želite vi in ali je to dolgoročno uresničljivo in sprejemljivo tudi za druge vpletene. Ne vem, morda je potrebno v dani situaciji prilagoditi osebne cilje.
Partnerski odnos je povezan s tveganjem in prepuščanjem. Ta trenutek iz vašega pisanja ne razberem veliko slednjega, kar je morda znak, da še niste pripravljeni na novo vezo ali pa morda še niste pozdravili vseh preteklih ran, kar vas dela bolj pazljivo, kot bi bilo dobro. Ker so vaši otroci še majhni, novi moški v vaši skupnosti ne bo imel samo vloge partnerja, ampak tudi vlogo pomembne referenčne točke za življenje vaših otrok.
Težke odločitve so pred vami, ne vem če so vam moji namigi sploh kaj pomagali – upam, da so, vsaj v smislu določitve prioritet in ciljev.
Vse dobro.
Ženske, ki ostajajo doma in se ukvarjajo z otroki, živijo povprečno življenje? O_o
Mama, ki je cele dneve zdoma in so otroci pri starih starših, živi pa nadpovprečno?
No, ja…. odvisno od sistema vrednot, če so vam lastni otroci nižje na lestvici kot vaša kariera/zaslužek, potem ste…. nadpovprečni?
Ni vsak bogat kdor ima denar in dvomim, da vam bosta otroka hvaležna za materialne dobrine, ko odrasteta, bolj kot bosta starim staršem za doživete dogodke, čustva. Nenazadnje z njimi preživita več časa kot s svojo mamo.
Vse imate splanirano, vam na uslugo, pri ljubezni/čustvih pa to ne gre po planu in težko verjamem, da bo kaj bolje, ker vprašanje na katerem mestu, na lestvici je pri vas partnerstvo.
Veliko je odvisno od tega, kaj ta moški smatra pod “normalno življenje” in kaj mu pomeni, da se “preveč ženeš”. V čem bi ga pa tvoja kariera ovirala, da ne bi mogli skupaj normalno živeti?
Zaslužiš veliko več od njega? Si pogosto na službenih potovanjih? Imaš nemogoč delovnik?
Ne razumem čisto dileme, kaj točno bi on rad da narediš? Kakšen pogoj ti postavlja?
Pozdravljeni,
zasluzim enkrat vec od njega. Pravi, da se ne bi mogla oz. se ne morem posvetiti druzini tako kot ce se ne bi gnala, ce bi zivela cistoma normalno kot vecina ljudi.
Res je da sem manj z otroki zaradi tega, ker sem pac slizbeno odsotna. Ja, tudi na potovanja kdaj grem, a redko. Bolj je problem to, da vcasih res pozno v noc delam, do kakih sedmih.
Lp, tehtnica35
Višina prihodkov je pomemben faktor, ko govorimo o občutku potentnosti, ki je pomemben del moškega. Zelo je mogoče, da se vaš parter zaradi tega, ker ste na področju pridobivanja financ bolj potentni od njega, počuti manjvrednega, zato vas skuša omejiti v vaših prizadevanjih, da zaslužite še več. Istočasno pa je mogoča tudi druga plat in to je, da ste ob tem, da imate otroke res preveč fizično in čustveno odsotni in posledično v preveliki meri skrb za otroke delegirate staršem in potencialnem partnerju. Kaj je res v resnici veste samo vi in glede tega ne bi želel špekulirati. Poznam ljudi, ki v eni uri zaslužijo več kot jaz v enem tednu, zato je vse to, kar se pogovarjamo za nas forumaše zelo relativno. Ni pa relativno za vas in vašega partnerja. Za vaju je vse konkretno in merljivo.
Pred sabo imate torej situacijo v prihodnosti, kjer bi bila večinska skrb za prihodke na vaših ramenih, vaš partner pa bi potencialno moral v večji meri poskrbeti na vaše in potencialno vajine otroke. Nič ni narobe s tem, je pa pomembno, da je v zvezi s tem dosežen dogovor. Menim, da je sedaj precej jasno, da partnerju takšen dogovor ne ustreza, kar je precej slaba popotnica za dolgoročen partnerski odnos.
Vse dobro.
Čemu toliko dela?
Kaj potem ostane od življenja?
Je res toliko pomemben ves denar?
Otroci bodo zrasli brez mame, partner nima nič od tebe, če te ni doma in še ko si delaš pozno v noč.
Čemu že?
Živiš zato, da delaš ali delaš, da lahko živiš?
Boštjan piše o občutku potentnosti, ki je pomemben del moškega, češ, da mu je neprijetno ker ti zaslužiš več… (ne vem, mene ne bi motilo, da bi zaslužila 5x več od mene). Po moje to moti fantiče, ki se še dokazujejo.
Če obrnemo vprašanje: zakaj si ti želiš podredit partnerja s tem, da enkrat več zaslužiš?