Kaj je s tem Bohinjskim trikotnikom?
Če je teren takšen, da sta nastalaBohinjsko in Blejsko jezero, je verjetno okrog njiju vse polno izjemno velikih in globokih jam in udrtin. Jaz si razlagam tako, zato se v tem koncu pač ne hodi izven uhojenih poti. Črno jezero, planina jezero.. Ideja, da boš naredil selfi še iz hribčka ali druge perspektive, bum in te ni več. Ženske ne hodijo same v hribe.
Turisti znajo bit včasih prav nemarno neprevidni, kljub navidezni (življenjski) izkušenosti. Nekoč sem imel priliko it jahat konje v hribih Dominikanske republike. Skupaj s kolegom, za katerega sem vedel, da bo kul in nekaterimi kolegi, ki so se na veliko hvalili, kako obvladajo (en izmed njih je bil avstralski kapetan pri Quantasu). A ni hudič, da so se vsi (razen naju) pojavili pomanjkljivo oblečeni, rekorder pa je bil Avstralec, ki je prišel v kratkih hlačah, kratkih rokavih in natikačih za na plažo. In si nikakor ni pustil dopovedat, da ne more it tak zraven (malo preko 2000m nadmorske višine je bilo, lepo sončno vreme, teren pa gozdni in relativno zahteven).
Hočem povedat, da znajo biti ljudje, ki ne poznajo terena (ali mislijo, da ga poznajo) precej neprevidni in opozorilom navkljub prav rinejo v nesrečo. Veliko na to temo bi znali povedati slovenski (in drugi) gorski reševalci.
O tem ‘Bohinjskem trikotniku’ je en starešji kriminaist napisal knjigo.
Niso le jame, vdori….pač en čuden teren.
Jaz (približno) poznam zgodbo enega Blejca, mladega fanta, ki je ta teren poznal ‘u nulo’. S starši je 100x prehodil te planjave. Enkrat se je sam odpravil in nikoli vrnil.
Iskalna akcija! Pa še ena. Pa zima. Ko je skopnel sneg še ena. Oče se ni nikoli sprijaznil z izginotjem sina, kadar je bil prost, je iskal in taval po brezpotju. Po dveh letih letih je našel na strmem, kamnitem pobočju sinov gojzar in en konc kariraste srajce.
Veste, če padeš in obležiš…..to živali hitro poleti zavohajo. Če obležiš, te muhe napadejo takoj. Po par minutah jih ima truplo (ali nezavesten) v očeh, ustih…potem razni ptiči…. ponoči pa zveri.
Grozljivo kajne? In te ni!
Taki naslovi mi gredo kar na bruhanje… kakšen bohinjski trikotnik neki, poglejte malo, kako opremljeni lazijo ljudje v gore. In kje povsod lazijo, zadnje čase še bolj, ko so v modi selfiji. Dobro poznam te gore in lahko povem, da te mimogrede ni. En napačen korak, sploh na brezpotjih, pa si adijo. In to tako, da te ne najdejo. Pomislite samo, kako globok je recimo brezno na Pršivcu, sega celo pod gladino jezera. In takih je na stotine, pa grap, udorov, previsov….
Par let nazaj je nekaj sto prostovoljcev iskalo tisto punco iz Bohinja, pa je niso našli. Opazil jo je šele spomladi čisto slučajno pilot helikopterja ob rutinskem letu. Na eni polici nad prepadom.
In ja, tudi v preteklosti so izginjali ljudje tod okoli, samo takrat se je to pač razlagalo z zgodbami o Divji jagi in podobnem.
Se ne morejo več izmisliti, kaj še bi in kako.
Najprej dotični sploh še ni prišel v Ljubljano, niti naj ne bi vedeli, če je sploh bil na vlaku z Dunaja, nakar je že bil na poti na Triglav.
No, sedaj so podatki, če so uradni, nimam pojma, da je bil v hostlu v Ljubljani in zatem mrk. Kartic naj ne bi uporabljal, vsaj pri nas ne, tako se piše.
Nič. Mrk.
Je pa še posebno zanimivo že pred tem o mladem turistu, ki je, dokazano, prispel na AP Bled, našli so ga pa takoj za tem v jezeru, čisto blizu AP Bled, mrtvega seveda.
O njem po tem ne vem, če se je še pisalo, mislim, da ne.
Izginevajo moški, ki niso v skupinah ali paru in s prtljago.
Vprašanje je, do kod, razen do AP in hostlov, sploh prispejo…razen v vodo…reke, jezera. In to v mestih, sredi največje gneče, pri belem dnevu!
V resnici turisti za Bohinj sploh ne vedo, vem iz osebnih pogovorov z njimi. Na Bledu so praviloma en dan, v Ljubljani od dva do štiri.
Bohinj je v tem primeru namerni lapsus medijev. Ter še koga.
O tem trikotniku se je pisalo že pred desetletji. Tam je na čuden način izginilo relativno več ljudi kot na podobnih terenih. Tudi pripovedi o divji jagi in imenih kot je Hudičev most mogoče niso iz trte zvite, neka osnova je že morala biti.
Tudi sama sem enkrat v teh krajih v predelu Ukanca doživela zelo tesnoben občutek, kakršnega nisem nikjer drugje. Vso pot se mi je zdelo, da je nekaj prisotno. O tem nisem spregovorila, ker mi je bilo kar malo nerodno, sem pa pospešila korak. Tudi prijatelj je bil vso pot videti nervozen in komaj sva čakala, da zapustiva Bohinj, čeprav sva sprva nameravala še malo ostati.