Včasih imam občutek, da hodijo ljudje na pogrebe firbcat in da si malo zapolnijo čas, se podružijo. Zanimajo jih vse sorte stvari: Kdo je prišel na pogreb – in še bolj – kdo NI prišel na pogreb, pa bi se spodobilo, da bi.
Kako žalostni so svojci? So “dovolj” ali kažejo “premalo” žalosti?
In še in še poslušam od tistih, ki pogosto hodijo na pogrebe.

Zaradi takih bi bila najraje pokopana v res zelo ozkem družinskem krogu, ko bo prišel čas za to.

Na pogrebih se ne ukvarjam z drugimi ljudmi, niti s tem, o čem se pogovarjajo.
Ponavadi smo znotraj enega kroga (ali prijatelji, ali sorodniki, sodelavci) in če že, ponavadi govorimo o pokojniku. Na hitro poizvemo kaj je novega pri tistih, s katerimi se nimo že leta videli in to je to.

v tolažbo ti lahko povem, da na tvojem pogrebu ti bo resnično in absolutno in popolnoma vseeno kaj drugi ljudje počnejo.
smrt in pogreb je sicer samo del življenja in na njem se lahko pogovarja o čemerkoli se hoče.

ni, da verjemaš, ane, kaj počnejo živi ljudje ob nekem dogodku ☺

Zdaj se še lahko bojiš, o čem se bodo pogovarjali na tvojem pogrebu. Ko bo čas za to, se ne boš več. 🙂

Ne štekam glih najboljš kaj si hotla povedat. Oziroma vprašat. Najbrž je malo popihalo v možganskem labirintu pa se ti je za hip zazdelo, da bi bilo fino odpret temo na internetu in malo povprašat kaj ljudje govorijo na pogrebih.
Ja ne vem, jaz govorim o vsem mogočem. Če se s kom že dolgo nisem videl (kar je velika verjetnost glede na to, da sem že več kot dvajset let izven države) mu povem recimo kaj počnem, kako so familija kakšen je standard v naši državi, kaj počnemo, kam gremo na dopust… Če srečam kakšnega frajerja iz vasi ga vprašam, če je kero položu, pa če je za kakega froca že zvedu… Če kakšno dobro bejbo vidim takoj koga od žalujočih vprašam, če si je ta in ta dala joške popravt… Ma vse mogoče se pogovarjamo.

Na pogreb grem zato ker “se podobi”, nikoli iz firbca. Če je le možno se izognem, še najrajši vidim, da sem takrat v službi.

Nikoli ne gledam kdo joka, ker potem je meni preveč hudo.

Tudi meni so najbolj vsec pogrebi v druzinskem krogu. Ostali naj pridejo prizgat svecko drug dan.

Pogovarjajo se kdo bo naslednji, sploh tisti od pogrebne službe se ta razgledujejo…

Na pogrebu po navadi srečamo osebe, katere že dolgo nismo videli. Poklepetamo in obujamo spomine. Se mi je že večkrat zgodilo, da sem bila na sedminah, ki so bile prav prijetne. Smo se čutili bolj povezane, ker smo izražali podporo in sočutje drug do drugega.
Na svojem pogrebu bi želela enako.

Bila sem že na veliko pogrebov. Na pogrebu moje mami nimam pojma ali so se kaj pogovarjali ali ne. Sem bila v svojem svetu.
Potem sem bila na pogrebih kjer so kar glasno klepetali – in meni bili moteči. Nekaj let nazaj pa sem bila na pogrebu mladega fanta. Veliko ljudi, veliko mladih. Ampak kakšna tišina. Nihče ni rekel niti besede. Prav čutila se je bolečina, kot da je vse naokrog. Težko opišem občutke in tega ne bom pozabila nikoli.

Mislim, da gre večina na pogreb z dobrim namenom. Na pogrebu ni ravno prijetno, če smo pošteni, vidiš žalostne ljudi, smrt, včasih je zelo mrzlo, piha burja, dežuje, ali pa je neznostna vročina. Prijetneje bi bilo sedeti v kakšni senci ali v lokalu in piti mrzlo pivo.
Dejstvo je, da se nekateri srečajo na pogrebih po dolgih letih, zato tudi malo poklepetajo.
Pri nas je navada, vsaj na cerkvenih pogrebih, da gre večina ljudi v cerkev, nekaj pa jih ostane zunaj in ponavadi glasno klepetajo. To pa je moteče!

Napisala si: včasih je zelo mrzlo, piha burja
Sorry, pri nas v Avstriji še nisem zasledil, da bi pihala burja… Tako, da ne lupetaj v prazno!

Pač nimaš pogreba,se že prej pove,danes he to že kar pogosto.

Včasih so me tetke na porokah dregale pod rebri in govoril, zdej si pa ti na vrsti, zdaj pa jaz dregam tetke na pogrebih in govorim No, Rozi, zdej s pa ti na vrsti. Kot v vicu.