Že nekaj let se soočam s tem, da me včasih kar naenkrat zagrabi nek čuden občutek v želodcu, (ni čisto prava slabost, da bi bruhala), počutim se šibka, močno se začnem potiti , včasih se mi še kakšne pikice pojavijo pred očmi. Nikoli še nisem padla skupaj. Zadnjič se mi je to zgodilo na enem predavanju, kjer je bilo v sobi res veliko ljudi in zelo slab zrak. Pa je čez kakšne 20 min vse prenehalo, jaz sem bila pa cela prepotena. Tudi danes zjutraj po zajtrku sem imela tak občutek, sem si izmerila pritisk, ta je bil malo nizek. Pa spomnim se enkrat na troli, kjer je bilo tako hudo da sem mogla nujno izstopiti na postaji, da sem prišla do zraka. Stara sem 27 let, ne kadim, normalne postave (186cm, 60 kg). Ima kdo podobne težave, bi morala do zdravnika?

Na prvo žogo bi rekla panični napadi/tesnoba – poišči na netu. Le pojdi do osebnega zdravnika, lahko je karkoli.

Kaj pa vem, ne pocutim se ravno tesnobno, tudi med temi ‘napadi’ ne bi ravno rekla, da sem panicna…

Seveda, da si, ko ne mores dihati in iztopas, da se skuliras. Povej zdravniku, da te napiti na pregled krvi, ki ne bo nic pokazala, bo ti pa dal antidepresive ne vzemi ampak vzrajaj za psihologa.

Jaz bi to prej povezala z nizkim pritiskom. Tudi meni se to zna zgoditi, če kje stojim,še posebej, če je več ljudi ali manjši prostor, vroče, slab zrak… Ko grem na zrak ali se vsedem je takoj bolje. Če sedim je pa ok.

Naj te zdravnik pošlje na preiskave srca. Obvezno EKG, pa kakšen ultrazvok oziroma slikovna diagnostika bi bila tudi na mestu. Takšna nenadna kratkotrajna omotica je namreč lahko posledica težave s srcem. Možna diagnoza je tudi panični napad, ampak naj vseeno tvoj zdravnik najprej preveri prvo možnost.

Obvezno mu naštej vse simptome: potenje, omotičnost, nizek krvni tlak, nobenega občutka tesnobe itd.

Kakšno kilco pridelaj, se boš takoj bolje počutila.

Vraćaš se pješke iz škole(sa posla) i tri kilometra prije kuće ti navali pišanje. Iskuliraš,stisneš i užurbanim korakom kreneš ne gledajući ni lijevo ni desno,samo pravac.
I sve je super dok ne dođeš na 15-ak metara od kuće, tada krene mlaz, trčiš, zapinješ za stepenice, oklizneš se na pločice, odvezuješ zamršen učkur ili otkopčavaš šlic, a on neće….a bešika puca. Taman ga vadiš,već mokraća krenula, nekako pogodiš šolju, odišeš i govoriš tu čuvenu rečenicu.

Težave z očmi lahko pomeni ms, zato so preko neta ne piše, Ane. Samo primer sem dal, kaj vse lahko napišemo glede znakov.

Ne živiš skladno s svojimi notranjimi potrebami in željami.

Ne poveš ostalih stvari o sebi, ali ješ normalno, a se ti to dogaja samo v zaprtih in toplih prostorih, koliko imaš kg., ali jemlješ kakšna zdravila…

Kar opisuješ, je pri meni tipičen padec cukra oziroma pretirana lakota. Ko telo prav potrebuje hrano, se pričnem tresti, pred očmi se mi temni in se spotim. Po tem potrebujem ogromno hrane, da sploh pridem k sebi. Situacija je slabša, če sem nenaspana, torej imam še manj energije. V bistvu telesu manjka energije, ponavadi je to cuker. Problem je tudi, ker se telo navadi na npr. velik vnos ogljikovih hidratov, ki se tudi pretvorijo v sladkor, in potem tako odreagira. Sicer imam tudi nizek pritisk, a enkrat smo prav testirali in je bil pritisk normalen, problem je bil pa v sladkorju.

Seveda pa je to le ena od možnosti, zato le pojdi k zdravniku in naj ti da pogledat kri ipd., pa bosta videla, kaj bi še lahko bilo.

Aja, zdaj vidim, da si napisala svoje podatke. 60 kg na 180 je morda malo malo. Preglej svoj jedilnik in ali ti ustreza ali ne.

Preveri tudi svoje dihanje – ali dihaš bolj plitko in tako dobiš zelo malo kisika v telo, ali je tvoje dihanje bolj globoko. Poskusi s kakšnimi vajami, lahko jih izvajaš pred spanjem, ko si že v postelji. Večina nas namreč diha res plitko in tako se telo ne prediha, ne dobi kisika ipd.

Lahko pa je res tesnoba, ker da se ti to dogaja na avtobusu, ko je gužva in če začneš razmišljati o tem, je lahko res psihičnega izvora.

Ojoj, šele zdaj vidim, da sem napisala, da sem visoka 186 cm, mislila sem 168 😀 in dvomim, da gre za lakoto, v vseh teh primerih sem bila sita.