Ko se življenje v trenutku postavi na glavo, kako najti ponovni smisel?
Pred tremi tedni se je zgodilo. Bolezen, nepojasnjeno za ta leta, imam jih 45. Kakšen šok, ko pogledaš smrti v oči. Sledil je prihod iz bolnišnice. Po začetnem šoku se postavljam na noge, vem le, da moram spremeniti način življenja, ne vem pa kako. Vsi tisti, ki ste dali to čez, povejte mi kako se je začela vaša prenova lastnega življenja.
V službi sem vedno garala, vendar zaradi tega nisem bila nič več vredna. Pa toliko mi pomeni služba … Mislite, da kdo pokliče? Zanemarjala sem vse zaradi tega, tudi svojega otroka in moža, kar je pripeljalo do slabih odnosov, ki bi jih sedaj rada popravila. Prijatelje sem izgubljala, ker je bila služba na prvem mestu. Zdravje, rehabilitacija traja celo življenje, stvarem se bo potrebno odpovedati … Težko je … Prosim, delite izkušnje in mi pomagajte, da se postavim na noge.
Jaz sem še precej let mlajša, pa se mi je pred dobrim letom življenje podobno postavilo na glavo. V tem času sem uspela dojeti, še vedno pa se nisem sprijaznila z usodo. Kot že rečeno, delam na tem, da vsaj kdaj pa kdaj sebe postavim na prvo mesto in se čimmanj obremenjujem s stvarmi, ki jih ne morem spremeniti. Plus rekreacija, zdrava prehrana.
Najdi oporo tudi v družini, povežite se.
Pred leti je zbolela moja sodelavka. Zgodilo se je skoraj v trenutku. Bila je dolgo na bolovanju, sem jo pa večkrat poklicala in tudi šla obiskat. S trdno voljo si je pomagala, da gre lažje skozi življenje. Veliko hodi, pomaga pri karitativni dejavnosti, je pa tudi zelo verna in to ji daje pogum! Tudi zgleda zelo dobro.
Ne obupat! Boš zmogla! Ko zboliš, ko si v stiski, šele takrat spoznaš, kdo ti je prijatelj.
Želim ti veliko zdravja in čim več poguma! Vse dobro!
Včasih nas življenje prisili da si uredimo prioritete. Mi je žal da je tebe na tak način.
Ti si prva. Vedno. Tvoje zdravje. Ko boš ti ok, bo tudi tvoja družina.
Tako da prvo poskrbi zase. Bodi malo sebična. Verjetno ti bo težko, ker nisi vajena, ampak se prisili.
Potem pa popravljaj odnose. Prvo z družino, potem prijatelji. Služba bo tam ali pa ne bo. Če ne bo so druge. Družina in prijatelji ter seveda ti ste pa samo eni. Nikoli več ne dovoli da bi neka minljiva stvar menjala odnose. Ker v končni fazi je to vse kar imamo. Odnose z ljudmi. Žal se nas večina to zave šele ko nekaj ne štima.
Vso srečo ti želim.
Očitno si še v začetnem šoku, zato lepo počasi. Ne bo šlo vse naenkrat, in težko bo, ampak nič ni neizvedljivo.
Kot sama vidiš in ugotavljaš, bo treba narediti spremembe. To pa ne bo šlo v enem dnevu, saj moraš najprej spremeniti sebe in svoje vzorce (služba na prvem mestu, očitno ustreči drugim – najbrž si delala in garala, ampak ne ravno za denar in funkcijo, temveč zato, ker si tako navajena in si pridna; zapostavljanje sebe in svojih).
Kolikor grozno se sliši, ti je bolezen dala možnost, da spremeniš svoje mišljenje, življenje, odnose. Možnost, da vidiš, kaj je v življenju res pomembno in kaj ni. Ter predvsem kdo so tisti, ki so pomembni.
Morda boš pri vsem tem potrebovala tudi zunanjo, strokovno pomoč, morda koga, ki ti bo uspel odstreti vzroke tvojih vzorcev, in tudi pomagal, da boš znala sebe in svojo družino postaviti na prvo mesto, se postaviti zase, za svoje duševno in fizično zdravje. Že v tem prvem postu pišeš veliko o službi, tudi da ti je na prvem mestu. Otroka in moža komaj omeniš. Vprašaj se, zakaj je služba (bila) na prvem mestu, zakaj ti je toliko pomembna? Zakaj si garala po cele dneve, če vidiš, da od tega nič ni? Kakšni so vzroki za to?
Pred tabo je dolga pot, ampak naj te ne skrbi to, pomembno je, da izbereš pravo. Zato moraš ugotoviti, kaj je tebi pomembno v življenju, res pomembno, in se temu tudi posvetiti. Seveda bo za to potrebno odrekanje na drugi strani, ampak tako pač je. Jaz vidim tu pri tebi na tehtnici služba – družina. Vedno si zapostavljala družino in tudi družbo na račun službe. Pa zdaj?
Srečno!
Še nekaj. V želji po bolj zdravem življenju (in morda tudi poduhovljenem) boš naletela na ogromno informacij, idej, rešitev…. Prosim, bodi pozorna pri izbiri. En trenutek je popularno nekaj, že naslednji nekaj drugega. Pa saj morda ena stvar ali superživilo ali stil življenja oziroma diete pomaga nekomu, vendar lahko istočasno nekomu drugemu škodi.
Sama boš morala ugotoviti, kaj tvojemu organizmu ustreza, to se bo lahko tudi spremenilo, ampak ne drži se pa kot pijanc plota nekih navodil, ki so menda rešili milijone s takšno in drugačno boleznijo. Ne dajaj denarja vsakemu guruju, zdravilcu, šamanu, karkoli že… To ne pomeni, da se ne usmeri tja, če te zanima, samo bodi selektivna pri izbiri diete in pomagačev. Ker na koncu si le ti tista, ki lahko spremeniš svoje življenje.
a tukaj ste sami bogatuni, ki hodite v službo zaradi osebne želje in motivacije, živite pa od dividend in božje štime?
Pred boleznijo nihče ne pomisli, da je vsak v končni fazi smrten?
Sicer je tudi nek kralj rekel, da podari kraljestvo za konja (za življenje) in to je čisto logično.
Plozanje iz ene skrajnosti v drugo pa tudi nima smisla.
Avtorica, zberi se, poskrbi, da čim bolj ozdraviš, pa po pameti naprej. Ne delaj žrtve iz sebe.
Pa še to. V tem obdobju se bodo najbrž spremenila tudi razmerja, odnosi. Nekateri ljudje bodo odšli iz tvojega življenja, prišli bodo pa novi. To je nek normalen cikel, ki ga morda v standardnem tempu niti ne zaznamo, ampak nekako normalno je, da se z nekom oddaljimo, čeprav smo včasih bili najboljši prijatelji, v svoje življenje pa sprejmemo nekoga novega, kogar morda prej niti ne bi imeli v mislih.
Pred tremi tedni si izvedela. Vse je še sveže, si overwhelmed z vsem, kar se ti dogaja, kaj bo treba storiti, kaj želiš narediti… Saj tukaj boš tudi zasuta z našimi nasveti, idejami, tudi izkušnjami, a na koncu je tvoja pot tista, ki jo moraš izbrati in prehoditi ti.
Jaz imam kronično, neozdravljivo zadevo. Je prav tako prišla čez noč.
Že veliko let nazaj sem.
Nikoli se nisem navadila, pa ko napreduje, me vedno znova spravi iz tira.
Ne vprašaj me, kaj vse sem že storila in prilagodila. Pa ni lažje, meni ne. So dnevi, ki so lažji in vem, da več od tega ne morem pričakovati. So srečni trenutki, ni permanentne sreče. Mogoče se bom morala obrniti na kakšno psihoterapevtsko pomoč. Bremena so kakšen dan preveč težka. Sebe postaviti na prvo mesto? Kaj to pomeni? Vsakemu nekaj drugega. Vsak si pod tem predstavlja nekaj drugega.
Začnem iskat rešitve za svoje probleme. Navdih so mi kakšne knjige, ljudje, ki so prebrodili krizo, na youtubu ali pa se samo obrnem k “Bogu” in ga prosim naj mi pokaže pot iz krize.
Včasih trmasto vztrajamo pri navadah, ki nam škodujejo. Sama pri sebi obljubim, da sem pripravljena opustit prepričanja, navade in vzorce, ki me držijo v takem stanju in hkrati sprejemam nove, ki me vodijo do uspeha…in veste kaj? Deluje. Rešitev vedno pride. Vsaj pri meni. Sem prav zadovoljna s svojim življenjem na vseh področjih.
Tebe pa je lahko sram! Pojdi se skrit v kakšno luknjo, tja, kamor spadaš!
Nihče ne zboli zato, ker si to zasluži, zboli lahko vsak, vzrokov je ogromno! Vsak človek, ki zboli, trpi, je v stiski in vsak je potreben sočutne in prijazne besede, pa naj si bo to kdo v družini, kdo od sorodnikov, prijateljev, ali sodelavcev!
Hvala za vse nasvete, vsakega naslednjega bom tudi vesela.
Mojamalazagorjanka. Ne, v službi nisem bila slaba oseba. Je pa res, da sem npr. pogosto izbrala delo in ne odnose. Ko so ostali kofetkali, malicali, uživali v druženju ipd., sem sicer pokukala za 1/3 časa glede na čas, ki so ga skupaj preživljali ostali sodelavci. Raje sem šla v svojo pisarno in delala ali pa imela čas samo zase, ker sem bila od vsega utrujena. Sem ciljno usmerjena oseba in mi je (bilo) delo na prvem mestu, potem pa dolgo nič.
Prvo, kot prvo sem sebe postavila na prvo mesto, spremenila prehrano iz škodljive v zdravo ter pričela hoditi na vedno daljše sprehode v naravo. Pričela sem brati dobre knjige, ki učijo vsakodnevno sproti odpravljati stres z dihanjem , meditacijo in z vajami čuječnosti. Tako sem se ponovno naučila imeti rada sebe in posledično druge. Oprostila sem vsem, ki so me v hudih zdravstvenih težavah zapustili , vendar se z njimi ne družim več. Oprostila vsem, ki so me kadarkoli prizadeli saj se zdaj zavedam, da me ne bi mogli, če ne bi dopustila, da se me to dotakne. In ljudje začutijo, da ti ne morejo več škodovati ter te pustijo na miru. Spoznala sem, kdo mi je pravi prijatelj, seveda tisti, ki mi je stal ob strani.
Iz knjig sem se podučila, da vse bolezni in trpljenje v nas povzroča naš ego. Nesposobnost živeti tukaj in zdaj, za sedanji trenutek. Tako sem se naučila, da se preteklosti ne da spremeniti in se z njo prav nič več ne obremenjujem, da si pozitivno prihodnost kreiramo s pozitivnim razmišljanju in dejanji v tem trenutku. Tukaj in zdaj! Čuječnost.
Lahko bi pisala o tem še veliko, a toliko na kratko.
Naj napišem še, da sem s spremembo razmišljanja in delovanja popolnoma spremenila svoje življenje iz življenja polnega bolečine, stresov, bolezni in negativnosti iz okolja na življenje polnega notranje ljubezni, sreče in miru. Srečna sem.
Upam, da uspe tudi tebi in vsem.
Vsak človek mora iti skozi nek pekel, da potem lažje razume težave in stiske drugih ljudi.
Iskanje smisla je pa večno vprašanje. Mogoče komu podariti lep nasmeh, mogoče z nekom spregovoriti, karkoli. Mogoče nekomu povedati, da je miljonkrat močnejši od vseh težav in problemov, ki ga tarejo…
Sem bitje čiste fantazije, mogoče ste pa tudi vi taki, samo da vam tega nihče ne pove.
Izkušnje ne morem deliti, lahko samo povzetek:
Poslušaj tisti skriti glasek, ki ti včasih prišepne dve stvari – kaj bi bilo prav in kaj bi bilo prav zate in potem izberi nekaj od obojega ali pa srednjo pot.
Večkrat kot ga poslušaš, bolj se spreminja iz šibkega glaska v močan glas. Na koncu ga sploh ni treba več iskati in spraševati, ker ti je jasno takoj, ko se dilema pojavi.
Načinov reševanja krize pa po moje nima smisla deliti, ker nam ne paše vsem isto. Prej ali slej boš našla svoj način – ali te pa žal ne bo več.
Veliko uspeha pri tem delu ti želim.