Povejte kakšna izkušnja je to bila za vas. Ste našli nove prijatelje, službo, kako ste se vklopili? Ste šli v lepši kraj, na bolšje? Kakšna je vaša izkušnja?

Jaz obžalujem selitev. V službo se vozim vsak dan 150 km v eno smer, nisem se navadila na novo okolje in tudi za partnerja vsak dan bolj ugotavljam, da “to ni to”.

Preselila sem se pred 15 leti. Iz enega najlepših majhnih mest s krasno okolico, na vas, na drug konec Slovenije.
Prvo leto sem mislila, da bom umrla.
Nato sem spoznala prijatelje, tako da je od takrat naprej še kar ok. Še vedno pa bi najbrž imela več prijateljev, če bi ostala v domačem kraju.
Vas mi ni všeč, razmišljanje večine tu okoli tudi ne.
Kar se službe tiče, mi je vseeno. Se vozim 40 km, a ni nobene garancije, da bi jo imela v domačem kraju.
Kaj pa vem … Saj je čist ok, a vsake toliko še vedno pomislim, kako bi bilo, če bi v živeli v mojem kraju.

A lahko samo poveš katero je to eno izmed najlepših mest s krasno okolico? Me res zanima, katero mesto je to, ki je tako krasno.

Od tega je kar čez 20let kar sem se odselila.
Oziroma preselila sem k možu takratnemu fantu.
Ja na začetku je malo krize prazaprav ne ravno kriza ampak to,ko iščeš svoj prostor.
Nova služba, okolje, ljudje, narečje….malo traja.
Samo vedno rečem ajde dajmo glavo gor saj si poštena delovna punca in vse bo počasi se uredilo in ne gre čez noč.
Imam prijateljstva od vsega začetka. Še vedno sva skupaj in družina, dom ustvarjena. K mojim grem na obisk ene 5x na leto in oni eni 5x k nam.
Ne komplicirat pa bo. Zaupat v sebe in ne se zanašati preveč na druge.

Ah. Preseljena iz Kopra v Kamnik. Je mogla bit ornk ljubezen, če ne, ni šans, da bi kaj takega naredila.
Navadila sem se, prijatelje pa tukaj bolj težko najdeš. Razen če imaš otroke in se kot mamica družiš in vozičkaš, kar jaz pač nisem. Ljudje so zelo prijazni sicer, ampak še vedno zaprti – so odrasli, imajo že svojo družbo. Tako pač je.
Če bi imeli možnost dobrih služb na Obali in cenejših nepremičnin… bi verjetno šla nazaj – kar pa še vedno ni izključeno.

Prvič – sem se selila na kmete. Nikoli se nisem navadila, če ne bi imela službe, bi umrla od dolgega časa in ljudi tam gor. V 2letih nisem spoznala niti enega soseda, saj so bili z vsemi skregani, za njih so bili vsi slabi. Ne vem kako sem zdržala 2 leti.

Drugič – sem se preselila v podoben kraj kot moj domač. Ljudje prijazni, sosedje sodelujejo, prijateljujejo. Počutim se domače in sprejeto.

Ok res nisem navezala nekih hudih prijateljstev, a je to pri 30+ itak težko. Sem zadovoljna. Seveda pa se mi včasih kolca po domačem kraju, kjer so ostale prijateljice in sorodniki

Mislim, da je velika razlika, če se seliš iz svojega kraja v nek drug manjši kraj na drugem koncu ali pa le v večji kraj. V večjem kraju si le eden od prišlekov, se nekako stopiš z njimi.
V majhnem kraju pa si vedno nekako “zaznamovan”, si tisti, ki ni od tukaj in je precej težje.

Jaz v tujino… Nisem našla ne prijateljev, ne nove službe, bila sem tujka ob ljubljenem človeku, ki se je izkazal kasneje kot…. Preselila sem se, ker je bil najin pogled na svet enak, hobiji isti, on je že imel dva otroka, zdelo se mi je, da je moja duša dvojčica (spoznala sva se preko interneta). Obžalujem, obžalujem, obžalujem… Ni bilo nikoli tako, kot sem si slikala. Žal mi je, da sem se prepustila čustvom, ker sem si uničila življenje in pustila za seboj mami, ki je umrla sama.

Iz gorenjske v prekmurje, samo to, narava mi ni vsec, ljudi sploh ni, veliko jih dela v avstriji, kot pokrajina duhov, trpim. Siva pot vodi me na gorenjsko, kjer gore so.

Preselila iz manjšega kraja v Ljubljano. Nikoli obžalovala, vklopila sem se BP. Važno mi je, da sem s svojo družino, kjerkoli smo že. Prijatelje sem že prej imela večinoma iz LJ.

Hmmm ..Pa si še v tujini s tem moškim? Ali si se vrnila domov? Imata še kakšnega otroka? Na katerem portalu pa si spopznala parnterja iz tujine? Kaj te pa najbolj moti pri partnerju?

Iz manjšega kraja v mesto… Po 13. letih se še nisem navadila. V bistvu mi čedalje bolj nevzdržno zaradi mentalitete (narodnostno mešano) prebivalstva. Partner me je razočaral v več pogledih…. Vsak dan se sprašujem, kaj sploh še tu počnem. Sem kot riba na suhem.
Kmalu se bom odselila nazaj.

Preselila se za nekaj let 2500 km daleč. Končna destinacija, ko se vrneva, prav tako ne bo Slovenija, pač pa 850 km na zahod Evrope. Živela bova v podobnem okolju kot Sloveniji, gore, jezera, reke, v mestu s cca 100.000 prebivalci, z zelo aktivnim in razvitim utripom. Je druga država, drug jezik in nekoliko drugačne navade, politika, sistem kot v Sloveniji. Že zdaj imam tam znance, prijatelje, njegovo družino. A moji ostanejo v Sloveniji in jih bom videla le nekajkrat na leto.

Kako bo? Ne vem. Meni ni problema najti družbe in zaposlitve, prijazni ljudje so povsod, a družina (mama, sestra…) je samo ena. Vem, da je mož zdaj moja prva družina in zelo ga imam rada, res dobro se razumeva, krasen, ljubeč in nežen človek je in vem, da bova dobro vozila še naprej (skupaj dobrih 10 let). A moja mami se stara in čeprav nisem edini otrok, bi rada bila več ob njej, hkrati pa si me ob sebi želi in me potrebuje tudi moj mož in že zdaj sem včasih razpeta, pa verjetno bo to še večkrat. Če nekoč ostanem sama, brez njega, tudi ne vem, kaj bi naredila, če si bova že uredila drugje svoj domek in gnezdo. Ne vem. Nočem se obremenjevati vnaprej, probleme bom reševala, ko in če bo do njih prišlo.

Hmmm ..Pa si še v tujini s tem moškim? Ali si se vrnila domov? Imata še kakšnega otroka? Na katerem portalu pa si spopznala parnterja iz tujine? Kaj te pa najbolj moti pri partnerju?
[/quote]

Vrnila sem se. Moja predstava o njem je bila iluzija. Preko interneta je vse idealno, ljubezen je bila “hranljiva”, razumel me je. Spodbujal. Življenje je bilo zaradi njega kar naenkrat lahkotno in kreativno, dokler sem bila doma in le z vednostjo, da me ljubi . Vse stare navade, odnosi so naenkrat postali vodna para. Za mojo duhovno plat je bil obliž in blazina. Iz sebe sem dobila, kar sem si vedno želela… nimava skupaj otrok. Spoznala sva se preko skupnih hobijev v zaprti skupini na Fb in se začela pogovarjati po msn. Dolgo je bilo, preden sva se videla v živo in kasneje zaživela skupaj. Šele ko sva živela skupaj, so se stvari obrnile na glavo. Preko interneta ne veš. Ne moreš vedeti. Imaš pričakovanja in iluzije, za katere ne veš, da jih imaš kakšen je človek. Sledila sem sanjam in padla v pekel.

Ti verjamem, Gorenjska je čudovita. 🙂

Ti verjamem, Gorenjska je čudovita. 🙂
[/quote]

narava sicer ok, sploh v primerjavi s Prekmurjem (no saj je tudi tam lepo, samo če nisi navajen ravnine je kriza), ampak folk na Gorenjskem pa kot bi jih iz vicev pobral.
Če se preseliš starejši (ko so otroci že večji) so res redke priložnosti, da ustvariš nek nov krog ljudi, ker so vsi že zaprti v svoje stare kroge. No saj se navadiš na koncu sam nase:)

narava sicer ok, sploh v primerjavi s Prekmurjem (no saj je tudi tam lepo, samo če nisi navajen ravnine je kriza), ampak folk na Gorenjskem pa kot bi jih iz vicev pobral.
Če se preseliš starejši (ko so otroci že večji) so res redke priložnosti, da ustvariš nek nov krog ljudi, ker so vsi že zaprti v svoje stare kroge. No saj se navadiš na koncu sam nase:)
[/quote] niso zaprti samo nocejo se priblizati, ker so nezaupljivi…gorenjska je lepa, ljudje, da so preziveli so morali biti mocni in trdi in ne zaupati, tako so preziveli preko stoletij, vojne, spreobracanje.. in to je dediscina…kar lepo iskreno prijazno bos imela cudovite prijatelje

Saj ne vem a mi je v tolažbo brat to, da nisem edina v taki situaciji ali me je groza, ker očitno ne bo nikoli bolje. 🙁

lej meni je bilo nekaj časa tudi kar težko, potem pa sem se navadila na to, da grem sama kamor hočem (ali s familijo), da sem sama sebi najboljši prijatelj. Že tako ali tako nisem tip za kofetkanje in opravljanje ter neskončne razgovore o modi. Se pa sčasoma tudi najde en krog ljudi, s katerimi se potem družiš. Al pa greš v kakšno skupino, samo za to sedaj še nimam niti časa.

Jaz pa sem za kofetkanje, za družbo. Imam prijatelje v Ljubljani ampak ni tako blizu, moraš se vnaprej zmenit itd…

Preselila sva se skupaj, že poročena, stran od obojih domov. Jaz imam do doma 30km, on 50.
Novi kraj je tak, kot sva si želela, ljudje so zadržani, ampak sva se od začetka načrtno pridružila vsem delovnim akcijam (popravljanje ceste, čiščenje lesa po žledu, obsekavanje in čiščenje poti, čiščenje jarkov in podobno) in vedno prinesla s sabo pijačo :)))) in so se precej odtajali :))
Vedno bova ostala prišleka, o tem ni dvoma in malo je narobe, da ne hodiva v cerkev, ampak se čutiva sprejeta. Vsaj vključujejo nas v vaške scene – postavljanje mlajev, delovne akcije, gasilska srenja in podobno – saj preveč pa spet ni dobro. Otroci so pa itak po celi vasi.
Kar je meni važno je to, da se počutim DOMA, da se razveselim zadnjega ovinka vaške ceste 🙂

Če greš z optimizmom in dobrimi nameni, ni nobenega problema. Midva sva se tudi na deželo preselila, pa sva se lepo navadila in sva srečna. Ene že jamrajo še preden se preselijo