Partner ali mož je vedno nekako skuliran, potem pa udari kot strela z jasnega
Skoraj vse mu je prav, trudiš se da bi mu bilo še boljše, kar naenkrat pa dobiš hladen tuš, kako si nikakva, vse tvoje napake ti sešteje, pove , da je nesrečen. In se sprašuješ kje sem zgrešila? Vedno sem si prizadevala za komunikacijo in reševanje težav, ampak za to sta potrebna dva, ne eden. Poplnoma te potolče, mogoče, ker si ti prej njega, ampak tudi če tega ne počneš več in mu prikažeš spremenjen odnos, on še vedno pogreva za nazaj. A je res vse tako črno? Kako to vidite vi?
Očitno ima kot jaz odličen spomin. Zato bodi le vesela, da se česa spomni.* Le spreobrni na pozitivno. Ne jezikaj nazaj itd.
Svojega sina učim: Ne vlagaj v prepirljive ženske. Ker moški se ponavadi ne prepiramo, če dobimo tisto, kar nam pripada oz. nam ženske dajo pravo mesto ob sebi. Razmisli o tem.
Poročaj, kako je bilo!
Vesel oče
*Opažam, da se demenca seli že med študente…..
Pa je komunikacija strukturno in izrazno uravnotezena? Npr. kako pa kaj spolno komunicirata (=obcujeta)? Ali morda kot komuniciranje smatras zgolj neskoncne oratorije na temo, kaj vse bi on moral storiti, da bi ti mogla vsaj nekaj?
Mislim, če je nekomu vse prav, kaj ima potem biti boljše?
Tudi meni se zdi, da je pri vama vse črno. Ubila si človeka s svojim teženjem, ki ga ti vidiš kot prizadevanje, da mu bo še boljše in da bo ne vem kaka komunikacija in reševanje težav (btw, katerih težav, če je človek zadovoljen in mu je vse prav???)…
Veš, ko je nekomu vse prav, nimaš kaj silit v njega s še tem in tem in onem! Njemu je prav in je ok, kaj težiš pol?
Tipičen slovenski zakon. Večina nima pojma zakaj je sploh skupaj. Eden drugemu pijeta kri, seksatsa več ne, otroci gledajo vsakodnevno to dramo, družJo pa ju krediti, avto…
Im potem imajo taki primerki navadno največ povedati proti samskim iz razloga, ker so jim nevoščljivi, ker bi radi vse potegnili v to svoje brezno slabih odnosov, o kakem samospoštovanju v takih odnostih pa itak ne kaže izgubljati besed.
Pa srečno prepucavanje še nadaljnjih 20 let.
ej, bejba, s človekom, ki samo pri drugem napake vidi, pri sebi pa ne, je nekaj hudo narobe.
v vezi sta vedno dva.
tvoj tip mi deluje kot nekdo, ki ni sposoben funkcionirat v vezi, ko enkrat zaljubljenost mine. potem pa je pri partnerju vse narobe, on pa nesrečen. pa na njegovo srečo bo za prvim vogalom prišla ena, ki obeta, da ga bo pa zares osrečila…. dokler bo zaljubljenost trajala.
NAPAKA
Prepirati se, je normalno stanje vsakega kvalitetnega para. Vprašanje je zgolj v tem: KAKO SE PREPIRATA?
Prepir, kjer se drug drugega ne žali in osebno napada, je konstruktiven način iskanja rešitve oz. Izražanja svojih občutij, kjer se išče ali kompromis (oba enako zadovoljna) ali vsaj konsenz (oba enako nezadovoljna).
Največja katastrofa so pari, ki “se ne prepirajo”.. ker s tem kažejo le na nojevsko taktiko pometanja težav pod preprogo in enkrat bodo eksplodirala.
Za zelo zdrave pare je tako skupno ravno obratno: zmoreta se prepirata za še tako majhno stvar.. seveda na spoštljiv način, kjer se ne osredotoča na napake drugega (ad hominem -argumentum hominem), temveč se išče argumente, ki pojasnjujejo tvoje stališče. Glasnost je sicer stvar temperamenta, vsebina je pa vedno spoštljiva, nenapadalna.
Ufff težko povedat. Si premal pojasnila, ampak kar z lufta da pride: pomeni da ni bilo komunikacije ali da drugi ni povedal kaj ga moti, je samo nabiral v sebi. Mogoče mu enostavno ni več. Mogoče ma drugo nagledano, pa bi rad prikazal da si vse ti kriva…
Jaz semvpodobni situaciji. Stari se že kar nekaj mesecev zapira vase, ne deli z mano nič. Je to zakon? Je to moj lajf? Nočem to.
Najhuje se mi zdi, da sem sama vedno delila svoje strahove, dileme, razmišljanja. Kar nekaj o eni ločitvi v bližini, o krizi srednjih let, o novem večjem nakupu.
Samnekega žara ni bilo, veselja, vem da ga muči služba, sem že rekla, da naj da odpoved, bomo že.
Pa nič. Še vedno tiho.
Sem zdaj kriva? Jaz težlim? Ker molk ni ok. Ker me res skrbi zanj? Ker ga pošljem po opravkih? Ker je treba kaj za otroka narest?
Tako hitro nas obtožijo, da tezimo, da ni sexa…. a res?
Ne vem kako boš rešila svojo situacijo, pogovor bi bil ok, iskren, odprt.
Sam jaz ga ne zmorem. Polna jeze prvi teden, zdaj otopela. Kaj naj spet razlagam, sem povedala kaj rabim. Njega so polni izgovori, ne poce pa razloga zakaj se je umaknil. Zdaj skor cse urejam sama, po otroke, krozki, južna, njemu se izogibam, ne govorim (več) kako sluzba, ne kličem po telefonu, ne prosim ene stvari.
Zdaj ga je panika, samo jaz sem tako razočarana in prizadeta, da se ne bom pogovarjala, dokler ne pridem do notranjega miru. Kako naj živim z nekom, ki z mano ne more delit kaj ga muči? Sem res tako slaba, težka, naporna. Veš kaj, nisem tko zanič!
Lajf ni fer.
Spremenim lahko samo sebe.
NAPAKA
Prepirati se, je normalno stanje vsakega kvalitetnega para. Vprašanje je zgolj v tem: KAKO SE PREPIRATA?
Prepir, kjer se drug drugega ne žali in osebno napada, je konstruktiven način iskanja rešitve oz. Izražanja svojih občutij, kjer se išče ali kompromis (oba enako zadovoljna) ali vsaj konsenz (oba enako nezadovoljna).
Največja katastrofa so pari, ki “se ne prepirajo”.. ker s tem kažejo le na nojevsko taktiko pometanja težav pod preprogo in enkrat bodo eksplodirala.
Za zelo zdrave pare je tako skupno ravno obratno: zmoreta se prepirata za še tako majhno stvar.. seveda na spoštljiv način, kjer se ne osredotoča na napake drugega (ad hominem -argumentum hominem), temveč se išče argumente, ki pojasnjujejo tvoje stališče. Glasnost je sicer stvar temperamenta, vsebina je pa vedno spoštljiva, nenapadalna.
[/quote]
Nenasilna komunikacija ne deluje. Niti ni v dobrobit vpletenih. V bistvu je nepredvidljiva mascevalnost kot strategija tista, ki nam je omogocala preziveti (kot vrsti). Torej, ce te nekdo ne gnjavi, ga pusti pri miru. Vecinoma. Sem ter tja mu vseeno malo zagnjavi. Kasiral bos mascevanje, a to je majhna cena napram temu, da postanes samoumeven. Na to, da te nekdo gnjavi, odgovori z mascevanjem. Ko poravnata racune, priredita obred pomiritve in se predajta posteljnim radostim. Deluje. Preizkuseno… na milijone let.
Nenasilna komunikacija ne deluje. Niti ni v dobrobit vpletenih. V bistvu je nepredvidljiva mascevalnost kot strategija tista, ki nam je omogocala preziveti (kot vrsti). Torej, ce te nekdo ne gnjavi, ga pusti pri miru. Vecinoma. Sem ter tja mu vseeno malo zagnjavi. Kasiral bos mascevanje, a to je majhna cena napram temu, da postanes samoumeven. Na to, da te nekdo gnjavi, odgovori z mascevanjem. Ko poravnata racune, priredita obred pomiritve in se predajta posteljnim radostim. Deluje. Preizkuseno… na milijone let.
[/quote]
Imam občutek, da mešate nadaljevanje vrste.. kjer se pač dva združita v evolucijsko usodno sprogramirani privlačnosti.. ter odnos dveh ljudi. Za spočetje vrste ni potrebno nobenega odnosa, razen seveda seksualno fizičnega.
Za sobivanje pa je potrebno veliko, veliko več.
Vendar, kor pravi star Afriški pregovor: “Za vzgojo otroka je potrebna cela vas.”
Je za potomsto dejansko skrbelo celo pleme.. zato o nekem romantičnem odnosu verjetno ni govora.
Resda imajo človeške samice prikrito ovulacijo, kot se jim seksualno vznemirjenost težje določi (moška zelo očitno štrli).. kar potem moške nagovarja, da se smukajo okoli dlje, kot bi za zanositev bilo potrebno (tudi za odganjanje konkurence).. in tudi ostanejo dlje, da svojim genom omogočijo preživetje.
Sodobno romantično dojemanje zakonskega para, kot vir VSEGA, pa je seveda produkt romantikov 18. In 19. Stoletja. Malce je kriv tudi Goethejev: Die Leiden des jungen Werthers, ki je v frantično mrzličnost iskanja romantične popolnosti vrgel velik del ljudi (celo Napoleon Bonaparte naj bi ga prebral 9x.. in kljub temu potem rekel: “Pas ce soir, Josephine.” – “Ne nocoj, Josephine.” Postavljajoč na glavo domeno, da vedno moški želijo seks in zgolj seks))
Zakon je bil do nedavnega ekonomska zveza.. z leti pa dodajamo vedno bolj razširjen nabor pojmov in stvari (beri: nemogoče).. tako sta Masters in Johnsonova, v Human sexual Inadequacy, leta 1970 (torej v obdobju seksualne revolucije Hipijev) prva oblikovala neizprosno stališče, da ima vsaka poročena oseba neugasljivo pravico uživati v dobrem seksu z zakoncem od oltarja do groba.. in se sistematično lotila odkrivanju in zagotavljanju protisredstev za vse morebitne ovire, s katerimi bi se lahko srečal par pri prizadevanjih v tej neskončni dirki izpolnjujočega seksa: vaginizem, orgazemska disfunkcija, dyspareunia, nesposobnost ejakulacije in učinke staranja.
Veliko enih (vedno novih in novih) zahtev.. ni čudno, da ljudje potem pobegnejo.. ali pa so v depresiji in goltajo “zdravila”. Zahteva po absolutnosti popolnosti “duš dvojčic” je nemogoča.
NA KRATKO: Nadaljevati vrsto znamo vsi. Sobivati v dvoje v spoštujočem odnosu ne. Bolj nam gre zloraba, kot pravite 🙂
Prav zato je Simone de Beauvoire v Drugem Spolu najlepše definirala, za večino nedoumljivo in nedosegljivo: “Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”
Lepše videni tudi na višje objavljenem krogu ne-nasilnega partnerstva.
Imam občutek, da mešate nadaljevanje vrste.. kjer se pač dva združita v evolucijsko usodno sprogramirani privlačnosti.. ter odnos dveh ljudi. Za spočetje vrste ni potrebno nobenega odnosa, razen seveda seksualno fizičnega.
Za sobivanje pa je potrebno veliko, veliko več.
Vendar, kor pravi star Afriški pregovor: “Za vzgojo otroka je potrebna cela vas.”
Je za potomsto dejansko skrbelo celo pleme.. zato o nekem romantičnem odnosu verjetno ni govora.
Resda imajo človeške samice prikrito ovulacijo, kot se jim seksualno vznemirjenost težje določi (moška zelo očitno štrli).. kar potem moške nagovarja, da se smukajo okoli dlje, kot bi za zanositev bilo potrebno (tudi za odganjanje konkurence).. in tudi ostanejo dlje, da svojim genom omogočijo preživetje.
Sodobno romantično dojemanje zakonskega para, kot vir VSEGA, pa je seveda produkt romantikov 18. In 19. Stoletja. Malce je kriv tudi Goethejev: Die Leiden des jungen Werthers, ki je v frantično mrzličnost iskanja romantične popolnosti vrgel velik del ljudi (celo Napoleon Bonaparte naj bi ga prebral 9x.. in kljub temu potem rekel: “Pas ce soir, Josephine.” – “Ne nocoj, Josephine.” Postavljajoč na glavo domeno, da vedno moški želijo seks in zgolj seks))
Zakon je bil do nedavnega ekonomska zveza.. z leti pa dodajamo vedno bolj razširjen nabor pojmov in stvari (beri: nemogoče).. tako sta Masters in Johnsonova, v Human sexual Inadequacy, leta 1970 (torej v obdobju seksualne revolucije Hipijev) prva oblikovala neizprosno stališče, da ima vsaka poročena oseba neugasljivo pravico uživati v dobrem seksu z zakoncem od oltarja do groba.. in se sistematično lotila odkrivanju in zagotavljanju protisredstev za vse morebitne ovire, s katerimi bi se lahko srečal par pri prizadevanjih v tej neskončni dirki izpolnjujočega seksa: vaginizem, orgazemska disfunkcija, dyspareunia, nesposobnost ejakulacije in učinke staranja.
Veliko enih (vedno novih in novih) zahtev.. ni čudno, da ljudje potem pobegnejo.. ali pa so v depresiji in goltajo “zdravila”. Zahteva po absolutnosti popolnosti “duš dvojčic” je nemogoča.
NA KRATKO: Nadaljevati vrsto znamo vsi. Sobivati v dvoje v spoštujočem odnosu ne. Bolj nam gre zloraba, kot pravite 🙂
Prav zato je Simone de Beauvoire v Drugem Spolu najlepše definirala, za večino nedoumljivo in nedosegljivo: “Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”
Lepše videni tudi na višje objavljenem krogu ne-nasilnega partnerstva.
[/quote]
V tole nisem čisto prepričan, ker si sam sicer ne želim spolnosti brez ustrezno globokega odnosa z žensko. Torej, če je ne ljubim mi ni dovolj privlačna, da bi z njo seksal.
Komentarja,
Imam občutek, da mešate nadaljevanje vrste.. kjer se pač dva združita v evolucijsko usodno sprogramirani privlačnosti.. ter odnos dveh ljudi. Za spočetje vrste ni potrebno nobenega odnosa, razen seveda seksualno fizičnega.
Za sobivanje pa je potrebno veliko, veliko več.
Vendar, kor pravi star Afriški pregovor: “Za vzgojo otroka je potrebna cela vas.”
Je za potomsto dejansko skrbelo celo pleme.. zato o nekem romantičnem odnosu verjetno ni govora.
Resda imajo človeške samice prikrito ovulacijo, kot se jim seksualno vznemirjenost težje določi (moška zelo očitno štrli).. kar potem moške nagovarja, da se smukajo okoli dlje, kot bi za zanositev bilo potrebno (tudi za odganjanje konkurence).. in tudi ostanejo dlje, da svojim genom omogočijo preživetje.
Sodobno romantično dojemanje zakonskega para, kot vir VSEGA, pa je seveda produkt romantikov 18. In 19. Stoletja. Malce je kriv tudi Goethejev: Die Leiden des jungen Werthers, ki je v frantično mrzličnost iskanja romantične popolnosti vrgel velik del ljudi (celo Napoleon Bonaparte naj bi ga prebral 9x.. in kljub temu potem rekel: “Pas ce soir, Josephine.” – “Ne nocoj, Josephine.” Postavljajoč na glavo domeno, da vedno moški želijo seks in zgolj seks))
Zakon je bil do nedavnega ekonomska zveza.. z leti pa dodajamo vedno bolj razširjen nabor pojmov in stvari (beri: nemogoče).. tako sta Masters in Johnsonova, v Human sexual Inadequacy, leta 1970 (torej v obdobju seksualne revolucije Hipijev) prva oblikovala neizprosno stališče, da ima vsaka poročena oseba neugasljivo pravico uživati v dobrem seksu z zakoncem od oltarja do groba.. in se sistematično lotila odkrivanju in zagotavljanju protisredstev za vse morebitne ovire, s katerimi bi se lahko srečal par pri prizadevanjih v tej neskončni dirki izpolnjujočega seksa: vaginizem, orgazemska disfunkcija, dyspareunia, nesposobnost ejakulacije in učinke staranja.
Veliko enih (vedno novih in novih) zahtev.. ni čudno, da ljudje potem pobegnejo.. ali pa so v depresiji in goltajo “zdravila”. Zahteva po absolutnosti popolnosti “duš dvojčic” je nemogoča.
NA KRATKO: Nadaljevati vrsto znamo vsi. Sobivati v dvoje v spoštujočem odnosu ne. Bolj nam gre zloraba, kot pravite 🙂
Prav zato je Simone de Beauvoire v Drugem Spolu najlepše definirala, za večino nedoumljivo in nedosegljivo: “Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”
Lepše videni tudi na višje objavljenem krogu ne-nasilnega partnerstva.
[/quote]
Se ti ne zdi, da je vse to nepotrebno razlaganje zgolj posledica zanikanja zakonov, ki veljajo milijone let. Clovek je socialno bitje ze veliko dlje, kakor poznamo “sociologijo”. Prezivetje skupnosti so omogocali mehanizmi, ki delujejo. Nedelujoce so (neredko po izredno visoki ceni napacne odlocitve) opuscali. Vse to natolcevanje je zgolj pesek v oci in sluzi zgolj blazenju posledic apliciranja nedelujocih principov.
Se ti ne zdi, da je vse to nepotrebno razlaganje zgolj posledica zanikanja zakonov, ki veljajo milijone let. Clovek je socialno bitje ze veliko dlje, kakor poznamo “sociologijo”. Prezivetje skupnosti so omogocali mehanizmi, ki delujejo. Nedelujoce so (neredko po izredno visoki ceni napacne odlocitve) opuscali. Vse to natolcevanje je zgolj pesek v oci in sluzi zgolj blazenju posledic apliciranja nedelujocih principov.
[/quote]
Uf! Pazljivo prosim! Te znajo označit za fašista! :))))))))))