božična večerja
Goran Vojnović: Božična večerja
Vsako leto se na božični večerji srečata dve Sloveniji. Tista, ki stari mami na ljubo stisne zobe in za nekaj ur pozabi, da je religija opij za ljudstvo, duhovščina lobistično združenje in cerkev skrivališče pedofilov, ter se spomni, da je božič lepa družinska tradicija, in tista, ki stari mami na ljubo stisne zobe in se za nekaj ur usede za skupno mizo s komunajzarji ter se pretvarja, da ti ljudje niso le socialistični hinavci z dobro plačanimi službami v javni upravi, vikendi na Krasu in dizelskimi urbanimi terenci, marveč so tudi krvni sorodniki, sinovi iste stare mame, ki je, roko na srce, precej neznosna, sitna in stiskaška, zamerljiva in včasih tudi hinavska, skrajno sebična stara vešča, a je naša in je božič in jo imamo zato vsi za nekaj ur najraje na svetu.
In samo zaradi nje se vsi na začetku smehljajo. Vljudnostno si podajajo roke in se sprašujejo po počutju in starejši sin osupel trdi, da ni vedel, da je sestrin mož poleti prebolel raka, v tujini je bil in ni prišlo do njega, da je bil svak že skoraj odpisan, in zdaj mu je hudo za oba, sestro in moža, in dobro skriva, da je tam v tujini po tihem upal, da tega fašista pobere, krščajnarja zagamanega, zaradi katerega je njegova nekoč normalna sestra zblaznela in zdaj verjame, da je Janša bog in da so migranti vir vsega zla. Dobro vse to skriva starejši sin, saj ne želi, da bi ga kdo vprašal, zakaj njegova žena zamuja. In mlajši sin je dobre volje, še nič ni spil in zato duhoviči, da se je svak vsaj na lastni koži prepričal, da javno zdravstvo ni za odpis, a mu ta v odgovor zabrusi, da je šest mesecev čakal na magnetno resonanco in da ga je rešil čudež, ne pa javno zdravstvo. »O, kako bi bil ata srečen, če bi nas zdaj videl,« glasno reče stara mama in vsi se posedejo za mizo.
In nekaj časa vlada za mizo prijeten mir. Moški nazdravljajo in mrmrajo in ženske se pogovarjajo o otrocih oziroma jih rangirajo; od družinskega upa, ki se s punco seli v tujino, do reve, ki se je odločila, da bo študirala sociologijo kulture. Vse je jasno in vsi se molče strinjajo, da sta najmlajši sin in njegova žena umetnica kot starša pogrnila. Sestra in njen mož sta od nekdaj vedela, da bo tako, saj ima levičarstvo v praksi dokazano pogubne posledice, a zdaj je prepozno, otroka sta odrasla in zato se, stari mami na ljubo, zadržita in ne rečeta, da bi se dalo z drugačno vzgojo vsaj nečaka spraviti v red in da ni treba biti LGBT-aktivist samo zato, ker si gej. »O, kako bi bil ata srečen, če bi nas zdaj videl,« reče mama, ki ve, o čem njena hčerka in svak molčita.
In tudi ko žena starejšega sina naposled prispe, so vsi prijazni, odločeni, da danes ne bodo vedeli, da se z možem ločujeta, da je danes ne bodo sovražili, ker ga je prevarala z Makedoncem. Gostujoči profesor je na Ekonomski fakulteti, je pred časom razložil starejši sin, a za vse njih je le Makedonec. Ta greh so ji bili, stari mami na ljubo, za en večer vsi pripravljeni oprostiti, a kaj ko je glasno potožila, da se je pol ure prebijala čez Tivolsko.
Zaman je njena svakinja brcala svojega moža pod mizo, zaman je njen svak duhovičil, da ima Ljubljana najlepše prometne zastoje na svetu. Stara mama tokrat ni omenila ata in njegove sreče, marveč je samo razočarano pobesila pogled. »Grem pogledat, ali je puran že pečen,« je rekla in vstala od mize.
Stara mama namreč ve, da je konec. Ve, da bo hčerkin mož rekel sinovi ženi, da si je sama kriva, ker je spet volila Zokija, in da mu bo ona odgovorila, da ni mogla voliti Logarja, ker ta noče poročati gejev. Stara mama ve, da bo šlo potem vse k vragu. Zato stara mama samo izklopi pečico in odide v spalnico brat biografijo Milene Zupančič.
In še preden se Milena vpiše na akademijo, so njeni otroci že pri hormonskih motilcih, ki feminizirajo moške. Nato se za hip ustavijo pri prikrivanju pedofilije in gejevskem lobiju, ki obvladuje Vatikan in svet, da bi potem kričanje nadaljevali pri termoelektrarni Šoštanj in oklepnikih znamke Patria. Nekje pri Depali vasi debata zavije proti osamosvojitveni vojni in novorevijašem, a tam navzkrižno vpitje dokončno preneha biti razločno. Vsake toliko se iz oglušujoče kakofonije razbere kakšen Trump ali Putin, vsake toliko se nekomu tudi uspe zadreti ravno v trenutku, ko drugi zajemajo sapo. In tako do stare mame v sobo priletijo naslednji stavki: »Melanija je ena navadna kurba!«, »Zemlja se ne segreva, ampak se ohlaja!«, »Naj se migranti vrnejo domov in borijo za svojo domovino!«, »Baširja je ustvarila CIA!« in »Luka Mesec je en navaden lunatik!«
Malo pred polnočjo, po kratkem dremežu, se stara mama odpravi na stranišče. Na poti nazaj za hip zastane na vratih jedilnice in opazuje zbrano družino. Prizor za mizo je videti skoraj popolnoma enak kot takrat, ko je pred nekaj urami odšla preverit zapečenost purana. Le steklenice na mizi so bolj prazne, obrazi njenih otrok in njihovih partnerjev pa so malo bolj zaripli. In še vedno vsi nerazumljivo kričijo drug čez drugega, le da zdaj tudi grozeče mahajo z rokami. Stari mami se zdi, da bi se lahko še stepli, če bi le imeli še toliko moči v sebi, da bi se dvignili s sedežev.
»O, kako bi bil ata nesrečen, če bi nas zdaj videl,« reče stara mama in se vrne v spalnico.
Zakaj misliš da je Srb tisti, ki nam bo razlagal o božični večerji??
[/quote]
Zakaj misliš, da je božična večerja množični pojav? To je čisto medijsko napihovanje, popolnoma enako “kislim kumaricam”, ko se govorijo floskule in poroča na avtopilotu.
Zame božična večerja ne obstaja. Popolnoma enako ne kot ramadanski post. Ali kurbanrajmovski karkoliže.
Ta miselnost, da vsi kar tečemo k božični večerji in se družine zbirajo in ostale neslanosti, je le samozaslepljevanje cerkvenih ideologov, ki se prepričujejo, da je katoliška doktrina še vedno prevladujoča. Zato skušajo vsako ribjo konzervo, ki jo na ta dan kdo kje odpre, prodati kot “božično večerjo”.
Še enkrat: za večino ljudi božične večerje ne obstajajo!
Zakaj misliš, da je božična večerja množični pojav? To je čisto medijsko napihovanje, popolnoma enako “kislim kumaricam”, ko se govorijo floskule in poroča na avtopilotu.
Zame božična večerja ne obstaja. Popolnoma enako ne kot ramadanski post. Ali kurbanrajmovski karkoliže.
Ta miselnost, da vsi kar tečemo k božični večerji in se družine zbirajo in ostale neslanosti, je le samozaslepljevanje cerkvenih ideologov, ki se prepričujejo, da je katoliška doktrina še vedno prevladujoča. Zato skušajo vsako ribjo konzervo, ki jo na ta dan kdo kje odpre, prodati kot “božično večerjo”.
Še enkrat: za večino ljudi božične večerje ne obstajajo!
[/quote]
Meni repliciraš, ali se s Srbom kregaš?
Zakaj misliš, da je božična večerja množični pojav? To je čisto medijsko napihovanje, popolnoma enako “kislim kumaricam”, ko se govorijo floskule in poroča na avtopilotu.
Zame božična večerja ne obstaja. Popolnoma enako ne kot ramadanski post. Ali kurbanrajmovski karkoliže.
Ta miselnost, da vsi kar tečemo k božični večerji in se družine zbirajo in ostale neslanosti, je le samozaslepljevanje cerkvenih ideologov, ki se prepričujejo, da je katoliška doktrina še vedno prevladujoča. Zato skušajo vsako ribjo konzervo, ki jo na ta dan kdo kje odpre, prodati kot “božično večerjo”.
Še enkrat: za večino ljudi božične večerje ne obstajajo!
[/quote]
Točno tako. Množična histerija okoli običajev, ki jih starši vsiljujejo odraslim otrokom in se grejo neko tradicijo družine. Pol zakonov v Slo razpade, dnevno beremo o nezdravih odnosih in to tukaj na monu, najbolj goreče pa to doktrino zagovarjajo ravno ločenci in ločenke.
Zdravi družini z zdravimi in iskrenimi odnosi ni treba čakati histerije ob koncu leta in se igrati hepi hepi v stilu kokakolinega božička.
Goran je malce karikirano opisal točno to, kar se dogaja v večini družin. En kup ločenih, zoprnih, takih in drugačnih svakinj se zbere in se trpijo med sabo, dokler ne pade prvi liter.
Za pacova…a misliš, da Srbi nimajo božica in se pri njih to ne dogaja?
Vsekakor gospod spada v generacijo, množičnega zbiranja sorodstva in praznovanja.
Ta pa z novo generacijo naših otrok izumira, mladina je vse bolj samozavestna, praznovanje si naredijo po svoje, s svojimi družinami. ne letajo za vsako prosto urico domov, da njih mama streže, In prav je tako. Avtor samo opisuje čas, ko so se zdomci množično za praznike vračali domov z Mercedezi, edinimi daleč naokoli. Sedaj ima ta avto že vsak sosed, avtor. Mladi gredo raje po svetu za ta denar. Tako, da avtor je pa scenarij za nov film…bilo je nekoč…..
V ozadju zgodbe, kar je tebi seveda skrito!
In če Srbu rečem Srb sem nacionalist.
Kaj šele bo ko bom Slovencu rekel Slovenec?
[/quote]
Kakšno ozadje zgodbe? Kaj ti bereš med vrsticami, ne vem. Le ogledalo je nastavil naši družbi. Sicer ne vem, zakaj je purana mešal v zgodbo, saj ni naša jed za božič?!