Med.Over.Net

Ločitev, nezvestoba in ljubezenski nasveti

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Kako iz situacije?

Default avatar

V dilemi

Pa naj predstavim še svojo zgodbo. Zanimajo me vaši komentarji, mogoče kakšen nasvet kako iz situacije. S sedanjo ženo sva se poročila pred 20 leti. Na začetku je zakon štimal. Po prvem otroku pa se je žena začela posvečati samo otroku. Ni bilo časa za kino, sex, ...

Pri otroku sem ji skušal čimveč pomagati, bolniške sva delila približno pol pol, na sprehode z otrokom sem hodil večinoma jaz sam. Kasneje sva se odločila še za enega otroka. Tam sem skušal prevzeti večji del obveznosti. To vključuje vožnjo v vrtec, kasneje šolo in dejavnosti, rihtanje zjutraj in zvečer ... bilo je naporno a tudi lepo. Ampak bolj kot sem se ukvarjal z otrokoma, manj je imela žena posluha zame. Na koncu sva nekaj let spala ločeno, o sexu seveda ne duha ne sluha, pa saj mi tudi ni bilo do njega, saj so bili z ženo stalni prepiri in očitki. In če je vsake kvatre sex že bil na sporedu, je bilo potem naslednji dan cel kup očitkov, prepirov za razne neumne malenkosti. Tako da me je na koncu čisto minilo in sexa ni bilo že kar nekaj let. Tudi na dopust smo hodili ločeno.

Seveda tega nisem zdržal, začel sem se zapirati vase. Eni se najdejo v alkoholu, jaz sem se v športu. Tako so moji dnevi izgledali takole, zjutraj sem odpravil otroke v šolo, potem služba, popoldan iskat otroke (sem samostojni podjetnik tako da imam prilagodljiv urnik, žena pa ima precej bolj zahtevno službo), potem kolo, zvečer večerja za otroke, pravljica, spanje. Ko sta otroka zaspala sem še kaj postoril za svojo firmo, potem pa spat in dan je bil naokoli. Začel sem živeti za firmo, kolo in otroke. Žena pa si je našla svoje hobije in živela za njih.

Z ženo sva se popolnoma odtujila. Če sva se kaj pogovarjala so bili to samo prepiri in očitki in na koncu se tudi pogovarjati nisem hotel več ker so bili takoj na sporedu očitki, pa stalno jamranje da je neznansko utrujena, pa da z mano nič ni. Najbolj me je motil njen stalni negativizem. V vsaki stvari je videla slabo.

Večkrat mi je predlagala naj se odselim, parkrat me je skoraj dobesedno vrgla iz hiše. Potem sem lepega dne poiskal stanovanje in šel. In takrat je prišla za menoj, da sama ne zmore, pa da otroci rabijo očeta. In sem se vrnil.

Kakšne 14 dni je bilo res bolje potem pa spet vse po starem. Tukaj so bile še finance, čeprav nisem tak tip da bi gledal na vsak dinar niti mi denar ne pomeni veliko saj mi firma dobro laufa. Ampak ko je bilo treba vzeti kredit za njen avto sem ga vzel jaz. Ko je bilo treba opraviti kakšen večji nakup, sem plačal jaz. To mi ni predstavljalo problema, me je pa bolelo da se žena o teh nakupih nikoli ni prej pogovorila z mano. Da bi se vsedla in rekla letos bomo tole pa tole. Ona je prišla domov in je rekla jutri bomo kupili tole, daj denar. Ali pa zmanjkalo mi je denarja, nakaži mi jurja. Če sem vprašal za kaj rabi denar je bil pa takoj vik in krik če ji bom zdaj pod prste gledal. Saj rečem, ni problem, če sta dva skupaj si delita, ampak bolelo me je da ni bilo pogovora o tem.

V vsem tem času niti pogledal nisem nobene druge. Čeprav me je stalno obtoževala da imam gotovo drugo, pa preverjala kje se vozim s kolesom, pa pregledovala telefon.

Nato mi je nekega dne v prepiru spet rekla da naj se ločiva. Da naj izginem iz njene hiše (hiša ni moja, čeprav sem vlagal vanjo). Otroka sta zdaj toliko velika, da sama hodita v šolo in rekla je, da je sedaj čas da grem. Da se zanimam samo za svojo firmo in hobije in nič zanjo.

Bil sem v težki dilemi kaj storiti. Pustiti vse za sabo in začeti znova ali spet poskusiti če bo kaj drugače. Čeprav sam pri sebi vem da ne bo. Da bo čez nekaj časa spet isto.

In potem se je zgodilo. Spoznal sem neko žensko, začela sva se pogovarjati, nekajkrat sva šla na kavico in nenadoma sem se zavedel da sem se čustveno zapletel z njo. Tudi ona mi je pokazala svoja čustva. Predlagal sem ji, da se ločim in da zaživiva skupaj. Pravi da po eni strani bi šla z mano takoj na konec sveta po drugi strani pa se ne more odločit ali bi bila z menoj. Da mi ne more dati nobenega zagotovila. Naj pa povem da kakšnega sexa med nama ni bilo. Zaenkrat samo poljubi in objemi. Kar se mene tiče (in nje tudi) ga dokler bom poročen tudi ne bo. Pa tudi sicer se mi je sex kar malo zameril in niti ne vem koliko časa bom rabil da se bom sploh lahko odprl. Se pa veliko pogovarjava. Res veliko. Tudi o sexu, mojih strahovih v zvezi s tem in seveda še marsikaj drugega.

Ženi sem praktično takoj povedal da bi se rad ločil in da sem spoznal drugo žensko. Seveda je bil takoj vik in krik, vpitje, grožnje (tudi s samomorom) na koncu pa prošnje in jok. Zdaj pravi da se bo spremenila. Da brez mene ne bo zmogla. Finančno, čustveno ... Da bom prizadel otroka. Sexala bi zdaj vsak dan (ampak zdaj pa sem jaz proti). Da ne bo mogla živeti brez mene. Seveda je imela tudi veliko za povedat o moji novi prijateljici, čeprav je ne pozna osebno. Ampak v redu, to razumem, čeprav mi ni vseeno.

Jaz sem rekel da ji pustim hišo (ki je sicer pisana nanjo) oziroma svoja vlaganja v hišo. Da si zamenjava avta (moj je boljši kot njen) in da sem ji pripravljen še kaj plačati samo da me pusti da se mirno razideva. Ker mi je v enem prepiru rekla naj če hočem oditi najprej rešim finančno situacijo (šele sedaj mi je povedala da ima tudi neke finančne probleme). Glede otrok si želim da se razideva mirno da bodo čimmanj trpeli. Tudi ne mislim grdo govoriti o njej. Čeprav mi je že zagrozila da sporazumno ne bo šlo, da bom že videl na sodišču in da mi bo omejevala stike z otroki.

Pravzaprav sem spet na začetku, iščem si stanovanje, razen oblek, nekaj osebnih predmetov, kolesa in majhnega avta (če bo do zamenjave prišlo) nimam praktično ničesar. Tudi moja prijateljica (ne morem ravno reči da je ljubica) mi ni dala trdnih zagotovil da bova zagotovo skupaj. Imam pa firmo in znam delati in si mislim da bom že preživel. Si pa želim oditi iz tega razmerja.

Sicer se bo name verjetno vsul cel plaz kritik češ da sem ženo prevaral, kar je sicer res, čeprav zame to ni ravno klasično varanje. Me pa zanima kaj bi vi storili v moji situaciji. Živeti z ženo ne zmorem več, saj ji ne verjamem da se bo spremenila. Tudi sex z njo se mi upira. Zaradi tega kar se je dogajalo do sedaj, ne zaradi sexa samega. Ne bi se rad leta in leta prepiral po sodiščih. Želim si živeti z novo prijateljico, imeti otroke z njo (tudi ona si nekoč želi imeti otroke). Vem pa da mi prijateljica dokler sem še poročen ne more dati nekih trdnih zagotovil da bo z mano.

Ne želim se prepirati glede premoženja zato sem ženi tudi pripravljen vse prepustiti. Zaradi mene če na koncu vzame še kolo, bom pa še to požrl. Težko pa prenašam njeno čustveno izsiljevanje, prošnje, jok, grožnje vseh vrst, tudi s samomorom.

Vem da pravno gledano lahko kadarkoli preprosto odkorakam iz tega razmerja, ampak čustveno gledano me pa ta odhod ubija. Pomislil sem že tudi na kakšno nesrečo, s kolesom pred tovornjak, pa bo konec težav. Ampak po naravi sem bolj borec, ne vem če sem sposoben iti v tako skrajnost.

S opravičujem za zmedeno pisanje ampak trenutno sem v takem stanju da težko trezno razmišljam. Verjetno marsičesa tudi nisem napisal, pa kar vprašajte, se bom potrudil odgovoriti po najboljših močeh.
Default avatar

MirjanaFrankovic

Spoštovani,

meni vaše pisanje ne deluje zmedeno, meni se bere zelo jasno, razumljivo, pregledno in podrobno, iz česar sklepam, da sta vam zakon in družina pomembni.
Včasih se odnosi dejansko tako skrhajo, in se zdi, da ni poti nazaj. Pa bi se jo morda pri vama še dalo najti? Kaj menite, bi imelo smisla poskusiti s partnersko terapijo?

Kljub temu, da imam občutek, da ste o celotni zadevi že dobro premislili, vam lahko povem svoj pogled: torej, v zakonu z ženo lahko ostanete in sprejmete, da je situacija kakršna je (in se sprijaznite) ali pa oddite (In si ustvarite življenje na novo). Kar pa je pomembno, je vedeti, da se nihče drug ne bo spremenil, niti vaša žena.

Vaš odnos z otroci bo zelo pomemben in zaželjeno je , da jim namenite dovolj energije in časa. Otroci vas sedaj res še zelo potrebujejo.

Vse ostale zadeve povezane z razvezo pa so bolj poslovne narave, s čimer kot podjetnik boste zagotovo ustrezno opravili.
Vse dobro vam želim,

Mirjana
PhDc. Mirjana Frankovič, spec. dipl. oec.
Transakcijski analitik - psihoterapevtka
[email protected], www.mirjana.si
Pogovor pomaga.
040 520 257
Default avatar

V dilemi

Pravzaprav sva na terapiji že bila. V preteklosti, pa ni bilo nič drugače. Tudi sam sem hodil h terapevtu, saj ne vem kako bi sicer zdržal.

Je pa tako da sem ob tej novi prijateljici začutil da me nekdo spoštuje, da mu lahko zaupam, da me sprejema. Zato si želim biti z njo. Bom pa sprejel če se ne bo izšlo. Mislim da bom lažje sam, kot takole naprej.
Default avatar

Poznam to

Pri meni povsem enaka zgodba... Preberi tule o mejni osebnostni motnji ali prilepi tja tale tekst pa ti bo vse jasno. Beži od nje čim prej. .. Pa z otroci se pogovori. Terapije? Morda po tem, ko boš odšel. Preberi forum mejna motnja svojci. Toplo priporočam.
Default avatar

Rottysmile

Vsaka zgodba ima dve plati. Zanimivo bi bilo poslušati še njeno. Ampak, če se soredotočim samo na napisano, je ta žena pravi čustveni vampir. Ne vem, kaj sploh razmišljaš? Ljudje se ne spremenijo. Kakšen zakonski terapevt? Ta zakon je mrtev že leta. Si pomislil, da boš zaradi stresa s to žensko živel morda 10 let manj?

Poročena sta 20 let, otroci menda niso več tako mali, da ne bodo zmogli razumeti. Zbeži stran, preden zboliš in se ti dokončno zmeša.
Default avatar

V dilemi

Zanimivo. Pred časom mi je ravno žena očitala da imam jaz mejno osebnostno motnjo. Sicer ko greš brati simptome in online teste se ti hitro zdi da se v marsičem najdeš. Meni sicer tak test na neki spletni strani ni pokazal da bi imel to motnjo. Vprašanje sicer koliko so taki testi sploh vredni. Pa za ženo bi tudi težko rekel da paše notri po vseh kategorijah. V kakšno pa zagotovo.

Me pa seveda najbolj skrbi kako otrokom to razložiti. Pa če sem odkrit bi veliko raje videl da se najprej mirno razidem in se potem zapletem z novo žensko. Ampak to je pač življenje.
Default avatar

V dilemi

Rottysmile je napisal/a:
Res je. Vsaka zgodba ima dve plati. Njena plat je da imam jaz resne psihične težave, ji ne posvečam pozornosti, se ukvarjam samo s svojim podjetjem in športom, da se ne znam pogovarjat. Saj kaj od tega tudi drži ampak večina je posledica mojega zapiranja vase, bega potem ko sem videl da ne gre več. Mi pa zadnje čase govori da me ljubi, da ne more brez mene, da me je vedno imela rada. Ne vem kaj naj si mislim.
Rottysmile je napisal/a:
Če me zdajle vprašaš mi je vseeno ali že jutri umrem. Je pa seveda v zakonu bilo tudi marsikaj lepega. Predvsem sta tu dva krasna otroka. Zato mi ni vseeno.
Default avatar

Zivljenje je borba

Bi ti toplo svetovala samo eno. Iz glave si za vedno izbij misel, da bi sam koncal svoje zivljenje. Pomisli na to, kako bodo zaradi tega trpeli tvoji otoci. Pa tudi sicer je to velika neumnost. Ti zelim, da se prav odlocis. Srecno.
Default avatar

Zivljenje je borba

Bi ti toplo svetovala samo eno. Iz glave si za vedno izbij misel, da bi sam koncal svoje zivljenje. Pomisli na to, kako bodo zaradi tega trpeli tvoji otoci. Pa tudi sicer je to velika neumnost. Ti zelim, da se prav odlocis. Srecno.
Default avatar

Jagodinka Simonović

Pretresljiva drama za (pre)veliko sodobnih parov, ki se nehajo imeti radi. In se s tako (sebično) lahkoto ločujejo. Out it goes.

Hčerka:
"I'm just not in love anymore."

Mama:
"People used to mend stuff. They'd mend socks, fridges,....Now they throw them out at the first problem. Same for relationships. No more desire. Out it goes."

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic