Spet je tu šola, dileme o tem, kaj je prava vzgoja so spet na udaru. “Strokovnjaki” v raznoraznih publikacijah talajo zastonj nasvete, kako vzgajati in kaj je prava vzgoja, na drugi strani imamo starše, ki jih je sistem izmozgal, da niti zase več ne zmorejo skrbeti, potem so tu še institucije, ki se bolj kot za to, da bi sistem vzgoje in izobraževanje dejansko deloval, skrbijo za plače zaposlenih in pravice, nakar so tu še tisti starši, ki so prepričani, da so z rojstvom otroka svetu naredili velikansko uslugo in da je obnašanje in preživljanje otroka skrb družbe……..in potem so tu otroci, zadnji, preslišani in žrtve. Ja prav vsi otroci so dandanes žrtve, eni žrtve svojih staršev, drugi žrtve nevzgojenih vrstnikov, tretji sistema, četrti vsakega pomalem in krog je sklenjen. Ne vem kaj je z mojo generacijo (30-42 let) narobe ampak namesto, da bi generacijsko poskrbeli za prihodnost, si zatiskamo oči in ušesa, so nas pa polna usta pravic in nasvetov, ko pride do situacije, ko bi morali odgovorno participirati pri socializacijo mlajših generacij. Baje je potrebna separacija, nekateri kraji namenjeni druženju so že zaprli vrata otrokom z izgovorom, da pač so moteči, medtem ko pa sprejmejo odraslega moteče pijanega človeka, spet drugi kričijo o tem kako so jim kratene pravice, ker hočejo svoj mir tudi zunaj 4 sten…….nihče, ampak res nihče pa se ne vpraša, kam vse skupaj pelje, tako kot mi danes hočemo ločiti generacije, da dosežemo neko ugodje mir, tako se bodo tudi nas prihajajoče generacije znebile, saj smo jih vendar mi to naučili.
Otroci, čeprav jih nimam, so božji dar (pa tudi verna nisem), le zakaj imamo torej tak odklonilen odnos do njih, kaj tak odklonilen odnos pove o nas samih, da otrokom očitamo nevzgojenost in nesocializiranost, medtem ko sami nismo sposobni niti osnovnega medgeneracijskega razumevanja? Smo generacija, ki je ustvarila generacijo, ki je ne maramo? Kaj vrag je narobe z nami?

Otrici so definitivno božji dar, vendar SO zadnji na lestvici.
Pri nas je zdaj moderno, da so prvi. Da se vse podreja njim, urnik, navade, prehrana, čas.
In ti revčki morajo odločati o ne vem koliko stvareh, za katere enostavno niso dovolj zreli.
Otrok MORA biti zadnji. Ker še nič ne zna, ker še nič ne daje, ker RABI komando, red, varnost.
Ker je pa veliko staršev, ki menijo, da ni divolj, da se njihovim otrokom podrejajo oni sami, ampak pričakujejo, da se bodo podrejali še vsi drugi ljudje, pride pa do odklanjanja.
Lej – pridnega, vzgojenega otroka, ki ve, kje je njegovo mesto na hierarhični lestvici, nihče ne odklanja, nihle mu ne zapira vrat.

Otroci so VEDNO PRVI!
Vedno se poskrbi najprej za otroke, da so siti, oblečeni, suhi, na toplem, na varnem,…
Kdor postavlja otroke na lestvico, je bedak!

Kar zadeva pa red in vzgojo, vzgojeni starši imajo vzgojene otroke. Kdor pa ne zna ali zmore sebe vzgojit, tudi otrok ne bo, ker ne moreš lapat eno, delat pa drugo!

Otroci so VEDNO PRVI!
Vedno se poskrbi najprej za otroke, da so siti, oblečeni, suhi, na toplem, na varnem,…
Kdor postavlja otroke na lestvico, je bedak!

Kar zadeva pa red in vzgojo, vzgojeni starši imajo vzgojene otroke. Kdor pa ne zna ali zmore sebe vzgojit, tudi otrok ne bo, ker ne moreš lapat eno, delat pa drugo!
[/quote]
govorita o različnih lestvicah
ti o materialni preskrbljenosti, Replika pa o tem, kdo ima komando pri družini.

Predvsem bo treba nehat razmišljat o tem, žrtve česa vsega so naši otroci. Jaz ju vzgajam v samostojna človeka, ki se bosta zavedala tega, da je velika večina stvari posledica njunih dejanj in odločitev. Če se npr. nekdo spravi na njega v šoli verbalno ali fizično, se mora odzvati primerno. Ne pa da se potegne sam vase in je uboga žrtev. Seveda mora za to stati sam za sabo in verjeti vase.
Očutek, da sta žrtvi nečesa že od nekdaj poskušam eliminirat skozi pogovor, razčiščevanjem tega občutka, da otrok pride do pravega vzroka težave. “Drugi je kriv” ni vedno rešitev oz. je to zelo malokrat rešitev.

Otroci so VEDNO PRVI!
Vedno se poskrbi najprej za otroke, da so siti, oblečeni, suhi, na toplem, na varnem,…
Kdor postavlja otroke na lestvico, je bedak!

Kar zadeva pa red in vzgojo, vzgojeni starši imajo vzgojene otroke. Kdor pa ne zna ali zmore sebe vzgojit, tudi otrok ne bo, ker ne moreš lapat eno, delat pa drugo!
[/quote]

Jaz govorim o hierarhični lestvici v družini, o čem pa ti?
V družini ne more biti otrok tisti, ki odloča. O ničemer. Ne sme in ne ZMORE biti glavni.
Jasno da tisti, ki odloča najprej poskrbi za otroka, ker otrok pač sam ne more, ampak zato otrok še ni na prvem mestu.

kaj vse si naštela da rabijo – rabijo od vsega najbolj ljubezen, varnost in občutek pripadnosti. in če ima to ima tudi znotraj tega meje. ne otrok ne rabi komande – to je tvoja zgrešena misel. Popolnoma zgrešena. Otrok rabi ljubezen in varnost in občutek pripadnosti in znotraj tega so vsekakor tudi meje. ker varnosti ni brez meja.
In vsekakor ni zadnji – ne sme biti nikoli. Ker Tak, ki ga ti obravnavaš kot zadnjega, se čuti kot da je nebodigatreba in odveč. In to je zelo slabo, nevarno za zdrav otrokov razvoj.
Otrok mora čutiti pripadnost, da se počuti del družine. In v družini normalni in zdravi se ne postavljajo po mestih. So odgovornosti, ni pa mesta, kdo je zadnji na vrsti in kot tak najmanj pomemben in nebodigatreba.

Nihče ni ne prvi ne zadnji, vsi smo skupaj v istem zosu. Separacija na prve in zadnje je ravno povzročila to stanje.
Definicija za pridnega in vzgojenega otroka je pa kakšna in ali bo ta otrok, ki bo po tvoje deklarirano priden, lahko potem obiskal kraje, kjer otroci niso željeni?
Podrejamo se pa vsi vsem, v službi nadrejenim, v prometu močnejšim/večjim, v družbi družbeno višjestoječim……….hierarhična lestvica je torej lestvica, ki jo uporablja samo lahkovodljiva oseba, da se ve umestiti in da ima zadovoljstvo da obstajajo še slabši od njega. A ni tega človeštvo preraslo tam nekje sredi 80-ih? Vsaj ta evropski del?

kaj vse si naštela da rabijo – rabijo od vsega najbolj ljubezen, varnost in občutek pripadnosti. in če ima to ima tudi znotraj tega meje. ne otrok ne rabi komande – to je tvoja zgrešena misel. Popolnoma zgrešena. Otrok rabi ljubezen in varnost in občutek pripadnosti in znotraj tega so vsekakor tudi meje. ker varnosti ni brez meja.
In vsekakor ni zadnji – ne sme biti nikoli. Ker Tak, ki ga ti obravnavaš kot zadnjega, se čuti kot da je nebodigatreba in odveč. In to je zelo slabo, nevarno za zdrav otrokov razvoj.
Otrok mora čutiti pripadnost, da se počuti del družine. In v družini normalni in zdravi se ne postavljajo po mestih. So odgovornosti, ni pa mesta, kdo je zadnji na vrsti in kot tak najmanj pomemben in nebodigatreba.
[/quote]

Ne vem, a ti branje obvladaš?
Kje pa pišem, da ne rabijo ljubezni in varnosti?
Daj ti meni raje nekaj povej: a ti si mnenja, da naj otrok odreja kaj , kdaj in kako bo delovala družina?
Kaj se bo jedlo, kdaj se bo šlo spat, kako in koliko se bomo umivali, oblačili, pospravljali, igrali? Je torej po tvojem otrok alfa v družini?

Jaz govorim o hierarhični lestvici v družini, o čem pa ti?
V družini ne more biti otrok tisti, ki odloča. O ničemer. Ne sme in ne ZMORE biti glavni.
Jasno da tisti, ki odloča najprej poskrbi za otroka, ker otrok pač sam ne more, ampak zato otrok še ni na prvem mestu.
[/quote]
v družini ni hierarhične lestvice. In otrok, čeprav je otrok, sme in je prav da odloča o stvareh, ki so na njegovi stopnji razvoja.
Torej desetetnik recimo se sme sam odločiti kaj si bo izbral za obleči. Sme in je prav,da si lahko sam izbere (seveda znotraj recimo finančnega okvirja), ampak še vseeno sme in je prav,da se mu dovoli,da sam izbere. Čeprav ti daš denar.
To je zdravo in pravilno. otrok ne rabi domačega diktatorja v podobi starša, ki o vsem odloča in diktira, ker se pač on hoče počutiti glavnega.
ravno tako recimo petletnik sme se sam odločiti kaj bo jedel za večerjo – ali bo kos kruha z maslom in medom ali bo recimo kašo, itd. in koliko tega bo pojedel.
ravno tako sme povedati kaj si želi za kosilo in mu starš željo ustreže.
Otrok ima svoje mnenje in je na različnih stopnjah razvoja že sposoben odločati o določenih stvareh in je prav,da ima to možnost. Nikakor ni prav,da se ga zatira in se mu vse diktira in ga komandira.
Žal ste eni odrasli tudi taki očitno, ki imate manko v samopodobi in potem z avtoritarnostjo nad otrokom, bildate sebi ego in občutek samovrednosti, očitno.
Kot rečeno ljubezni do otroka taki ne omenjate kot nujno potrebne, ker je očitno pri vas ni.

v družini ni hierarhične lestvice. In otrok, čeprav je otrok, sme in je prav da odloča o stvareh, ki so na njegovi stopnji razvoja.
Torej desetetnik recimo se sme sam odločiti kaj si bo izbral za obleči. Sme in je prav,da si lahko sam izbere (seveda znotraj recimo finančnega okvirja), ampak še vseeno sme in je prav,da se mu dovoli,da sam izbere. Čeprav ti daš denar.
To je zdravo in pravilno. otrok ne rabi domačega diktatorja v podobi starša, ki o vsem odloča in diktira, ker se pač on hoče počutiti glavnega.
ravno tako recimo petletnik sme se sam odločiti kaj bo jedel za večerjo – ali bo kos kruha z maslom in medom ali bo recimo kašo, itd. in koliko tega bo pojedel.
ravno tako sme povedati kaj si želi za kosilo in mu starš željo ustreže.
Otrok ima svoje mnenje in je na različnih stopnjah razvoja že sposoben odločati o določenih stvareh in je prav,da ima to možnost. Nikakor ni prav,da se ga zatira in se mu vse diktira in ga komandira.
Žal ste eni odrasli tudi taki očitno, ki imate manko v samopodobi in potem z avtoritarnostjo nad otrokom, bildate sebi ego in občutek samovrednosti, očitno.
Kot rečeno ljubezni do otroka taki ne omenjate kot nujno potrebne, ker je očitno pri vas ni.
[/quote]
mislim, da ste eni polpismeni in niste sposobni razumet, kaj kdo napiše, ali pa tega enostavno nočete.

v družini ni hierarhične lestvice. In otrok, čeprav je otrok, sme in je prav da odloča o stvareh, ki so na njegovi stopnji razvoja.
Torej desetetnik recimo se sme sam odločiti kaj si bo izbral za obleči. Sme in je prav,da si lahko sam izbere (seveda znotraj recimo finančnega okvirja), ampak še vseeno sme in je prav,da se mu dovoli,da sam izbere. Čeprav ti daš denar.
To je zdravo in pravilno. otrok ne rabi domačega diktatorja v podobi starša, ki o vsem odloča in diktira, ker se pač on hoče počutiti glavnega.
ravno tako recimo petletnik sme se sam odločiti kaj bo jedel za večerjo – ali bo kos kruha z maslom in medom ali bo recimo kašo, itd. in koliko tega bo pojedel.
ravno tako sme povedati kaj si želi za kosilo in mu starš željo ustreže.
Otrok ima svoje mnenje in je na različnih stopnjah razvoja že sposoben odločati o določenih stvareh in je prav,da ima to možnost. Nikakor ni prav,da se ga zatira in se mu vse diktira in ga komandira.
Žal ste eni odrasli tudi taki očitno, ki imate manko v samopodobi in potem z avtoritarnostjo nad otrokom, bildate sebi ego in občutek samovrednosti, očitno.
Kot rečeno ljubezni do otroka taki ne omenjate kot nujno potrebne, ker je očitno pri vas ni.
[/quote]

Dej dej dej. Očitno?
Očitno ne znaš ne brat, še manj odogovoriti na vprašanje. Meni je jasno, da se otrok lahko odloči MED DVEMA IZBIRAMA, ampk ti se raje malo neumno delaš, a ne?
Nisem tega vprašala in to dobro veš, ampak kaj ko komaj čakaš, da lahko na koncu zasoliš nek pokroviteljski žaljjivi stavek in si nafilaš ego za ta dan.
Lej, jaz ti privoščim.
Če drugače ne znaš svigniti samozavesti, si jo daj pa tako, vse sorte morate biti.

Ne vem, a ti branje obvladaš?
Kje pa pišem, da ne rabijo ljubezni in varnosti?
Daj ti meni raje nekaj povej: a ti si mnenja, da naj otrok odreja kaj , kdaj in kako bo delovala družina?
Kaj se bo jedlo, kdaj se bo šlo spat, kako in koliko se bomo umivali, oblačili, pospravljali, igrali? Je torej po tvojem otrok alfa v družini?
[/quote]
del sem ti že odgovorila v drugem postu.
tole so tvoje besede:
Ker še nič ne zna, ker še nič ne daje, ker RABI komando, red, varnost.
nikjer ni napisano,da rabi ljubezen… če ti tukaj vidiš napisano, da rabi ljubezen, potem očitno haluciniraš, ker ljubezni nisi omenila.

Ja otrok za moje pojme sme si izbrati kaj bo jedel, sme si izbrati, kaj si želi za sobotno kosilo recimo in starš to uresniči, ja otrok vsekakor si sme izbrati s katerimi igračkami se bo igral. Tako da ja določene stvari primerne njegovi starosti in stopnji razvoja lahko otrok odloči.
Tako lahko dveletnik rečem igral se bom z legokockami in ne z avtom… in sestavil bom recimo kmetijo in ne šole… ja sme odločiti kako se bo igral.
Ne samo,da sme, mora se mu pustiti. otroku se znotraj odraščanja mora pustiti, da izrazi svojo voljo in da o njemu primernih stvareh tudi odloči in za to prevzame tudi določeno odgovornost. Tega se tako uči.
Ko gre na sladoled si lahko izbere okus sladoleda, itd. itn.
In zaradi takih izbir in odločanja , ki z razvojem tudi rastejo in so možnosti odločanja obširnejše in s tem tudi odgovornosti, nikakor ni alfa in omega v družini, ampak raste in se uči biti odgovorno bitje, hkrati pa se mu tudi dovoli izražati. Pokazano mu je,da je v družini tudi njegov glas, volja, želje, pomembne in upoštevane. kar je pomembno tudi za zdrav razvoj samopodobe, občutke pripadnosti in občutenja ljubezni.

Konstantno zatiranje otroka, bodi tiho, ker sem jaz glavni, nimaš pravice nič reči je zelo škodljivo za njegov osebnostni razvoj in vsekakor tak otrok ne čuti ljubezni in pripadnosti družini.

del sem ti že odgovorila v drugem postu.
tole so tvoje besede:
Ker še nič ne zna, ker še nič ne daje, ker RABI komando, red, varnost.
nikjer ni napisano,da rabi ljubezen… če ti tukaj vidiš napisano, da rabi ljubezen, potem očitno haluciniraš, ker ljubezni nisi omenila.

Ja otrok za moje pojme sme si izbrati kaj bo jedel, sme si izbrati, kaj si želi za sobotno kosilo recimo in starš to uresniči, ja otrok vsekakor si sme izbrati s katerimi igračkami se bo igral. Tako da ja določene stvari primerne njegovi starosti in stopnji razvoja lahko otrok odloči.
Tako lahko dveletnik rečem igral se bom z legokockami in ne z avtom… in sestavil bom recimo kmetijo in ne šole… ja sme odločiti kako se bo igral.
Ne samo,da sme, mora se mu pustiti. otroku se znotraj odraščanja mora pustiti, da izrazi svojo voljo in da o njemu primernih stvareh tudi odloči in za to prevzame tudi določeno odgovornost. Tega se tako uči.
Ko gre na sladoled si lahko izbere okus sladoleda, itd. itn.
In zaradi takih izbir in odločanja , ki z razvojem tudi rastejo in so možnosti odločanja obširnejše in s tem tudi odgovornosti, nikakor ni alfa in omega v družini, ampak raste in se uči biti odgovorno bitje, hkrati pa se mu tudi dovoli izražati. Pokazano mu je,da je v družini tudi njegov glas, volja, želje, pomembne in upoštevane. kar je pomembno tudi za zdrav razvoj samopodobe, občutke pripadnosti in občutenja ljubezni.

Konstantno zatiranje otroka, bodi tiho, ker sem jaz glavni, nimaš pravice nič reči je zelo škodljivo za njegov osebnostni razvoj in vsekakor tak otrok ne čuti ljubezni in pripadnosti družini.
[/quote]

In zakaj še en POPOLNOMA MIMO mojega pisanja zapis?

kaj vse si naštela da rabijo – rabijo od vsega najbolj ljubezen, varnost in občutek pripadnosti. in če ima to ima tudi znotraj tega meje. ne otrok ne rabi komande – to je tvoja zgrešena misel. Popolnoma zgrešena. Otrok rabi ljubezen in varnost in občutek pripadnosti in znotraj tega so vsekakor tudi meje. ker varnosti ni brez meja.
In vsekakor ni zadnji – ne sme biti nikoli. Ker Tak, ki ga ti obravnavaš kot zadnjega, se čuti kot da je nebodigatreba in odveč. In to je zelo slabo, nevarno za zdrav otrokov razvoj.
Otrok mora čutiti pripadnost, da se počuti del družine. In v družini normalni in zdravi se ne postavljajo po mestih. So odgovornosti, ni pa mesta, kdo je zadnji na vrsti in kot tak najmanj pomemben in nebodigatreba.
[/quote]

Resno? Si kdaj gledal-a kakšen dokumentarec o živalih, ki živijo v krdelu (levi , hijene…)? Kako jih mladič, ki gre po svoje in ignorira “ukaze”, faše, ko ga najdejo? Kako ga zmlatijo, ko ne upošteva “družbenih pravil”, in kako se spravijo tudi na mamo? Živalske mame so brezpogojno zaščitniške takrat, ko preti realna nevarnost, in NE takrat, ko se njihovim “sončkom” zazdi. Mladiči so zadnji v hierarhiji družbe in prvi, ki se jim krdelo (družba) brez dolgoročne škode lahko odreče.

Dej dej dej. Očitno?
Očitno ne znaš ne brat, še manj odogovoriti na vprašanje. Meni je jasno, da se otrok lahko odloči MED DVEMA IZBIRAMA, ampk ti se raje malo neumno delaš, a ne?
Nisem tega vprašala in to dobro veš, ampak kaj ko komaj čakaš, da lahko na koncu zasoliš nek pokroviteljski žaljjivi stavek in si nafilaš ego za ta dan.
Lej, jaz ti privoščim.
Če drugače ne znaš svigniti samozavesti, si jo daj pa tako, vse sorte morate biti.
[/quote]
poslušaj ti – dveletnik bo imel izbiro med dvema, 14 letnik pa te izbire več ne bo imel in si lahko sam izbere, pa je še vedno otrok. Ampak od njega se že pričakuje toliko stopnje zrelosti in odgovornosti,da si za večerjo ne bo izbral bonbonov, ampak bo povedal nekaj kar je za večerjo primernega -, zato za mlajšega ta izbira.
Otrok čisto sme se sam odločiti in povedati danes si pa zaželim lazanje in bo starš to naredil za kosilo – in ne bo nobene izbire s strani starša podane.
nadalje otrok, ki končuje oš, se sme in je prav,da se sam odloči kaj in kako bo nadaljeval šolanje, čeprav je še otrok, brez vsakih pritiskov staršev….
itd. itn.
Torej nimajo vedno otroci odločanja in izbire tako,da jim ti ponudiš, imajo v primernih okoliščinah in starosti tudi pravico samostojno odločati in ne samo,da imajo pravico, odgovorni in normalni starši jim to tudi pustijo in jih k tem spodbujajo.
Tako otrok, ki se npr. vpiše v glasbeno šolo, sme in je prav, da si sam izbere kateri inštrument bo igral, čeprav je šele tam 7 letnik.

In zakaj še en POPOLNOMA MIMO mojega pisanja zapis?
[/quote]
ni nič mimo tvojega navezuje se na tvoje pisanje in razlage, ki so zgrešene – in jih zato argumentirano pojasnjuje.
Samo tebi tvoj hierarhični in avtoritativni ego ne da, da bi priznala da nimaš prav in zdaj “z vsemi štirimi brcaš in trmariš” in goniš svoje.

Itak :)))

Seveda je možno otroku včasih prepustit izbiro kosila, ampak načeloma so pa starši tisti, ki so odgovorni za nabavo hrane, pripravo obrokov in sestavo primernih jedilnikov.

Nihče ni ne prvi ne zadnji, vsi smo skupaj v istem zosu. Separacija na prve in zadnje je ravno povzročila to stanje.
Definicija za pridnega in vzgojenega otroka je pa kakšna in ali bo ta otrok, ki bo po tvoje deklarirano priden, lahko potem obiskal kraje, kjer otroci niso željeni?
Podrejamo se pa vsi vsem, v službi nadrejenim, v prometu močnejšim/večjim, v družbi družbeno višjestoječim……….hierarhična lestvica je torej lestvica, ki jo uporablja samo lahkovodljiva oseba, da se ve umestiti in da ima zadovoljstvo da obstajajo še slabši od njega. A ni tega človeštvo preraslo tam nekje sredi 80-ih? Vsaj ta evropski del?
[/quote]

Seveda so. Kako lahko prerasteš dejstvo, da otroci še NISO SPOSOBNI vodstva?
Pri nas se pa obnašamo, kot da so.
In jaz sem mnenja, da so to, da se jim nalaga vloga, ki je ne zmorejo, večje travme kot to, da morajo ubogati odrasle.
Gledati 4 čane ene družine, kako laufajo vsi za enim otrokom, da bi ta pojedel žličko hrane (kar stoje, med igro) je patetično.
Prosjačiti otroka, da DOVOLI desetim odraslim pojesti v miru svoj obrok je tudi patetično.
In tako naprej.
Potem se pa čudite, da otroci kam nimajo vstopa?

Otroci so božji dar? LOL Otroci so naravni produkt, biološki tako kot pri vseh vrstah. Nehajte nabijat o nekih božjih darovih.

Resno? Si kdaj gledal-a kakšen dokumentarec o živalih, ki živijo v krdelu (levi , hijene…)? Kako jih mladič, ki gre po svoje in ignorira “ukaze”, faše, ko ga najdejo? Kako ga zmlatijo, ko ne upošteva “družbenih pravil”, in kako se spravijo tudi na mamo? Živalske mame so brezpogojno zaščitniške takrat, ko preti realna nevarnost, in NE takrat, ko se njihovim “sončkom” zazdi. Mladiči so zadnji v hierarhiji družbe in prvi, ki se jim krdelo (družba) brez dolgoročne škode lahko odreče.
[/quote]

Ne delam ravno v ZOO in ne živim v Afriki, sicer pa še nikoli nisem videla takega obnašanja v krdelu, pa ti mirno zagotovim, da sem v svojem življenju že imela nekaj takih “krdel”. Govorim o psih in mačkah.
Naše samice so po kotitvi skrbele in varovale svoje mladiče, pri njih so mladiči pili mleko kolikor dolgo je bilo potrebno, da so začeli jesti tudi drugo hrano. Samice so bile zaščitniške do mladičev in razen domačim, niso dovolile prevelike bližine svojemu leglu. Svoje mladiče so spremljale do samostojnosti, ki pri živalih seveda pride po nekaj mesecih. Do tedaj so jim bile vedno za petami. Prve tedne so pojedle njihove iztrebke in čistile za njimi, na prvih sprehodih so vodile četico po varnem področju, pred njimi so kopale luknje, jih vodile v senco, ko je bilo sonce in na toplo, ko je bilo hladno. Če se je kateri od mladičev oddaljil iz njihovega vidnega polja, so vse po vrsti postale nervozne in ga iskale, da so ga privedle nazaj v leglo. Nikoli nisem videla nobene agresije. Ko so bili mladiči večji in že samostojni, samice niso niti trznile, ko so prihajali novi lastniki. Vsako ločevanje mladiča in mame je bilo žalostno, hkrati pa se samice niso upirale temu, da so jih drugi božali, se jih dotikali, jemali v naročje. Vedele so, da so mladiči pripravljeni za odhod in da so samostojni.

Mislim, da otroci tega niso deležni. Že zelo majhni morajo od doma za več ur, v varstvo izven svojega “krdela”. Kakšne skrbnike tam dobijo, je loterija. Malenkost večji morajo v institucijo, kjer so obvezani 5, 6 urnega dela, kateremu sledi še dodatnih nekaj ur obveznosti.

V družbeni hierarhiji otroci kot posamezniki sploh nimajo mesta, mesto v tem imajo samo obveznosti, ki jih morajo otroci izpolniti. Če jih, so dobri, pridni, lepo vzgojeni. Če jih ne, so lumpi, nadležni, zoprni, zatirani.

Moje živali so imele več legel, ampak nikoli nismo mogli izmeriti časa, ki ga je posamezna samica posvetila do samostojnosti mladičev. Enkrat je bilo to 8 tednov, drugič 10, tretjič 12, četrtič 9. V odnosih mojih živali sem videla več ljubezni do mladičev tudi od samic, ki jih niso skotile, kot vidim tukaj od zrelih žensk, ki vihajo nosove ob joku dojenčka ali malčka. Vsakem joku, ne samo trmastem joku, tudi joku bolnega, lačnega ali zaspanega otroka.
.

ni nič mimo tvojega navezuje se na tvoje pisanje in razlage, ki so zgrešene – in jih zato argumentirano pojasnjuje.
Samo tebi tvoj hierarhični in avtoritativni ego ne da, da bi priznala da nimaš prav in zdaj “z vsemi štirimi brcaš in trmariš” in goniš svoje.
[/quote]

Hehe. ti se vedno tako zagrizeno spravljaš name :)))
Ti kar. Saj pravim, če ti to fila ego, izvoli, mene res ne gane

Ne delam ravno v ZOO in ne živim v Afriki, sicer pa še nikoli nisem videla takega obnašanja v krdelu, pa ti mirno zagotovim, da sem v svojem življenju že imela nekaj takih “krdel”. Govorim o psih in mačkah.
Naše samice so po kotitvi skrbele in varovale svoje mladiče, pri njih so mladiči pili mleko kolikor dolgo je bilo potrebno, da so začeli jesti tudi drugo hrano. Samice so bile zaščitniške do mladičev in razen domačim, niso dovolile prevelike bližine svojemu leglu. Svoje mladiče so spremljale do samostojnosti, ki pri živalih seveda pride po nekaj mesecih. Do tedaj so jim bile vedno za petami. Prve tedne so pojedle njihove iztrebke in čistile za njimi, na prvih sprehodih so vodile četico po varnem področju, pred njimi so kopale luknje, jih vodile v senco, ko je bilo sonce in na toplo, ko je bilo hladno. Če se je kateri od mladičev oddaljil iz njihovega vidnega polja, so vse po vrsti postale nervozne in ga iskale, da so ga privedle nazaj v leglo. Nikoli nisem videla nobene agresije. Ko so bili mladiči večji in že samostojni, samice niso niti trznile, ko so prihajali novi lastniki. Vsako ločevanje mladiča in mame je bilo žalostno, hkrati pa se samice niso upirale temu, da so jih drugi božali, se jih dotikali, jemali v naročje. Vedele so, da so mladiči pripravljeni za odhod in da so samostojni.

Mislim, da otroci tega niso deležni. Že zelo majhni morajo od doma za več ur, v varstvo izven svojega “krdela”. Kakšne skrbnike tam dobijo, je loterija. Malenkost večji morajo v institucijo, kjer so obvezani 5, 6 urnega dela, kateremu sledi še dodatnih nekaj ur obveznosti.

V družbeni hierarhiji otroci kot posamezniki sploh nimajo mesta, mesto v tem imajo samo obveznosti, ki jih morajo otroci izpolniti. Če jih, so dobri, pridni, lepo vzgojeni. Če jih ne, so lumpi, nadležni, zoprni, zatirani.

Moje živali so imele več legel, ampak nikoli nismo mogli izmeriti časa, ki ga je posamezna samica posvetila do samostojnosti mladičev. Enkrat je bilo to 8 tednov, drugič 10, tretjič 12, četrtič 9. V odnosih mojih živali sem videla več ljubezni do mladičev tudi od samic, ki jih niso skotile, kot vidim tukaj od zrelih žensk, ki vihajo nosove ob joku dojenčka ali malčka. Vsakem joku, ne samo trmastem joku, tudi joku bolnega, lačnega ali zaspanega otroka.
.
[/quote]

Se strinjam, to opažam tudi sama in se strinjam z napisanim! Pokorni sistemu vzdržujejo sistem, medtem ko tisti, ki štrlijo navzven (- in +) ga spreminjajo. In če gremo naprej, sistem ni dober, ampak mi smo vseeno proti spremembam, kdo bi to razumel?

Resno? Si kdaj gledal-a kakšen dokumentarec o živalih, ki živijo v krdelu (levi , hijene…)? Kako jih mladič, ki gre po svoje in ignorira “ukaze”, faše, ko ga najdejo? Kako ga zmlatijo, ko ne upošteva “družbenih pravil”, in kako se spravijo tudi na mamo? Živalske mame so brezpogojno zaščitniške takrat, ko preti realna nevarnost, in NE takrat, ko se njihovim “sončkom” zazdi. Mladiči so zadnji v hierarhiji družbe in prvi, ki se jim krdelo (družba) brez dolgoročne škode lahko odreče.
[/quote]
ne živali. In temu primerno se tudi obnašamo različno.

Ti si pa res zelo dober primer nekoga, ki je že OŠ program naredil po čudežu, ker ti gre razumevanje prebranega zelo slabo.

Veš, pametnim ljudem je samoumevno, da lahko otrok izrazi, kaj bi jedel in da se če je mogoče celo starši odzovejo želji. Prav tako nam je samoumevno, da bo otrok sam izbral igračo, s katero se bo danes popoldan igral in kaj bo iz legokock zgradil (kmetijo ali šolo). Zato o tem Replika ne govori, ker nam je samoumevno in imamo IQ ter EQ malo višje kot ti.

Govorimo o splošnih stvareh in abstraktnih. Samo se bojim, da je to za tebe preveč težko razumeti. Replika in ostali, vsa čast, da se prepucavate z njo/njim.