Stara sem 39 let..imam hcerko ki je vedno bila vesela nasmejana…sedaj je stara 15 let in vse se je spremenilo..oblaci se darkersko,hodi okoli in popiva kadi travo..ko je enkrat bila veni nas je klicala ena oseba ki je bila v skrbeh, sli smo po njo, bla je pijana -koma…smo jo dali na test za droge..blo je pozitivno na thc in mdma(xtc al kako pac je,se ne spoznam na to)…res nevem kaj nardit..predlagali smo ji psihiatra ampak nikakor noce it…videla sem da se je rezala(noce povedat zakaj)…v soli ima zelo dosti neopravicenih ur in vse predmete je imela prvo konferenco negativno…ima pa enga brata in dve sestri ki pa so cisto “normalni” in neproblematicni…nevem ali moram jaz k psihiatru da vem kako vzgajat ali kah…sem fulll pod stresom, veliko krat se tudi jocem…
prosla vas bi za kaksen nasvet ker res nevem kaj naj

Jaz vam predlagam, da jo nekako nagovorite naj gre k psihoterapevtu (morali boste tudi vi in mož z njo). Poglejte kaj od zakoncev Mrgole (izdala sta tudi knjigo Izštekani najstniki in starši ki štekajo). To njeno stanje ni prišlo kar tako. Dejte delat na povezanosti, na stiku, uporabljajte “jaz” stavke in nikoli ne kritizirajte nje in njenega razmišljanja, sicer se vam bo še bolj zaprla. Poskušajte ugotoviti kateri občutki so zadaj težav. Žalost in bolečina, jeza in mogoče celo zamera, strah in tesnoba? Poiščite si dobrega psihoterapevta. Takoj!

Nekateri pravijo da je ne smem silit v to kar ona noce…na zalost moza ni vec tako da sem samo jaz in otroci…probala sem se pogovoriti z njo ji predlagat da bi kaj trenirala ampak nic :/

Jaz vas čist razumem, da ste zaskrbljeni. Tudi jaz bi norela od strahu. Imate FB? Lahko se obrnete na Alenko Lanz (je otroška psihoterapevtka) ali Tejo Bandel Castro (je psihologinja in psihoterapevtka in dela tudi z mladostniki). Če nič drugega vam bosta znali svetovati kako naprej. Lahko tudi na katerega drugega, seveda. Vam pa polagam na srce, povejte hčeri da jo imate radi. Da razumete da se ne počuti dobro. Da je v stiski. Povejte ji, da vas je strah. Da si želite jo videt srečno. Poslušajte jo, kaj vam govori o sebi. Kako doživlja šolo. Sošolce. Učitelje. Prijatelje. Vračajte se k njenim občutkom. Ne obsojajte jo! Samo in izključno dejanja, nikoli njo kot osebo! Poudarjajte to v pogovorih. In če ste zadosti finančno močni, obvezno poiščite psihoterapevtsko pomoč. Tudi za sebe. Vem da je zdaj zelo stresno obdobje, vendar se da pridet ven iz tega. Ampak zdaj takoj začnite.

Oh joj, “ne smem je siliti v nekaj, kar noče”. Gotovo si jo silila umivati zobke, ko je bila majhna in se je drla, gotovo si jo kdaj silila v vrtec, čeprav ni hotela, gotovo je morala v šolo, čeprav ni hotela, gotovo je morala zvečer spat, čeprav ni hotela, gotovo si jo morala kdaj siliti pit ogaben sirup, ko je zbolela, čeprav ni hotela, itd. Če sedaj tega nočeš več početi, jo pusti. Ampak ne pričakuj, da bo sama odnehala. Reši takoj, dokler je še na začetku, ker starejša kot bo in dlje kot bo v tem, težje se bo spremenila. Vem, smo imeli odvisnika v sorodstvu. So ga pustili pri miru, ker je samo faza, samo puberteta, saj bo bolje, pa je našel eno punco, ki naj bi ga spravila k pameti, pa je dobil otroka, sedaj bo sigurno prišel k pameti …… veš kaj? Ni prišel. Je 40 letni narkoman. In po več kot 20ih letih droge bo to tudi ostal. Zato ukrepaj takoj. Pa na silo, če ne gre drugače. Noče? Prav. Ni telefona, ni računalnika, ni opranih cunj, ni prevoza, ni kosila, ni tuša, da o kakem evru žepnine sploh ne izgubljate besed. Morda ti bo težko biti ostra in stroga, ampak če ne boš, utegneš to kdaj hudo obžalovati. Narkoman se najbolj zamisli, ko ostane sam, brez da ga kdo ujčka in skrbi zanj.

V Ljubljani ima dr Christian Gostečnik šolo za starše. Mislim, da je celo brezplačna.
https://fdinstitut.si/skupine/sola-za-starse-aktivno-starsevstvo/

Tudi ko se zelimo jaz in ucitelji z njo pogovorit zacne preklinjat ali pa zacne cisto ignorirat…res nocem da bi zasla v narkomanko..niti predstavljat si ne zelim…predlagali so mi popravni dom ampak bom videla..hvala vam za nasvete in kje lahko najdema pomoc..najlepsa hvala vsem 🙂

Slisala sem za dober dom v verzeju.lp

Hčerka je ŽE narkomanka. Ni več časa za “bom videla”. Ne zatiskaj si oči in ukrepaj.

Oprosti, rekla bom grobo, ker po tvojem pisanju sklepam, da si nagnjena k “topoumnosti”. To kar pišeš, je po mojem mnenju namreč eno samo sprenevedanje. Kako se lahko vlečeš ven s takimi, kot je ta, da je tvoj edini otrok, ki ima te vrste težav. Ali to ni dovolj? Koliko tvojih otrok bi moralo imeti tako hude težave, da bi si priznala, da si kot mati pogorela? Morda vsi?
Na tvojem mestu bi po hitrem postopku spravila svojo “leno rit in nedejavno glavo” na kakšno resno obravnavo, da boš hčerki sploh zmožna pomagati (ali na več takih obravnav). Od kod ti sploh ideja, da bi otroka pošiljala k psihiatru? Ali misliš, da ti bodo deklico vzgojili psihiatri? Kaj misliš, da bo tam dobila? Dobi lahko diagnozo in tablete, če ima srečo pa še kakšne individualne ali skupinske pogovore. Potem pa se, kolikor poznam situacijo, običajno počasi vse tudi že konča. Pa saj več od psihiatrov tudi ne moreš pričakovati.
Tvoja deklica ima težave, ki so najverjetneje plod slabe vzgoje oziroma tvojega slabega odnosa z njo. Zakaj enemu to v adolescenci udari ven v taki obliki, drugim otrokom pa ne, je odvisno od veliko dejavnikov, tudi okoljskih.
Ko sem sama dobila polnoletnega zadrogiranega moževega sina, sem si hitro poiskala vse vrste pomoči, da sem mu lahko pomagala, da se je rešil mamil in zaživel normalno. Če bi bil to moj sin, bi se prekleto dobro zavedala, da sem poleg moža edina, ki sem uspela uničiti lastnega otroka.
Vem, da sem malo jezno napisala. Ampak mi greste starši, ki se tako grdo sprenevedate, res na živce, ker se mi smislijo ti ubogi otroci, ki nimajo nikogar, ki bi jim pomagal. Upam, da ti bo moje pisanje vsaj nekoliko pomagalo, da si boš priznala svoj prispevek k njenim težavam in ji res pomagala.

Sej sploh nevem vec kaj je prav da naredim/recem in kaj ne..ko smo sli pred kratkim skupaj z njenim ocimom na kosilo ji ni pasalo se je upira ampak na koncu je vseeno morala iti…rekla sem ji da mi dela sramoto in naj se obnasa in oblece malo bolj “punckasto”…moj partner je rekel da je to cisto prav da ji povem, moja kolegica pa govori cisto drugace..mislim da sploh vec nima smisla da jo kregam ce kaj naredi taksnega ker nima dobenga ucinka…v soli ima pogovore z profesorjem ki je psihijater in je rekel da nic ne pove in je celi cas tiho(ce sploh pride na to uro pogovora)…jas pa sem ji povedla da naj se zacne obnasat ker dela slabo luc ostalim v druzini, dela nam stroske za solo itd. in da ce zeli ostat doma bo mogla se porihtat v glavi

Ni govora v popravni dom… zamerila ti bo in jo boš čisto izgubila… Če so brat in sestri starejši in kot praviš vredu, se naj več družijo z njo. Poišči še strokovno pomoč kakega psihologa. Ni ti pa lahko, vem.

Samo ne v dom, ker potem bo za zmeraj izgubljena. Tvoja hči je taka kot nekoč jaz…. Danes imam družino, končano gimnazijo, faks, službo. Hvala mami, da me ni dala v dom in, da je v nekem trenutku nehala siliti vame in mi začela zaupati. Na drogah sem bila dnevno skoraj deset let, le s to razliko, da sem se vedno zavedala, da moram šolo končati, ker sem se bala postati brezdomka ali odvisnica. Kakšen pekel je moja mama dala skozi, si sploh ne upam predstavljati. Pa je bila super mama, sama za vse, živeli smo skoraj v revščini, oče je bil zapit. Ločena, nobenih tipov ni vlačila domov. Res mi je žal, kaj vse je morala dati skozi. Najprej z očetom, potem z mano.
Moj nasvet, ne sili vanjo, le nekako ji daj vedeti, da, če se ne bo učila, bo v življenju zvozila…. žurat jo pa pusti….Le stoj ji ob strani. In na primerih ji pokaži, kaj se z luzerji zgodi, enkrat bo že spoznala. Včasih se mora mladostnik dotakniti dna, ker potem gre lahko samo še navzgor ali pa v dokočni propad. In, če jo vtakneš v dom, ji boš lepo tlakovala pot v propad.
Drži se.

in pol se čudiš, da je v mamilih. Ves čas pa ji tupiš v glavo da je ona sramota za vašo družino. Ona išče v drogi tolažbo, ki je od tebe pac nikoli ni dobila. Vec ti je vreden partner kot pa hči. Obtožuješ jo da ti sramoto dela ker se ni oblekla dovolj punčkasto???? Pa kaj je s tabo, si normalna???

Za vzgojo je kakih 10 let prepozno. Vseeno pa gotovo potrebujeta pomoč, obe, ne le ona.

Ravno sem razmisljal v podobni smeri. Bi pa dodal (brez cinizma, zgolj direktno) vprasanje:
– zakaj bi te ta hci spostovala?

Dobro premisli. Ker od odgovora na to vprasanje je odvisno, ali mores ti sploh peljati to zgodbo naprej.

Spoštovani
Preberite si knjigo Izštekani najstniki in starši ki štekajo. Znaki, ki ste jih opazili nakazujejo hčerino stiskon potrebo po Vašem stiku. Psihiater ni rešitev. Raje pojdite skupaj na družinsko terapijo.
Srečno

Kje je pa oče?

S tem, ko jo potiskaš k psihiatru, ji samo sporočaš, da je z njo nekaj narobe in da s teboj ni prav nič. A resnica je, da je ona tam kjer je, pristala zaradi tvojega odnosa do nje oziroma vajinega odnosa.
Starš je odgovoren za odnos z otrokom v veliki večini. Če bi že iskali krivca (pa ga ne), bi morala k psihiatru prej mama, kot otrok. Pa ni važno, če so ostali trije otroci “ok” (vprašanje če so res, ali so se samo naučili skrivati svoje stiske). S tem bi ji tudi bila za zgled. Najslabše pa je, da otroka, ki potrebuje samo tvoje razumevanje in zaupanje, potiskaš k tretji osebi, medtem ko potrebuje tebe, da jo začutiš.

Prebrati bi morala knjigo, kako puhloglave mame z novimi jebači, ker “imajo one to pravico”, do konca pokopljejo lastne otroke.

To je tvoja hčerka, ne moreš nanjo gledat kot na strošek in sramoto, no! Kot vsak najstnik si tudi ona želi mali svobode pri odločanju, a je očitno nima veliko. Ne sme se sama odločiti, s kom bo šla na kosilo, ne sme se sama odločiti, kako se bo oblekla, mora hoditi k psihiatru, ker tako mama hoče. Stara je 15 let zaboga, zakaj bi se morala oblačiti punčkasto??? Pa ta očim je očitno nek praktično tujec zanjo – zakaj ne sprejme vloge očeta??? Mama, vzeti se bo treba v roke in punci iskreno povedati, da si zavozila. Da jo imaš še vedno za majhno punčko, medtem ko je ona že velika. Da preveč posegaš v njeno življenje in da bi morala določene odločitve sprejemati skupaj z njo. Za začetek se iskreno pogovorita, pristopi njej brez očitkov, brez zmerjanja. To jo samo odvrača od tebe. Nočeš vojne z njo, ampak ji hočeš pomagati! Povej ji, da se lahko oblači kot želi in da se v to ne boš več vtikala, vsekakor pa ne boš tolerilala drog. Predvsem pa ne pozabi, da je to tvoja hčerka, ki te ima rada in imaš ti rada njo.

To je tvoja hčerka, ne moreš nanjo gledat kot na strošek in sramoto, no! Kot vsak najstnik si tudi ona želi mali svobode pri odločanju, a je očitno nima veliko. Ne sme se sama odločiti, s kom bo šla na kosilo, ne sme se sama odločiti, kako se bo oblekla, mora hoditi k psihiatru, ker tako mama hoče. Stara je 15 let zaboga, zakaj bi se morala oblačiti punčkasto??? Pa ta očim je očitno nek praktično tujec zanjo – zakaj ne sprejme vloge očeta??? Mama, vzeti se bo treba v roke in punci iskreno povedati, da si zavozila. Da jo imaš še vedno za majhno punčko, medtem ko je ona že velika. Da preveč posegaš v njeno življenje in da bi morala določene odločitve sprejemati skupaj z njo. Za začetek se iskreno pogovorita, pristopi njej brez očitkov, brez zmerjanja. To jo samo odvrača od tebe. Nočeš vojne z njo, ampak ji hočeš pomagati! Povej ji, da se lahko oblači kot želi in da se v to ne boš več vtikala, vsekakor pa ne boš tolerilala drog. Predvsem pa ne pozabi, da je to tvoja hčerka, ki te ima rada in imaš ti rada njo.
[/quote]

Očim pri najstnici ne more več špilat očeta. Če je bil oče izrinjen in onemogočen v hčerkini zgodnji puberteti, je njeno uporništvo povsem razumljivo. Mati se bo zato morala sama znajti, kakor ve in zna. …očitno ne ve in ne zna, svoje najstnice ni naučila odgovornosti in zdaj, ko je praktično brez očeta, odgovornosti zase tudi ne bo sprejela.

Ce vas tako zanima kje je oce:
Od nje ocim je od drugih treh otrok bioloski oce..z nnjenim pravim ocetom pa sma se locila…samo to, da ni imela oceta pri odrascanju zagotovo ni vzrok vsega tega…vedno sem ji kupla to kaj je hotela,vedno je mela vse naj boljse , dobre firme idt.

Dobre firme? Mi je vse jasno.

To si sedaj tako napisala, kot da bi vse, kar si ji kupila, naj nadomestilo očeta.