Če vzamem iz omare recimo oblačila iz 90ih, ugotavljam, da ni nobenih znakov obrabe. Nasprotno so stvari kupljene pred 3 leti že za na odpad.
Kupljeno v isti trgovini (Manor) in celo ista znamka.

OK določene znamke nikoli niso imele lastnje proizvodnje (npr.: Nike) in torej zgolj najemajo tovarne po svetu, da za njih izdelujejo oblačila ter obutev.. druga jih od nekdaj posedujejo (brata Adidas in Puma).. pa vseeno tudi pri znamkah prihaja do bistvene razlike v kvaliteti in trajnosti izdelkov.

Nekako deluje kot japonski avtomobilski inženirji, ki naj bi po ankedoti.. ob ogledu starega VW hrošča ugotovili, da ima nekaj 100 varov preveč! (Zato se še vedno vozijo okoli.)
“Designed to fail” se je sprva pojavil prav pri avtomobilih, kjer so pač izračunali ravno prav šibke dele, da bodo izdržali obdobje garancije in potencialno še kulance. S tem privarčujejo pri izdelavi (šibkejše je cenejše, manj materiala itd.), pridobijo pa še na servisih (ker je potrebno dele menjavati, obnacvljati, servisirati vozilo..), skratka: Win-win situacija.

Nas torej pod pretvezo “modnosti” silijo v vedno nove nakupe in si posledično lahko privoščijo manj kvalitetne proizvode, saj bomo že čez leto dve želeli nekaj novega, staro pa metali stran oz. podarjali zavetišču?
Pri pametnih telefonih se to dogaja, “menljive” in iztrošljive komponente, kot je baterija zalepijo, da je menjava praktično nemogoča. Podobno avtomobilski proizvajalci namenoma oblikujejo notranjost pod avtomobilskim pokrovom tako, da je izredno težko zamenjati že žarnico.
Tudi računalniki so oblikovani tako, da pretežno ni moč menjati procesorjev.. pri prenosnikih pa praktično ne moreš ničesar več zamenjati in postajajo kot “pametni” telefoni: letna moda?

Cilj je ves čas stvari menjati, kupovati.. metati stran. So kakšne oblačilne znake, ki so še vedno usmerjene v trajnost? (Če se prav spomnim so v Sloveniji gostili enega angleškega gospoda, ki obutev proizvaja prav s tem namenom, pa se ne spomnim več imena njega, ne njegovih čevljev.)
So ostali proizvodi, ki so namenjeni temu, da bodo osali z nami?

Ali je pač vse postalo novoletna jelka, ki jo posekamo, in čez mesec dni posušeno zavržemo?

P.S. Druga razlika je, da je bilo takrat dovolj kupiti XL (oblačila iz 90ih, so mi še vedno čisto prav, dolžina rokavov in puloverja, bunde same..), moram sedaj kupiti 3XL.

Mene tudi to jezi.
En čas sem se poigravala z idejo, da bi ustanovila posebno znamko – “Everlast” recimo :)))
znotraj katere bi prodajala izključno artikle, ki so narejeni, da trajajo. Čevlje, obleke, pohištvo, torbe. Dobila majhne dobavitelje, marketing, vse.
In sem ugibala, ali bi sploh bilo povpraševanje? Je takih, kot si ti (in jaz) dovolj, da bi posel lahko laufal? Glede na to, da amo vedno bolj navajeni menjati, kupovati novo – a bi sploh še kdo kupil čevlje, ki bi mu trajali 15, 20 let?
In potem mi je prišlo na misel – če bi zadeva slučajno uspela, bi mi sploh pustili, da taka firma obstaja? Pod “oni” ne vem točno kdo bi to bil, ampak recimo temu “trg”,
Bi me zminirali? Bi me hoteli onesposobiti?

ni v teku, je že vse lepo utečeno …
trajnostnega načina pa ne boš našel pri multinacionalkah … našel ga boš pri obrtnikih, so tudi na netu … ampak cene so drugačne in tu je težava. ljudje raje kupijo 5 kosov šit robe, kot kos dobre, ampak dražje, ki jo morajo še z lupo iskat, med tem ko jih multinacionalke dnevno bombandirajo s svojo naj ponudbo … na netu, tv, ulici … povsod
je treba kar fino pri sebi razmislit kako in kaj …

Pravilno opažaš… Vzrok za to pa gre iskati v stalnosti.
V naravi ni nič stalnega, vse se spreminja, v gospodarstvu in naših življenjih pa pričakujemo stalnost vsepovsod. Stalnost je zelo težko zagotavljati. Ljudje pač niso pripravljeni sprejeti, negotovosti in stalnih sprememb, predvsem tistih ne, ki v njihova življenja prinesejo pretrese. Od tod razvoj sociale, od tod v gospodarstvu pričakovanja stalne rasti in to lahko zagotavljaš le s tem, da ljudi prepričaš, da je potrebno stalno napredovati in kupovati nove in nove dobrine. Če kvaliteta eh dobrin ustrezno pade, ne preveč, pasti mora ravno prav, so vsi zadovoljni, ker imajo delo in si lahko privoščijo vedno nove in nove dobrine. 😉
Črtaš stalnost npr. življenjskega standarda, črtaš socialno podporo in kar naenkrat začno ljudje bolj razmišljati o kvalitetnejših oz. stalnejših dobrinah in o tem, da si morajo zagotoviti ustrezno zaščito v okviru svoje socialne mreže in lastnih prihrankov. 😉
Te reči so lahko zelo preproste, ko se odmakneš od potrošniških potreb in si poenostaviš življenje.

Ne samo hardware, tudi software deluje na ta princip. Kupiš nov računalnik, ki se hitro odziva na ukaze, potem je pa po vsaki “posodobitvi” vse počasnejši. Že po dveh letih “posodabljanja” ob zagonu melje celo večnost, preden se vzpostavi v za silo funkcionalno stanje.

Ne vem no, če je tako tragično.
Vozim star japonski avtomobil (ravno Japonci so bili včasih znani po kakovosti, ne vem, kako si lahko sploh dal tak primer), imam rabljen iphone in sem že tretja ponosna lastnica, samo baterijo je bilo treba zamenjati. Za pametni telefon je že prastar. Polnilni kabel za 2 evra ne dela, kakšen tudi en dan ne, zato sem investirala v dražjega in ta dela. Mogoče imamo tudi mi prevelika pričakovanja.
Kupujem martenske, ki se jih prej naveličaš kot ponosiš, najstarejši par ima že 21 let.
Ne kupujem ravno najcenejših oblačil, tako da kar trajajo – ni sicer cena stoprocentno jamstvo, da bo vse okej, ampak načeloma je (pri cifrah opažam ravno obratno, da postajajo večje in moram vse pogosteje kupiti kar 34 namesto 38 oziroma M, kolikor sem nosila v srednji šoli.

Prvi lastni pralni stroj sem kupila na obroke, ker ga nisem mogla skeširati. Zame je bil zelo drag, po mojem vsaj dva cela mesečna priliva, kot bi danes zanj odštela 1500 evrov. Še vedno ni bil med najdražjimi, neka srednja reč. Ali bi danes sploh kdo bil pripravljen toliko odšteti? No, ceni ustrezna je potem kakovost in nenazadnje je vseeno, ali v 20 letih kupiš štiri pralne stroje za 400 evrov ali enega za 1500, če imaš koga, da ti aparat prinese v stanovanje.

Hrano bi vsi najraje 2 kg piškotov za en evro in cele štose velikih plastenk pijače po 20 centov. Trgovine ponujajo tisto, kar kupujemo in ni vas malo tu na forumu, ki se delate norca iz tistih, ki kupujejo npr. bio hrano, češ, to je nateg.

Aliexpress kšefta na veliko, švercerji cenene kitajske robe tudi, folk množično kupuje poceni ponaredke, ker noče odšteti še enkrat ali dvakrat več za originale … in potem se čudite?

Finta je v tem, da skoraj NE MOREŠ (za noben denar) kupiti artikov, ki bi trajali. Cena ni več garancija, kot je bila včasih.

Finta je v tem, da skoraj NE MOREŠ (za noben denar) kupiti artikov, ki bi trajali. Cena ni več garancija, kot je bila včasih.
[/quote]

O pa lahko.
Določene firme so precenjene, načeloma pa lahko najdeš kakovost, če si zanjo pripravljen tudi odšteti malo več kot za kitajsko robo.

Bi popravil, prvo slavno kartelno “Designed to fail” dogovarjanje v novejši zgodovini je bilo glede žarnice. Sem iskal o žarnicah in naletel na ta zanimiv članek:
https://svetkapitala.delo.si/trendi/narejeno-da-se-pokvari-2086

O pa lahko.
Določene firme so precenjene, načeloma pa lahko najdeš kakovost, če si zanjo pripravljen tudi odšteti malo več kot za kitajsko robo.
[/quote]

Pokojni Janez Menart je leta dva pa tri v Parizu kupil štumfe, ki jih je non stop nosil več kot 20 let. Dobi mi ti danes nekje take štumfe, pa bom tiho.
Pa malo si poguglaj število parov čevljev, ki jih je ponosil povprečni človek pred 50 leti in danes.

Seveda se dobi kakovostno in tudi trajajočo robo seveda za primerno ceno. Odvisno je veliko tudi od vzdrzevanja. Se pa človek tudi naveličani enih in istih stvari. Fajn je tud zamenjat ali dokupit novo

Seveda smo tudi razvajeni…

Obrtniki s kvalitetnimi izdelki, unikati obstajajo od praktično nekdaj.. govora je o serijskih proizvodih, ki so nekoč lahko bili zmerno kvalitetni, danes so načrtovani, da propadejo. Tudi pri znamkah.
Pofl izdelki pa so nekoč propadali in tudi danes propadajo.

Kjer je paradoksalno, da no-name športna torba iz 90ih še vedno drži.. športne torbe iste velikosti, znamke.. pa riknejo zadrge, se strgajo/uničijo ključni deli (na zadrgi, na ročkahh ali pasu za nošenje preko ramena, predali itd.).
Omenjena no-name torba je tako količinsko in časovno bila in je še vedno obremenjena.. nove.. se samo menjajo.

Jep.. bloatware znotraj samega operaciskega sistema.. OS.. zato je vedno dobro najti LITE verzije.. pri čemer še delno razumem WIndowse, ki morajo delovati na milijon različnih kombinacijah..
A pride update ali nova generacija in HP scanner naenkrat ne dela več (imam tako že dva, ki fizično delata, samo na starejše Windows jih je potrebno priklopiti – dual boot).

Še večji natega so “OS” pametnih telefonov.. vsako leto “nov”.. kjer potem lansko letnim telefonom namenoma ne dopustijo uradnih nadgradenj (neuradno se pogosto najde root-kit).
Mislim, da je zakonodaja spregledala (NAMENOMA) programsko opremo.. kjer bi morali proizvajalci biti enako primorani vzdrževati izdelek določeno število let.. npr.: vsaj 5!
Plus, dodaten nateg programske opreme je, da jo danes zgolj NAJEMAMO in nismo več nje lastniki.. kar gre celo tako daleč, da je to proizvajalec traktorjev implementiral in kmetom ne dovoljuje nadgradenj ali konverzacij kmetom.. ne moreš priklopiti stare cisterne (z malo predelavo priključkov), temveč si primoran kupiti novo!

to zdaj toplo vodo odkrivaš?
saj pa se že 20 let ve, da industrija vgrajuje komponente z omejenim rokom trajanja, da si na tak način zagotavljajo svoj obstoj. da ima čez 5 let garantiranega kupca…

kar se pa mode tiče, pa je enako. oziroma, še slabše, ker gre trend v smeri, cenena roba za parkratno nošnjo. če gledam stvari, ki sem jih pred 10 leti kupila v H&M in tem, kaj ponujajo danes… je danes živa žalost, pa že takrat to ni bila neka baš cenjena roba.

https://www.delo.si/mnenja/komentarji/visoka-cena-74907.html

Obrtniki s kvalitetnimi izdelki, unikati obstajajo od praktično nekdaj.. govora je o serijskih proizvodih, ki so nekoč lahko bili zmerno kvalitetni, danes so načrtovani, da propadejo. Tudi pri znamkah.
Pofl izdelki pa so nekoč propadali in tudi danes propadajo.

Kjer je paradoksalno, da no-name športna torba iz 90ih še vedno drži.. športne torbe iste velikosti, znamke.. pa riknejo zadrge, se strgajo/uničijo ključni deli (na zadrgi, na ročkahh ali pasu za nošenje preko ramena, predali itd.).
Omenjena no-name torba je tako količinsko in časovno bila in je še vedno obremenjena.. nove.. se samo menjajo.
[/quote]

in točno to sem napisala … multinacionalke (ali industrijska roba) kvalitetnih proizvodov skoraj nimajo več, ker jim to ni v interesu. dobiček je veliko bolj pomemben, kot okolje in ljudje.
se dobi včasih, lahko tudi po povsem običajni ceni, še kakšen dober kos, ki zdrži dlje … ampak to je res redka izjema.

potrošnik je tisti, ki bi moral zahtevat bolje (s tem da slabe robe ne kupuje), ampak je skušnjava s ceneno robo prevelika, žal.

lahko bi v medijih vrteli “reklame”, kako se cenena roba izdela … kdo, kje, s kakšnimi materiali, pod kakšnimi pogoji … to bi potrošnike sigurno nekoliko streznilo in bi ob naslednjem nakupu 2x premislili (vsaj nekateri) … ampak komu je to sploh res v interesu?

Ja kvalitete vi več sploh.Kdor hoče obstati mora zadlužiti na rezervnih delih in poceni proizvodnji.Izdelek pa mora zdržat čas garancije.

Saj je vse made in china.

Gre za ankdoto o VW hrošču.. japonce pa omenjam, ker so oni bili tisti, ki so vpeljali “face-lifte”.. evropska industrija je do takrat nekja menjala model na 10+ let.. Japonci so to stisnili na 7.. in še vmes v 3 ali 4 letu: face-lift.. sedaj imaš face lift praktično po 2x, 3x v modelnem letu.

Glede kvalitete pa so japonci izbrisali angleško avtomobilsko industrijo.. po vojni je bilo na svetu 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh terenskih vozil angleških (Range in Land Rover).. pride Toyota Landruiser in angležev praktično ni več.. plus, japonska vozila so v 60ih imela tako ogrevanja kot radio serijsko vgrajena (Ja, pri evropskih se je to doplačevalo).
Tako, da japonci so postavili nove standarde.. ampak takrat. Sedaj že dolgo delajo v omenjeni smeri: DESIGNED TO FAIL.
Lastništva so pa prepletena.. NIssan je francoski.. Isuzu (GM), Mazda (Ford), Subaru (GM) so bili v ameriški delni ali celotni lasti (zadnja kriza jih je vrgla ven).. Mitsubishi je bil v nekaj časa v nemški (MB) itd.
Ne gre več za nacionalna podjetja, temveč za globalna… in še tu bodo potem sodelovali (Toyota Aygo, Citroen C1 in Peugeot 108 prihajajo iz iste tovarne na Slovaškem).

Oblikovalci so pretežno evropski (tudi pri Korejcih), ker so ugotovili, da se evropski design prodaja po celem svetu.. ameriški le v Ameriki in azijski le v Aziji

Tako, da je situacija popolnoma drugačna.. posamezni avtomobilski sklopi, pa so odvisno od modela in leta, povečini bolj vzdržljivi od nekoč.. pač napredek tehnologij, razvoja in materialov.

Pri francozih ves čas eni kosi plastike ležijo po tleh (kot je že Clarkson pravilno ugotavljal), za katere nimaš pojma od kje so prišli..
So pa vozila s posamičnimi, pomičnimi ter odstanljivimi sedeži v čistem zatonu. Vsi imajo sedaj klopce, deljive.. ali zgolj poklopljivo v “ravno dno” vozila.
Ker je za njih ceneje, in ker baje nihče ni sedežev odstranjeval iz vozil (razen očitno mene in v moji okolici praktičnih ljudi).

Cenenost je tudi v ZASLONIH NA DOTIK.. crkne zgolj napajalni kabel.. ali pri močnejšem zaviranju prileti piksna v zaslon.. in bo šlo celotno upravljanje z vozilom.. včasih pač tisti gumb ni bil osvetljen ali pa ni delal.. sedajo so onesposobljene VSE FUNKCIJE.
SINGLE-POINT-OF-FAILURE.
Zakaj?
Ker je ceneje.. in ker ljudje ne razmišljajo naprej, vidijo pa samo, če se nekaj sveti.

Obrtniki s kvalitetnimi izdelki, unikati obstajajo od praktično nekdaj.. govora je o serijskih proizvodih, ki so nekoč lahko bili zmerno kvalitetni, danes so načrtovani, da propadejo. Tudi pri znamkah.
Pofl izdelki pa so nekoč propadali in tudi danes propadajo.

Kjer je paradoksalno, da no-name športna torba iz 90ih še vedno drži.. športne torbe iste velikosti, znamke.. pa riknejo zadrge, se strgajo/uničijo ključni deli (na zadrgi, na ročkahh ali pasu za nošenje preko ramena, predali itd.).
Omenjena no-name torba je tako količinsko in časovno bila in je še vedno obremenjena.. nove.. se samo menjajo.
[/quote]

Ampak pred leti si za športno torbo odštel verjetno trikrat več kot danes. Včasih je bilo vse bolj dragoceno, ker je bilo dražje, bolj smo pazili na to, ker nisi mogel kar takoj kupiti nekaj novega, pa seveda, bilo je bolj kakovostno (ker so z višjo ceno lahko pokrili boljši material in natančnejše delo).
Samo kvaliteta je na prodaj tudi danes, samo se nam jo fržmaga kupovati, ker je toliko cenejših stvari na prodaj.
… je rekla ena, ki je v parih letih za na vikend kupila in skurila dva palična mešalnika za par evrov, medtem ko ji en 20 let stari, seveda po primerni ceni, še vedno služi.

Gre za ankdoto o VW hrošču.. japonce pa omenjam, ker so oni bili tisti, ki so vpeljali “face-lifte”.. evropska industrija je do takrat nekja menjala model na 10+ let.. Japonci so to stisnili na 7.. in še vmes v 3 ali 4 letu: face-lift.. sedaj imaš face lift praktično po 2x, 3x v modelnem letu.

Glede kvalitete pa so japonci izbrisali angleško avtomobilsko industrijo.. po vojni je bilo na svetu 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh terenskih vozil angleških (Range in Land Rover).. pride Toyota Landruiser in angležev praktično ni več.. plus, japonska vozila so v 60ih imela tako ogrevanja kot radio serijsko vgrajena (Ja, pri evropskih se je to doplačevalo).
Tako, da japonci so postavili nove standarde.. ampak takrat. Sedaj že dolgo delajo v omenjeni smeri: DESIGNED TO FAIL.
Lastništva so pa prepletena.. NIssan je francoski.. Isuzu (GM), Mazda (Ford), Subaru (GM) so bili v ameriški delni ali celotni lasti (zadnja kriza jih je vrgla ven).. Mitsubishi je bil v nekaj časa v nemški (MB) itd.
Ne gre več za nacionalna podjetja, temveč za globalna… in še tu bodo potem sodelovali (Toyota Aygo, Citroen C1 in Peugeot 108 prihajajo iz iste tovarne na Slovaškem).

Oblikovalci so pretežno evropski (tudi pri Korejcih), ker so ugotovili, da se evropski design prodaja po celem svetu.. ameriški le v Ameriki in azijski le v Aziji

Tako, da je situacija popolnoma drugačna.. posamezni avtomobilski sklopi, pa so odvisno od modela in leta, povečini bolj vzdržljivi od nekoč.. pač napredek tehnologij, razvoja in materialov.

Pri francozih ves čas eni kosi plastike ležijo po tleh (kot je že Clarkson pravilno ugotavljal), za katere nimaš pojma od kje so prišli..
So pa vozila s posamičnimi, pomičnimi ter odstanljivimi sedeži v čistem zatonu. Vsi imajo sedaj klopce, deljive.. ali zgolj poklopljivo v “ravno dno” vozila.
Ker je za njih ceneje, in ker baje nihče ni sedežev odstranjeval iz vozil (razen očitno mene in v moji okolici praktičnih ljudi).

Cenenost je tudi v ZASLONIH NA DOTIK.. crkne zgolj napajalni kabel.. ali pri močnejšem zaviranju prileti piksna v zaslon.. in bo šlo celotno upravljanje z vozilom.. včasih pač tisti gumb ni bil osvetljen ali pa ni delal.. sedajo so onesposobljene VSE FUNKCIJE.
SINGLE-POINT-OF-FAILURE.
Zakaj?
Ker je ceneje.. in ker ljudje ne razmišljajo naprej, vidijo pa samo, če se nekaj sveti.
[/quote]

Ne vem, zakaj si se čutil poklicanega opisati celo zgodovino japonske industrije … Bi te popravila, da Nissan ni v Renaultovi lasti in da je del te povezane avto skupine tudi Mitsubishi. To vem iz glave, ostalega se mi ne ljubi preverjati in tudi ni pomembno za debato.

Saj niso samo čevlji. Je še mnogo drugega.

Pri meni konkretno:
Najmanj 30 let star suknjič Mura. Ga zgužvam v kepo, se na kepo vsedem, nato ga oblečem in je brez ene same gube. Neverjetno…

35 let star hladilnik Gorenje. Hladi enako, kot prvi dan, nikoli menjan plin, ali tesnilo.
Že na poziciji termostata 1 spravi skupaj 3-4 stopinje. Preveč hladi… 🙂

Receiver (ojačevalec s tunerjem) Rotel RX-404. Izjemen zvok, postaje pa lovi dosti bolje kot katerikoli na Kitajskem narejen “internetni radio” in to BREZ, da v pušo za anteno vtaknem kabel/anteno.

Danes pa prodajajo super duper kitajske smeti, ki pa stanejo od 80 do 200 evrov in več. Seveda, pomemben je USB vhod za USB ključek, omnejeni Rotel pa ima zadaj vsaj 10 priključkov, ni da ni. Razen seveda USB priključka, ker ga pač takrat, ko so ta receiver izdelovali, še ni bilo.

Zato danes romajo Roteli v kante, “poznavalci” – bedaki pa kopičijo kitajske “receiverje”, ki si niti ne zaslužijo tega imena…

USB zvočniki se recimo danes prodajajo tudi za 3-5 evrov, folk jih kopiči kot bolhe.
Je pa tudi res, da jih razočaranci po oglasnikih tudi že prodajajo in to nekaj tisoč.
Ker so zanič, butci pa so mislili, da si bodo z nakupom USM zvočnika dobili domov zvok, ki bo boljši kot v Filharmoniji…

Stanovanje v hiši v centru Ljubljane, hiša je bila zgrajena tik pred potresom 1895. Torej je hiša stara kakih 125 let.

125 let star parket je precej dobrem stanju, od leta 1980 je bil brušen enkrat.
125 let stara okna tesnijo po oceni poznavalca še kakih 85{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Danes pa super duper materiali, petslojna stekla s plinom, ne vem kakšni profili in silikonska tesnila… Da lahko rečeš: imam nova okna.

Naj nadaljujem?

Glede ideje “Everlast” pa: absolutno zanimiva. Ideja s perspektivo (napotki glede obnavljanja, izmenjava obnovljenih predmetov, oglasi z retro robo, delavnice obnavljanja).

Nič bat, nas je takih, ki imamo odnos do starih stvari, jih zbiramo, uporabljamo obnavljamo – kakih 8-12{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Število pa bo kvečjemu rastlo…

Še to: avto Ford, narejen kot eden od prvih desetih Fordov, seveda vozen in tak, da ga je veselje pogledati, je pred nekaj leti na dražbi dosegel ceno 7.200.000 dolarjev…

Današnje smeti pa so v povprečju vredne 7 – 10 dolarjev. Če sploh…

Ampak folk danes itak nima časa niti razmišljat. Če pa slučajno čas ima, gre raje na splet. Gledat oslarije…

In kje bi potem delal Janez, če bi ti ene čevlje nosil 50 let, in kje Franček, če bi pa recimo Replika v istem pralnem stroju prala 20 let? V riti smo fantje, v riti … kakorkoli obrneš.

Saj niso samo čevlji. Je še mnogo drugega.

Pri meni konkretno:
Najmanj 30 let star suknjič Mura. Ga zgužvam v kepo, se na kepo vsedem, nato ga oblečem in je brez ene same gube. Neverjetno…

35 let star hladilnik Gorenje. Hladi enako, kot prvi dan, nikoli menjan plin, ali tesnilo.
Že na poziciji termostata 1 spravi skupaj 3-4 stopinje. Preveč hladi… 🙂

Receiver (ojačevalec s tunerjem) Rotel RX-404. Izjemen zvok, postaje pa lovi dosti bolje kot katerikoli na Kitajskem narejen “internetni radio” in to BREZ, da v pušo za anteno vtaknem kabel/anteno.

Danes pa prodajajo super duper kitajske smeti, ki pa stanejo od 80 do 200 evrov in več. Seveda, pomemben je USB vhod za USB ključek, omnejeni Rotel pa ima zadaj vsaj 10 priključkov, ni da ni. Razen seveda USB priključka, ker ga pač takrat, ko so ta receiver izdelovali, še ni bilo.

Zato danes romajo Roteli v kante, “poznavalci” – bedaki pa kopičijo kitajske “receiverje”, ki si niti ne zaslužijo tega imena…

USB zvočniki se recimo danes prodajajo tudi za 3-5 evrov, folk jih kopiči kot bolhe.
Je pa tudi res, da jih razočaranci po oglasnikih tudi že prodajajo in to nekaj tisoč.
Ker so zanič, butci pa so mislili, da si bodo z nakupom USM zvočnika dobili domov zvok, ki bo boljši kot v Filharmoniji…

Stanovanje v hiši v centru Ljubljane, hiša je bila zgrajena tik pred potresom 1895. Torej je hiša stara kakih 125 let.

125 let star parket je precej dobrem stanju, od leta 1980 je bil brušen enkrat.
125 let stara okna tesnijo po oceni poznavalca še kakih 85{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Danes pa super duper materiali, petslojna stekla s plinom, ne vem kakšni profili in silikonska tesnila… Da lahko rečeš: imam nova okna.

Naj nadaljujem?

Glede ideje “Everlast” pa: absolutno zanimiva. Ideja s perspektivo (napotki glede obnavljanja, izmenjava obnovljenih predmetov, oglasi z retro robo, delavnice obnavljanja).

Nič bat, nas je takih, ki imamo odnos do starih stvari, jih zbiramo, uporabljamo obnavljamo – kakih 8-12{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Število pa bo kvečjemu rastlo…

Še to: avto Ford, narejen kot eden od prvih desetih Fordov, seveda vozen in tak, da ga je veselje pogledati, je pred nekaj leti na dražbi dosegel ceno 7.200.000 dolarjev…

Današnje smeti pa so v povprečju vredne 7 – 10 dolarjev. Če sploh…

Ampak folk danes itak nima časa niti razmišljat. Če pa slučajno čas ima, gre raje na splet. Gledat oslarije…
[/quote]

Ma ja. Pohištvo, posoda, dragocenejši kosi obleke (plašči, škornji), tudi nekateri aparati, so včasih šli iz roda v rod. Danes gre po smrti nekoga vse nediskriminatorno direkt v kontejner.
Pol praviš, da “Everlast” bi šel? :))
Ja, sanjala sem kot o neki vrsti trgovine (ali spletne strani), ker bi artikli imeli certifikat, kjer bi se zbirali kvalitetno in trajno narejeni predmeti, pa taki, ki se jim da enostavno zamenjati izrabljene dele, pa navodila za popravilo, ali celo zastonj obnova. Pa ni nujno, da bi bili retro, mogoče en del – naj bi bili samo od proizvajalcev, ki bi znali narediti pošten izdelek. Če je pred 50 leti pri tisti tehnologiji en par štumfov trajal 20 plus let, koliko bi lahko trajali današnji izdelki? 100 let?

Si brala gor članek? Miljarde vredni izdelki gredo direkt v sežig. Na stotisoče ton robe se sploh ne proda, ampak se direktno uniči.
Enkrat sem brala eno SF zgodbo na to temo, ker so delali samo še prazne škatle od tv, ker so bile namenjene direkt za odpis – vse zato, da so ljudje imeli delo.
Ne vem no, a to je edina rešitev? Da uničimo planet za to? Si brala, koliko vode je potrebno za en tak izdelek? Zato, da gre potem direkt v uničenje?
Pa kaj smo nori, al kaj?

Janez in Franček bi lahko delala na njivi, na zemlji.

Ali pa štepala otroke. In bila na sociali, tako, kot je že vsaj desettisoč Slovencev. Ki dobijo le malo manj, kot delovno aktivni.

SIcer pa naj o tem rzamišljajo tisti, ki “vodijo” ta svet.

Baje bo čez 20 let (robotizacija) pol manj delovnih mest… Mi pa vabimo migrante…