Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Ne zmorem več živeti

Default avatar

izmučena

Zadnje leto je tako zelo travmatično, da mi je vsak dan, ko se zbudim muka.
Eno leto nisem sproščena in neobremenjena.
Želim si samo zaspati, da bi lahko počivala v miru. Brez pretresov.
Samomora ne upam narediti, ker sem reva. Nimam jajc.
Smrt vidim kot edino odrešitev iz tega mučnega življenja, ki sploh ni življenje, ampak vegetiranje.
Moje življenje je življenje v peklu.
Default avatar

izmučena

* Želim si samo zaspati in se nikoli več zbuditi!
Default avatar

whitecow

saj veš tisto o soncu in dežju...isto je s spanjem...slej ko prej bi se spet nekje zbudila. Pa tudi slabi časi bodo minili, nič bat
__________________________________________________
Default avatar

Kaj ti pa je

Koliko si star, stara?. Če se sekira s zaradi kakega partnerja nisi pri zdravi, ker tega ni noben vreden... Vse je rešljivo, tud če se v tem trenutku počutiš kot klošar, ki nima nič. Rešitev je vedno, če jo iščeš. Pride. Tri mesece sem bila brez vsega in se je našla resitev, čeprav sem bila skoraj brez denarja in jedla samo enkrat na dan kaj malega.
Default avatar

ččč

Slabše leto kot sem imela jaz skoraj ne moreš imeti. Pa jaz z veseljem živim naprej. Letos novega leta ne bom praznovala. Bom šla spat kot vsak dan.
Default avatar

doživeto

Vsak, ki se res spozna na to, lahko pove, da če obstaja samo en suicidalno tipičen stavek, je ta: "Želim si samo zaspati, želim se samo naspati, ..."
Default avatar

Vagabund

Pojdi k zdravniku! Dobila boš ustrezno terapijo in to bo prvi korak, da nehaš vegetirat. Vsakemu v življenju pridejo dnevi, meseci ali celo leto, ko enostavno malo obupuje. Utrujena si od melanhonije. Lahko gre samo za kakšno blažjo obliko depresije, sicer pa je vse to čisto lepo "ozdravljivo" in prav kmalu boš z ustrezno pomočjo lahko spet normalno živela in imela voljo do tega da sploh živiš. Pogumno. Nisi prva in ne zadnja! Si pa ena izmed redkih ki si to upaš priznat. Lp
Default avatar

Xrobe

Pridejo slabi dnevi, ki jim potem sledijo dobri dnevi, to je vedno bilo in vedno bo. Je pa tako, da se je o raznih težavah in problemčkih, ki nas pestijo vedno dobro pogovoriti, da jih na tak način damo ven iz sebe in ozavestimo. Velikokrat se žremo in sekiramo zaradi malenkosti in potem obupujemo in najraje bi videli, da nas ne bi bilo.
Avtor/ica, vprašati bi vas moral kaj vas najbolj muči, pa tega ne bom storil, ampak se boste na svoj način mogoče že sami razgovorili. Pa vedeti morate, da tudi jaz vem, da se globoko v vas čista sreča skriva, da o vaši hrabrosti, pogumu in samozavesti niti ne govorim.
Še en nasmeh, kar trojni. :)))
Default avatar

POVEJ ZDRAVNIKU

Depresija je ozdravljiva, rabila boš čas.

izmučena je napisal/a:
Zadnje leto je tako zelo travmatično, da mi je vsak dan, ko se zbudim muka.
Eno leto nisem sproščena in neobremenjena.
Želim si samo zaspati, da bi lahko počivala v miru. Brez pretresov.
Samomora ne upam narediti, ker sem reva. Nimam jajc.
Smrt vidim kot edino odrešitev iz tega mučnega življenja, ki sploh ni življenje, ampak vegetiranje.
Moje življenje je življenje v peklu.
Default avatar

iz izkušenj

Jaz pa ne bom rožic sadila, pač pa bom kruto in surovo realna.
To, kar nekateri pišejo, vse je ozdravljivo, za dežjem vedno posije sonce, so slabi dnevi, a bodo tudi dobri - ti ni vedno res. Večinoma je tako, ja, a ne vedno. Včasih sonce nikoli ne posije in ni vse ozdravljivo in ni dobrih dni. In jih ne bo.
Ampak ... Kako vedeti, da to bo ali ne bo, v našem primeru? Ne moremo.
Človek, ki je resnično, depresiven, je prepričan, da zanj ne bo nikoli dobro. Zato je njegova edina rešitev ta, da zbere dovolj poguma, da vpraša za pomoč, sam si namreč ne more pomagati. Seveda govorim o resnični bolezni, ne o sezonski depresiji, lažji potrtosti ali melanholiji kot značajski potezi. In raznorazne zgodbe, kako so si ljudje sami pozdravili "depresijo" z jodom, joggingom, magnezijem ... Ja, res so si nekaj pozdravili, a ne prave depresije. Ker danes je že vsako pardnevno malodušje in slaba volja diagnosticirana za depresijo.
Default avatar

Xrobe

iz izkušenj je napisal/a:
Jaz pa ne bom rožic sadila, pač pa bom kruto in surovo realna.
To, kar nekateri pišejo, vse je ozdravljivo, za dežjem vedno posije sonce, so slabi dnevi, a bodo tudi dobri - ti ni vedno res. Večinoma je tako, ja, a ne vedno. Včasih sonce nikoli ne posije in ni vse ozdravljivo in ni dobrih dni. In jih ne bo.
Ampak ... Kako vedeti, da to bo ali ne bo, v našem primeru? Ne moremo.
Človek, ki je resnično, depresiven, je prepričan, da zanj ne bo nikoli dobro. Zato je njegova edina rešitev ta, da zbere dovolj poguma, da vpraša za pomoč, sam si namreč ne more pomagati. Seveda govorim o resnični bolezni, ne o sezonski depresiji, lažji potrtosti ali melanholiji kot značajski potezi. In raznorazne zgodbe, kako so si ljudje sami pozdravili "depresijo" z jodom, joggingom, magnezijem ... Ja, res so si nekaj pozdravili, a ne prave depresije. Ker danes je že vsako pardnevno malodušje in slaba volja diagnosticirana za depresijo.
Evo ti ga na. Pa smo spet tam, kjer je vzrokov za depresije lahko več. Ampak avtor/ica je v osnovi izredno nežna, občutljiva in senzibilna duša, ki v resnici ne potrebuje težkih udarcev po svoji subtilni psihi. Vsi normalni ljudje vedo, da če je nekdo na tleh, ga je potrebno nekako dvigniti in ne zabijati z težko macolo navzdol. V taki osebi je potrebno prebuditi nekaj več… in kaj bi bilo to...
Čudovito je če ima taka oseba v svoji bližnji okolici le neko razumevanje in podporo, samo problem je da mnogokrat ni tako. Ljudje smo si tudi v družinskem okolju mnogokrat kot tujci popolnoma brez posluha drug za drugega.
Default avatar

iz izkušenj

Xrobe je napisal/a:
iz izkušenj je napisal/a:
Jaz pa ne bom rožic sadila, pač pa bom kruto in surovo realna.
To, kar nekateri pišejo, vse je ozdravljivo, za dežjem vedno posije sonce, so slabi dnevi, a bodo tudi dobri - ti ni vedno res. Večinoma je tako, ja, a ne vedno. Včasih sonce nikoli ne posije in ni vse ozdravljivo in ni dobrih dni. In jih ne bo.
Ampak ... Kako vedeti, da to bo ali ne bo, v našem primeru? Ne moremo.
Človek, ki je resnično, depresiven, je prepričan, da zanj ne bo nikoli dobro. Zato je njegova edina rešitev ta, da zbere dovolj poguma, da vpraša za pomoč, sam si namreč ne more pomagati. Seveda govorim o resnični bolezni, ne o sezonski depresiji, lažji potrtosti ali melanholiji kot značajski potezi. In raznorazne zgodbe, kako so si ljudje sami pozdravili "depresijo" z jodom, joggingom, magnezijem ... Ja, res so si nekaj pozdravili, a ne prave depresije. Ker danes je že vsako pardnevno malodušje in slaba volja diagnosticirana za depresijo.
Evo ti ga na. Pa smo spet tam, kjer je vzrokov za depresije lahko več. Ampak avtor/ica je v osnovi izredno nežna, občutljiva in senzibilna duša, ki v resnici ne potrebuje težkih udarcev po svoji subtilni psihi. Vsi normalni ljudje vedo, da če je nekdo na tleh, ga je potrebno nekako dvigniti in ne zabijati z težko macolo navzdol. V taki osebi je potrebno prebuditi nekaj več… in kaj bi bilo to...
Čudovito je če ima taka oseba v svoji bližnji okolici le neko razumevanje in podporo, samo problem je da mnogokrat ni tako. Ljudje smo si tudi v družinskem okolju mnogokrat kot tujci popolnoma brez posluha drug za drugega.
Si kdaj poskušal delati samomor?
Jaz ja. Ne enkrat.
Pihanje na dušico, prepričevanje o nekih dnevih, ko bo posijal za vse sonček, ko bomo vsi jadrali na petnajstbarvni mavrici, ... je samo brezvezno napletanje in samomorilna oseba tega sploh ne sliši. Nasprotno, takšno napletanje ji lahko celo škoduje, ker je v svoji bolni glavi prepričana, da je nerazumljena.
Edina res učinkovita pomoč je ta, da se jo prepriča, da potrebuje in sprejme pomoč.
Default avatar

Razumem

Jaz te razumem. Če želiš, napiši kaj več, pa ti napišem kaj spodbudnega.
Default avatar

Xrobe

iz izkušenj je napisal/a:
Xrobe je napisal/a:


Evo ti ga na. Pa smo spet tam, kjer je vzrokov za depresije lahko več. Ampak avtor/ica je v osnovi izredno nežna, občutljiva in senzibilna duša, ki v resnici ne potrebuje težkih udarcev po svoji subtilni psihi. Vsi normalni ljudje vedo, da če je nekdo na tleh, ga je potrebno nekako dvigniti in ne zabijati z težko macolo navzdol. V taki osebi je potrebno prebuditi nekaj več… in kaj bi bilo to...
Čudovito je če ima taka oseba v svoji bližnji okolici le neko razumevanje in podporo, samo problem je da mnogokrat ni tako. Ljudje smo si tudi v družinskem okolju mnogokrat kot tujci popolnoma brez posluha drug za drugega.
Si kdaj poskušal delati samomor?
Jaz ja. Ne enkrat.
Pihanje na dušico, prepričevanje o nekih dnevih, ko bo posijal za vse sonček, ko bomo vsi jadrali na petnajstbarvni mavrici, ... je samo brezvezno napletanje in samomorilna oseba tega sploh ne sliši. Nasprotno, takšno napletanje ji lahko celo škoduje, ker je v svoji bolni glavi prepričana, da je nerazumljena.
Edina res učinkovita pomoč je ta, da se jo prepriča, da potrebuje in sprejme pomoč.
Zavedam se hudega problema, da lahko moje tekste berejo tudi osebe, ki imajo lahko občasno tudi težave s temnimi mislimi. Vem pa tudi, da se vsak hoče teh temnih misli tudi trajno znebiti, ker ga samo ovirajo. Zame v resnici tukaj ni nihče "bolan v glavo", ampak bi temu rekel samo, da je hudo neosveščen. Črnogledost človeka vodi v temačnost in to ni pozitivno. Zato velikokrat povem, da se v srcu vsakega izmed nas in tudi v vas čista sreča skriva, ki se občasno tudi prebudi in da posamezniku spet voljo do življenja. Pa zelo lepo je občasno tudi komu od bližnjih povedati "rad te imam", ali pa "neskončno rad te imam". Občasno vsi potrebujemo kakšen kompliment, ali pa kaj pozitivnega.
Se strinjam, da osebe, ki imajo težave, ki jih niso sposobne same razrešiti potrebujejo pomoč. Vprašanje pa je kako in na kakšen način v ljudeh prebuditi tisto nekaj več, kar odpihne temne misli. V resnici hoče biti vsak srečen in nihče noče biti nesrečen.
Default avatar

izmučena

Razumem je napisal/a:
Jaz te razumem. Če želiš, napiši kaj več, pa ti napišem kaj spodbudnega.
Hvala.
Težko mi je in tonem vedno globje. Vsak dan sem nižje. Ne zmorem več splezati na zeleno vejo in zadihati. Življenje se mi zdi strašno mučno in naporno. Ker sem že tako izmucena od trpljenja, me novi izzivi in težave še bolj pogreznejo na dno, ker nimam več moči za borbo.
Zdi se mi kot da sanjam nočno moro.
Ne razumem ljudi, ki kljub težkim situacijam radi živijo. Meni pa to ne uspe.
Na svet sploh ne zmorem več gledati neobremenjeno in sproščeno, ker vidim samo še temo.
Groza me je vsakega jutra, ko se zbudim v nov dan. Ko pride noč, je malo lažje.
Še dobro, da nismo večni. Ne znam si več pomagati. :(
Default avatar

mi smo tukaj

izmučena je napisal/a:
Razumem je napisal/a:
Jaz te razumem. Če želiš, napiši kaj več, pa ti napišem kaj spodbudnega.
Hvala.
Težko mi je in tonem vedno globje. Vsak dan sem nižje. Ne zmorem več splezati na zeleno vejo in zadihati. Življenje se mi zdi strašno mučno in naporno. Ker sem že tako izmucena od trpljenja, me novi izzivi in težave še bolj pogreznejo na dno, ker nimam več moči za borbo.
Zdi se mi kot da sanjam nočno moro.
Ne razumem ljudi, ki kljub težkim situacijam radi živijo. Meni pa to ne uspe.
Na svet sploh ne zmorem več gledati neobremenjeno in sproščeno, ker vidim samo še temo.
Groza me je vsakega jutra, ko se zbudim v nov dan. Ko pride noč, je malo lažje.
Še dobro, da nismo večni. Ne znam si več pomagati. :(
ok, gremo po vrsti? Zanima me tvoje mnenje. Je to pri tebi genetsko, se je že prej ta nagnjenost k samomoru in to, da se zdi človeku življenje težko, pojavilo pri kom drugem? Drugič, imaš to že vse življenje ali samo zda? Tretjič, je to posledica materialnih težav? Četrtič, če si kje drugje, v drugem kraju, se enako počutiš?
Najprej odgovori na to, potem gremo dalje.
Default avatar

sagrada familia

izmučena je napisal/a:
Razumem je napisal/a:
Jaz te razumem. Če želiš, napiši kaj več, pa ti napišem kaj spodbudnega.
Hvala.
Težko mi je in tonem vedno globje. Vsak dan sem nižje. Ne zmorem več splezati na zeleno vejo in zadihati. Življenje se mi zdi strašno mučno in naporno. Ker sem že tako izmucena od trpljenja, me novi izzivi in težave še bolj pogreznejo na dno, ker nimam več moči za borbo.
Zdi se mi kot da sanjam nočno moro.
Ne razumem ljudi, ki kljub težkim situacijam radi živijo. Meni pa to ne uspe.
Na svet sploh ne zmorem več gledati neobremenjeno in sproščeno, ker vidim samo še temo.
Groza me je vsakega jutra, ko se zbudim v nov dan. Ko pride noč, je malo lažje.
Še dobro, da nismo večni. Ne znam si več pomagati. :(
Napiši kaj več. Kaj se ti je hudega zgodilo? Kaj je najhujše, kaj bi želela najprej spremeniti, lepo po vrsti.
Tudi sama sem bila depresivna, dolgo, predolgo. Sem si poiskala pomoč, a šele po desetih letih životarjenja.
Default avatar

izmučena

mi smo tukaj je napisal/a:
izmučena je napisal/a:


Hvala.
Težko mi je in tonem vedno globje. Vsak dan sem nižje. Ne zmorem več splezati na zeleno vejo in zadihati. Življenje se mi zdi strašno mučno in naporno. Ker sem že tako izmucena od trpljenja, me novi izzivi in težave še bolj pogreznejo na dno, ker nimam več moči za borbo.
Zdi se mi kot da sanjam nočno moro.
Ne razumem ljudi, ki kljub težkim situacijam radi živijo. Meni pa to ne uspe.
Na svet sploh ne zmorem več gledati neobremenjeno in sproščeno, ker vidim samo še temo.
Groza me je vsakega jutra, ko se zbudim v nov dan. Ko pride noč, je malo lažje.
Še dobro, da nismo večni. Ne znam si več pomagati. :(
ok, gremo po vrsti? Zanima me tvoje mnenje. Je to pri tebi genetsko, se je že prej ta nagnjenost k samomoru in to, da se zdi človeku življenje težko, pojavilo pri kom drugem? Drugič, imaš to že vse življenje ali samo zda? Tretjič, je to posledica materialnih težav? Četrtič, če si kje drugje, v drugem kraju, se enako počutiš?
Najprej odgovori na to, potem gremo dalje.
1. Ne. No, za očeta ne vem, ker ga ne poznam.
2. Samo zadnje leto.
3. Ne, materialno sem dobro preskrbljena.
4. Da.
Default avatar

ja saj to

Ja, kaj pa, če je to vse, kar imaš in kar te čaka?

Nehvaležno je karkoli napisat človeku, o katerem nič ne veš. Predzgodba, zgodovina, preteklost, kako je bilo nekoč, kaj imaš rada ... Jaz mislim in se strinjam, da bi morala po strokovno pomoč. Psiholog, psihiater, mogoče teden ali dva na psihiatriji in prava kemija, da se izkoplješ iz najhujšega.

Za jutrišnji dan, da bo mogoče malo lažji začetek: pospravi kuhinjo, da bo zjutraj čista, ko se boš zbudila, in pripravi si že vnaprej za zajtrk, karkoli pač že poješ oziroma popiješ, da bo zjutraj šlo čim lažje in čim hitreje. Pripravi si lepo skodelico in krožnik/skodelo za kosmiče, lep kozarec za vodo, pobrskaj po hladilniku, ali bi lahko za zajtrk pojedla kaj posebnega (ni treba, da je ravno klasični izbor za zajtrk, lahko je tudi sadje, ostanek kosila/večerje, jogurt ...).
Pripravi si tudi torbico za službo, iz nje poberi vse morebitne smetke in stare račune, izberi oblačila, kar boš oblekla, umij si lase ...

Jaz zadnje čase, če hočem, da postorim vse, moram takole predpripraviti zadeve, sicer ni nič z mano. Če že dopoldne vsaj nekaj pripravim za kosilo, potem mi ga uspe spacat, sicer kar odlašam in na koncu imamo namesto kosila večerjo. Prav bedna sem. In zvečer naredim tako, kot sem napisala, vse za čim lažji zajtrk. Potem nekako zvozim.