LJUBLJANA NEKOČ
AVTO
Leta 1649 je prvi avto izdelal nürnberški urar Hautsch in trdil, da ga žene urarski stroj. V resnici sta bila v vozilu skrita dva moža, ki sta vrtela ročici in poganjala avto. Avto je imel močno trobljo in posodo z vodo. Voda je iz avta brizgala na pešce, ki se niso umaknili avtu. Švedskemu kralju Gustavu Adolfu je bil avto tako všeč, da ga je kupil.
Leta 1765 je prvi pravi avto izumil Francoz Cugnot. Avto je imel tri kolesa, poganjala ga je para, dosegel je pa 4 kilometre na uro. Leta 1770 je Cugnot izdelal avto, ki je dosegel 9 kilometrov na uro. Pri poskusni vožnji se je zaletel v zid, tako da je bila to prva nesreča v zgodovini avtomobilov.
Kmalu so v Angliji sprejeli zakon po katerem je bila največja hitrost v naselju 3,2 kilometra na uro, zunaj naselja pa 6,4 kilometra na uro. Poleg tega je 50 metrov pred vozilom moral hoditi mož z rdečo zastavo in opozarjati ljudi in živali na nevarnost. Ta zakon je veljal do leta 1896.
Leta 1815 je češki mehanik Josef Brožek izdelal parni avto.
Leta 1878 je Francoz Bollée izdelal parni avto in z njim zmagal na dirki Pariz – Bordeaux, ker je edini z njim prišel na cilj.
29 januarja 1886 je Karl Benz patentiral avto z eksplozijskim motorjem in po cestah Mannheima je začel voziti prvi Benzov avto. Imenoval ga je »vozilo na pogon s plinskim motorjem«. Ker je iz motorja odtekal plin, ga je razumel kot plinski motor, čeprav je bil v resnici motor na bencin. Imel je motor zadaj, poleg motorja pa je bila štirilitrska bakrena posoda za bencin, ki je zadostovala za 10 ur vožnje. Avto je vozil do 16 kilometrov na uro, kasneje 24 kilometrov na uro. V klancih je bilo treba avto potiskati, zato je s seboj Benz vedno vzel ženo na vožnjo.
Leta 1888 je Batter v ZDA patentiral parno goseničasto vozilo, ki je bilo predhodnik tankov.
Leta 1891 je Michelin izdelal prvo snemljivo pnevmatiko.
Leta 1893 je v Koprivnici nastala prva tovarna na Češkem.
Leta 1898 je Francoz Serpolet izdelal avto na petrolej in tri leta kasneje z njim dosegel hitrost 95 kilometrov na uro.
15. novembra 1898 je zapeljal prvi avtomobil v Ljubljani in v tem delu Evrope. Ljubljančan in Nemec italijanskega rodu baron Codelli se je z njim pripeljal z Dunaja. Takrat je bil star 23 let. Lastniki prvih avtomobilov pri nas so bili nemški plemiči, ki so veliko zaslužili s trgovanjem in s svojimi podjetji.
Codellijevemu avtomobilu so meščani pravili rdeči bik, ker je bil rdeče barve in ker so bežali pred njim kot pred pobesnelim bikom. Avto je imel dve prestavi in je tehtal 700 kilogramov. Kmalu se je s tem avtom odpeljal v Nizzo. Med potjo se je trikrat zlomila os, zato je v Nizzi avto prodal in leta 1899 kupil avto Kannstätter Daimler, ki je tehtal 1800 kilogramov.
2. julija 1904 so v deželnem zakoniku za vojvodino Kranjsko zapisali Začasna določila o vožnji t avtomobili in motornimi kolesi po javnih cestah v vojvodini Kranjski.
Leta 1905 je cesarjeva in kraljeva deželna vlada za Kranjsko izdala Razglas o presojanju avtomobilov in motornih koles in o preizkušanju krmarjev. V Ljubljani je bila ustanovljena komisija za ozemlje Kranjske. Sestavljali so jo predstojnik tehničnega oddelka deželne vlade in trije pri deželni vladi imenovani strokovni člani. Komisija se je imenovala Komisija za presojanje avtomobilov in motornih koles. Tu so bolj preizkušali avto kot šoferja.
7. januarja 1906 so sprejeli prvi avtomobilski zakon, ki je določal, da šofer dobi z vozniškim dopustilom registrsko tablico, ki jo pritrdi na zadnjo stran avtomobila. Za Kranjsko je bila določena črka J in 999 številk, ki so jih razdelili za Ljubljano od 1 do 250, za Postojno od 251 do 300, za Kočevje od 301 do 350 in tako naprej. Kmalu so registrirali edini avto v Ljubljani, ki je bil last barona Leopolda Lichtenberga in je živel na Turjaškem trgu 5. Avto je bil znamke Spitz z Dunaja, na tablici pa je bila oznaka J – 1.
5. marca 1906 je tablico J – 1 dobil za motorno kolo trgovec Žiga Bučar iz Ljubljane. Naslednje leto je bilo registriranih 22 motornih koles in 8 avtomobilov.
Leta 1906 je več tablic dobil tudi mehanik Ernst Speil s Trnovske 15, ki je popravljal in prodajal avtomobile.
Leta 1907 je baron Lichtenberg prodal svoj stari avto na Dunaj in zaprosil komisijo, da ohrani tablico J – 1, da bi ljudje vedeli, da je on prvi registriral avto v Ljubljani.
Leta 1910 je naredila izpit prva ženska. Gizela plemenita Schemerl je bila hči cesarjevega in kraljevega dvornega svetnika.
Leta 1911 je začel voziti prvi taksi. Lastnik Pavel Stele se je imenoval »izvošček z avtomobilom«. Imel je avto znamke PUCH.
Leta 1911 je bivši župan Ivan Hribar kupil avto Laurin & Klement tip CXXXVIII iz Mlade Boloslove. Hribar je imel svojega šoferja, avto pa je imel tablico J – 17. Laurin & Klement je kmalu postala največja tovarna avtomobilov v habsburški monarhiji. Leta 1924 se je nekoč v monarhiji največja tovarna težkega orožja SKODA združila z Laurin & Klementom in tako se je tovarna avtomobilov sčasoma preimenovala v SKODA AUTO.
Leta 1911 so v Ljubljani za deželni stavbni urad kupili prvi državni avto, ki je imel šest sedežev.
Februarja 1913 je v Ljubljano prišel prvi FIAT, ki so mu dodelili tablico J – 35. Lastnik je bil Franz Seemann Ritter von Treunwald.
Kajzer Janez, S tramovi podprto mesto, Mihelač 1995
AVTOBUS
Leta 1904 je baron Friderik Born zaprosil za koncesijo za podjetje periodičnega prevoza oseb z omnibusom na progi KRANJ – TRŽIČ in nazaj. Vozil je štirikrat na dan. Drugače pa je bil baron posestnik pri sveti Ani in drugi lastnik avta na Slovenskem.
Leta 1911 je prvi avtobus v Ljubljani imel hotelir Hotela Tivoli Ivan Kenda. Z avtobusom znamke PUCH je vozil goste s postaje in na postajo. Leta 1912 se je odselil v Sofijo in avtobus vzel s seboj.
Maja 1911 so z Dunaja z vlakom pripeljali do Tolmina prvi poštni avtobus, ki je imel tablico K 126. Imel je svetilko na petrolej. Prevažal pa je pošto in ljudi. Novembra je prišel še drugi avtobus. Ta se z Dunaja pripeljal čez Predel in je bil modernejši, saj je imel luči na karbid. Oba avtobusa sta vozila na progi TOLMIN – BOVEC. Tolminski poštni podjetnik Devetak je dal izdelati poštni žig z napisom »AVTOMOBILNO POŠTNO PODJETJE A. DEVETAK IN LEOPOLD JONKO«. Sredi žiga je bil avtobus. S tem žigom so žigosali pisma in poštne pošiljke.
Leta 1912 so uvedli avtomobilno vožnjo na progi POSTOJNA – VIPAVA – GORICA – POSTOJNA. V Postojni so poštni voz poleti prodali na dražbi ključavničarju, ki ga je nato predelal v kurnik. Če je bilo treba avtobus potiskati, so se tisti potniki, ki so ga potiskali lahko peljali zastonj.
Leta 1914 so avtomobile in avtobuse zaplenili za potrebe fronte.
Kajzer Janez, S tramovi podprto mesto, Mihelač 1995
ČRNE KOZE
Januarja leta 1874 so v deželi Kranjski in drugih deželah monarhije morile črne koze.
Takrat je bila med ljudmi slaba higiena, slaba kanalizacija in v vodnjakih slaba pitna voda. Ljudje so po dva dni bedeli pri umrlih za kozami in ob njih jedli dobrote.
Januarja so zaprli le šole. Gostilne, gledališča in cerkve so pustili odprte. Bolnišnice so bile polne bolnikov s kozami. Nekateri bolniki so ležali doma, kar je pripeljalo do tega, da so umirale cele družine. Zato so jih oblasti poskušale odkriti in jih spraviti v bolnišnice.
V časnikih so svetovali, naj bolniki jedo juho in pečena jabolka ter da je vino največji strup za bolnike za kozami.
Črne koze so umorile vsakega dvestotega prebivalca Kranjske, vendar so bile koze šele na tretjem mestu med vzroki smrti v Ljubljani. Jetika in davica sta še vedno bolj morili od koz. Takrat je imela Ljubljana 24.000 prebivalcev.
Črne koze so počasi izginile iz dežele in se vrnile osem let kasneje. Tisti, ki so preboleli koze, pa so imeli po obrazu polno krast.
Kajzer Janez, S tramovi podprto mesto, Mihelač 1995
FIJAKARJI
Leta 1863 so dali v odobritev osnutek fijakarskega reda v Ljubljani, vendar policijsko ravnateljstvo nad njim ni bilo navdušeno in ga ni odobrilo. Menilo je, da fijakarji v Ljubljani ne bodo imeli dela, razen poleti, ko pride v Ljubljano več obiskovalcev.
Leta 1865 je Cimadori iz Trsta ljubljanskemu mestnemu vodstvu predlagal ustanovitev fijakarske organizacije in povzročil nezaupanje. Na policijsko ravnateljstvo se je obrnil za potrebna dovoljenja. Ker je ravnateljstvo vedelo, da bodo domači fijakarji nezadovoljni je z dovoljenji zavlačevalo. Hkrati pa je domačim fijakarjem, ki so vozili ljudi na kolodvor svetovalo, naj zaprosijo za dovoljenje. V Gorici so naročili potrebne vozove in jih postavili na določena mesta. Tako je Cimadori dobil takoj tekmece.
11. novembra 1865 so sprejeli nov fijakarski red, ki je imel 13 členov in nekaterim ni bil všeč.
Leta 1874 so sprejeli splošni kranjski policijski red za nedržavne ceste, ki pa za Ljubljano ni zadoščal.
Leta 1886 so sprejeli nov prevozni red, ki je imel 56 členov in je natančno določal vozne cene. Pri izdelavi reda je sodelovala fijakarska zadruga, vendar pa red ni bil uveljaven. Ker je lokalna policija prešla pod mestno upravo ni bil več potreben in mestna uprava je sporočila deželni vladi, da za spremembe ni več razloga.
Fijakarji so bili razdeljeni v 3 skupine.
»Nobel fijakarji« so vozili svate, birmance, slavljence ob slovesnostih in so vpregli najboljše konje ter okrasili vozove.
V drugo skupino so spadali tisti, ki so čakali pred hotelom Slon in pred drugimi hoteli ter prevažali goste.
Tretji so bili izvoščki, ki so stali pred kolodvorom in čakali na potnike z vlakov. Tem dela ni manjkalo vse dokler niso v mesto prišli tramvaji in avtomobili, ki so jim vzeli veliko zaslužka.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
FRANCOZI ZASEDBA
Francozi so Ljubljano zasedli trikrat.
29. marca 1797 je v Logatcu general Bernadotte napisal oklic, ki ga je v Ljubljano nesel francoski stotnik s 40 huzarji – pripadniki elitne konjenice.
V oklicu je general obveščal prebivalce Ljubljane, naj ne zapuščajo svojih hiš in da Francozi niso divji zmagovalci, ampak da cenijo in spoštujejo navade vseh narodov. Dodal je, da želijo da bi v miru in brez strahu prebivalci Ljubljane uživali sadove svojega dela in truda. Prebivalcem se ni treba bati za poštenje žen in za ohranitev vere. Francoskim vojakom, ki bodo plenili in delovali v nasprotju z oklicem je zagrožena smrtna kazen.
General Bernadotte je kasneje postal švedski kralj.
28. aprila 1797 je Ljubljano obiskal Napoleon Bonaparte. Po pogovorih z generali se je odpočil v Škofijski palači in se istega dne odpravil proti Trstu.
8. maja 1797 so Francozi zapustili Ljubljano.
28. novembra 1805 so Francozi drugič zasedli Ljubljano. Po mestu so plenili in zahtevali, da Ljubljana plača 3 milijone frankov vojnega davka. Poleg davka so zahtevali še 50 000 porcij kruha, mesa in vina ter 250 kmetov za utrdbena dela. Ker kmetje niso prišli prostovoljno, so jih polovili. Poleg tega so zahtevali še 15 000 parov čevljev, 15 000 srajc, 36 000 rjuh, 96 vozov s štirimi konji in 24 konj za kočije. Ljubljana je zbrala denar in plačala vojni davek.
24. decembra so v Bratislavi sklenili božični mir in francoske čete so se začele umikati. Zadnji vojaki so Ljubljano zapustili 25. februarja 1806.
20. maja 1809 so Francozi tretjič in zadnjič zasedli Ljubljano. Takrat je nadvojvoda obrambo Ljubljane prepustil 76 – letnemu upokojenemu maršalu iz Ljubljane Dominiku plemenitemu Moitelli. Pod njegovim vodstvom ob prihodu Francozov utrjevalna dela niso bila končana. Prav tako niso podrli mostov, ki so vodili v Ljubljano. Kljub nasprotovanju častnikom se je bil maršal že takoj, ko so se francoske izvidniške čete prikazale pred Ljubljano, pripravljen vdati. Prepovedal je streljati na Francoze. Francozi so pa to izkoristili in obkolili mesto. Ko so se Francozi pripravljali na napad, se je maršal dogovoril za pogoje vdaje. V pogojih vdaje so Francozi zahtevali od Kranjske 15 260 000 frankov. Junija 1809 je general Marmont od Ljubljane v okviru vojnega davka zahteval 10 000 parov čevljev.
20. junija 1809 še vedno niso zbrali zahtevanega zneska vojnega davka, zato je francoski poveljnik sklical sestanek s kranjsko vlado in mestnimi predstavniki. Dokler ne plačajo vojnega davka je zadržal ljubljanskega župana in nekaj najvišjih mestnih predstavnikov. Ljubljančani so zaman protestirali in prosili, da jih izpustijo. Dva meseca kasneje so zaprli še 7 najuglednejših Ljubljančanov in štiri iz okrožja. Odpeljali so jih na Grad, naslednji dan pa v Palmanovo kot talce. To je pospešilo zbiranje denarja, vendar pa še vedno niso zbrali dovolj denarja. Ljubljančani so upali, da se Avstrijci čim prej vrnejo v Ljubljano.
28. junija 1809 so Avstrijci po Karlovški cesti, po Poljanah, po Šentpetrskem predmestju in po Bregu tiho vdrli v Ljubljano. Zajeli so francosko konjenico, vendar jim pa napad na Grad ni uspel. Tam so bili Francozi s 60imi topovi. Francoski general je zagrozil s požigom mesta. Ljubljančani so se prestrašili in prosili avstrijskega poveljnika, da zapusti mesto. Ker je poveljnik dobil obvestilo, da se bližajo nove francoske čete na pomoč, je odšel in se umaknil na položaje zunaj mesta.
Da se Avstrijci ne bi vrnili je francoski general pridržal za talca vladnega predstavnika in okrožnega glavarja. Poleg tega je ukazal podreti Čevljarski most, na Špitalskemu mostu narediti dvižna vrata in vse dohode v Ljubljano zabarikadirati.
Francozi so še bolj pritisnili na Ljubljančane in iskali načine, kako priti do denarja. Razpisali so prisilno posojilo pol milijona frankov za upravo. Denar naj bi zagotovili duhovščina, plemiči, trgovci in drugi. Za vplačano vsoto bi dobili obveznice. Ker to ni zaleglo so zagrozili s kazensko namestitvijo garnizerjev in vojakov v Ljubljani. Mesto jih je moralo preživljati in jim vsak dan plačevati od 1 do 3 franke glede na čin. Če vojaki denarja niso dobili vsak dan, so zaplenili živino.
20. oktobra 1809 so sklenili dunajski mir, ki je določal, da se pobiranje vojnega davka ukine.
11. novembra 1809 so se talci iz Palmanove vrnili domov.
Leta 1813 je pri Nadgorici blizu Ljubljane padel v bojih francoski vojak. Prah iz njegovega groba so leta 1929 ob 120 letnici Ilirskih provinc vzidali v Ilirski steber. Tega so postavili po Plečnikovih načrtih. Francoska republika je ob odkritju spomenika podarila palmovo vejico, ki so jo takoj pritrdili na steber. Plečnik je na vrh stebra dodal svoj predlog grba Slovenije, kot si je on zamislil. Predlog kasneje ni bil uradno potrjen za grb Slovenije. Kasneje je Plečnik stebru dodal še štiri betonske mejnike.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
ILIRSKE PROVINCE
14. oktobra je bil sklenjen dunajski mir, po katerem je Napoleon Bonaparte dobil dežele med Alpami, Savo in Jadranskim morjem. Še isti dan je Napoleon Bonaparte razglasil to ozemlje za Ilirske province in začel s pogajanji, da bi to ozemlje zamenjal za Galicijo in s tem okrepil Varšavsko vojvodino. Ker mu to ni uspelo, je začel Ilirske province jemati resno in dejal:
Ilirijo sem plačal z življenjem pol milijona ljudi.
Ne boste je vzeli,
razen z ravno toliko žrtvami.
Pokrajin se ne osvaja z rožno vodo,
tako se dajo osvojiti samo ženske.
Če hočete osvojiti pokrajine,
mora teči kri.
Ilirske province so bile sestavljene iz Trsta, Reke, Istre, Kranjske, dela Koroške, Dalmacije in Dubrovnika z otoki, notranje Hrvaške in Like. Obsegale so 110 000 kvadratnih metrov ozemlja in 3,5 milijona prebivalcev. Ilirske province so se delile na 6 civilnih, 1 vojaško provinco, nižje upravne enote okrožja in na komune ali občine. Province so vodili intendanti, nižje upravne enote so vodili poddelegati, komune pa so vodili župani.
Glavno mesto Ilirskih provinc je bila Ljubljana, glavno pomorsko mesto pa Dubrovnik. Ljubljana je bila izbrana zato, ker je bila zaradi lege blizu habsburške meje in zato idealna pri opazovanju dogajanj v habsburški monarhiji. Uradni jezik je bil francoski jezik, vendar pa se je v šoli in v javnosti uveljavljal materni jezik prebivalstva. Ilirske province so bile del Napoleonovega imperija, vendar pa prebivalci niso dobili francoskega državljanstva. Prav tako Ilirske province niso bile razdeljene na departmaje in niso imele zastopstva v senatu cesarstva. V javnih zgradbah pa so videle enake insignije kot v Parizu.
V Ljubljani je bil sedež generalnega guvernerja. Prvi je bil maršal Avgust Frederic Louis Viesse de Marmont, ki je prišel v Ljubljano 16. novembra 1809. Imenovan pa je bil že 8. oktobra 1809. Guvernerja so imenovali tudi Marmont Prvi, kralj Ilirije. Zato so ga imenovali, ker je v Ljubljani bogato živel. Imel je 80 lakajev, ogromno lovskih psov in 120 konj. Škofa je pregnal v semenišče in živel v Škofijskem dvorcu. Veliko se je zanimal za znamenitosti Kranjske ter se družil z lokalno aristokracijo.
V škofijah je pustil le po eno bratovščino, ostale bratovščine je odpravil. Zaprl je samostan kapucinov in samostan usmiljenih bratov v Ljubljani. Vodenje matičnih knjig je prišlo v županove roke. Župnik ni več smel poročati parov brez civilne poroke, ki je postala obvezna. Poskrbel je tudi za več kot 1100 kilometrov dolgo cestno povezavo med Ljubljano in Dubrovnikom.
Februarja 1811 je Marmont odšel iz Ljubljane. Novi guverner je postal general Henri Gratien Bertrand. Ta je bil imenovan 9. aprila 1811. Kasneje je bil Napoleonov dvorni maršal, ki je pospremil Napoleona v izgnanstvo na Elbo in Sveto Heleno. V Francijo se je vrnil šele po Napoleonovi smrti. V Ljubljani je bil resen in vesten upravitelj. Alexandre Dumas piše tudi o njem v knjigi Grof Monte Cristo.
6. avgusta 1811 so v Ljubljani ustanovili framazonsko ložo prijateljev kralja rimskega in Napoleona. Ložo so ustanovili francoski uradniki, da bi pridobili domače izobražence. Zbirali so se opolnoči v reduti. Takšni loži so ustanovili še v Trstu in Kopru. Lože so delovale vse do konca Ilirskih provinc. Leta 1815 so uničili še zadnje ostanke opreme lože in raznesli listine.
1. januarja 1812 je začel veljati francoski koledar, ki je dopuščal le štiri praznike na leto.
21. februarja 1813 je postal novi guverner general Jean Andoche Junot, ki je bil Napoleonov pribočnik in nekdanji guverner Pariza. Vendar je kmalu začel kazati znake blaznosti, zato se je moral vrniti v Francijo. Še istega leta je storil samomor.
Julija 1813 ga je zamenjal Joseph Fouche, ki je bil nekoč nepriljubljeni policijski minister. Njegova naloga v Ljubljani je bila, da izpelje umik francoske vojske, francoskih uradnikov in državnega premoženja iz Ilirskih provinc. Takoj po prihodu je ukazal izprazniti urade.
25. avgusta 1813 je zapustil Ljubljano in iz Benetk poročal Napoleonu, da je vso državno blagajno rešil pred sovražnikom in da so vsi arhivi rešeni. V mestu je ostalo 250 francoskih vojakov na Gradu.
1. oktobra 1813 so avstrijske sile napadle vojake na Gradu. Ti so se borili par dni, nato pa so se predali in v mestu položili orožje.
4. oktobra 1813 so z ljubljanske mestne hiše sneli francoskega orla in ga nadomestili z avstrijskim orlom. Naslednji dan so iz mesta odšli zadnji francoski vojaki.
13. oktobra 1813 je v imenu cesarja vojaško in civilno oblast v provincah prevzel baron Krištof Lattermann. Mirov god, kot so poimenovali odhod francoskih vojakov, so praznovali tri dni. Z gradu so odmevale topovske salve, po Ljubljanici pa je plulo čez 200 okrašenih čolnov in ladij. Kaznjenci so dobili priboljšek, reveži pa so dobili darove.
3. avgusta 1816 je po cesarjevem ukazu nastala Kraljevina Ilirija. Od slovenskih dežel je obsegala Kranjsko, Koroško in del Primorja. Sodila je pod avstrijsko vlado, kraljevina pa je bila le na papirju. Ilirijo sta upravljala dva med seboj neodvisna gubernija, ki sta bila podrejena notranjemu ministru in združeni češko – avstrijski dvorni pisarni na Dunaju. Sedeža gubernijev sta bila v Ljubljani in v Trstu.
V Ljubljani je delovalo več cesarjevo – kraljevih uradov. Tu je imela sedež komorna prokuratura. To je bil odvetniški urad državnih in javnih interesov. Poleg njih so imeli sedež še kameralni plačilni urad, vojna in filialna kreditna blagajna, generalni taksni urad in višja poštna uprava.
Leta 1849 se je kraljevina razdelila na Vojvodino Kranjsko, Vojvodino Koroško in Avstrijsko primorje.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
KARBONARJI NA GRADU
18. decembra 1815 so na Gradu odprli eno najsodobnejših kaznilnic v avstro – ogrski monarhiji. Glas o njej se je razširil po njej in vsi so se je bali.
Kmalu so bili na gradu zaprti tudi karbonarji, ki so sodelovali v odporu proti francoskim oblastem v Neaplju in želeli doseči neodvisnost dežele. Zgledovali so se po prostozidarjih. Svoje ime so si nadeli v zvezi z apeninskimi drvarji in oglarji.
Leta 1818 je beneška policija prvič odkrila karbonarje in njihove simpatizerje na ozemlju avstro – ogrske monarhije. Obsodili so jih na smrt in kasneje na daljše zaporne kazni.
Drugič so se srečali s karbonarji, ko so jih v nemirih v Neaplju polovili.
Kasneje so karbonarji sodelovali tudi v revoluciji v Piemontu. Avstro – ogrska je na Ljubljanskem kongresu od vseh sodelujočih dobila dovoljenje, da posreduje. Vojaško je posredovala v kraljestvu dveh Sicilij in zasedla Piemont. Vsem pripadnikom tajnih organizacij je zagrozila s smrtjo in mnoge obsodila.
21. januarja 1822 so prve obsojence pripeljali na Grad. Tu je bilo zaprtih 21 karbonarjev. Ker je večina karbonarjev izhajala iz boljših družin, so ti računali, da bodo z njimi lepo ravnali. Vendar so za njih uvedli še strožji režim kot za druge zapornike, ker so jih smatrali kot veleizdajalce.
Nadeli so jim na nogo železno kroglo, ki so jim jo sneli le če so bili bolni ali pa če bi jim dovolili iti delati. Nosili so jetniško obleko in perilo iz domačega platna in grobega sukna. Spali so na slamaricah s točno predpisano količino slame in se pokrivali s kocem. V celicah so jim pozimi zakurili le enkrat na dan. Ponoči niso kurili.
Za karbonarje so najeli dodatne paznike. Namestili so dodatno stražo na hodnik in pod okna karbonarjev. Vsak karbonar je bil v samici. Vzeli so jim vse imetje, tudi knjige. Niso smeli delati, niso smeli k maši in niso smeli pisati pisem. Obiski niso bili dovoljeni. Niso smeli imeti stika z drugimi kaznjenci in karbonarji.
Karbonarji so obupavali in zmrzovali. Nekateri so hudo zboleli. Zaman so se pritoževali, prosili za dvojni obrok juhe, obleke, delo, obiske, maše, stole, mize in luč.
Ker je oblast hotela od njih izvedeti čim več je kaznilnica po navodilih ljubljanskega policijskega ravnateljstva dodelila za paznika policijskega zaupnika Jakoba Zettla, ki je znal italijanski jezik. Vendar je februarja 1822 od enega izmed jetnikov vzel večjo vsoto denarja. Zato so ga kaznovali.
Kljub strogemu nadzoru je karbonarjem uspelo pošiljati in sprejemati pisma. Preiskava je pokazala, da so karbonarji ustvarili kanal za pošiljanje pošte v Italijo. Eden od paznikov jim je celo kupoval čokolado in vino.
Usodo zapornikov so spremljali tudi Ljubljančani, ki pa so težko prišli do novic o njih, ker je bilo zaporniško osebje zavezano k molku.
Leta 1823 je nekaj semeniščnikov ustanovilo karbonarski krožek. Izdajali so tudi na roke pisan časopis v slovenskem jeziku.
Čez čas je policijsko ravnateljstvo popustilo in dovolilo obiskovanje maš. Dovolilo je tudi, da so ob hudem mrazu v celicah zakurili dvakrat na dan. Dovolilo je branje knjig, vendar ne nemških, da se ne bi naučili nemškega jezika in se pogovarjali z drugimi jetniki. Čez čas so jim dovolili tudi delati.
Novembra 1824 so prve karbonarje pomilostili in izpustili. Zadnji so zapustili ječe maja 1825.
Ta kaznilnica je bila na Gradu do leta 1849, potem so jo zaprli.
Leta 1868 so kaznilnico spet odprli vse do potresa 1895, ko so kaznjence preselili drugam. Ob izbruhu 1. svetovne vojne so na Grad zapirali politično sumljive ljudi kot so bili Ivan Cankar, Juš Kozak, Ferdo Vesel.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
Vidite, nihče od severa ni bil tako krut kot muslimani. Samo še neumen človek ne vidi, da je komunizem prišel iz islama, ker ima enake temelje. Skoraj vse praktično, le namesto boga ima kult osebnosti.
Pridejo francozi, pa ne plenijo in požigajo. Pridejo nemci, pa ne plenijo in požigajo…
pol pa pridejo kao lastni slovenci, ki so jih komunsiti spremenili v janičarje, ti pa požigajo in plenijo lastne, za tujce, za njihov sistem.
“FRANCOZI ZASEDBA
Francozi so Ljubljano zasedli trikrat.
29. marca 1797 je v Logatcu general Bernadotte napisal oklic, ki ga je v Ljubljano nesel francoski stotnik s 40 huzarji – pripadniki elitne konjenice.
V oklicu je general obveščal prebivalce Ljubljane, naj ne zapuščajo svojih hiš in da Francozi niso divji zmagovalci, ampak da cenijo in spoštujejo navade vseh narodov. Dodal je, da želijo da bi v miru in brez strahu prebivalci Ljubljane uživali sadove svojega dela in truda. Prebivalcem se ni treba bati za poštenje žen in za ohranitev vere. Francoskim vojakom, ki bodo plenili in delovali v nasprotju z oklicem je zagrožena smrtna kazen.
General Bernadotte je kasneje postal švedski kralj.
LJUBLJANSKI KONGRES 1821
Od 1. novembra 1814 do 9. junija 1815 je potekal Dunajski kongres na kateremu so veleposlaniki evropskih velesil razpravljali o začrtanju novih državnih meja po porazu Napoleona.
26. septembra 1815 so v Parizu podpisali listino o ustanovitvi Svete zveze. Zveza je bila namenjena samo krščanskim državam. Namen zvez je bil preprečevanje vojn. Zavezali so se, da bodo sklicali kongrese ob vsaki zaostritvi, ki bi ogrožala mir v Evropi. Listino so podpisali naš cesar Franc I., ruski car Aleksander I. in pruski cesar Viljem III. Pozneje so se zvezi pridružile še druge evropske države. Papež Pij VII. ni hotel pristopiti zvezi. Prav tako je tudi Anglija zavrnila sodelovanje. K zvezi je hotel pristopiti tudi turški sultan, vendar so ga zavrnili, ker ni bil krščanske vere.
Za srečanja Svete zveze so izbirali manjša kraje, da se katero od mest ne bi uveljavilo kot nosilec evropske politike.
Leta 1818 je bil kongres v Aachnu.
Decembra 1820 je bil kongres v Opavi, kjer so se tudi dogovorili kje bo naslednji kongres. Sprva so mislili pripraviti kongres v Gorici, vendar je bilo tam premajhno število prenočišč. Ljubljano se je še vedno držal sloves glavnega mesta Ilirskih provinc. Poleg tega je bila Ljubljana dovolj blizu za povabljenega neapeljskega kralja, da bi rešili neapeljske težave.
15. decembra 1820 je guverner grof Swerts – Spork prejel pismo višjega komornika Wrbna, da se bo kongres iz Opave preselil v Ljubljano, da bi utrdili zemljevid Evrope po Napoleonovem padcu.
Dogajanja ob kongresu je zapisal zgodovinar Henrik Costa, ki je pisal tudi o gospodarskih vprašanjih, domoznanstvu, spomenikih in ki je pripravljal slovensko – nemški slovar. Njegov sin Etbin Henrik Costa je bil od leta 1864 do 1868 ljubljanski župan.
18. decembra 1820 je že pripotoval dvorni furir von Mayer z depešo in začel popisovati primerna stanovanja. Lastniki stanovanj so navili cene in lepo zaslužili.
Leta 1821 je imela Ljubljana 2000 prebivalcev. Prenočišča pa je bilo potrebno zagotoviti za več kot 500 pomembnih gostov. Nekateri so v Ljubljani ostali le nekaj dni, drugi so se pa zadržali tudi do maja. Prišlo je tudi 630 poslovnežev in 130 trgovcev, draguljar, zlatar, srebrar, menjalci denarja, bankirji, dva zobozdravnika, 6 zdravnikov, optik, lekarnar, živinozdravnik in varnostniki.
Vladarje je varovalo 274 vojakov in 19 ostrostrelcev. Postavljeno je bilo več čuvajnic v katerih je bilo razporejenih 85 vojakov za dnevno in 87 vojakov za nočno stražo.
6. januarja 1821 sta se v kočiji pripeljala cesar Franc I. in cesarica Karolina. Med kongresom so bile vse slovesnosti v njuno čast prepovedane. Bivala sta v Deželnem dvorcu. Istočasno so prišli tudi člani dvorne in državne pisarne, minister kraljevine Sardinije, poslanec na angleškem dvoru grof Cesare S. Martino d’Anglie in kardinal knez Ruffo.
7. januarja 1821 je v odprti kočiji s šestimi konji prišel ruski car Aleksander in se nastanil v Škofijskem dvorcu.
8. januarja 1821 se je cesar Franc I. odpeljal naproti neapeljskemu kralju Ferdinandu IV. Skupaj sta se nato zapeljala do Barbove palače v Gosposki ulici 3. Palača je imenovana po prvem lastniku palače, grofu Andreju Danijelu Barbi.
Namesto pruskega cesarja je prišel njegov državni kancler. Francija je poslala več diplomatov. Zastopani so bili tudi Modena, Velika Britanija, Sardinija, Toskana, Rim, Portugalska in Danska.
Ključna osebnost kongresa je bil knez Clemens Wenzel Nepomuk Lothar von Metternich. Bival je v palači barona Žige Zoisa na Bregu. Na kongresu je dosegel, da Avstrija dobi mandat, da s svojo vojsko uredi razmere v kraljestvu obeh Sicilij. Tako so 6. februarja 1821 habsburške čete prekoračile reko Pad in v sedmih tednih prišle v Neapelj.
Med kongresom so potekali številni pogovori, slovesnosti, parade na Kongresnem trgu in maše. Prav tako so praznovali rojstni dan cesarja Franca I., zato so mu v Mestnem logu tudi postavili paviljon.
26. februarja 1821 naj bi se kongres uradno končal, vendar so goste novice o nemirih v Italiji in na Balkanu zadržale vse do maja.
Ljubljančani so pozno izvedeli za kongres, zato so hiteli z urejanjem mesta. Uredili so stavbe in trge, tlakovali ulice, najeli pometače cest in izboljšali razsvetljavo po ulicah. Kapucinski trg so ob pripravah uredili le za silo. Zasuli so jarke, pospravili razvaline samostana in zravnali zemljišče ter ga preimenovali v Kongresni trg. Z Dunaja so pripeljali konje za ježo in vprego. V tistem času je bil župan Johann Nepomuk Hradecky, ki je začel županovati leta 1820 in je ostal župan 26 let vse do svoje smrti leta 1846.
13. maja 1821 je ruski car podaril ljubljanskemu škofu z dragimi kamni okrašen križ z verižico v vrednosti 6000 goldinarjev.
21. maja 1821 sta odpotovala še cesar in cesarica.
Po kongresu se je mestna občina odločila, da Kongresni trg ne bo pozidan in tako leta 1824 naročila projekt za ureditev trga. Še istega leta so začeli zasajati kostanje ob poteh, ki so potekale v obliki zvezde in se križale v osmih smereh. Kasneje je ta park dobil ime Zvezda. V čast kongresa so želeli postaviti tudi obelisk in zbrali 8300 goldinarjev. Vendar pa je cesar priporočil, naj denar raje namenijo za osušitev barja.
20. oktobra 1822 je sledil kongres v Veroni, ki pa je bil tudi zadnji.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
Ljubljana je bila simpatična, naravna v času, ko so snemali film Vesna.
Takrat je še bilo vse elegantno, umetniki, svetovljani….. športniki, študenti….
Bilo je še nekaj naravne narave ob Ljubljanici.
Danes? Je vse izumetničeno, prepovedano, plačljivo. Sama južna mafija in eni tujci. Pa AS in podobni, ki računajo za en talar 45 e!
Meni ni všeč niti posedanje ob kofetu par ur….. u glavnem: ADIJO LAJBAH ! V tacah jo ima dobesedno južna mafija.
KAZINA
Kazina je klasicistična palača, ki jo je zgradilo društvo Kasino, ki je bilo v tistih časih družabno in kulturno središče meščanstva ne glede na narodnost. Tu so igrali karte in biljard, poslušali pevske nastope, plesali in v dobro založeni čitalnici brali časopise. Pozneje je Kazina postala shajališče le Nemcev. Člani Kazine so bili plemstvo, dostojanstveniki, uradniki, častniki, podjetniki, trgovci, obrtniki. Kazina je bila središče ljubljanske višje družbe in delavci niso imeli vstopa vanjo.
Leta 1810 so ob ustanovitvi društva v pravilnik društva zapisali, da se bo društvo zavzemalo za pospeševanje vsega dobrega za cesarja in domovino. Pravilnik so sprejeli februarja 1810 na zboru v gledališki kazini. Društvo so ustanovili na podlagi prizadevanj trgovca Franca Galeta. Ilirski guverner August Marmont je pravilnik potrdil z mnenjem, da bo društvo koristilo ljubljanski trgovini in zbližalo ljudi. Kmalu so odprli Kazino v prvem nadstropju na Glavnem trgu 8. Kazina je pomembno vplivala na izobraževanje in pred odhodom Francozov štela 178 članov. Društvu se je lahko pridružil vsak, ki si je želel višje izobrazbe ter so ga zanimali zapisi o dogodkih iz političnega in literarnega sveta.
Leta 1828 je imelo društvo 111 članov, leta 1833 pa že 297 rednih članov in 36 izrednih članov, ki so jih imenovali kazinoti. Med njimi je bil tudi France Prešeren, ki je v Kazino hodil predvsem zaradi Julije in poljskega emigranta Emila Korytka, ki je tu stanoval in leta 1839 umrl.
Leta 1834 je društvo naznanilo gradnjo Kazine spomladi leta 1835. Ustanovili so odbor za gradnjo, ki je o tem obvestil člane in jih pozval k vlaganju denarja. Računali so na 400 deležev po 100 goldinarjev. Mesto je društvu podarilo nepozidan prostor pri parku Zvezda. V stavbi so v pritličju predvideli kavarno in gostilno, ki bi jo dajali v najem. V prvem nadstropju bi bili prostori društva, velika biljardna soba, dve jedilni sobi, dve kadilni sobi, kuhinja, dve čitalnici, velika dvorana za 400 ljudi, dve igralni sobi za nekadilce in stanovanje za kustosa. V drugem nadstropju bi bila stanovanja za oddajanje za največ dve družini.
Kazina pa naj bi bila slovesno odprta 4. oktobra 1836, vendar so zaradi zamude in nesoglasij pri gradnji zgradili palačo šele leta 1838. Nesoglasja pri gradnji so pripeljala do napak in več obokov se je zrušilo. Po končani gradnji so bila po posredovanju policijskega ravnatelja in stavbne direkcije potrebna večja popravila.
Leta 1836 so pri kopanju temeljev na območju severne emonske nekropole za Kazino odkrili več rimskih grobov in pozlačen bronast kip emonskega patricija. Kip je verjetno stal v mavzoleju. Izvirnik stoji v Narodnem muzeju. Kopija pa stoji v parku Zvezda, ob njem pa so še sarkofag, mozaičen pod in rimski zid pripadajoč emonski grobni arhitekturi.
Proti koncu 19. stoletja je palača dobila značaj nemške trdnjave, ki je padla z državo, ki ji je služila.
Med 1. svetovno vojno je bila Kazina zbirališče tujih častnikov in nemške gospode.
Leta 1918 je bila v pritličju kavarna in restavracija s kletjo in vrtom. S propadom monarhije je propadla tudi nemška Kazina. Zgornje prostore je zavzela srbska vojaška oblast, v restavraciji pa je bil oficirski dom. Kasneje je kavarno prevzel Juvančič iz Gorice, ki jo je prenovil in kmalu je v nekdanji nemški kavarni zavladala slovenska družba.
Še bolj temeljito jo je prenovil Franc Krapež – Živelj, ko je z obnovljenim društvom Kazino sklenil pogodbo ter jo spremenil v kavarno in restavracijo Zvezda. Uredil je tudi vrt z verando ter postavil paviljon v parku z mizami, kjer so stregli. Vendar so prišli hudi časi in pokopali Krapeževo Zvezdo.
Po 2. svetovni vojni je tu zborovala Ljudska skupščina Slovenije, dokler ni bila zgrajena nova skupščinska palača. Kazina je kasneje prešla v roke Inštituta za novejšo zgodovino.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
Kopriva Silvester, LJUBLJANA SKOZI ČAS, Borec 1989
LJUBLJANSKO PRISTANIŠČE
Ljubljansko pristanišče na Bregu je obstajalo že pred 14. stoletjem. Tu so v najboljših časih naložili in razložili okoli 2 milijona stotov blaga na leto. En stot je znašal 100 kilogramov. Blago so prepeljali na 1000 parizarjih, 35 000 kmečkih vozovih in 900 ladjah. Na območju pristanišča je bila do četrte ure popoldne takšna gneča, da se je pešec komaj prerinil skozi množico voznikov.
Seljani in Udmačani so iz pristanišča v Zalogu pripeljali žito in vino, nato so fakini žito in vino na Bregu preložili na čolne. Čolnarji pa so blago odpeljali po Ljubljanici navzgor. Iz Trsta so na Vrhniko pripeljali sladkor, kavo, kolonialno blago in svilo ter po Ljubljanici prepeljali do Ljubljane in naprej na Dunaj in v Prago. Fakini so raztovarjali in natovarjali blago z ladij, ki so vozile od Podpeči do mesta in nazaj.
Fakini so vsako jutro prišli na Breg in čakali na ladje v gostilni Pri zlati ladji, ki se je prej imenovala Pri šifbirtu. Gostilno so podrli, ko so gradili Šentjakobski most. Tu so fakini zajtrkovali rake in ocvrte piščance, ki so jim rekli žganci ter pili vino.
Ladje so pristajale med sedmo in osmo uro zjutraj, z razkladanjem in nakladanjem tovora pa so končali do četrte ure popoldan.
Večina čolnarjev je bila doma v Trnovem in v Krakovem. Večina hiš v Krakovem in nekatere hiše v Trnovem so imele tam, kjer so sedaj nasipi, še v 18. stoletju priveze za svoje velike in majhne čolne. Gradaščica je imela široko strugo in tako so po njej plule ladje in čolni od cerkve do ustja. Ob nedeljah in praznikih so se s čolni vozili k maši, ob delavnikih pa so prevažali blago in ljudi z Brega ali na Breg ter lovili ribe.
Mali in veliki čolnarji so delovali po čolnarskem redu Marije Terezije. Veliki čolnarji so bili v državni službi in prevažali cesarsko blago. Le če ni bilo cesarskega blaga, so smeli voziti tudi drugo blago. Vsaka ladja je imela čolnarskega mojstra in pet čolnarskih hlapcev. V službo jih je jemal cesarski dacar. Čolnarski mojster je imel redno plačo, hlapci pa so bili plačani od vožnje.
Leta 1660 je bilo v Ljubljani 50 velikih čolnarjev, ki so uporabljali 9 državnih čolnov. Čolni so bili dolgi do 20 metrov, zgoraj široki 2,5 metra in imeli ozko dno. Za prevažanje tovora so zvezali po dva čolna skupaj.
Čolnarska bratovščina je bila ena najstarejših bratovščin v Ljubljani. Leta 1513 je zapisana v listini kot Bratovščina naše ljube Gospe čolnarjev v Križankah. Bratovščina je imela veliko posesti, ki so ji jo zapustili člani.
Leta 1718 so se veliki in mali čolnarji ločili in nastali sta dve novi bratovščini. Obe bratovščini sta imeli svojo zastavo in svojo skrinjico bratovščine. Veliki čolnarji so na svoji banderi upodobili cerkev svetega Nikolaja in velik natovorjen čoln.
Čolnarji so na Ljubljanici prirejali velika slavja ob zgodovinsko pomembnih dogodkih ter zabave. Zabavam so namenjali manjše ladje, ki so sprejele do 8 ljudi in so potrebovale enega ali dva čolnarja. Ladje za 10 ljudi so imele 3 čolnarje, ladje za 24 ljudi pa so imele tri ali štiri čolnarje. Vse ladje so imele skodlasto streho, ki se jo je dalo odstraniti. Pod streho pa so bile mize s klopmi. Za večje število izletnikov so povezali dve ladji skupaj, za ples pa so povezali 3 ali 4 ladje in položili nanje pod ter ga zavarovali z ograjo.
Po Ljubljanici so vozili tudi brodniki ali streharji, ki so bili dolgi 7 metrov in so se uporabljali le za prevoz ljudi. Peskarje so uporabljali za prevoz peska in so bili dolgi 8 metrov, škatle pa so bile dolge 5 metrov in so jih uporabljali za ribolov.
Mali čolnarji so imeli majhne in lahke čolne za prevoz lesa, peska, drv in ljudi. V Krakovem in Trnovem je bilo 30 čolnarjev, na Vrhniki 60 čolnarjev, na Igu, v Loki in v Podpeči pa 30 čolnarjev. Trnovski in vrhniški čolnarji so si delo razdelili tako, da so trnovski čolnarji vozili blago proti toku, vrhniški pa s tokom.
10. maja 1716 so organizirali tekmovanje čolnarjev na pobudo deželnih stanov in po naročilu filharmoničnega društva. Tekmovanje je vodil ustanovitelj društva Jožef Bertold plemeniti Höffern. Cilj je tekme je bil pri hiši grofa Engelhausa in je bil označen z zastavico. Hiše ni več. Bila pa je ob sedanji Zlati ladjici. Čolnarji v Krakovem in Trnovem so morali pripraviti 9 tekmovalnih ladij za 18 mladih čolnarjev. Ti so bili razdeljeni v tri skupine, ki so jih ločili po barvah. Avstrijska skupina je bila rdeče in bele barve, kranjska skupina je bila modre in rumene barve, ljubljanska skupina pa je imela zelene in bele barve. Ob štirih popoldne so se ladje postavile pri Vodnih vratih v vrsto. Vodja tekmovanja je zamahnil z zastavico in tekma se je začela. Tisti, ki je prvi prišel do cilja, je vzel zastavico in jo zasadil na ladjo in se vrnil na mesto začetka tekmovanja. Sledili so mu tudi poraženci. Nato so čolnarji še enkrat tekmovali za prvo mesto za 7 goldinarjev, za drugo mesto za 2 goldinarja in za tretje mesto za 1 goldinar. Potem so čolnarji z zmagovalcem na čelu, ki je nosil lovorjev venec, korakali ob turški godbi do deželnega dvorca in do hiš plemenitih meščanov, ki so jih obilno obdarili.
Leta 1840 je na Ljubljanici začel pluti parnik Nadvojvoda Janez, ki je bil dolg 28 metrov in širok 4 metre. Lastnika parnika Anglež David Moline in Ignacij Škarja sta pridobila pravico za prevažanje blaga s parnikom za 15 let. Krmar parnika je bil čolnarski ključar Jurij Lovrin.
Ker je bilo tovora premalo sta leta 1850 parnik prodala tesarju Pajku, ki je del parnika uporabil za plavalnico in kopalnico. Ostanke parnika je razkosal, nadvojvodov kip nataknil na vrh hišnega vodnjaka, okna kajute porabil pri hiši, parni stroj pa prodal koroškim čolnarjem za ladjo, ki je še dolgo vozila po Vrbskem jezeru.
Največji udarec koncu rečne plovbe sta zadala odprtje Tržaške ceste in prihod železnice v Ljubljano. Tako so carinski urad z Brega preselili na Kolodvor, pristanišče pa premaknili na trnovski Jek. Nekaj fakinov se je zaposlilo na železnici za manjše plačilo od plačila na Bregu. Na Jek so še nekaj časa vozili različen tovor s Podpeči in Vrhnike. Tu so čakali razkladalci in nakladalci čolnov, ki se niso več imenovali fakini pač pa jekarji po Jeku. Ti so sprva dobro zaslužili, sploh pa leta 1895 po velikem potresu, ko so čolnarji vozili gradbeni material. Vozili so tudi pošto, ljudi in prtljago vse do leta 1905, ko se je čolnarjenje blaga in ljudi prenehalo.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
MESTNA BLAGAJNA
V srednjem veku je mesto dobivalo denar v mestno blagajno iz dajatev kot so bile mostnina, skladiščenje blaga, mestna vaga, platnena mera, mera od soli, žitna mera, vinska mera, mera od blaga pripeljanega po reki in davek na hiše.
Do polovice 15. stoletja se je Ljubljana na ta račun lepo razvijala, proti koncu stoletja pa se je pritok denarja ustavil in mesto se je znašlo v denarnih težavah.
14. avgusta 1503 je cesar Maksimilijan I. z odredbo določil, da se morajo tuji trgovci ustaviti v Ljubljani za 6 tednov in ponujati svoje blago meščanom pod določenimi pogoji. Če blaga v tem času ne prodajo, ga lahko odpeljejo na svobodne letne sejme ali iz habsburških dežel. V skladu z odredbo je cesar dovolil postaviti skladišče za shranjevanje blaga tujih trgovcev. Postavili so ga za sedanjo škofijo. Odredba ni veljala za zlatnino, žamet in sukno.
Odredba je sprva pomagala k boljšemu denarnemu stanju Ljubljane. Ker pa niso dobro skrbeli za skladišče ukrep dolgoročno ni prinesel pričakovanih rezultatov. Tako so imele trgovine in mitnice izgube, ker so se tuji trgovci začeli izogibati mesta in skladiščni pravici Ljubljane.
Leta 1660 je bilo skladišče v tako slabem stanju, da so tujci dragocenejše blago shranjevali raje v hišah meščanov. To ni bilo všeč domačim trgovcem in so se začeli izmikati plačevanju dajatev. Poleg tega so zahtevali, da bi bili oproščeni vage od blaga, ki so ga prodajali.
Leta 1846 so uvedli tlakovno oziroma plačilo za obrabo tlaka v mestu. Ljubljančani so bili te dajatve oproščeni. Okoličani pa so bili tlakovne oproščeni le, če so pripeljali gradbeni material za mestne potrebe. Tlakovno so pobirali za uporabo najpomembnejših cest. Za vprežno živino so ljudje morali plačati 1 krajcar, za gnano živino pa pol krajcarja, kar je bilo manj kot v drugih mestih. Ko je bila zgrajena južna železnica je mestna občina zaprosila deželno vlado še za pobiranje tlakovne od kolodvora do mesta. Dovoljenje je mesto obnavljalo na tri leta. V Ljubljani so kmalu spoznali, da so stroški tlakovanja višji od tlakovne in so jo povišali.
Leta 1851 in 1861 je Ljubljana uvedla pasji davek zaradi dvojnega učinka. Zaradi stekline bi zmanjšali število psov, poleg tega bi se znebili stroškov za konjederca, ki so naraščali. Pasji davek so določili za vso mestno občino, razen za Karolinško zemljo. Znašal je pa 2 goldinarja na psa. Ko je bil davek sprejet, se je vojaško poveljstvo pritožilo in zahtevalo, naj bodo častniki, ki imajo pse oproščeni davka. Župan je popustil, občinski svet pa je odločil, da davka ne more biti oproščen nihče, ker bi to spodkopalo mestne načrte. Mestna občina je pričakovala, da bodo od davka v mestno blagajno dobili 2000 goldinarjev letno. Vendar pa je bilo prvo leto prijavljenih le 500 psov, naslednje leto pa 300 psov.
Leta 1858 so se odločili, da prodajo Golovec, da zakrpajo luknjo v mestni blagajni. Poleg tega je bil Golovec za Ljubljano nedonosen. Vendar pa so imeli posestniki s Poljan in iz Štepanje vasi tam pravico pasti živino ter kopati pesek in kamenje. Zato so se uprli prodaji in se pritožili na deželno komisijo za zemljiško obvezo. Župan Mihael Ambrož je bil odločen in na magistratu so pripravili dražbene pogoje in objavili dan prodaje. Posestniki so se pritožili še na ministrstvo in dosegli preiskavo, koliko pravic jim pripada. Za odkup pa so ponudili 10 goldinarjev za joh oziroma 0,33 hektarja.
Mesto se je odločilo Golovec prodati rakovniškemu graščaku Pavlu Schwarzu, ki je bil pripravljen dati za zemljišče še enkrat več. Vendar pa so se pojavile težave z lastništvom. Ko je mesto rešilo težave, je golovške parcele ponudilo kupcem. Pavel Schwarz je ponudil 2000 goldinarjev za 60 johov in 200 goldinarjev za ljubljanske reveže, če mu prodajo zemljo. Ta ponudba je prisilila ostale kupce, da so plačali za zemljo več kot so nameravali. Zato so pokupili le manjši del Golovca in mestna blagajna je bila za nekaj časa rešena.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
MESTNA VRATA
V preteklosti so bila evropska močno utrjena in tako je bila tudi Ljubljana utrjena pred napadalci. Ljubljani najbolj nevarni napadalci so bili Turki. Tako je Ljubljana imela obzidje, ki so ga vedno vzdrževali in dograjevali. Obzidje so začeli graditi že pred 13. stoletjem, ki pa so ga z večanjem mesta širili in spremenili v utrdbeni ščit. Na vogalih so dodali stolpe, grajske utrdbe pa povezali v obzidje. Na zunanji strani je bil jarek z vodo in ušpičenimi koli. Čez jarek pa so bili mostovi do vrat in pri Samostanskih vratih sta bila kar dva mostova. Vrata so zapirali od svetega Jurija do svetega Mihaela ob 9ih zvečer, od svetega Mihaela do svetega Jurija pa ob 8ih zvečer. Preden so vrata zaprli so zaprtje oznanili s stolpa piskačev. V ljubljanskem obzidju je bilo 6 vrat.
Možen dostop je bil tudi po Ljubljanici mimo grabelj. Grablje so naredili tako, da so v rečno dno zabili kole v obliki S. Grablje so ustavljale nesnago, naplavljeni les in čolne, ki jih je voda odtrgala in odnesla. Grablje so ponoči zapirali, da se ne bi po reki pritihotapil sovražnik v mesto.
Leta 1776 so na zahtevo Gabrijela Gruberja grablje odstranili, ker naj bi povzročale poplave. Grablje so potekale od Zoisove palače do Žabjaka na drugi strani reke, tam kjer se Gradaščica izliva v Ljubljanico.
Pisana vrata so se imenovala, ker so bila lepo poslikana. Imenovali pa so jih še Karlovška, Vzhodna ali Bihaška vrata. Karlovška ali Bihaška vrata so dobila ime, ker je od vrat potekala cesta proti Vojni krajini in Karlovcu. Ker pa je nad vrati stal iz belega kamna izklesan kip cesarja Karla VI., je verjetneje, da so dobila ime po cesarju kot tudi Karlovec.
Vrata so imela obliko dvonadstropnega štirioglatega stolpa s polkrožnim portalom. V stolpu je imel vratar stanovanje. Nad stanovanjem so bili ječe za meščane z manjšimi kaznimi. Pod stanovanjem pa so bile ječe za hujše kriminalce. Leta 1601 je vratar teh vrat dobil 36 krajcarjev na teden.
Od Pisanih vrat se je obzidje spuščalo do Vodnega stolpa ob Ljubljanici, kjer so bila Vodna vrata in kjer so se začele grablje. Ker je bil ta predel poln žab, so ga imenovali Žabjak. Tu so mestni uradniki pobirali dajatve od vseh čolnov na Ljubljanici.
Od Vodnega stolpa se je obzidje nadaljevalo po desnem bregu reke do Šentjakobskega mostu in na desni strani Zoisove ceste potekalo do križišča z Emonsko cesto in se obrnilo proti vzhodu na križevniško posest ali nemško zemljo do Nemških vrat, ki so jih zgradili leta 1525.
Nemška vrata je na eni strani varoval dvojni zid z utrdbami. Drugo ime za vrata je bilo Križevniška vrata po cerkvi in samostanu.
Od Nemških vrat je obzidje potekalo po desni strani Vegove ulice do utrjene bastije ob Glasbeni matici in naprej proti Kongresnemu trgu, kjer so poleg vicedomske palače na mestu univerze stala Vicedomska vrata, ki pa so imela še druga imena kot so Fištamska, Fictamska ali Festamijska vrata. Vratar pri teh vratih je dobival plačilo 14 krajcarjev na teden.
Od Vicedomskih vrat je obzidje kmalu prešlo desni breg Ljubljanice in sledilo bregu do Spodnjega mostu in meščanskega špitala, kjer so bila Špitalska vrata.
Ob špitalu je bila cerkev svete Elizabete. Leta 1489 so sezidali stolp Špitalskih vrat, ki je bil višji od meščanskega špitala. Skozi ta vrata so prihajali prišleki iz Nemčije in z Gorenjskega. Štirioglati stolp s portalom v pritličju je imel dve nadstropji. Nad vrati so stanovali vratar in reveži, za katere ni bilo prostora v špitalu. Na vrata so pritrjevali razglase magistrata.
Od tod je obzidje potekalo do Severnih vrat, ki so bila največja. Imenovala so se tudi Frančiškanska, Samostanska, Vzhodna, Kloštrska in Poljanska vrata. Zgrajena so bila v obliki polkrožnega stolpa. Proti Poljanam so bila obrnjena s prečnim poslopjem in portalom. Pozidana so bila iz rezanega kamna, imela dve nadstropji in majhna okna. V 1. nadstropju je prebival mestni stražnik. V stolpu so bili shranjeni topovi in drugo orožje. Vratar pri Samostanskih vratih je bil zadolžen tudi za odpiranje in zapiranje ledenice, kjer so shranjevali led za pivovarne in gostilne. Za to je k plači dobil dodatne 3 goldinarje na leto.
Za samostanom se je obzidje obrnilo proti grajskemu hribu. Ob postaji grajske vzpenjače je še vedno viden del obzidja. Na vrhu griča je bil kot pomemben del utrdbenega ščita grajski kompleks.
V 16. In 17. Stoletju je morila kuga v Ljubljani in Evropi. Ko so do Ljubljane prišle prve novice o kugi je mestni svet imenoval komisijo, ki je nadzirala vratarje in meščane. Provizorji so takoj ukrepali in zaprli mestna vrata. Včasih so zaprli vsa mestna vrata, včasih pa le tista, skozi katere so prihajali ljudje iz okuženih krajev. Tisti, ki niso imeli potrdila, da prihajajo iz neokuženih krajev, niso smeli v mesto. Ker provizorji vratarjem niso zaupali, so provizorji sami kontrolirali vrata, čeprav so vratarji prisegli, da bodo svoje delo opravljali vestno. Tako so leta 1599 po ukazu mestne občine dodelili po dva provizorja, ki sta sedela pred vrati in pregledovala potrdila tujcev, ki so prihajali v mesto. Prav tako so morali imeti zdravniška potrdila tudi meščani, ki so hoteli potovati v druga mesta. Ljubljančani pa so potrdilo dobili le, če v Ljubljani ni bilo kuge.
Že brez kuge so bila zaprta mestna vrata za Ljubljano dovolj velika težava, ker je zastalo trgovanje. In ker je bilo mesto odvisno od trgovanja in rokodelstva, so ob velikih sejmih odprli vsaj ena vrata, kljub nevarnosti kuge.
Leta 1783 so začeli rušiti obzidje in z ruševinami zasipali jarke ob obzidju ter material uporabili tudi za gradnjo zidu ob pokopališču pri svetem Krištofu.
Leta 1793 so podrli še zadnja vrata in sicer Nemška vrata in tako omogočili širitev Ljubljane.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
MEŠČANI
Večina prebivalcev Ljubljane je bilo meščanov, manjši del pa plemstvo in duhovščina.
Sprva so med meščane sprejemali le rokodelce, obrtnike in trgovce. Pozneje pa so zahtevali, da mora pridobiti meščanstvo vsak, ki ima v lasti hišo ali se ukvarja z meščanskimi obrtmi. Podelitev meščanske pravice je bila povezana z dajatvami.
Glavna pogoja za pridobitev meščanske pravice sta bila, da je bil prosilec katoličan in da je vsaj pol leta stanoval v Ljubljani. Včasih so pa še dodali pogoj, da je moral prosilec kupiti hišo v mestu ali se poročiti.
Če se je meščan kasneje odrekel meščanski pravici in želel zapustiti mesto je moral plačati odkupnino, ki je bila namenjena temu, da se ne bi preveč meščanov odreklo meščanski pravici in zapustilo mesto. Sprva je odkupnino pobiral cesar, kasneje pa mesto. Odkupnino so izračunali glede na premoženje, ki ga je odhajajoči odtegnil mestni oblasti.