Kako je lahko RAK za ene pozitivna izkušnja, ki bi jo še enkrat ponovili?
Večkrat sem slišala in predvsem brala zgodbe ljudi, ki so preboleli raka in so ko so se “pozdravili” zagotavljali, da kako jim je ta bolezen prinesla nekaj pozitivnega, določena pozitivna spoznanja in dogodke in da kako so na en poseben način srečni, da so zboleli, ker se jim sicer ne bi zgodilo to in to….itd in da bi, če bi se lahko, še enkrat odločili za to življensko pot….to govorijo celo tisti nekateri, ki se jim je bolezen večkrat ponovila….
A mi lahko kdo pove, kje je tukaj logika in zdrav razum? Kaj je dobrega v tem da zboliš? Da te je najprej strah za umret, pa ne smrti ampak vsaj mene bi bilo najprej strah tistega, kaj se mi bo dogajalo med zdravljenjem, kako bom izmučena po kemotarapijah in ali jih bom sploh prenesla, ker obstajajo tudi taki, ki jih niso in so umrli zato, ker se bolezen ni mogla omejit in je šla do konca…in potem ko se kao res pozdraviš in hodiš na kontrole, pa si živčen in imaš občutek, da se ti je bolezen ponovila….in lahko se pa res zgodi in se ponovi….
Da pa ne razpredam o tem, kako trpijo šele tvoji domači, ožja in širša družina, sploh če imaš majhne ali še mlajše otroke, starše, mož, žena….če imaš službo, te je verjetno strah tudi zato, kako in kaj bo tam, če je dobra te je strah, da ti bo nekdo vzel to delovno mesto, če je slaba se bojiš, da te bodo ruknili na cesto in te potem nihče ne bo vzel delat, ker nikoli več ne boš zdrav in za vse sposoben… Razlogov je en kup, zato se mi zdijo taki sanjači zelo egoistično naravnani.
Nekaj je, da probaš razmišljati skrajno pozitivno, upati na izboljšanje in ozdravljenje in se veseliti dobrih zdr.prognoz, ampak ostalo je absurd.
Niso vsi raki enaki. Nekateri zahtevajo malo zdravljenja, pa še to ima navadno malo stranskih učinkov. Kateri raki so takšni, lahko ugotoviš pri zavarovalnicah, ker zanje ne izplačujejo odškodnin. Tole je recimo primer takih rakov pri Adriaticu:
Izključeni so premalignomi, npr. carcinoma in situ, displazije (npr. displazije cerviksa
CIN-1, CIN-2 in CIN-3) in druga histološko potrjena predmaligna stanja, karcinom
prostate z manj kot T2N0M0, prve razvojne stopnje Hodgkinove bolezni, kronična
limfocitna levkemija, papilarni rak mehurja, papilarni karcinom ščitnice, dokazan
histološko, in maligne bolezni, ki so posledica okužbe z virusom HIV.
Nekdo, ki je prebolel papilarni karcinom ščitnice (recimo Rebeka Dremelj), ki ga tako ali tako preživi velika večina obolelih in ki ima kratko in precej neproblematično zdravljenje, se lahko do smrti meče ven, kako je “cancer survivor” in kako mu je bolezen življenje spremenila na boljše. Na drugi strani imaš reveže z resnično agresivnimi in razširjenimi raki, ki prestajajo boleče operacijo ter kemo- in radioterapije. Za te si upam trditi, da bi dali vse, da do bolezni ne bi prišlo.
V življenju se nič ne zgodi slučajno, še najmanj kakšna bolezen. Vzroki so zunanji in notranji, ki se medsebojno dopolnjujejo. Psihična stabilnost in dober imunski sistem podpirata zdravje, medtem ko nerazrešen čustveni šok in načet imunski sistem prej ali slej privedeta do bolezni. Če se v procesu zdravljenja čustveni šok razreši, človek ozdravi. V tem primeru ozdravitev spremlja globlji vpogled v lastno psiho in deluje kot višja zrelostna stopnja v primerjavi s stanjem pred boleznijo. Spoznanje, ki ga je človek dosegel, je več vredno kot vse težave pri terapijah, zato kamot lahko reče, da mu ni bolezen prinesla nič slabega, kvečjemu veliko dobrega.
Komu drugemu, ki čustvenega šoka iz podzavesti ne razreši, se bolezen ponovi.
Jp, to bo to, le da ti manjka osnovna izobrazba.
[/quote]
Po tvoji presoji je premalo izobražen ta zdravnik internist onkolog, fizik in teolog dr. Ryke Geerd Hamer. Njegova odkritja so revolucionarna, podkrepljena s sistematičnimi raziskavami:
https://biologika.si/predstavitev/dr-ryke-geerd-hame/
O hudo kake ti pišeš, upam, da v to ne verjameš.
Ko izveš, da imaš raka sledi šok, strah obup ter težek boj. Če ti uspe zmagati prideš do spoznanj:
Da si minljiv
Materializem zgubi svoj čar
Spoznaš kdo je pravi prijatelj
Narediš analizo svojega življenja in črtaš stvari, ki so te pripeljale do te bolezni itd itd
Ko se pri 33 letih srečaš s to boleznijo doma pa te čakata 1 in 3 leta stara otroka življenje ni več hec. Zdaj je 15 let od našega boja. Kaj bo ne vem, vem pa, da se je borba splačala otroka sta zdaj skoraj odrasla.
No… jaz sem tak; imel raka, zdaj v remisiji že kar nekaj let – in glede na tip raka in možnost ponovitve – imam zdaj spet enake možnosti zanj, kot vsi, ki ga nikoli niste imeli.
In razmišljam in razlagam točno tako kot pišeš.
Zame je bila – v povzetku – dobra izkušnja. Sicer huda in zahtevna, a v osnovi dobra – zato ker mi je odprla oči za veliko stvari tako zelo, da je bilo zaradi tega vredno biti nekaj (težkega) časa na robu.
Imam cel kup prednosti pred tistimi brez izkušnje; ne bojim se več smrti, precej dobro vem kako poslušati svoje telo, vidim in razumem stvari ki jih prej nisem in tudi s stresom znam bistveno bolje upravljati kot prej. Da niti ne govorimo o tem kakšna telesna in psihična stanja zdaj vem da lahko prenesem.
To so ene take splošne zadeve, naštel bi lahko še kar nekaj bolj osebnih.
Meni nekaj pomeni in na meni in bližnjih deluje. Tebi (avtorica teme) pa je lahko to čista neumnost. Prepričevati te v moje razumevanje bi bilo brez smisla in za to niti ni razloga.
Jutri lahko dodam še kaj, zdaj pa mi telo pravi, da bo čas za umiritev in spanje. Lahko noč!
itak, zato pa majhni otroci zbolevajo za rakom, ker niso na pravi “duhovni zrelostni stopnji”, mogoče malo CBD-ja, malo “karmičnega čiščenja” in ostalih bučk. Simple instant odgovori res ne terjajo nobene možganske kapacitete, saj je vse na dlani, odgovori in razlage kar dežujejo, če ne rabimo zraven veliko misliti, imamo takoj odgovor, a ne, kljub tisočim vrstam raka, ki jih strokovnjaki študirajo leta in leta…
No… jaz sem tak; imel raka, zdaj v remisiji že kar nekaj let – in glede na tip raka in možnost ponovitve – imam zdaj spet enake možnosti zanj, kot vsi, ki ga nikoli niste imeli.
In razmišljam in razlagam točno tako kot pišeš.
Zame je bila – v povzetku – dobra izkušnja. Sicer huda in zahtevna, a v osnovi dobra – zato ker mi je odprla oči za veliko stvari tako zelo, da je bilo zaradi tega vredno biti nekaj (težkega) časa na robu.
Imam cel kup prednosti pred tistimi brez izkušnje; ne bojim se več smrti, precej dobro vem kako poslušati svoje telo, vidim in razumem stvari ki jih prej nisem in tudi s stresom znam bistveno bolje upravljati kot prej. Da niti ne govorimo o tem kakšna telesna in psihična stanja zdaj vem da lahko prenesem.
To so ene take splošne zadeve, naštel bi lahko še kar nekaj bolj osebnih.
Meni nekaj pomeni in na meni in bližnjih deluje. Tebi (avtorica teme) pa je lahko to čista neumnost. Prepričevati te v moje razumevanje bi bilo brez smisla in za to niti ni razloga.
Jutri lahko dodam še kaj, zdaj pa mi telo pravi, da bo čas za umiritev in spanje. Lahko noč!
[/quote]
No, no. Pišeš tako kot nekdo, ki je imel raka na modih. Takih pametnjakovičev je ogromno.
Nimajo vsi te “sreče”, da zbolijo za skoraj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ozdravljivim rakom.
A lahko role malo bolj razložiš, prosim. Kakšni so primeri tega čustvenega šoka oziromakaj lahko naredš, da lga lahko razrešiš?
[/quote]
Na zgornji povezavi v odgovoru viharniku (modrovalovniku) je link, kjer je levo za poklikat pet naravnih bioloških zakonov. Drugače pa obstaja obsežna Hamerjeva stran v nemščini, pa tudi v angleščini.
Samo povzetek:
Izkušnja konfkikta-šoka se istočasno pokaže na nivoju psihe, na možganih in na pripadajočem organu. Vrsta psihičnega konflikta določa mesto, kjer se bo razvil rak.
Sprožilec bolezni je dramatičen čustveni šok, ki mora ustrezati petim pogojem:
– pretresljiv dogodek,
– nanj nismo pripravljeni,
– za nas je zgodba nesprejemljiva,
– čustva zadržujemo in o tem ne govorimo, in
– ne vidimo rešitve!
V kolikor se pogovarjamo o dogodku, ga lažje zagledamo z večih plati in najdemo izhod. V tem primeru se bolezni izognemo, ker smo jo dobesedno prehiteli oz. onemogočili.
Kdor pa travmatičen dogodek zakoplje globoko vase, ga skrije celo pred samim seboj in se ga ne spominja. Telo teži k ravnovesju, zato nepredelan šok hoče ozavestit. Razvije se bolezen na tistem organu, ki ga upravlja predel možganov z DHS lezijami. Pomaga dobra psihoterapija, in to v vseh fazah obolenja. Dr. Hamer se je posluževal tudi operacij, ne pa kemoterapij, čeprav jo je sam dal skozi. Razumljivo, ker je šele po zaključku svoje bolezni opravil več tisoč raziskav in tako prišel do ugotovitev, ki jih danes imenujejo Nova nemška medicina. To farmakomafiji ni bilo všeč in so ga oblasti preganjale, kljub njegovim 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} uspehom ozdravljenih rakastih bolnikov. Tako se dogaja vsem, ki obelodanijo resnico. Dobro, da ni deloval v Ameriki, kjer so v zadnjih dveh letih ubili 21 vrhunskih strokovnjakov s področja medicine.
Skrajno blesavo je govorit, da je katerakoli nebodigatreba bolezen dobra izkušnja. Kot je recimo prometna ali druga nesreča dobra izkušnja, veš da je. Pa tista je tudi dobra, še sreča da ni bilo huj. Ma kakšna sreča neki, če te doleti nekaj slabega.
Pri teh, ki pa prebolijo neko bolezen in govorijo o pozitivni izkušnji gre pa dejansko za to, da se počutijo pomembne in so ponosni na to, a jutri jih lahko ponovno doleti, tako kot vskega od nas. Skratka blesavo, težko je razumet to maloumje ljudi.
Ja, zelo lahko je pametovati, dokler si zdrav in če taka bolezen ne doleti! Za nič na tem svetu ni garancije. Tudi moj tata je bil simbol zdravja, nikoli bolan, nikoli pri zdravniku, optimist, veseljak, poln volje do življenja, z nobenim človekom v sporu, zlat človek, niti vročine ni imel nikoli, ne gripe … In pri 58. letih ga je doletel rak, prišlo je kar iznenada, čez dve leti je umrl.
Da na koga to deluje pozitivno? Name ni, uničilo mi je mladost, kamorkoli sem šla, se nisem mogla sprostiti, drugi so se smejali in plesali, jaz sem žalostna čepela v kotu.
Onkološki inštitut, obsevanja, kemoterapija, to so spomini na mojo mladost. Ubogi moj tata, ki je trpel bolečine, takrat še ni bilo proti bolečinskih zdravil tako kot danes, dajali smo mu ene kapljice, spomnim se, kako je trpel, ni mogel jesti, v ustih ga je peklo.. Nehajte filozofirati.
Edino, kar je pozitivno je to, da te naredi bolezen razumevajočega, nisi več ošaben, saj spoznaš, kako je to naše življenje krhko in kako smo ljudje ranljivi.
No, potem smo te kalvarije dali še parkrat skozi, ne bom pisala, je preveč.
Ja, zelo lahko je pametovati, dokler si zdrav in če taka bolezen ne doleti! Za nič na tem svetu ni garancije. Tudi moj tata je bil simbol zdravja, nikoli bolan, nikoli pri zdravniku, optimist, veseljak, poln volje do življenja, z nobenim človekom v sporu, zlat človek, niti vročine ni imel nikoli, ne gripe … In pri 58. letih ga je doletel rak, prišlo je kar iznenada, čez dve leti je umrl.
Da na koga to deluje pozitivno? Name ni, uničilo mi je mladost, kamorkoli sem šla, se nisem mogla sprostiti, drugi so se smejali in plesali, jaz sem žalostna čepela v kotu.
Onkološki inštitut, obsevanja, kemoterapija, to so spomini na mojo mladost. Ubogi moj tata, ki je trpel bolečine, takrat še ni bilo proti bolečinskih zdravil tako kot danes, dajali smo mu ene kapljice, spomnim se, kako je trpel, ni mogel jesti, v ustih ga je peklo.. Nehajte filozofirati.
Edino, kar je pozitivno je to, da te naredi bolezen razumevajočega, nisi več ošaben, saj spoznaš, kako je to naše življenje krhko in kako smo ljudje ranljivi.
No, potem smo te kalvarije dali še parkrat skozi, ne bom pisala, je preveč.
[/quote]
Gre za izkušnjo bolnika. Svojci mu lahko le pomagajo, ne morejo pa namesto njega ozdraveti.