Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

za vse ki imate dojencke od 0m do 24m

Default avatar

Naj malo pojasnimo

Jaz7363 je napisal/a:
Bolj jih imas po rokah, ko so dojencki, lahko tudi spijo pri tebi itd, prej so samostojni. Tako ugotavljam iz svojih izkusenj.. imam vec otrok. Dojencka ne mores razvadit z blizino.. kaksna neumnost.

Za avtorico: ali se lahko distanciras od starsev? Ne razumem, ali zivite skupaj? Zberi pogum in postavi meje! Ce imas problem zvecer s spanjem dojencka, razlozi. Jaz sem isto vedno obrazlozila zakaj ne pustim sladkarij zvecer, zakaj nocem da zaspijo ob 5h popoldne itd. In so upostevali.
Evo, podobna izkušnja. Nikoli nisem pustila, da jočejo, ampak jih vzela v naročje, ko so za to prosili. Sicer se mi je prva dva meseca zdelo, da bom znorela in si zlomila hrbet, ker so bili non stop v rokah, a ko so začeli opazovati svet okrog sebe, igračke, ki so visele nad posteljico, so se zamotili drugače in redkeje prosili za naročje. Ko so začeli prijemati stvari, sedeti in se igrati pa sploh. Ko niso več tako potrebovali, so sami občutno zmanjšali zahteve po crkljanju. Spali so najprej z nama, počasi pa je bilo dovolj, da sva bila v bližini, ker so vedeli, da sva tam, če kaj potrebujejo in se jim ni bilo treba bati zavrnitve in brezveznih vzgojnih ukrepov. Tudi ko so zrasli, so normalno postajali samostojni in sproščeni, spet vedoč, da če potrebujejo objem ali si kak večer zaželijo, da sem ob njih, dokler ne zaspijo, imajo vse to na voljo. Ko je potreba zadovoljena ali če vejo, da je na voljo, tudi ni več tako velika, kot če se morajo stalno truditi in velikokrat zaman prositi zanjo. Bolj se jim odvzema, bolj si tisto želijo in tudi večkrat 'sitnarijo za tisto', kot bi rekli nekateri starši.
Default avatar

Moje mnenje

Kaoai je napisal/a:
Imam obraten problem, mama mi tezi, da sem otroka razvadila, ker jo vzamem v narocje vsakic ko prosi. Tudi spi z nama v postelji, zaspi z dojenjem, kar je po njeno sploh smrtni greh. Mene je parkrat pri 3m pustila da se zjokam in zaspim od izcrpanosti in potem sem spala celo noc. Res da imam danes odpor do telesne blizine, nikakor nisem sproscena pri objemih, rokovanjih, tudi z mamo nimam ravno ljubecega odnosa, ceprav je cisto korekten. Ampak spala pa sem celo noc ze pri 3 mesecih. Bravo jaz.
Po mojih izkušnjah je takim ljudem treba jasno postaviti meje oziroma povedati, kako vidimo njihovo vedenje. Jaz bi ji povedala, da če jo še enkrat slišim, da govori kaj takega, bom prekinila vse stike z njo (in to tudi resno mislila). Verjetno boš doživela, da bo dokaj hitro razumela, da svojih "nebuloz" ne more nekontrolirano trositi po svetu. Dokler pa resno ne postaviš meje, ti taki ljudje "hodijo po glavi" in nikakor ne morejo razumeti, zakaj vendar nočeš njihovih zblojenih nasvetov. Če pa bo slučajno izbrala prekinitev stikov (ponavadi motene osebe), boš vsaj imela mir pred njo.
S tabo dela tako, kot je počela vse tvoje življenje - ne upošteva tvojih občutkov oziroma jih ignorira, kakor je ignorirala tvoj jok. Moje mnenje je, da ni prav, da komurkoli pustimo, da z nami tako grdo ravna.
In verjamem, da imaš posledice, ker je nemogoče, da jih ne bi imela.
Default avatar

Red in rutina

Sem malo starejša generacija in nekako nisem zagovornik crkljanja do bolečin kadar otrok enkrat prdne in dvakrat zahlipa. Ne zato, ker bi bilo s crkljanjem kaj narobe, kje pa, temveč ker je pomembno, da se prične malčkom postavljati meje takoj oziroma čimprej. Starš ima nalogo, da otroka izgradi, z vzgojo, ne pa da prepusti otroku, da le ta gradi svoje okolje po svoje. Zato ni toliko pomembno, ali bo malček na rokah pri babicah in dedkih pol ure ali dve uri, temveč da se čim hitreje začne zavedati, da je njegov dan sestavljen iz dogodkov v nekem časovnem zaporedju, ki ga odrasli imenujemo urnik. Nikoli ne uspe čez noč in ja, nekajkrat sem tudi jaz sedela pred vrati in v solzah poslušala hlipanje. Ampak to je samo proces učenja. Prvi urniki se staršem ne zdijo pomembni, dejansko so pa to že prve zelo resne ure učenja, da obstajajo določene meje. Za začetek za spanje, za obroke, za preoblačenje, za umivanje, in kar je zelo pomembno, tudi za crkljanje. Babice in dedki so v otrokovem življenju lahko še kako pomembni. Ne zapri jim vrat, določi jim pa rutino. Recimo, obiski za malčka so od te do te ure, izven tega časa pa samo v primeru nuje. Pri tem bodi striktna. Če bodo prišli zadnjih pet minut, naj pač po petih minutah odidejo. Postavi realen čas, ne ko so še v službah, recimo, po možnosti pa ob taki uri, da se bosta takoj za tem dojila, tako otrok bo otrok spoznal rutino obiski, hranjenje. Ne bodi niti prestroga v smislu tega, da stari starši ne delajo nič prav, lahko pa jasno izraziš, česar ti ne počneš z otrokom in da pričakuješ, da te pri tem podprejo. Otrok se hitro začne zavedati razlik, kaj je dovoljeno pri babici in kaj doma. Ne odvrni starih staršev iz otrokovega življenja, raje pokoristi dodatne roke, da boš kaj postorila zase, pa najsi bo to frizer, nohti, telovadba, trgovina ali pa samo ležanje in počivanje. Stari starši bodo naredili bistveno manj škode kot pa držanje otrok za vsako ceno pokonci v BTC v času, ko bi že zdavnaj morali biti v posteljici za spanje.
Default avatar

nemški mediji

Zelllena je napisal/a:
Od ljubečega odnosa ni še nihče zbolel.
Je pa moja sestrična imela dojenčka stalno v posteljici ali v gugalniku. Celo pohvalila se je, da njen otroček še nikoli ni zaspal v naročju. Tudi, ko se je dete zjutraj zbudilo, ga 30 do 60 min sploh ni vzela iz posteljice, ker se tako zabava z opazovanjem vrtiljaka... Šele, ko je začel jokat, ga je prišla iskat v sobico.
Rezultat? Tiki otroka že pri 4ih letih in trajajo že 10 let:((
To kar opisuješ je Toretov sindrom. Nima čisto nič opraviti s pestovanjem.
Default avatar

na KURAC bi mi šli

Na srečo nisem imela s tem težav.
Sem pa imela eno sosedo (Zdenka glupača) , ki se je nalimala na vrata.... kadarkoli.
Bila sem mlada, vljudna, potrpežljiva …… NAPAKA!

TAKOJ PRVIČ POVEDAT: nimam časa za te!! 100x najdi sto izgovorov, da ne prestopijo praga!
______________________________________________

Boljša prva zamera kot...……….. potem, k bi že ubijal! In na koncu sam izpadeš, da nisi normalen, v depri, naživciran. In nikoli ne imej slabe vesti. Ker budalam ne prebije, da je nezaželjen.

Kar postavi se zase in svoje <3 !
Default avatar

Jaz7363

Tocno tako. Bravo. Enake izkusnje, samo nisem znala tako dobro napisat.
Default avatar

dokaz

Red in rutina je napisal/a:
Sem malo starejša generacija in nekako nisem zagovornik crkljanja do bolečin kadar otrok enkrat prdne in dvakrat zahlipa. Ne zato, ker bi bilo s crkljanjem kaj narobe, kje pa, temveč ker je pomembno, da se prične malčkom postavljati meje takoj oziroma čimprej. Starš ima nalogo, da otroka izgradi, z vzgojo, ne pa da prepusti otroku, da le ta gradi svoje okolje po svoje. Zato ni toliko pomembno, ali bo malček na rokah pri babicah in dedkih pol ure ali dve uri, temveč da se čim hitreje začne zavedati, da je njegov dan sestavljen iz dogodkov v nekem časovnem zaporedju, ki ga odrasli imenujemo urnik. Nikoli ne uspe čez noč in ja, nekajkrat sem tudi jaz sedela pred vrati in v solzah poslušala hlipanje. Ampak to je samo proces učenja. Prvi urniki se staršem ne zdijo pomembni, dejansko so pa to že prve zelo resne ure učenja, da obstajajo določene meje. Za začetek za spanje, za obroke, za preoblačenje, za umivanje, in kar je zelo pomembno, tudi za crkljanje. Babice in dedki so v otrokovem življenju lahko še kako pomembni. Ne zapri jim vrat, določi jim pa rutino. Recimo, obiski za malčka so od te do te ure, izven tega časa pa samo v primeru nuje. Pri tem bodi striktna. Če bodo prišli zadnjih pet minut, naj pač po petih minutah odidejo. Postavi realen čas, ne ko so še v službah, recimo, po možnosti pa ob taki uri, da se bosta takoj za tem dojila, tako otrok bo otrok spoznal rutino obiski, hranjenje. Ne bodi niti prestroga v smislu tega, da stari starši ne delajo nič prav, lahko pa jasno izraziš, česar ti ne počneš z otrokom in da pričakuješ, da te pri tem podprejo. Otrok se hitro začne zavedati razlik, kaj je dovoljeno pri babici in kaj doma. Ne odvrni starih staršev iz otrokovega življenja, raje pokoristi dodatne roke, da boš kaj postorila zase, pa najsi bo to frizer, nohti, telovadba, trgovina ali pa samo ležanje in počivanje. Stari starši bodo naredili bistveno manj škode kot pa držanje otrok za vsako ceno pokonci v BTC v času, ko bi že zdavnaj morali biti v posteljici za spanje.
Ljudje, ki so vzgajani po urniku in se navajajo na red, ki ga določajo drugi - že kot dojenčki, v bližajoči starosti ne morejo spat. Potlej sredi noči razmišljajo, kaj vse bi lahko diktirali drugim.

Izkoristi noč za molitev.
Zase.
Default avatar

Jaz7363

Citirala sem prvi post na tej strani. Ocitno mi ni uspelo citirat.
Default avatar

nimam izkušenj s tem

Naj malo pojasnimo je napisal/a:
Jaz7363 je napisal/a:
Bolj jih imas po rokah, ko so dojencki, lahko tudi spijo pri tebi itd, prej so samostojni. Tako ugotavljam iz svojih izkusenj.. imam vec otrok. Dojencka ne mores razvadit z blizino.. kaksna neumnost.

Za avtorico: ali se lahko distanciras od starsev? Ne razumem, ali zivite skupaj? Zberi pogum in postavi meje! Ce imas problem zvecer s spanjem dojencka, razlozi. Jaz sem isto vedno obrazlozila zakaj ne pustim sladkarij zvecer, zakaj nocem da zaspijo ob 5h popoldne itd. In so upostevali.
Evo, podobna izkušnja. Nikoli nisem pustila, da jočejo, ampak jih vzela v naročje, ko so za to prosili. Sicer se mi je prva dva meseca zdelo, da bom znorela in si zlomila hrbet, ker so bili non stop v rokah, a ko so začeli opazovati svet okrog sebe, igračke, ki so visele nad posteljico, so se zamotili drugače in redkeje prosili za naročje. Ko so začeli prijemati stvari, sedeti in se igrati pa sploh. Ko niso več tako potrebovali, so sami občutno zmanjšali zahteve po crkljanju. Spali so najprej z nama, počasi pa je bilo dovolj, da sva bila v bližini, ker so vedeli, da sva tam, če kaj potrebujejo in se jim ni bilo treba bati zavrnitve in brezveznih vzgojnih ukrepov. Tudi ko so zrasli, so normalno postajali samostojni in sproščeni, spet vedoč, da če potrebujejo objem ali si kak večer zaželijo, da sem ob njih, dokler ne zaspijo, imajo vse to na voljo. Ko je potreba zadovoljena ali če vejo, da je na voljo, tudi ni več tako velika, kot če se morajo stalno truditi in velikokrat zaman prositi zanjo. Bolj se jim odvzema, bolj si tisto želijo in tudi večkrat 'sitnarijo za tisto', kot bi rekli nekateri starši.
evo, isto mislim in isto delam

jaz sem moje dete vedno cartala, ko se je zajokalo, sem jo dvignila, na bes in jezo mojega moža. kaj jo non stop dviguješ. rezultat je bil tak, da v času cele porodniške sploh ne vem, da bi kaj dosti jokala. še za zobke smo ugotovili, da jih je dobila, ko so ji že ven pokukali. kvečjemu malo bolj zaspana je bila, ko so ji izraščali.

spala je pri naju do 4 let in pol in je krasen otrok, samostojna, samozavestna, odprta do drugih, korajžna v družbi, nikogar se ne boji, z vsakim se vse zmeni, enkrat ni jokala, ko sem jo v vrtcu pustila... super punca

svak pa ima teorijo, da je treba otroka vzgajat špartansko, takoj po rojstvu svoja soba, svoja postelja, stroga vzgoja, njegova otroka pa sta taka, da se še svoje žlahte bojita. držita se mame in babice za kiklo in konec.
Default avatar

Polna luna

Red in rutina je napisal/a:
Sem malo starejša generacija in nekako nisem zagovornik crkljanja do bolečin kadar otrok enkrat prdne in dvakrat zahlipa. Ne zato, ker bi bilo s crkljanjem kaj narobe, kje pa, temveč ker je pomembno, da se prične malčkom postavljati meje takoj oziroma čimprej. Starš ima nalogo, da otroka izgradi, z vzgojo, ne pa da prepusti otroku, da le ta gradi svoje okolje po svoje. Zato ni toliko pomembno, ali bo malček na rokah pri babicah in dedkih pol ure ali dve uri, temveč da se čim hitreje začne zavedati, da je njegov dan sestavljen iz dogodkov v nekem časovnem zaporedju, ki ga odrasli imenujemo urnik. Nikoli ne uspe čez noč in ja, nekajkrat sem tudi jaz sedela pred vrati in v solzah poslušala hlipanje. Ampak to je samo proces učenja. Prvi urniki se staršem ne zdijo pomembni, dejansko so pa to že prve zelo resne ure učenja, da obstajajo določene meje. Za začetek za spanje, za obroke, za preoblačenje, za umivanje, in kar je zelo pomembno, tudi za crkljanje. Babice in dedki so v otrokovem življenju lahko še kako pomembni. Ne zapri jim vrat, določi jim pa rutino. Recimo, obiski za malčka so od te do te ure, izven tega časa pa samo v primeru nuje. Pri tem bodi striktna. Če bodo prišli zadnjih pet minut, naj pač po petih minutah odidejo. Postavi realen čas, ne ko so še v službah, recimo, po možnosti pa ob taki uri, da se bosta takoj za tem dojila, tako otrok bo otrok spoznal rutino obiski, hranjenje. Ne bodi niti prestroga v smislu tega, da stari starši ne delajo nič prav, lahko pa jasno izraziš, česar ti ne počneš z otrokom in da pričakuješ, da te pri tem podprejo. Otrok se hitro začne zavedati razlik, kaj je dovoljeno pri babici in kaj doma. Ne odvrni starih staršev iz otrokovega življenja, raje pokoristi dodatne roke, da boš kaj postorila zase, pa najsi bo to frizer, nohti, telovadba, trgovina ali pa samo ležanje in počivanje. Stari starši bodo naredili bistveno manj škode kot pa držanje otrok za vsako ceno pokonci v BTC v času, ko bi že zdavnaj morali biti v posteljici za spanje.
Lepo napisano.
Me pa moti odebeljen zapis;
pri 'običajnem', zdravem malčku ni v nobeni fazi učenja in navajanja na urnik potrebe po joku staršev, praviloma zadostuje že kakšna manjša prilagoditev pristopa, pa se da določeno zadevo vsaj enako kvalitetno osvojiti veliko prijazneje za oboje!
In bo potem tudi otroškega joka manj.
Default avatar

potrdim

Naj malo pojasnimo je napisal/a:
Jaz7363 je napisal/a:
Bolj jih imas po rokah, ko so dojencki, lahko tudi spijo pri tebi itd, prej so samostojni. Tako ugotavljam iz svojih izkusenj.. imam vec otrok. Dojencka ne mores razvadit z blizino.. kaksna neumnost.

Za avtorico: ali se lahko distanciras od starsev? Ne razumem, ali zivite skupaj? Zberi pogum in postavi meje! Ce imas problem zvecer s spanjem dojencka, razlozi. Jaz sem isto vedno obrazlozila zakaj ne pustim sladkarij zvecer, zakaj nocem da zaspijo ob 5h popoldne itd. In so upostevali.
Evo, podobna izkušnja. Nikoli nisem pustila, da jočejo, ampak jih vzela v naročje, ko so za to prosili. Sicer se mi je prva dva meseca zdelo, da bom znorela in si zlomila hrbet, ker so bili non stop v rokah, a ko so začeli opazovati svet okrog sebe, igračke, ki so visele nad posteljico, so se zamotili drugače in redkeje prosili za naročje. Ko so začeli prijemati stvari, sedeti in se igrati pa sploh. Ko niso več tako potrebovali, so sami občutno zmanjšali zahteve po crkljanju. Spali so najprej z nama, počasi pa je bilo dovolj, da sva bila v bližini, ker so vedeli, da sva tam, če kaj potrebujejo in se jim ni bilo treba bati zavrnitve in brezveznih vzgojnih ukrepov. Tudi ko so zrasli, so normalno postajali samostojni in sproščeni, spet vedoč, da če potrebujejo objem ali si kak večer zaželijo, da sem ob njih, dokler ne zaspijo, imajo vse to na voljo. Ko je potreba zadovoljena ali če vejo, da je na voljo, tudi ni več tako velika, kot če se morajo stalno truditi in velikokrat zaman prositi zanjo. Bolj se jim odvzema, bolj si tisto želijo in tudi večkrat 'sitnarijo za tisto', kot bi rekli nekateri starši.
Potrdim tudi jaz.

Tudi zato, ker vidim, da so se začele oglašati "starejše osebe" z bogatimi izkušnjami.
Če so one ob togi in "da se koga ne scrklja" vzgoji zrasle v tako fejst (?) odrasle osebe, naj bo tako še naslednjih nekaj generacij.

Dobro, da obstajajo ljudje, ki znajo najmlajšim dati toplino, čeprav je morda sami niso prejemali. Oz. znajo biti hvaležni, ker so imeli okoli sebe take ljudi, ki so razumeli otroško dušo.
Default avatar

dresura

Red in rutina je napisal/a:
Sem malo starejša generacija in nekako nisem zagovornik crkljanja do bolečin kadar otrok enkrat prdne in dvakrat zahlipa. Ne zato, ker bi bilo s crkljanjem kaj narobe, kje pa, temveč ker je pomembno, da se prične malčkom postavljati meje takoj oziroma čimprej. Starš ima nalogo, da otroka izgradi, z vzgojo, ne pa da prepusti otroku, da le ta gradi svoje okolje po svoje. Zato ni toliko pomembno, ali bo malček na rokah pri babicah in dedkih pol ure ali dve uri, temveč da se čim hitreje začne zavedati, da je njegov dan sestavljen iz dogodkov v nekem časovnem zaporedju, ki ga odrasli imenujemo urnik. Nikoli ne uspe čez noč in ja, nekajkrat sem tudi jaz sedela pred vrati in v solzah poslušala hlipanje. Ampak to je samo proces učenja. Prvi urniki se staršem ne zdijo pomembni, dejansko so pa to že prve zelo resne ure učenja, da obstajajo določene meje. Za začetek za spanje, za obroke, za preoblačenje, za umivanje, in kar je zelo pomembno, tudi za crkljanje. Babice in dedki so v otrokovem življenju lahko še kako pomembni. Ne zapri jim vrat, določi jim pa rutino. Recimo, obiski za malčka so od te do te ure, izven tega časa pa samo v primeru nuje. Pri tem bodi striktna. Če bodo prišli zadnjih pet minut, naj pač po petih minutah odidejo. Postavi realen čas, ne ko so še v službah, recimo, po možnosti pa ob taki uri, da se bosta takoj za tem dojila, tako otrok bo otrok spoznal rutino obiski, hranjenje. Ne bodi niti prestroga v smislu tega, da stari starši ne delajo nič prav, lahko pa jasno izraziš, česar ti ne počneš z otrokom in da pričakuješ, da te pri tem podprejo. Otrok se hitro začne zavedati razlik, kaj je dovoljeno pri babici in kaj doma. Ne odvrni starih staršev iz otrokovega življenja, raje pokoristi dodatne roke, da boš kaj postorila zase, pa najsi bo to frizer, nohti, telovadba, trgovina ali pa samo ležanje in počivanje. Stari starši bodo naredili bistveno manj škode kot pa držanje otrok za vsako ceno pokonci v BTC v času, ko bi že zdavnaj morali biti v posteljici za spanje.
to, kar ti opisuješ, je dresura otroka. seveda daje rezultate. pa posledice tudi ima.
da ga pustiš, da se zjoka do onemoglosti in počasi obupa, nad tem, da ga bo mati prišla potolažit. juhuuuu
Default avatar

Mini rožica

Zenska prosi za nasvet mamice otrok starih 0 - 24 mesecec potem pa se pojavi stara mama s špartansko vzgojo in urnikih, ki je jokala pred vratih.

Moja ima 5 mesecev. Če joka jo dvignem in stisnem. Ravno v ponedeljek je šel partner v službo sama pa sem jo 5 ur nosila na rokah ker je jokala. (In je prišel prvi zobek).
Danes je zopet malo jokala in je prišel drugi zobek.

Oboji stari starši jo vedno pestujejo ko pridejo. Če mi kaj ni všeč sproti rečem.

Moja se je prva 2 meseca kar nekaj prenosila na rokah in največkrat tako zaspala.
Default avatar

Mamika123

Avtorica , poznam te obcutke, meni je sla lastna mati skrajno na zivce s stalnim sprasevanjem "Zakaj otrok joka? A je lacen? Nimas dovolj mleka? Je zaspan? Sigurno je scrkljan! A ga dajejo krci, ja kaj si pa spet pojedla?" In pa to prekladanje po rokah, pa pametni nasveti pa ocitki, da kompliciram, itd.
Pri drugem otroku so me hormoni malo manj zmetali in tudi "materinska" samozavest se je okrepila, tako da sem koncno vsiljivcem lahko povedala svoje.
Po sestih mesecih se verjetno stanje tudi pri tebi izboljsuje. Ne pusti, da ti solijo pamet, temvec se obracaj izkljucno po svojih obcutkih. Sedaj se z malim ze dobro poznata, tudi sama si opazila, da je nosenja po rokah tudi enkrat prevec, zato lahko mirno poves svoje mnenje in naredis po svoje. Namrec, kot si ze opazila, cez dan so vsi pametni, ponoci, ko resujes stalo, pa si z otrokom sama. Torej, odje*i pametnjakovice:)
Default avatar

ččč

Moja tašča je fajn ženska...ampak te avtorica zastopim... Bila je sposobna imwt otroka po cele ire na rokah. Na meji bolanega že. Pa ne mi reči da otroku to ne škoduje. Otrok se mora na momente znat igrat sam. V kolikor mu tega ne pustimo je neiznajdljiv in napol invalid. Kasneje mi to ne pride ničkaj prav. Govorim o pretiranem pestovanju kot je bilo pri nas. Priznam. Nikoli mi ni uspelo prepričati tašče da bi nehala s tem. Le da smo manj hodili na obisk.
Default avatar

Mini rožica

Moja mama jo nosi in ko ima mala dovolj začne pogledovat proti svojemu gugalniku in eni igrački. Ko mama to vidi jo odloži v njen gugalnik. Brez besed.

Tašči jo je pa njen sin vzel iz rok in rekel, da je dovolj.
Default avatar

MIHAc

Mi smo živeli pri tašči ampak kakih meja ni bilo potrebno postavljati. Popazila je že otroke, ampak da bi jih pa kaj preveč pestvala ali se drugače ukvarjala z njimi pač ni bilo.
Ona ni bila nikoli kaj za otroke, tako da je vzgoja lepo padla na najina pleča. In prav je tako.

Se je bolj vmešavala ena ostarela soseda, ampak take kot jih je ona pribijala... mladi mamici na sprehodu je rekla, da bo ubila otroka - zato ker je voziček pokrila z tetra pleničko, da otroku ne bi sonce sijal direktno v obraz....Res ne vem, kakšen človek je to.

Na obisku druge babice pa itak... naj pestva, da si starša malce oddahneta.
Default avatar

red in rutina

dresura je napisal/a:
Red in rutina je napisal/a:
Sem malo starejša generacija in nekako nisem zagovornik crkljanja do bolečin kadar otrok enkrat prdne in dvakrat zahlipa. Ne zato, ker bi bilo s crkljanjem kaj narobe, kje pa, temveč ker je pomembno, da se prične malčkom postavljati meje takoj oziroma čimprej. Starš ima nalogo, da otroka izgradi, z vzgojo, ne pa da prepusti otroku, da le ta gradi svoje okolje po svoje. Zato ni toliko pomembno, ali bo malček na rokah pri babicah in dedkih pol ure ali dve uri, temveč da se čim hitreje začne zavedati, da je njegov dan sestavljen iz dogodkov v nekem časovnem zaporedju, ki ga odrasli imenujemo urnik. Nikoli ne uspe čez noč in ja, nekajkrat sem tudi jaz sedela pred vrati in v solzah poslušala hlipanje. Ampak to je samo proces učenja. Prvi urniki se staršem ne zdijo pomembni, dejansko so pa to že prve zelo resne ure učenja, da obstajajo določene meje. Za začetek za spanje, za obroke, za preoblačenje, za umivanje, in kar je zelo pomembno, tudi za crkljanje. Babice in dedki so v otrokovem življenju lahko še kako pomembni. Ne zapri jim vrat, določi jim pa rutino. Recimo, obiski za malčka so od te do te ure, izven tega časa pa samo v primeru nuje. Pri tem bodi striktna. Če bodo prišli zadnjih pet minut, naj pač po petih minutah odidejo. Postavi realen čas, ne ko so še v službah, recimo, po možnosti pa ob taki uri, da se bosta takoj za tem dojila, tako otrok bo otrok spoznal rutino obiski, hranjenje. Ne bodi niti prestroga v smislu tega, da stari starši ne delajo nič prav, lahko pa jasno izraziš, česar ti ne počneš z otrokom in da pričakuješ, da te pri tem podprejo. Otrok se hitro začne zavedati razlik, kaj je dovoljeno pri babici in kaj doma. Ne odvrni starih staršev iz otrokovega življenja, raje pokoristi dodatne roke, da boš kaj postorila zase, pa najsi bo to frizer, nohti, telovadba, trgovina ali pa samo ležanje in počivanje. Stari starši bodo naredili bistveno manj škode kot pa držanje otrok za vsako ceno pokonci v BTC v času, ko bi že zdavnaj morali biti v posteljici za spanje.
to, kar ti opisuješ, je dresura otroka. seveda daje rezultate. pa posledice tudi ima.
da ga pustiš, da se zjoka do onemoglosti in počasi obupa, nad tem, da ga bo mati prišla potolažit. juhuuuu
Veš kaj, prav imaš. Očitno smo naša generacija povsem napačno vzgajali svoje otroke, ki so/ste zvečinoma uspešno končevali izobraževalne procese (smo med najbolj šolanim narodom v Evropi), danes se pa osnovnošolcem že prav nič ne da, ki si, vsaj večina dresiranih, zna ustvariti pogoje za varno in udobno življenje, vendar smo očitno povsem pogrnili na človeških odnosih, ker smo vas pustili, da kdaj tudi jočete in da niste prilepljeni na mamo 24/7. Dokazujete nam svoj pravilni način vzgoje svojih otrok, ki nam kažejo jezike, ki nam v obraz rečejo spelji kuzla, ki ne vstanejo na avtobusu, vam pa kričijo po nakupovalnih centrih kot da jih kdo iz kože daje. Ob tistem, pusti, saj so samo otroci, sem vesela, da so to otroci nekoga drugega. Moji so pač bili dresirani, moja krivda :-)
In še nekaj, nekoč mi je ena zelo pametna tetka svetovala, ne hvali svojega dela preden ne vidiš končnega rezultata. In od plenice do samostojnosti mine presneto let dresiranja. Ali pa samo let, kakorkoli.
Default avatar

s k

otrok, ki nam kažejo jezike, ki nam v obraz rečejo spelji kuzla

Resno? Koliko stari otroci pa to?
Default avatar

nikolinisem

Imam otroka stara 1 leto in 9.

Otroka sta najina in nikoli nista bila cele dneve v varstvu pri nekomu. Vspostavila sva nek red kar se tiče spanja itd in se ga držala. Nikoli nisem omejevala cartanja z babicami itd, saj niso bile cele dneve pri nas.

določene stvari, ki so se mi zdele v škodo otroka nisem pustila pa babice gor ali dol. Npr. čokolada pred kosilom. Ena izmed banalnosti. Drugje sem pa pustila. Otroci niso neumni in hitro ugotovijo kdaj, pri komu in kaj lahko.

Starejši je bil, če je bil pri babici čisto drug otrok. Norel, vse čez en uhelj not čez drugega vn. Če sem posredovala sem dobila očitke... pusti ga, saj vidiš da je majhen. In sem. Babica je babica. Za razvajanje, cartanje. Skakanje po glavi, če njej tako paše. Vedno sem jim pustila proste roke da postavijo meje tam kjer jih želijo imeti. In predvidevala sem, glede na to da so odrasli jim vsega pač ne bodo pustili.

Doma so pa bila določena pravila. In otrok je hitro poštudiral kaj sme, kdaj sme in pri komu sme. Z babico sta navlekla iz trgovine celo vrečo igrač, še danes ne vem kdo je bil bolj navdušen. Mulc ker je stegnil igrače, ali babi, ki je lahko izpolnjevala želje. Doma je točno vedel, da samo zato, ker smo šli po kruh ne bomo vn privlekli še 2 igrač. In je bil mir. Vedno.