Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

noseca a nesrecna

Default avatar

frutabelasadna

Pozdravljeni.

V naprej se opravicujem, ce bo zapis daljsi, zelela bi zajeti kar najvec bistvenih informacij, da se lazje odlocim, mogoce z vaso pomocjo , ko boste to prebrali.
Zavedam se, da je/bo na koncu odlocitev samo moja, ampak trenutno nisem toliko razsodna, da bi sprejela trezno odlocitev.
Stara sem 40let, in natanko 22 dni nazaj sem izvedela, da sem noseca.
Otrok od prej nimam, saj sem se vec let borila z zdaj ze bivsim mozem z neplodnostjo....Po vseh teh bojih, ko sva bila ze izcrpana, me je se zapustil, kar me je dodatno se zelo prizadelo.
Po vseh zdravniskih pregledih, odstranjenem jajcevodu in operacijah sem zakljucila, da ne morem imeti otrok, kar mi je bilo tudi iz medicinskega vidika, nekako tako povedano....
Kar nekaj casa sem potrebovala, da sem to sprejela, saj sem se dolgo pocutila manjvredno kot zensko, nesposobno ustvariti nekaj, kar je najbolj naravno.....z leti sem vedno manj mislila na otroke, se nekako ujela v zivljenje brez njih, lahko bi rekla, da je kriza po otrocih minila.
Imam partnerja, ki ima otroke od prej, zal moram priznati, da moje custvo ni tako mocno, kot je bilo do bivsega moza, in z njim nisem dobila ponovne zelje po otrocih ,pravzaprav me je zelja nasplosno nekako minila, ali pa sem se s tem nekako sprijaznila in prepricala.

Torej, pri spolnih odnosih sva uporabljala metodo umika, meni ni nikoli zaradi moje zgodovine prislo na pamet, da bi lahko zanosila , nikoli!
40let, brez 1 jajcevoda, neplodna od 30-37 leta.......si predstavljate sok?
Mislila sem, da bom padla v nezavest.
In kje je problem?
Da cutim, da si otroka ne zelim, da se pocutim prestaro, da sem v vseh teh letih boja za otroka, vse tako zasovrazila, da se mi je sedaj nosecnost postavila v odpor in breme.....zveni noro kajne?
Ali pa sem zeljo tako mocno postisnila v podzavest, da je vec ne ozavestim?
Ne znam lociti, enostavno ne znam. Vem samo, da se tega otroka ne veselim, ravno obratno, pocutim se ujeto, v situaciji, ki je ne obvladujem.....
Prakticno padam v depresijo. Jokam vsak dan, ne veselim se vec nicesar, vsako delo mi je tezko narediti....zavedam se, da so tudi hormoni, ampak tako mocnega kolapsa pa nisem pricakovala.
Naj se povem, da sem zaradi locitve in vseh neuspelih poskusov zanositve zbolela za panicnimi napadi in depresijo, zato sem zacela jemati AD.
In ko sem zvedela da sem noseca, sem morala takoj prenehati jemanje...sedaj sem 2tedna brez, in stanje je porazno:(
Razmisljam tudi o splavu......ampak, ker trenutno nisem v jasnem stanju dogajanja,in nesposobna treznih odlocitev se bojim, da mi bo zal....
Zelo sem zmedena in negotova:(
Noseca sem 10 tednov.
Prosim za kaksen komentar ali vzpodbudno besedo.
Hvala.
Default avatar

tkole

Sočustvujem, nasveta se bom rajši vzdržala.
Kolikor vem, je splav dovoljen do 10. tedna nosečnosti, tako da ne vem, če je še kaj časa za razmislek v tej smeri?
Sama nimam otrok, ne zaradi zavestne odločitve ali težav z zanositvijo, pač tako je naneslo. In imam partnerja z otroki od prej. Čisto v redu nama gre že več kot 20 let. Se da čisto dobro in kvalitetno živet tudi brez otrok.
Default avatar

inini

In kaj o vsem skupaj pravi partner?
Default avatar

Polna luna

frutabelasadna je napisal/a:
Pozdravljeni.

V naprej se opravicujem, ce bo zapis daljsi, zelela bi zajeti kar najvec bistvenih informacij, da se lazje odlocim, mogoce z vaso pomocjo , ko boste to prebrali.
Zavedam se, da je/bo na koncu odlocitev samo moja, ampak trenutno nisem toliko razsodna, da bi sprejela trezno odlocitev.
Stara sem 40let, in natanko 22 dni nazaj sem izvedela, da sem noseca.
Otrok od prej nimam, saj sem se vec let borila z zdaj ze bivsim mozem z neplodnostjo....Po vseh teh bojih, ko sva bila ze izcrpana, me je se zapustil, kar me je dodatno se zelo prizadelo.
Po vseh zdravniskih pregledih, odstranjenem jajcevodu in operacijah sem zakljucila, da ne morem imeti otrok, kar mi je bilo tudi iz medicinskega vidika, nekako tako povedano....
Kar nekaj casa sem potrebovala, da sem to sprejela, saj sem se dolgo pocutila manjvredno kot zensko, nesposobno ustvariti nekaj, kar je najbolj naravno.....z leti sem vedno manj mislila na otroke, se nekako ujela v zivljenje brez njih, lahko bi rekla, da je kriza po otrocih minila.
Imam partnerja, ki ima otroke od prej, zal moram priznati, da moje custvo ni tako mocno, kot je bilo do bivsega moza, in z njim nisem dobila ponovne zelje po otrocih ,pravzaprav me je zelja nasplosno nekako minila, ali pa sem se s tem nekako sprijaznila in prepricala.

Torej, pri spolnih odnosih sva uporabljala metodo umika, meni ni nikoli zaradi moje zgodovine prislo na pamet, da bi lahko zanosila , nikoli!
40let, brez 1 jajcevoda, neplodna od 30-37 leta.......si predstavljate sok?
Mislila sem, da bom padla v nezavest.
In kje je problem?
Da cutim, da si otroka ne zelim, da se pocutim prestaro, da sem v vseh teh letih boja za otroka, vse tako zasovrazila, da se mi je sedaj nosecnost postavila v odpor in breme.....zveni noro kajne?
Ali pa sem zeljo tako mocno postisnila v podzavest, da je vec ne ozavestim?
Ne znam lociti, enostavno ne znam. Vem samo, da se tega otroka ne veselim, ravno obratno, pocutim se ujeto, v situaciji, ki je ne obvladujem.....
Prakticno padam v depresijo. Jokam vsak dan, ne veselim se vec nicesar, vsako delo mi je tezko narediti....zavedam se, da so tudi hormoni, ampak tako mocnega kolapsa pa nisem pricakovala.
Naj se povem, da sem zaradi locitve in vseh neuspelih poskusov zanositve zbolela za panicnimi napadi in depresijo, zato sem zacela jemati AD.
In ko sem zvedela da sem noseca, sem morala takoj prenehati jemanje...sedaj sem 2tedna brez, in stanje je porazno:(
Razmisljam tudi o splavu......ampak, ker trenutno nisem v jasnem stanju dogajanja,in nesposobna treznih odlocitev se bojim, da mi bo zal....
Zelo sem zmedena in negotova:(
Noseca sem 10 tednov.
Prosim za kaksen komentar ali vzpodbudno besedo.
Hvala.
Glede na odzive forumašev v podobnih temah ti svetujem, da čim prej zapreš MON in ne prebiraš odgovorov, saj te znajo zelo prizadeti.

Pojdi na sprehod, vzemi si čas za razmislek, pogovori se s kom, ki mu zaupaš in ki te bo znal poslušati.

Nato pa se odloči tako, kot misliš, da je zate najbolje sedaj in dolgoročno.

Pa srečno!
Default avatar

Vuhsy

Kaj pa pravi partner? Ker mislim, da bi njegovo mnenje igralo precej pomembno vlogo pri tvojem pogledu na situacijo in tudi pri odločitvi. Možnosti sta dve, ena, da ti bo žal, ker boš ugotovila, da si otroka res nisi želela, ali pa ti bo žal, da si zapravila zadnjo in edino možnost, da ga sploh imaš. Odgovoriti ti ne more nihče.
Default avatar

Enakjeslacezicsiveckrat

Pozdravljena,

Razumem da je sok, tudi sama imam za sabo kar nekaj let boja in postopkov. Najprej se moras zavedat da ta nihanja so tudi zaradi prenehanja jemanja ad. Tako da globoko vdihni in se zamisli kaj bo cez 5let. Se vidis kot mati ali ne. Potem kaj meni tvoj partner. To je skupna odlocitev. Dejstvo je da prav veliko casa nimas vec ce se odlocis za splav. Ker si zmedena si napisi vse pluse in minuse kaj pomeni zate in za partnerja odlocitev za in vse za odlocitev za proti. Pretehtejta. Karkoli se bosta odlocila se bosta pravilno glede na vajino stanje. Srecno.
Default avatar

Cungalunga

Najprej nam povej ali tvoj partner ve, da si noseca? Ce, ja kaj on pravi, ali si zeli se enega otroka? Ce imas z njim odprt odnos in se lahko obrnes nanj, potem se z njim pogovori, on kot oce, ki zivi s tabo, ti bo tudi sicer znal najbolje pomagati, da prebrodis te obcutke, ki jih ni malo in so si tako nasprotujoci, da kar butajo en ob drugega, ti pa samo trpis.
Sicer pa je ravno nosecnost cas, ko ima zenska dovolj casa, da lahko predela svoje stiske in se pripravi na novorojencka. Verjemi hormoni in neurejene misli, med nosecnostjo butajo ven 100 na h, in fajn je da imas nekoga rednega ob sebi, ki ti bo pripravljen prisluhniti. Imela bos dneve, ko bos totalno hajper, spet naslednji dan pa totalno potolcena. Pomembno je, da se znas pomirit in ne dovolit crnim mislim, da te zaposljujejo. Jaz zagoto niti razmisljala ne bi o abortusu, sploh po tem, kar vse si dala skozi. To je se samo ena bitka vec.
Default avatar

splavka

Pozdravljena

žal mi je da to doživljaš, ti pa lahko povem da sem sama dala pred par tedni isto skozi.
sicer sva se midva z partnerjem trudila 10 let naravno in z ivf...nakar je končno uspelo. jaz izčrpana in sprijaznjena z mislijo da otrok pač ne bomo imeli sem šla še zadnjič v postopek 100% da nebo ničesar....nakar pa šok! nosečnost. namesto da bi razveselilo me je potisnilo v stanje brezupa, hude depresije (se v osnovi borim z njo), hudih stisk, tudi misli na samomor, nihče ni znal prisluhniti, pomagati, razumeti, ker vsi mislijo da se to ne more zgoditi posebej nam ki smo se tako dolgo trudili...da bi iz mene morala sijati samo sreča in veselje....hormoni in vse naredi svoje. cele dneve jokala....nobenega interesa več, dobesedno sem zasovražila otroke :( odločila sem se za splav...žal. sem žalostna, ampak ne obžalujem. posebej ko se spomnim stanja v katerem sem bila.

svetovati ti žal ne znam...posebej če si že v 10.tednu....vendar pa te razumem.
vse kar lahko rečem je srečno in upam da je to samo trenutno stanje, ki bo kmalu minilo.
Default avatar

To niso šale

Polna luna je napisal/a:
frutabelasadna je napisal/a:
Pozdravljeni.

V naprej se opravicujem, ce bo zapis daljsi, zelela bi zajeti kar najvec bistvenih informacij, da se lazje odlocim, mogoce z vaso pomocjo , ko boste to prebrali.
Zavedam se, da je/bo na koncu odlocitev samo moja, ampak trenutno nisem toliko razsodna, da bi sprejela trezno odlocitev.
Stara sem 40let, in natanko 22 dni nazaj sem izvedela, da sem noseca.
Otrok od prej nimam, saj sem se vec let borila z zdaj ze bivsim mozem z neplodnostjo....Po vseh teh bojih, ko sva bila ze izcrpana, me je se zapustil, kar me je dodatno se zelo prizadelo.
Po vseh zdravniskih pregledih, odstranjenem jajcevodu in operacijah sem zakljucila, da ne morem imeti otrok, kar mi je bilo tudi iz medicinskega vidika, nekako tako povedano....
Kar nekaj casa sem potrebovala, da sem to sprejela, saj sem se dolgo pocutila manjvredno kot zensko, nesposobno ustvariti nekaj, kar je najbolj naravno.....z leti sem vedno manj mislila na otroke, se nekako ujela v zivljenje brez njih, lahko bi rekla, da je kriza po otrocih minila.
Imam partnerja, ki ima otroke od prej, zal moram priznati, da moje custvo ni tako mocno, kot je bilo do bivsega moza, in z njim nisem dobila ponovne zelje po otrocih ,pravzaprav me je zelja nasplosno nekako minila, ali pa sem se s tem nekako sprijaznila in prepricala.

Torej, pri spolnih odnosih sva uporabljala metodo umika, meni ni nikoli zaradi moje zgodovine prislo na pamet, da bi lahko zanosila , nikoli!
40let, brez 1 jajcevoda, neplodna od 30-37 leta.......si predstavljate sok?
Mislila sem, da bom padla v nezavest.
In kje je problem?
Da cutim, da si otroka ne zelim, da se pocutim prestaro, da sem v vseh teh letih boja za otroka, vse tako zasovrazila, da se mi je sedaj nosecnost postavila v odpor in breme.....zveni noro kajne?
Ali pa sem zeljo tako mocno postisnila v podzavest, da je vec ne ozavestim?
Ne znam lociti, enostavno ne znam. Vem samo, da se tega otroka ne veselim, ravno obratno, pocutim se ujeto, v situaciji, ki je ne obvladujem.....
Prakticno padam v depresijo. Jokam vsak dan, ne veselim se vec nicesar, vsako delo mi je tezko narediti....zavedam se, da so tudi hormoni, ampak tako mocnega kolapsa pa nisem pricakovala.
Naj se povem, da sem zaradi locitve in vseh neuspelih poskusov zanositve zbolela za panicnimi napadi in depresijo, zato sem zacela jemati AD.
In ko sem zvedela da sem noseca, sem morala takoj prenehati jemanje...sedaj sem 2tedna brez, in stanje je porazno:(
Razmisljam tudi o splavu......ampak, ker trenutno nisem v jasnem stanju dogajanja,in nesposobna treznih odlocitev se bojim, da mi bo zal....
Zelo sem zmedena in negotova:(
Noseca sem 10 tednov.
Prosim za kaksen komentar ali vzpodbudno besedo.
Hvala.
Glede na odzive forumašev v podobnih temah ti svetujem, da čim prej zapreš MON in ne prebiraš odgovorov, saj te znajo zelo prizadeti.

Pojdi na sprehod, vzemi si čas za razmislek, pogovori se s kom, ki mu zaupaš in ki te bo znal poslušati.

Nato pa se odloči tako, kot misliš, da je zate najbolje sedaj in dolgoročno.

Pa srečno!
Se popolnoma strinjam z napisanim!

Tudi od mene vse dobro, avtorica!! 🍀
Default avatar

Franka7850

Jz tud mislim da dozivljas paniko zarad tega ker ne jes vec adjev.
Jz bi na tvojem mestu obdrzala. Ker ko dojencek pride ti ne bo zal.
Sam do 9mes pridet zna bit tezko ce se bos skoz tko pocutla.
Ja obdrzi. Zal ti ne bo.
Prej ti bo zal ce splavis.gres na adje dobis nazaj samozavest. Potem pa se bos sprasvala zakaj si to nardila.zdej k si v pi.zdi se ti pa vse kar je na nov vse je ovira.
Vse zarad adjev
Default avatar

su su con la vita

Otroka obdrži, otroci prinesejo največje veselje v hišo, v življenje. Ščebetanje, sveža, nova energija in meni se zdi, ko pridejo moji domov, kot da pisije sonce in zaščebetajo ptički ❤️❤️❤️

Če se boš otroku odrekla, boš šele videla, kaj je to depresija in osamljenost in biti sam v kasnejših letih.

Poleg tega ženske, ko so noseče, zacvetijo in se zaradi hormonov pomladijo !

Nikar ne zavrzi ta dar, to zadnjo čudiviti darilo, ki ti ga je dalo življenje !
Default avatar

sagrada familia

Ljuba moja, pošiljam ti velik objem.
Depresivna si in ne moreš trezno razmišljati, kot da bi gledala svet skozi črno cev.
Toliko neuspešnih poizkusov, razhod z možem, same hude rane, nezaceljene.
Ok, poglej kaj pa imaš zdravega, dorega, trdnega? Kako sta s partnerjem? Imaš družino (starše, brate ali sestro na katere se lahko zaneseš), zveste prijateljice, stabilno službo, dom? Če ja, precej dobro kaže.
Res se pogovori z nekom, ki mu zaupaš. Najbolje s kakšno modro terapevtko (zaradi zaupnosti in distance), a to je loterija najti. Mogoče z dobro prijateljico, če imaš kakšno z zdravim razumom in širokim srcem.
Oglasi se še kaj, napiši kaj ti gre po glavi, ko bereš vse to.
Default avatar

darilo zate

To življenje je darilo iz Nebes.
Default avatar

Tinka Polovinka

Draga Monklja, potlačila si željo po otroku, zato nosečnost doživljaš negativno in vsekakor si drugačna, kot si bila pri svojih tridesetih. Otrok je dar, ni vsem dano biti mati. Objem❤️
Default avatar

To niso šale

su su con la vita je napisal/a:
Otroka obdrži, otroci prinesejo največje veselje v hišo, v življenje. Ščebetanje, sveža, nova energija in meni se zdi, ko pridejo moji domov, kot da pisije sonce in zaščebetajo ptički ❤️❤️❤️

Če se boš otroku odrekla, boš šele videla, kaj je to depresija in osamljenost in biti sam v kasnejših letih.

Poleg tega ženske, ko so noseče, zacvetijo in se zaradi hormonov pomladijo !

Nikar ne zavrzi ta dar, to zadnjo čudiviti darilo, ki ti ga je dalo življenje !
Ravno v tem je stvar, ja.
Da se od nosečnice pričakuje, da je vesela, srečna v pričakovanju, nasmejana do ušes, vsa sijoča...
In, kot da ni že dovolj, da (marsikatera) to ni, ji je potrebno še nabitjati občutek krivde, da bi pa vendar morala takšna biti. In groziti s še več depresije - o, joj! 😩

Ni vedno in vse takšno, kot si mi predstavljamo, ali kot smo mi doživljali; nekdo lahko podobno situacijo doživlja popolnoma drugače - in je ravno tako normalno in prav in zdravo in nič čudno.

V vsakem primeru bo prava samo tista varianta, za katero se bo odločila avtorica. Zanjo prava. Saj o njej tukaj govorimo.
Default avatar

Popay

valjda si v depresiji, saj si s tipom do katerega si nekaj čutila, pušnla najlepša leta, ker si si z njim želela otroka..., s tem tipom s katerim sta se pa malo igrala in do katerega ne čutiš to kar si do prejšnega, si pa zanosila, jst te razumem, čeprav zgleda kot, da se zajebavam. Sm, če enostavno povežeš stvari je to tako, pa nč drugač.
Default avatar

Podpora drugih

Tvoji bližnji, družina, ožja, širša, pozna kdo tvoje psihično stanje? Depresija je grozna zadeva in če ti je stanje povzročila izguba moža, ne moreš niti v sanjah vedeti, kaj ti lahko dolgotrajno prinese izguba otroka.
Lahko te pahne čez rob, po drugi strani se ti to lahko zgodi tudi, če boš donosila. Svojih želja prav gotovo ne moreš pravilno prepoznati, ravno zaradi vpliva ad in sedaj še odtegnitvenega sindroma. Morda je bistvenega momenta, kakšno oporo imaš v bližnjih. Če se tebi podre, kdo bo skrbel za otroka dokler se ne sestaviš? V poznanem primeru je mamica bila na bolniški praktično vso svojo porodno, tudi večkrat hospitalizirana, tako da je porodniško koristil oče. Tudi kasneje je skrb za otroka prevzel v večini oče. Mamica je sicer splavala iz najhujšega, ampak brez pomoči moža in dodatno še družine, predvsem sestre in mame, tega ne bi speljala. Seveda je to skrajni primer dolgotrajne depresije že leta pred nosečnostjo, toda v stanju kot ga opisuješ, je morda bolj relativno vprašanje, koliko se lahko zaneseš na družino, da ti bodo pomagali držati glavo nad vodo, v bistvu v obeh primerih odločitve. Kajti soočanje s splavom bo prav tako travma, ki te lahko spodnese, sploh če si še nedavno gojila močno željo po otroku.
Otroka pa ti ni treba imeti, samo zaradi tega, ker jih imajo drugi. Osmislita si lahko krasno življenje tudi brez otrok. Še sploh, če partner ni povsem prepričan, da zmore skozi možne zaplete.
Default avatar

zobatka

Tri leta in pol sem nosila zobni aparat, komaj sem čakala, da mi ga snamejo, večkrat sem imela rane, ker me je vse žulilo ... no, kdor je nosil aparat, ve, da zna biti kar tečno.
In kaj sem naredila, ko mi ga je ortodont končno snel in mi ves ponosen pomolil ogledalo pred obraz? Zjokala sem se od obupa, ker sem bila sama sebi tako grozna! Rabila sem en teden, da sem se navadila novega videza, pa so vsi prej govorili, boš videla, ko boš snela aparat, kako boš vesela, lepa, kako se ti bo fajn zdelo.

Imaš čudovito delujoče telo, če si v takem stanju in posegih zanosila, in očitno imaš končno kompatibilnega partnerja (včasih je za neplodnost kriva nekompatibilnost in ženska z drugim moškim hitro zanosi, prej pa nikakor). Telo se upira, razum ni vsemogočen, kalkuliranje in pretirano razmišljanje včasih povozi naše čute in notranji glas.
Vzemi vse to kot znak. Upam, da imaš zdaj dobrega partnerja in ne kroničnega narcisa in egoista, kot je bil bivši (za božjo voljo, ne zasluži si tvoje depresije!!!).
Default avatar

superr_nova

tudi jaz pravim, da ti je tole dete poslano. z nekim namenom :)
na tebi pa je, da ugotoviš s kakšnim...

en veliik objem in vse dobro vam(a) želim