Zakaj otrokom denar za 5
Plačujejo za oceno(odlično) nekateri starši, dajo za vsako 5-ko deset eurov, v OŠ.
A zdaj bomo šolarje plačevali da hodijo v šolo?
A delovno dob jim tudi že taki plačujejo?
Meni nihče nikoli ni plačeval in tudi sama nisem plačevala otroka za oceno.
Opažam, da so to bolj neizobraženi starši oz tisti ki so komaj zdeleli OŠ.
Zakaj plačujte vsako odlično oceno? Tisti ki to počenjate…
Pojej se no.
Če tebi nihče ni plačeval , a misliš, da drugje ne more biti drugače?
Mislim, da si ti tudi med tistimi , ki ste komaj ZDELELI osnovno šolo.Samo eni so šli potem kljub temu po stopničkah še naprej…Kaj pa ti?
Vpiši se.Nikoli ni prepozno.
Za vsako petko si daj v šparovček 5 evrov, lahko tudi deset. Če boš pridna, boš imela drugo leto za na morje.
Pojej se no.
Če tebi nihče ni plačeval , a misliš, da drugje ne more biti drugače?
Mislim, da si ti tudi med tistimi , ki ste komaj ZDELELI osnovno šolo.Samo eni so šli potem kljub temu po stopničkah še naprej…Kaj pa ti?
Vpiši se.Nikoli ni prepozno.
Za vsako petko si daj v šparovček 5 evrov, lahko tudi deset. Če boš pridna, boš imela drugo leto za na morje.
[/quote]
Denar za oceno, denar če mulc nese smeti, celo plačo če pospravi sobo…
Denar, denar, denar…ja pol se čudite kam gre ta svet?
Koliko ti plača mož, da te gleda doma al se mu Nebeška Marija prikaže če nima din dinarčkov? 😂
Učitelji v šolah bodo/bomo delili 4 in ne 5.
Nagrade in kazni so zunanja motivacija, ki bi se jo morali starši pri vzgoji manj posluževati. Z nagrajevanjem dobrih ocen otrokom sporočajo, da se učijo za starše, za ocene in za denar. Enako napačno je kaznovanje za vsako slabo oceno, saj se potem otrok uči zato, da ni kaznovan. Vzgajati je treba tako, da se otrok rad uči, da mu je šola zanimiva. Do pubertete to ne bi smel biti problem, takrat pa naj bi bile delovne navade že vsaj toliko utrjene, da ne bo katastrofe.
Denar za oceno, denar če mulc nese smeti, celo plačo če pospravi sobo…
Denar, denar, denar…ja pol se čudite kam gre ta svet?
Koliko ti plača mož, da te gleda doma al se mu Nebeška Marija prikaže če nima din dinarčkov? 😂
Učitelji v šolah bodo/bomo delili 4 in ne 5.
[/quote]
Zakaj pa ne? To je nagrada!
Tudi ti dobiš v službi za opravljeno delo nagrado, če pa delaš bolje in več, lahko napreduješ!
P.S. Moj ima vedno denar.Če ga meni zmanjka, mi ga vedno da.Zapravljava pa ne.Ne on, niti jaz.
Pred časom sem gledal intervju z neko priznano psihologinjo (Hrvaška) o vzgoji otrok. In ona je močno zagovarjala nagrajevanje uspehov v šoli. Moram reči, da me je prepričala.
Tako kot ti hodiš v službo zato, da dobiš na koncu nagrado (plačo), tudi otrok hodi v šolo, kar je v bistvu njegova služba, za to pa po tvoje ne dobi nič. Moral bi se zavedati nekega višjega pomena znanja. Otrok NE RAZUME še odgovornosti, da naj bi bil v šoli priden, da bo enkrat kasneje čez x let od tega nekaj imel. zato vso to ponavljanje in teženje otrokom kako je to pomembno je čisto brezveze.
Zelo dobro pa otrok razume nagrade in kaznovanja. In, če bo razumel, da je s pridnostjo nagrajen (tako kot tudi odrasel), bo veliko lažje. Nagrada je seveda lahko denar, lahko kaj čisto tretjega, tisto kar mu pač nekaj pomeni. Kasneje (fakulteta) se šele razvije čut za odgovornost in razumevanje posledic svojih dejanj in takrat bo sam začel migati v pravo smer.
Konec koncev vsi delujemo po principu jaz tebi, ti meni in vsi delamo stvari zato, da je na koncu neka korist. Pri otrocih, ki marsičesa ne razumejo (hvala bogu, saj so otroci) pa bi bili radi bolj papeški od papeža.
Manj izobraženi se predvsem radi ukvarjajo s tem, kaj počnejo ostali ljudje, čeprav jih to niti malo ne briga in ni to njihova stvar. Poglej se v ogledalo.
Otrokom se fučka, za koga se učijo.Tako kot se je nam. Otrokom so važne druge stvari , ne dudlanje pesmic na pamet in kako se izračuna kvadratura nekega stanovanja .
Nagrada za pridno delo ni nič posebnega.Jaz sem vsako leto dobila darilo za dobro spričevalo.Zdaj pa starši dajo vsakič denar za lepe ocene.Denar gre lahko v šparovc, pa se potem navadiš obenem tudi varčevati, da si lahko potem kupiš kaj večjega.Je to za vas v tem kaj slabega?
Zame ne!
Otroci so po naravi vedoželni tako da učenje zanje načeloma ni neka muka. Seveda ne v 1.razredu, potem pa jim postane čedelje bolj ker pred vedoželjnostjo postavimo druge prioritete in to so dobre ocene.
Otrokova nagrada za trud je ocena, kakšna je je odvisno od njegovoga truda. Če pa odrasli damo povdatek na 5 in 4 potem pa je se otroci začnejo učiti samo še za ocene in ne več iz želje po spoznavanju novega.
Pri nas se za ocene ne dobi denarne nagrade. Je pa res da ima hči na teden 3 treninge, 4.pa je opcija. In na ta 4.trening gre samo v primeru da so obveznosti za šolo narejene. Tako jo poskušava tudi spodbujati do tega da se dela sproti in se mogoče celo kdaj javi.
Slaba ocena, ne vem pri nas je odvisn kaj za kateri predmet/snov. Slaba ocena pri predmetu, ki otroku gre pa je samo len in se mu ne da pogledat že 4ka lahko pa je dobra ocena 2 ali pa 3 če veš da otroku nekaj ne gre da mora v to 2ko vložiti veliko truda.
Aja pri starih starših pa konec leta dobijo kakšno manjšo pozornost, pri nama pa le najin čas (torej greva zadnji šolski dan prej iz službe ali pa imava dopust) in pa kosilo.
Naravno vedoželjnost jim ubije šolski sistem, ki otroka zaduši s tonami nepomembnih podatkov in nerazumnimi zahtevami. Dodatno jim jo ubijejo ocene, zaradi katerih so pod pritiskom v šoli in doma. Tako da naravna vedoželjnost žal ne zadostuje. Pride do izraza šele proti koncu srednje šole oz. na fakulteti. Da jim je ocena nagrada, jim seveda ni. Lahko zamenjamo in bomo tebi namesto plače dajali ocene dela za zadnji mesec in boš zadovoljna s tem kajne?
Seveda na koncu priznaš, da isto pogojuješ uspehe v šoli z nagrado, samo, da je pri tebi pač trening nečesa, tisto, kar pač pri otroku deluje oz. mu je pomembno. Torej nič drugače kot drugje. To, da je za otroka nagrada čas starša je seveda mimosun, saj bi moral starš vedno najti čas za otroka, ne pa, da ga zapakira v “nagrado”.
Mi je pa skrajno zanimivo, kako mnogi starši misijo, da so nad ostalim svetom s svojimi metodami vzgoje, na koncu se pa izkaže, da so enako zmešani kot vsi ostali ali pa še bolj.
Pred časom sem gledal intervju z neko priznano psihologinjo (Hrvaška) o vzgoji otrok. In ona je močno zagovarjala nagrajevanje uspehov v šoli. Moram reči, da me je prepričala.
Tako kot ti hodiš v službo zato, da dobiš na koncu nagrado (plačo), tudi otrok hodi v šolo, kar je v bistvu njegova služba, za to pa po tvoje ne dobi nič. Moral bi se zavedati nekega višjega pomena znanja. Otrok NE RAZUME še odgovornosti, da naj bi bil v šoli priden, da bo enkrat kasneje čez x let od tega nekaj imel. zato vso to ponavljanje in teženje otrokom kako je to pomembno je čisto brezveze.
Zelo dobro pa otrok razume nagrade in kaznovanja. In, če bo razumel, da je s pridnostjo nagrajen (tako kot tudi odrasel), bo veliko lažje. Nagrada je seveda lahko denar, lahko kaj čisto tretjega, tisto kar mu pač nekaj pomeni. Kasneje (fakulteta) se šele razvije čut za odgovornost in razumevanje posledic svojih dejanj in takrat bo sam začel migati v pravo smer.
Konec koncev vsi delujemo po principu jaz tebi, ti meni in vsi delamo stvari zato, da je na koncu neka korist. Pri otrocih, ki marsičesa ne razumejo (hvala bogu, saj so otroci) pa bi bili radi bolj papeški od papeža.
Manj izobraženi se predvsem radi ukvarjajo s tem, kaj počnejo ostali ljudje, čeprav jih to niti malo ne briga in ni to njihova stvar. Poglej se v ogledalo.
[/quote]
Zelo dobro napisano! Strinjam se!
Bolj neizobraženi ljudje se predvsem ukvarjajo z drugimi ljudmi, tujimi starši in tujimi otroci.
Sin žepnine ni imel, je dobil pa 5€ za vsako petico, na koncu leta pa tako ali drugačno darilo za odličen uspeh, večinoma so bili to izleti in doživljaji.
Vedno je imel vse petke, v osnovni šoli je bil odličnjak z levo nogo, v gimnaziji z levo roko, kako bi razmišljala, če to ne bi bilo tako, ne vem, a nama z možem se je zdelo, da otrok mora dobiti občutek, da denar ne pada z neba samo zato, ker pač si, ampak da moraš imeti občutek, da si za “zaslužek” nekaj naredil in tako sva se odločila, da bova namesto žepnine dajala denar za petice.
Sin je v zadnjem letniku gimnazije že nekaj malega delal, občasno samo, po gimnaziji in zdaj na faksu dela vse počitnice po 2 in pol meseca skupaj, med šolo pa tudi nekaj malega občasno.
Odnos do denarja ima zelo dober, je varčen, premišljen, a si zna tudi privoščit in tudi drugim kaj privoščit, v zadnjem letu je začel tudi za doma kaj kupit, troši smotrno in pazi, da ima vedno dovolj denarja, preračuna si za leto ali dve v naprej, kakšne načrte ima, koliko denarja potrebuje… Z možem še vedno vztrajava, daje njegovo šolanje, bivanje, oblačenje in podobno najin strošek, ocen ne nagrajujeva več, dobi pa za konec letnika “darilo” v obliki sofinanciranja potovanj.
Z nagrajevanjem in kaznovanjem se srečujemo na vseh področjih skozi celo življenje, ne vem, zakaj bi to odvzeli otrokom?
Če otrok ni priden, ga kaznujemo. Če je priden, nam je pa to samoumevno? Običajno ne, ker za primerno obnašanje otrok pridobi bonitete, ki se jih starši niti ne zavedamo, a temu komot lahko rečemo nagrada.
Prav tako mi odrasli, v službi, če dobro delaš, imaš možnost napredovanja tako finančno kot z višjim delovnim mestom. Če ne delaš dobro, te lahko useka po žepu malo, lahko pa tudi konkretno z odpovedjo. Torej tudi v tem svetu veljajo pravila nagrade in kazni.
Vsak naj naredi po svoje, lahko rečem le, da se je tovrstno nagrajevanje pri nas izkazalo za pozitvno, a verjetno ni to edina stvar, ki je oblikovala sina, tu gre za kombinacijo vsega, od najinega odnosa z možem do sebe, do naju, do otroka, preko najinih odnosov do denarja in materialnih stvari, do vzgajanja in učenja nekih pozitivnih navad in pogleda na svet, skratka v vsej tej kombinaciji, je pri nas stvar delovala dobro.
Vedoželjnost se lahko ohrani tudi pozneje in tudi, če imajo starši in otroci poudarek na ocenah.
1. v OŠ sva se prvi dve triadi skoraj vsak dan pogovarjala o tem, kaj se je danes v šoli naučil, pozneje pa občasno, s tem, da je sin v gimnaziji sam o sebe razlagal, kaj so obravnavali pri zgodovini ali geografiji, ne neko suhoparno snov, ampak zanimivosti, ki so mu dale misliti in širše pogledati na svet
2. ocene se še kako nagrajujejo in kaznujejo, pri vas je trening tisti, ki je lahko kazen ali nagrada. V čem je razlika med tem ali med 5€, ki jih dobi ali ne?
Bolj neizobraženi ljudje se predvsem ukvarjajo z drugimi ljudmi, tujimi starši in tujimi otroci.
Sin žepnine ni imel, je dobil pa 5€ za vsako petico, na koncu leta pa tako ali drugačno darilo za odličen uspeh, večinoma so bili to izleti in doživljaji.
Vedno je imel vse petke, v osnovni šoli je bil odličnjak z levo nogo, v gimnaziji z levo roko, kako bi razmišljala, če to ne bi bilo tako, ne vem, a nama z možem se je zdelo, da otrok mora dobiti občutek, da denar ne pada z neba samo zato, ker pač si, ampak da moraš imeti občutek, da si za “zaslužek” nekaj naredil in tako sva se odločila, da bova namesto žepnine dajala denar za petice.
Sin je v zadnjem letniku gimnazije že nekaj malega delal, občasno samo, po gimnaziji in zdaj na faksu dela vse počitnice po 2 in pol meseca skupaj, med šolo pa tudi nekaj malega občasno.
Odnos do denarja ima zelo dober, je varčen, premišljen, a si zna tudi privoščit in tudi drugim kaj privoščit, v zadnjem letu je začel tudi za doma kaj kupit, troši smotrno in pazi, da ima vedno dovolj denarja, preračuna si za leto ali dve v naprej, kakšne načrte ima, koliko denarja potrebuje… Z možem še vedno vztrajava, daje njegovo šolanje, bivanje, oblačenje in podobno najin strošek, ocen ne nagrajujeva več, dobi pa za konec letnika “darilo” v obliki sofinanciranja potovanj.
Z nagrajevanjem in kaznovanjem se srečujemo na vseh področjih skozi celo življenje, ne vem, zakaj bi to odvzeli otrokom?
Če otrok ni priden, ga kaznujemo. Če je priden, nam je pa to samoumevno? Običajno ne, ker za primerno obnašanje otrok pridobi bonitete, ki se jih starši niti ne zavedamo, a temu komot lahko rečemo nagrada.
Prav tako mi odrasli, v službi, če dobro delaš, imaš možnost napredovanja tako finančno kot z višjim delovnim mestom. Če ne delaš dobro, te lahko useka po žepu malo, lahko pa tudi konkretno z odpovedjo. Torej tudi v tem svetu veljajo pravila nagrade in kazni.
Vsak naj naredi po svoje, lahko rečem le, da se je tovrstno nagrajevanje pri nas izkazalo za pozitvno, a verjetno ni to edina stvar, ki je oblikovala sina, tu gre za kombinacijo vsega, od najinega odnosa z možem do sebe, do naju, do otroka, preko najinih odnosov do denarja in materialnih stvari, do vzgajanja in učenja nekih pozitivnih navad in pogleda na svet, skratka v vsej tej kombinaciji, je pri nas stvar delovala dobro.
[/quote]
Čestitke za starše s pravo mero zdravega razuma! Srečni otroci s takimi starši, ki jih razumejo , podpirajo in seveda vzgajajo!
Pri prijateljici se je tako nagrajevanje izkazalo za zelo uspešno. Je imela pa tako – 5ka je bila npr. 5€, 4ka – 3€, 3ka nič, 2ali 1ko pa so morali doplačevati otroci. 🙂 Sedaj ne vem če sem povedala prave vrednosti pri denarju.
Danes je en na medicini, en na računalniškemu faxu. Z denarjem, ki sta ga dobila za ocene pa sta si plačevala/doplačevala potovanja po svetu.
Jaz tudi verjamem, da starši, ki svoje otroke vzgajajo, samo preko negative, torej, da vidijo samo, kaj otrok naredi narobe, kar naredi pravi in ok, je samoumevno, da takšni otroci, ko odrastejo, se celo življenje, šlepajo na starše in imajo, več ali manj bedno življenje. Ta stari, se pa non stop, sprašujejo, zakaj imajo, takšne otroke.
To ni plačevanje, pač pa nagrada. Moja hčerka je imela blazne težave z motivacijo za šolo, zato sem uvedla čokoladke, ki jih je dobila za vsako petko. Kot veliki ljubiteljici sladkarij jih je to največ pomenilo. Prvo leto jih ni bilo veliko, drugo leto že več. Potem sem jih čez noč ukinila, pa še opazila ni, ker bi jih bilo preveč. Je odličnjakinja. Lahko rečem – od 5. razred do 9. – motivacija kot noč in dan. Pri nas se je tak sistem učenja delovnih navad obnesel, kaj si mislijo o tem drugi, mi pa res dol visi. Drugi otrok se je z delovnimi navadami rodil, zato takih spodbud ni rabil. Je pa tudi dobival nagrade za dobro opravljeno delo, če si je kaj zaželel.
To je sistem korenčka in palice. Tudi palica je bila – metaforično seveda.
Jp, najbrž imata vse, le življenja ne. Ovrednotenje vsega skozi denar in pehanja za njim, je pač najboljši recept za zgrešeno življenje in nesrečnost.
[/quote]
Ja no odvisno kako gledaš. Onedva nista iz tega vidika, ampak sta zbirala za potovanja. Pa Tajska pa Irska pa Škotska itd…
Nista ne zagrenjena in ni videt da bi bila travmirana. Sta pa bila vesela, da sta lahko dejansko zbirala fakulteto (itak še pri 18ih nista točno vedela kaj dejansko bi počela).
Jp, najbrž imata vse, le življenja ne. Ovrednotenje vsega skozi denar in pehanja za njim, je pač najboljši recept za zgrešeno življenje in nesrečnost.
[/quote]
Tako je. Bravo, v 1 stavku vam je povedal poanto življenja.
Kje ga nekateri starši zavozijo z napačno vzgojo, plačevanjem za vsako 5.
Ali je otrok “naravni odličnjak” in normalen, pošten, potem bi se mu tak način plačevanja upiral in tak starš bi ga zelo prizadel, ker je padel nizko.
Tako je. Bravo, v 1 stavku vam je povedal poanto življenja.
Kje ga nekateri starši zavozijo z napačno vzgojo, plačevanjem za vsako 5.
Ali je otrok “naravni odličnjak” in normalen, pošten, potem bi se mu tak način plačevanja upiral in tak starš bi ga zelo prizadel, ker je padel nizko.
[/quote]
Koliko otrok si ti vzgojila? Koliko otrok si spravila do kruha ali vsaj do faksa?