Baje morajo naši (beri: slovenski) učenci in dijaki pomagati tujim učencem
V 8. razredu, ki ga obiskuje moj sin, imajo pet učencev albanskih korenin, ki slovensko govorijo zelo slabo ali pa sploh ne. No, zadnjič mi je rekel, da morajo, medtem ko njihova učiteljica ustno ocenjuje vprašanega (ta čas ostalim da naloge), oni tem Albancem pomagati reševati naloge. Vsakemu priseljencu dodeli enega sošolca. Pa da ne boste mislili, da je sinov razred izjema. To se dogaja bolj ali manj povsod.
Pri tem pa se mi poraja vprašanje: Sin hodi v šolo, da se on kaj nauči, in ne, da on poučuje druge. Zakaj se to dopušča?
To je izkoriscanje otrok in zastonj delovne sile. Ce ne znajo jezika jih nimajo kaj spuscat v visje jezike. Merila ocenjevanja morajo biti za vse enaka! Drzava naj poskrbi za prisilne institucije kjer bodo preziveli 8ur na dan in se naucili jezik. Nobene potuhe. Kdor jih je sprejel naj se poskrbi za njih, da ne bodo motili in zavirali drugih. Basta!
Kot da so Albanci strpni do nas …
In ne. V tej temi ni bistvo nestrpnost do njih. Bistvo je v tem, da se slovenske otroke izkorišča za stvar, ki NI njihova naloga oziroma obveznost! To je naloga učiteljev oziroma tistih, ki poučujejo tuje jezike. Za to so tudi plačani. Mi pa naj šolstvo plačujemo za to, da bodo naši otroci opravljali njihovo delo?!
Štekaš zdaj??
jaz v tem ne vidim nič spornega … podobno se dogaja v naši OŠ. sin je velikokrat pomagal enemu albancu, čist ok dečko je bil … potem so šli naprej, v nemčijo.
kaj pa če bi pomagal američanom, švedom? bi potem spremenili mnenje?
drugače se pri nas na OŠ prakticira medsebojna pomoč učencev že od prvega razreda dalje .. ne glede na nacionalnost otroka.
Lepa gesta, če gre za otroke, ki se želijo kaj naučiti in niso problematični. Da pa se izgublja čas z mularijo, ki se iz pomoči dela norca in na učno uro niti ne pride, pride brez zvezka, knjige, vmes buli v telefon, pa ne. Za te učence so pa kriteriji itak nižji, pa ne samo za slovenščino in za pravkar prišle, temveč tudi za tiste, ki so že od prvega dne v slovenski šoli in v šestem razredu še ne obvladajo poštevanke.
Ker so Albanci tudi ljudje, tako kot sem jaz ali ti.V našem vrtcu je letos polno tujcev, prav tako v osnovni šoli. Rusi, Albanci, Bosanci, tudi Srbi.
Vse albanske in bosanske družine , ki sem jih dosedaj spoznala, so bili vsi zelo prijazni, prav tako otroci.
Pozdravljamo se še po mnogo letih , prav tako me pozdravijo njihovi otroci.Z njimi nimam slabih izkušenj.
Sicer pa , če se čutiš ogroženega, vpiši svojega otroka v privatno šolo.
Na Eton.
Zanje bi morala poskrbet država. Na zavodu je veliko brezposelnih učiteljev in neučiteljev, ki bi jih lahko zaposlila, da bi te ljudi naprej naučila slovensko. Pa ne mislim samo na otroke. Tudi starši ne znajo jezika. V Avstriji, Nemčiji ne dobiš službe, če ne znaš njihovega jezika. Mi pa dovolimo, da se taki ludje zaposlijo, tudi če ne znajo jezika. Če bi pa država bila pametna, bi bil volk sit in koza cela. Imeli bi zaposlitev naši brezposelni, ter tile priseljenci hkrati.
Mi smo morali pomagat sošolcem po šoli. To je bilo v začetku 80ih. Pa je lepo šlo.
Je pa res da smo samo ljudje. Če bi šlo za pomagati otroku kakega pomembneža ali lokalnega zdravnika in podobno, bi bili vsi veseli da bi vzpostavljali naši otroci vezi s temi družinami, ki se jih lahko potrebuje. Še starše oz. celo družino bi povabili na obisk, da se spoznamo in utrjujemo pomembne vezi. Mar ne?
Taki smo. Kako bi pa nemške mame gledale, če bi njihovi otroci morali pomagat nam, če bi se mi preselili v Nemčijo. Najbrž tako razmišljanje ni samo pri nas ampak je tako po vsem svetu.
Kako pa misliš, da vzgajajo tile ‘priseljenci’? gre za zelo zaprto kulturo, kjer so ‘naši’ zelo pomembni, ostalo pa niti ne.
Ampak to ni poanta. Ja, strpnost in tolerantnost sta lastnosti, ki sta pohvalni, imaš prav, ampak naloga učitelja oziroam šole je, da uči, ne pa da se to prelaga na učence.
Če ima določen učenec učne težave se mu organizira ustrezna učna pomoč, obstaja prav za to posebno delovno mesto učitelja za učno pomoč. Pa še druge oblike.
Da šoal svoje dolžnosti prelaga na učence je nedopustno.
Straši pojdite do ravnatelja. Če ne pomaga, je tu še šolska inšpekcija.
Poiskati bi bilo treba sistemsko in ucinkovito resitev ne pa jih zgrniti kot gnilo jajce na ramena uciteljev in ucencev. Bi zgubili eno leto ampak v enem letu bi moral program zagotavljati, da je znanje jezika brezhibno. V kolikor ga ne bi opravili se odvzame pravica do bivanja. Brez muje se se cevelj ne obuje!
Ja, groza!!!
Med poukom žrtvovati svojih 10minut, da pomagaš sošolcu, ki ne razume naloge, ki si jo ti že rešil!!! Namesto, da bi z njim tekmoval, kdo bo hitreje rešil in imel nato čas za neumnosti! In se mu posmehoval, ker ne zna. Ti pa si mu prisiljen pomagati!
Grozno, kaj si učitelji dovolijo! Spodbujati medsebojno pomoč. Siliti ljudi, da se drugemu pomaga. Uf…
Pa ne vem, kdo je kle bolj smotan. A če bi bil slovenc, bi bilo pa ok? A pet da jih je.
Včasih smo imeli tudi skupinske naloge po grupah. Pa včasih smo se tudi med dabo spraševali, če kaj nisi zastopil.
Saj sploh ne gre zato, da ‘morajo’ pomagat, ampak ker so albanci. Če bi bili angleži, bi se pa mogoče greblo, ker bi jih oni lahko kaj po angleško še naučili.
Enkrat sem poslušala ravno en angleški par, ko sta se sem preselila. Pač kako jima gre naš jezik. In sta rekla, da z ljudmi pretežno govorita angleško, ker jim ljudje pravijo, da bi tako radi mal svojo angleščino izpilili.
To me je sedaj spomnilo na tisto, ki je tu posala, da ena mama zanalašč otroku tiska razne plakate iz raznih potovanj, ker ima komplekse in da zato otroke spravlja v položaj manjvrednosti. Ni pa pomislila, da se tudi oz tega otroci lahko kaj naučijo. Ker ni mus, da se človek uči ravno od učiteljic.
In kot so ene že rekle, se s tem tudi otrok dodatno utrdi pri znanju, hkrati se pa uči medsebojnega sodelovanja in pomoči.
Mogoče boste pa največji godrnjači kasneje kdaj ravno od zeh albancev ka rabili. Ampak boste zaradi ponosa raje placevali inštrukcoje. Sli spraševali na Mon, pa vsm bo ravno ksk albanc po rodu tule sufliral kako fiziko, matematiko, pa kako kakšen spis napisati, kar ste ene že spraševale. Al boste najprej rekle, da naj odgovorijo zgolj slovenci?
Slabe. Moj sin je bil zmenjen za brezplačno učno pomoč na domu neke punce. Ker gospodične ni bilo doma, so ga starši odslovili, naj proba kasneje. Nekaj časa je res čakal pred blokom. Ko je odšel, jo je srečal vso hihitajočo in opicanjeno kot za na vogal. Mirno mu je povedala, da sta se s prijateljico malo zadržali. Čez kakšni dve uri ga pokličejo njeni starši, da zdaj pa lahko pride. Samoumevno jim je bilo, da bo ponovno priletel iz drugega konca mesta. Tako si pač predstavljajo učno pomoč.
Drug primer: na dogovorjeno mesto je fant prišel brez knjige, zvezka, kaj šele šestila ali ravnila. Imel pa je iPhone.