Rojeni pod srečno zvezdo ali zakaj imajo nekateri pravljično življenje?

Torej, nekaterim že v štartu … z rojstvom “pripada” lepo in udobno življenje, katero jih razvaja do pozne starosti.
Druge začne življenje razvajati malo kasneje … po spletu srečnih okoliščin.
Tretje pa življenje ne razvaja – nikoli. Tepe jih dan za dnem.
Lahko se še tako trudijo, a pozitivnega rezultata ni. Večino časa jim življenje kaže svojo krutost.

Na kratko, eni imajo vsega preveč, drugi vsega premalo.

In, če reinkernacija ne obstaja in živimo samo enkrat, kje je tukaj pravica?
Zakaj je tako kot je?
Zakaj nekateri trpijo, drugi pa živijo v pravljici?
Je Bog sploh pravičen? Ali je to samo izmišljotina in ga sploh ni?

A kdo ve po katerem ključu, se dodeluje sreča in na tem planetu?

Na kratko še enkrat … zakaj nekatere življenje boža/ razvaja, druge pa tepe na vsakem koraku?
Ali smo nekateri ljudje MANJ VREDNI kot drugi?
Ali je pravica na tem svetu?

Vse je odvisno od tega, ali si negativec ali znas gledati stvari s pozitivne plati.

Pozitivec se bo veselil tega, kar ima, negativec pa v vsaki stvari najde kaj slabega in vecino casa razmislja, kako mu je hudo na tem svetu.

Ampak mislim, da ti namigujes na to, da sreco prinasa denar. In vec kot imas denarja, bolj si srecen.

Zato, ker ljudje cenijo kar imajo največkrat šele, ko to izgubijo.

Lahko je reči, da imaš kvalitetno življenje, ker si pozitivec, ampak tudi ta pozitivnost ti je dana ob rojstvu, s karakterjem. Ni zadosti trdo delo, vztrajnost, pozitivnost, pamet, ampak se ti mora nasmehniti tudi sreča. Velja v zasebnem in v poklicnem življenju.

Seveda, vse nam je dano, sami na nič ne moremo vplivati. Tudi na to ne, da nehamo jamrati.

Res ste taki težki.

Vsakdo ima kdaj slab dan in je slabe volje in mu gre vse na živce in to je ok.

Da si pa ves čas v razpoloženju, kako ti je hudo in da nič ne moreš spremeniti, to pa razumem kot “hočem trpeti“, ker šele tako sem srečen. Ali srečen sem, ko sem nesrečen.

Lahko se ti zgodi tudi kaj dobrega. Meni se je, brez mojega doprinosa. Nek opravek me je peljal v mesto in se je zgodilo. Čisto naključje in čista sreča. Jaz nisem imela absolutno nobenih zaslug.

Rojenim pod srečno zvezdo se ni treba silit v pozitivno razmišljanje. V optimizem se morajo prepričevat samo tisti, ki imajo usrano življenje.

Ker so nekateri tudi spospobni. Samozavestni. Ker je bil preskok genov tak, da so “vreča neizkoriščenih možnosti”. Že od mladosti imajo določe cilje, izzive, želje, kar izpolnjujejo in z leti nadgrajujejo.

Tudi ti si se rodila kot “vreča neizkoriščenih možnosti”. Samo pobrskati moraš po njej in ugotoviti, kaj je tisto, kar ti bo dalo zagon, da boš začela ustvarjati tako in do te mere, da boš srečna v življenju.

Srečen si toliko, kolikor si pripravljen tudi delati na svoji samopodobi in samozavesti.

Ali tako nekako?
Kaj pa boste rekli na to, da se nekdo rodi popolnoma zdrav in mu gre vse po sreči, nekdo drug pa slep in invaliden, in se matra cel lajf?
Kakšen vpliv imamo na to?
Kje je tukaj fer plej? Enake možnosti?

Ker so nekateri tudi spospobni. Samozavestni. Ker je bil preskok genov tak, da so “vreča neizkoriščenih možnosti”. Že od mladosti imajo določe cilje, izzive, želje, kar izpolnjujejo in z leti nadgrajujejo.

Tudi ti si se rodila kot “vreča neizkoriščenih možnosti”. Samo pobrskati moraš po njej in ugotoviti, kaj je tisto, kar ti bo dalo zagon, da boš začela ustvarjati tako in do te mere, da boš srečna v življenju.

Srečen si toliko, kolikor si pripravljen tudi delati na svoji samopodobi in samozavesti.
[/quote]

V take pregovore se zatekate tisti, ki vas življenje tepe.

V take pregovore se zatekate tisti, ki vas življenje tepe.
[/quote]

Se zelo motiš -pri 45+ imam izredno srečno življenje, priznam z veseljem. in bogato delovno kilometrino in izkušnje. Pa točno tako, kot opisano. Brez nadgrajevanja znanja, delovnih izkušenj, izzivov in tveganj ni rezultatov 🙂

Mi pa v življenju res ni nihče nič podaril, skozi prste pogledal, nič pojerbanega, nič padlo z neba – vse pošteno pridelano :). In to je še več vredno, se že bolj znaš cenit :). Očitno sem še iz tiste generacije, ki je to še znala, ne pa samo jamrala 😀

od zlate žlice, do diamantne žlice, nahranila pa bi se lahko z navadno plehnato žlico in di danes lahko rekla, da sem živela, tako pa lahko rečem le, da sem životarila in to še vedno počnem.

Se zelo motiš -pri 45+ imam izredno srečno življenje, priznam z veseljem. in bogato delovno kilometrino in izkušnje. Pa točno tako, kot opisano. Brez nadgrajevanja znanja, delovnih izkušenj, izzivov in tveganj ni rezultatov 🙂

Mi pa v življenju res ni nihče nič podaril, skozi prste pogledal, nič pojerbanega, nič padlo z neba – vse pošteno pridelano :). In to je še več vredno, se že bolj znaš cenit :). Očitno sem še iz tiste generacije, ki je to še znala, ne pa samo jamrala 😀
[/quote]

Tebi se vidi, da se moraš vsak dan z muko prepričevat v pozitivo, v upanju, da utišaš neizprosne glasove krute resnice. Rojenim pod srečno zvezdo ni treba vsem okoli nakladat, kako srečni in zadovoljni so.

Seveda, to je pa ja preprosto. Ljudje, ki se soudelezujejo v druzbenih aktivnostih, ustvarijo neko pozicijo znotraj okolja v katerem zivijo in znajo svojo dejavnost osmisliti na nacin, da drugim zagotavljajo obcutek varnosti, pripadnosti in koristi, so delezni tudi obcutja srece. Ostali ne.

Drugič vprašajte te ki jih vi vidite kot srečne če so srečni. Ali ste tako plehki da je za vas sreča samo nov avto in hiša. Veliko takšnih ni srečnih iz drugih vam nepomembnih razlogov.

Živjo,

ja, tudi jaz sem včasih tako razmišljala. Potem sem začela brati, študirati, analizirati dogodke in ljudi okrog sebe, premišljevati. In ugotovila sem sledeče:

1. velik vpliv na to, ali nam bo z rožicami postlano, imajo naši starši oz. družina v kateri odraščamo. Če so starši pozitivci, če menijo, da se marsikaj da, da je mogoče marsikaj doseči, jim posledično to tudi uspeva in običajno so zato tudi “poslovno” uspešni (beri: lahko sebi in otrokom marsikaj privoščijo). Otroci, ki v takem vzdušju odraščajo, se naučijo tako funkcionirati in zgleda kot da tudi njim vse uspe. Splošno mnenje okolice v takem primeru je, da so jim že starši veliko dali, zato jim uspeva. Ampak gre zgolj za zgled, ki ga starši uspešno prenesejo na otroke.

2. veliko je odvisno od naše naravnanosti: nič ni prav in nič ni narobe, nič ni le pozitivno in nič ni le negativno. Vse je odvisno od mnogih dejavnikov, stališč, točk s katere to opazujemo. Naša odločitev pa je, kaj bomo v vsakem človeku, dogodku, doživetju, poiskali, na kaj se bomo fokusirali.

3. mi smo kreatorji: karkoli si zamislimo, lahko skreiramo. To se sicer sliši zelo preprosto, ampak je treba o tem vedeti kaj več, saj ni pomembna le želja, ampak tudi kako to željo doživljamo (si nekaj želimo zato, da bomo komu kaj dokazali, ali zato ker želimo nekomu vrniti “milo za drago”, ali si res iskreno želimo, da se nam nekaj uresniči, brez česa bi se sicer tudi lahko nekako znajdli, torej se fokusiramo le nase)

4. karma: to ni nekaj slabega, kar te udari za nazaj. To so naše izkušnje, ki jih prinašamo s seboj vedno znova (ker se naše duše po smrti vračajo v fizična telesa). Če smo nekoč naredili nekaj zelo slabega, v tem življenju pa to obžalujemo, delamo neke vrste pokoro, ampak ne zaradi karme, ampak zato, ker se globoko v sebi zavedamo, da to ni bilo prav.

5. ko preživljamo neko težko obdobje nas življenje sili v spremembo, največkrat v neko notranjo spremembo, da bomo dogodke videli drugače kot jih trenutno vidimo. Jaz si to predstavljam s stopnico: ko si na notranjem robu in se zabijaš v to steno, boli. Če prestopiš na višjo stopnico pa se (vsaj nekaj časa) bistveno boljše počutiš. Dokler spet ne prideš do roba in je treba prestopiti eno stopnico višje. To pomeni osebno rast, da nas “zoprne” izkušnje dvignejo višje in lahko “prenesemo” več oz. postanemo “boljši človek”. Navednice sem uporabila zato, ker nič ni boljše ali slabše, ampak vse le JE tu z namenom, da rastemo 🙂

6. meditacija, sproščanje, umirjanje, kakorkoli to poimenuješ, je nujno potrebna, da se pokažejo naše prave želje, da se slišimo kaj sploh želimo. Moramo si vzeti 15, 20 min zase, v miru, da se slišimo.

Če trenutno preživljaš težko obdobje se ne smeš jeziti, ker “ti ni z rožicami postlano”, ampak se vprašaj, kaj življenje želi od tebe, kakšno spremembo. To bo potem premik eno stopničko višje. In ko pogledaš za nazaj, se lahko le nasmeješ, kaj te je pred časom uspelo ziritirati, saj te sedaj ne more več. Začni raziskovati, saj je veliko literature na to temo, potem pa si zloži skupaj tiste ideje, ki ti najbolj sedejo. Zgoraj napisano je zgolj moje mnenje, za katero vsak dan dobivam potrditve.

Srečno!

Ma daj nehajte z neko vrečo neizkoriščenih možnosti. Eni se rodijo z zlato žlico v ustih, drugi pa v begunskuh družinah. Kaka vreča priložnosti je to. Da ne govorimo o otrocih v zlorabljenih družinah. Nekateri se besijo potem na neka upanja o reinkarnaciji itd. Ampak teh stvari ni, samo neenakosti in krivice so.

Seveda, to je pa ja preprosto. Ljudje, ki se soudelezujejo v druzbenih aktivnostih, ustvarijo neko pozicijo znotraj okolja v katerem zivijo in znajo svojo dejavnost osmisliti na nacin, da drugim zagotavljajo obcutek varnosti, pripadnosti in koristi, so delezni tudi obcutja srece. Ostali ne.
[/quote]

Tole pa ne drži.

ker smo različni. Saj nismo copy-paste ali pa po isti matrici naštrikani puloverji.
In ja, rodimo se v različna okolja.
Pa tudi – eni so pač “manj vredni” od drugih ☺ so pa tudi eni bolj sposobni kot drugi …

V pravljice pa ja ne verjamete

Imamo zmagovalce in poražence. Tako v svetu ljudi, kot v svetu živali, v svetu rastlin. To so naravne zakonitosti. Ja, nekaj je dano, veliko pa je priborjeno. Z jamr, jamr, jamr si lahko samo med poraženci. Pa tudi če imaš kupe denarja.

vsak je čisto sam odgovoren za svoje stanje in usodo in tudi za to v kaksni družini se rodite. zakaj se pa niste bolj potrudili za to da se rodite z zlato žlico? se vidi da vas je ena sama lenoba in mislite, da bi vam moralo vse samo od sebe bit v zibko položeno.

kot drugo, tudi če nimate vsega na pretek, tudi lahko potegnete kaj pozitivnega iz tega. npr. obsojeni ste na bolj poceni in slabo hrano posledica česar je tudi prekomerna teža. pozitivno pri zem je to, da ko niti za hrano ne boste imeli, boste še vedno lahko črpali iz telesnih zalog, medtem ko bi bogate vendar suhe v tem primeru prej pobralo. in kot tretje, poceni hrana je ponavadi tudi bolj škodljiva. pozitivno pri tem pa je ds vas bo hitreje pobralo in bo vaše trpljenje prej končano

zase ne morem reči, da sem rojena v srečni družini. že v mladih letih sem doživela kup enih grdih izkušenj, tudi ločitev, družina me je zavrgla, prijatelji zapustili, ampak ko zdaj, pri 45 gledam nazaj ne morem reči, da sem imela slabo življenje. oziroma da ga imam. zdaj sem že nekaj let brez službe, ampak kredit za hišo se kar odplačuje. se najde. v resnici mi nič ne manjka in prav zato, ker sem vedno sledila svojim občutkom, sem danes tu kjer sem in lahko gledam nazaj ter si rečem, da je bilo vse tako, kot je moralo bit je bilo ok. tudi grde stvari, preizkušnje, padci, vse to je moralo bit, da sem lahko rasla, se spreminjala, da lahko še vedno napredujem na duhovnem nivoju. marsikdo bi na mojem mestu jamral, da nima, da mu je hudo, da je revež, jaz pa pravim, da je super, da je točno tako, kot sem si naredila.

je pa res, da sem vse življenje optimistka. tudi če imam trenutek negativnih misli, hitro pridejo pozitiven čez in ne spomnim se, da bi se kdaj dolgo valjala v negativizmu. nisem taka oseba. v vsaki stvari vidim nekaj pozitivnega. že mora za nekaj bit, se je že zgodilo z razlogom, ki mi mogoče tisti trenutek ni dan videti, ampak ga bom videla kasneje.

naj samo še omenim denar. nimam ga veliko in kar ga imam, gre vedno sproti za stroške. lahko kaj privarčujem, a ko privarčujem takoj pride nekaj, kar moram popravit ali nujno naredit, tako da je tudi to varčevanje “namensko”. velik denar mi ni dan, sem pa pred leti ugotovila, da sem človek kovancev. teh imam pa vedno dovolj in vedno imam toliko, da si lahko kupim kruh. :I) torej pol evra, evro, nekaj evrčkov … vedno se kje valja nekaj kovancev in za to sem neizmerno hvaležna.