Stari malce čez 50 let
Spodnji zapis o izgorenih milenijcih je žal precej resničen.
Skoraj vsak dan se kot mati 22-letnice, ki uspešno zaključuje dodiplomski študij sprašujem, kakšna prihodnost čaka mlade. Spremljam razmere na trgu dela, hči mi pripoveduje o razmerah v delovni sredini, s katerimi se soočajo študentje pri opravljanju dela/prakse.
Kaj pa jaz?
Stara sem 52 let.
Imela sem srečo, da sem se takoj po zaključku srednje šole zaposlila za nedoločen čas. V zlati dobi našega podjetja nam res ni bilo hudega. Delo smop opravili kvalitetno, odnosi so bili dobri, nagrade spodbudne. Potem se je pričela pot navzdol, prva reogranizacija, druga, zviševati so se pričeli poslovni cilji, uvedlo se je kvartalno ocenjevanje, odpuščali ali upokojevali so delavce, ki jih niso nadomestili z drugimi. Skoraj ves čas delovne dobe delam na določenem segmentu del, zato lahko povem, da količino dela, ki ga je pred leti – strokovno in natančno (ter brez stresa) – v določenem obdobju opravilo 10 zaposlenih, danes opravijo štirje ljudje.
Torej smo ves čas zakrčeni, pod stresom, šef hladnokrvno (dirigirano s strani predsednika uprave) pove, da pač “rezerv ni več in jih ne bo”, torej na delo prihajamo vedno bolj zgodaj in odhajamo vedno bolj pozno. Če kdo zboli, se sistem podre v toliko, da ostajamo v službi do zgodnjega večera. In obolevanj je v zadnjih dveh letih več kot prej. Med razlogi za odsotnost prednjači pregorelost.
10 dni si doma, toliko da se malce naspiš in sprostiš, da te neha boleti vrat in greš na masažo zakrčenega hrbta, da nehaš jemati Nalgesine, potem greš v službo in začneš znova.
Namesto, da bi se veselili dopusta, nas je skoraj strah, kaj bo, ko se vrnemo, ker bomo spet ostajali v službi do noči. Nadur naše vodstvo ne izplačuje, plus ure nad 10 ur nam briše.
Čez vikende počivamo in redko komu od nas pride na misel, da bi se športno izživljal.
Beremo, morda urejamo vrt, morda gremo na sprehod, pa je spet mučna noč iz nedelje na ponedeljek, ko nas tlači mora, da ne bomo zmogli.
S toliko kilometrine si upam trditi, da dobro obvladam posel, obiskujem tudi seminarje in konference, a zaradi preobilice dela prihaja do površnosti, napak, odstopanj od standardov kakovosti.
Počasi se pričenjajo tudi starostne bolezni – težave z otekanjem nog, slabovidnost, visok pritisk, bolečine v hrbtenici – kar nekaj njim botruje stalen stres, nepravilna drža na delovnem mestu,…
Milenijci, meni se smilite, še veliko večji reveži ste kot mi, ki smo si vsaj lahko najeli kredite in kupili stanovanja, vi pa se boste izgarali za majhno najemniško sobo.
In v šolah so nas učili o ‘mračnem srednjem veku’ in da kako ubogi so bili takrat v fevdalnem sistemu, kjer so morali kralju, vladarju oz. cerkvi dati 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} svojega ‘zaslužka’. Danes smo v nebesih, ker nam vzamejo 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in mogoče, mogoče, ostane 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zaslužka. Dobro so nas nategnili z ‘demokracijo’. Bilo nam je boljše, ko nam je bilo ‘slabše’.
Sem podobnih let kot ti, ampak na srečo nisem zaposlena v gospodarstvu, tako da nimam kaj jamrati nad izkoriščanjem. Se pa v teh letih res začnejo prve težave z zdravjem. Očala je treba dat na nos. Zakrčene mišice v vratu, ramenih, hrbtenica… noge otekajo. Ja, ni več tako kot 20 ali celo 10 let nazaj.
Lahko imajo mejo 67 let, ampak večina ljudi gre v Nemčiji v penzijo prej. Vem iz prve roke, imam tam sestro in svaka. Jaz mislim, da bo pri nas delovna doba še vedno odločilna, je pa res, da bodo ljudje “potegnili” s službo sami od sebe, ne da bi jih kdo silil, da naj še delajo – ker bodo penzije pač tako nizke.
Če se človek dobro počuti, zakaj pa ne. Ampak vsi se zagotovo ne počutijo dobro in težko pričakujejo dan, ko bodo lahko šli v penzijo.
Lahko imajo mejo 67 let, ampak večina ljudi gre v Nemčiji v penzijo prej. Vem iz prve roke, imam tam sestro in svaka. Jaz mislim, da bo pri nas delovna doba še vedno odločilna, je pa res, da bodo ljudje “potegnili” s službo sami od sebe, ne da bi jih kdo silil, da naj še delajo – ker bodo penzije pač tako nizke.
Če se človek dobro počuti, zakaj pa ne. Ampak vsi se zagotovo ne počutijo dobro in težko pričakujejo dan, ko bodo lahko šli v penzijo.
[/quote]
Cilj je, da te iz službe odnesejo direktno v grob oziroma, da je prehodno obdobje v penziji čim krajše…..
Ti res misliš, da imaš edina take težave? Za podčrtano obstajajo variante telovadbe, ki se delajo dnevno. Nekateri jih že dolga leta. Ne začet jamrat, kako nimaš časa – saj nimaš majhnih otrok. Vsekakor je treba vzdrževati fizično kondicijo – ki še daleč ne pomeni športnega izživljanja, kot ti je ušlo. Ki je ne krepiš z okopavanjem vrta, kjer ponavljaš držo in gibe, ki še dodatno poškodujejo posedena vretenca. Bolje sprehod, kot sedenje doma – a če ga ne izvajaš dnevno z določenim tempom, bolj malo zaleže. Ko boš predihana, ne bo nočnih mor, saj boš trdneje in zadovoljiveje spala.
Bodi hvaležna, da si samostojna in gibljiva, da še lahko sama vplivaš na to, kako se počutiš oz. se boš počutila v prihodnje. Vedno mlajši pa ni nihče.
“Pesimist vidi težavo v vsaki priložnosti; optimist vidi priložnost v vsaki težavi.”
Winston Churchill
Rešitev je delno tudi v tem, da oddelaš toliko ur, za kolikor si plačana.
Dajanje popusta v nedogled ne obstaja v nobeni štacuni, nihče ti ne bo dal 5 jabolk, če plačaš samo dva, zakaj torej sponzorirate lastnika firme z zastonj delom?
Kaj dobiš za to? Zlato uro na vodomet? Ne, samo brco v rit, ko pregoriš.
oddelaj 9 ur, če ni narejeno ni tvoj problem, ampak problem nadrejenih, ki “nimajo rezerve”.
Zakaj bi bilo pa ravno tvoje delo zastonj?
Jaz (in moja generacija) imamo 57-58 let. Kar precej odgovorne službe nekateri, ampak večina od tistih, s katerimi se pogosteje družim, zaradi dobre službe tudi dobro zasluži in si privošči bistveno več kot 10 dni dopusta, pa ne 10 dni na hrvaški obali ampak bolj orng potovanja. Starostne tegobe in bolezni nikogar preveč ne mučijo, ok, slabovidnost spada zraven pa kdaj te malo v križu zbode … ampak večina nas zaradi tega ne leži na kavču cel vikend ali čepi na domačem vrtu, tudi za vikend gremo na kak izlet, se družimo … V glavnem živimo kar polno življenje, niti malo podobno depresivnemu stanju, ki je tule opisano.
Jaz (in moja generacija) imamo 57-58 let. Kar precej odgovorne službe nekateri, ampak večina od tistih, s katerimi se pogosteje družim, zaradi dobre službe tudi dobro zasluži in si privošči bistveno več kot 10 dni dopusta, pa ne 10 dni na hrvaški obali ampak bolj orng potovanja. Starostne tegobe in bolezni nikogar preveč ne mučijo, ok, slabovidnost spada zraven pa kdaj te malo v križu zbode … ampak večina nas zaradi tega ne leži na kavču cel vikend ali čepi na domačem vrtu, tudi za vikend gremo na kak izlet, se družimo … V glavnem živimo kar polno življenje, niti malo podobno depresivnemu stanju, ki je tule opisano.
[/quote]
Niso vsi zaposleni v javnem sektorju. Verjamem, da tam res ne poznajo izgorelosti. Pojdite raje delat!
Sem podobnih let kot ti, ampak na srečo nisem zaposlena v gospodarstvu, tako da nimam kaj jamrati nad izkoriščanjem. Se pa v teh letih res začnejo prve težave z zdravjem. Očala je treba dat na nos. Zakrčene mišice v vratu, ramenih, hrbtenica… noge otekajo. Ja, ni več tako kot 20 ali celo 10 let nazaj.
[/quote]
Zaposlena sem v javnem sektorju.
Neplačane nadure, ki se nam brišejo, dela iz meseca v mesec več, spremembam zakonodaje ne sledimo več sploh, kajšele vsi pravilniki in navodila in vedno različne razlage istega člena zakona s strani minisrstva, spremembe in nadgradnje računalni#kega sistema, spremembe in kaos zaradi reorganizacije…
Ves čas delaš po 3, 4, 5 stvari hkrati, vmes zvoni telefon, ves čas…
Pred dopustom delaš do poznega večera, strah te je iti na dopust, po dopustu spet do večera…
Pa še vsak, ki ima 5 minut časa, pljuva po nas.
Plače pa toliko, kot bi zase in za oba otroka dobila denarne socialne pomoči, če bi bila brezposelna.
Pol ti pa velikokrat res ne gre na smeh. Tudi, če te nič ne boli.
Ste gledali kako živijo na Filipinih? Sama revščina, kriminal, nasilje. Ljudje živijo v barakarskih naseljih, nekateri, da se malo izvijejo iz revščine, prodajajo mamila, na drugi strani, jih državna policija pobija, spet drugi civilisti si nabavijo orožje in pobijajo tiste, ki preprodajajo mamila. Kaos, potem se pa čudimo, da ljudje migrirajo, uradno niso v vojni, neuradno pa životarijo in živijo v nasilju.
Niso vsi zaposleni v javnem sektorju. Verjamem, da tam res ne poznajo izgorelosti. Pojdite raje delat!
[/quote]
Od teh, ki sem jih imela v mislih in ki zelo dobro živijo, je samo ena zaposlena v javnem sektorju. In ona je dokaj blizu izgorelosti. Vsi ostali smo v gospodarstvu, nekateri imajo svoja podjetja … Ja, se da dobro zaslužit in dobro živet tudi izven javnega sektorja.
Imam občutek, da nekateri sploh niste dojeli o čem gospa piše. Jaz jo popolnoma razumem. Nisem še 50, a pridem iz službe v javni upravi popolnoma utrujena in brez energije za vse ostalo. Na srečo mi ni treba delati nadur in čez vikende, tako da pridem takrat malo k sebi. Obvezno moram it na sprehod ali v naravo ali v mesto, da odklopim možgane. Gospodinjska dela sem dala na minimum. Likam skoraj ne več, posesam enkrat na teden, pobrišem prah. Skuham nekaj na hitro. Enostavno rabim počitek. V tvojem primeru vidim rešitev le, da oddelaš 8 ur in greš domov. Če ne bo upora, ne bo rešitve. To vodi do raka ali kapi.
Najbolj smešno se mi zdi pa nakladanje, da se življenska doba daljša. To sploh ni res. Sedajno delavno generacijo bo zaradi psihičnega napora in neprestanega stresa hitro pobralo.
Se popolnoma strinjam in sem na istem kot avtorica, sicer malo mlajša. Čaka me še 10 let dela. Plača malo nad minimalcem, obseg dela katastrofa, srednja izobrazba, gospodarstvo.
Nikogar ne zanima ali imaš 25 ali 52, obseg dela enak, stalni pritiski, roki, stres in slabo počutje stalnica. Da ne govorim o zdravstvenih težavah, ki se začnejo pojavljati. Počasi postaneš iztrošen in rabiš več časa, da se regeneriraš. In to ni prav, to je izkoriščanje.
Primerjave z Filipini, Venezuelo in ne vem še kaj so popolnoma neprimerne.
pa saj je normalno, da pride človek utrujen iz dela. Časi, ko so ljudje hodili počivat v službo, da so bili spočiti za popoldansko fušanje in gospodinjenje ter gobarjenje so minili. Domače delo je potrebno razdeliti med vse člane (pri tvojih letih imaš odrasle otroke) ali si plačati pomoč.
Tudi je precej normalno, da je z leti potrebno vedno bolj skrbeti zase in se dovolj gibati, sploh če imaš sedeče delo.
Kar pa se tiče brisanja nadur – samo ovca to pusti, še posebej v JU, kjer se težko odpušča ljudi.
pa saj je normalno, da pride človek utrujen iz dela. Časi, ko so ljudje hodili počivat v službo, da so bili spočiti za popoldansko fušanje in gospodinjenje ter gobarjenje so minili. Domače delo je potrebno razdeliti med vse člane (pri tvojih letih imaš odrasle otroke) ali si plačati pomoč.
Tudi je precej normalno, da je z leti potrebno vedno bolj skrbeti zase in se dovolj gibati, sploh če imaš sedeče delo.
Kar pa se tiče brisanja nadur – samo ovca to pusti, še posebej v JU, kjer se težko odpušča ljudi.
[/quote]
Ne gre za “priti utrujen z dela” danes, gre za skurjenost na dolgi rok.
Ko se tudi odpočiti ne moreš več. Ko je vikend absolutno prekratek. Ko ti med vikendom ni do druženja z ljudmi, ker je edino, kar potrebuješ – mir.
Ko ti je v nedeljo popoldne že slabo ob misli na ponedeljek, in ko iz nedelje na ponedeljek najprej ne mpreš zaspati, potem se pa prebujaš.
Ko ne veš, katerega od listkov prejšnjega tedna, kamor si beležil, kaj je skrajno nujno, bi v ponedeljek prej prijel v roke, zadevo rešil ali vsaj poskusil rešiti, ker se vsuje obilica novih skrajno nujnih zadev…
Ne plača ne čas pa ne dopuščata sproščujočega dopusta.
Ofce, ja, se strinjam.
Ampak tako počasi smo tonili v to, sploh se nismo zavedali; malo in še malo…
Sploh v zadnjih šestih letih smo se strmo potapljali; si dovolili se strmo potapljati in potopiti!!
….in pol še slišiš, bereš, kako javni sektor nič ne dela…
Tudi gospa zgoraj, tista z elanom, energijo, družabna čez vikende, pravi, da so vsi iz družbe zaposleni v gospodarstvu, edina, ki je blizu izgorelosti, je v javnem sektorju.
Avtorica, glede na naloge, ki ti jih nalagajo, ne more biti drugače! Ne moreš cveteti od sreče in pokati od zdravja, razumljivo je, da se počutiš, kot se.
Kaj narediti? Ne vem. Če bi znala, zmogla (si narediti red na delovnem mestu, postaviti meje), verjamem, da bi to že zdavnaj naredila. Tako pa…
Daljša bolniška, da si vsaj odpočiješ? In ponovno začutiš željo po Življenju.
Kompeten upor, strajkate… Če mora en delat za tri, je to hujše od suženjstva kot piše avtorica. Mnogi Ljubljančani se veselo sprehajajo ob službicah v katerih ne ustvarjajo nobene dodane vrednosti, se to seveda da. Javna uprava se sprehaja tudi med delovnim časom, saj so nekatera delovna mesta samo na papirju, plače pa visoke. Ogromno takih delovnih mest je korupcijskih, na katera se zaposluje zlahta. Slednji pa seveda vsi primerjajo Slovenijo s Filipini, Venezuelo, Indijo, ker bi nam lahko bilo še slabše, primerjajo, da je njim dobro, butli pa garajo za njih…elitirana družba ne bo nikoli delala, kljub temu bo pa vlekla privilegiran, visok zaslužek.