Hčerka mi uničuje zvezo z novim partnerjem
Prijateljica, ločenka kmalu po rojstvu drugega otroka, se je preselila k partnerju, s katerim sta sicer bila skupaj petnajst let, šele ko je bila tudi mlajša že skoraj polnoletna. Pred tem ga otroci prvih pet let niso niti poznali, saj sta koristila dneve, ko sta bila otroka pri očetu ali na počitnicah pri babici v sosednji vasi. Po petih letih so začeli uvajati enodnevne izlete, nato še krajše skupne dopuste, občasno sta šla kam na krajše letovanje, on je prihajal pomagat pri kakšnih popravilih in včasih na kosilo, večerjo. Pa še to, partner je zato, da je bilo njuno srečevanje enostavneje, prodal svoje stanovanje in se preselil v njen kraj. Da se prilagodit situaciji, če se hoče. Lahko se pa otroka postavi pred dejstvo in se upa na najboljši izplen. V tvojem primeru se ni izšlo, ampak čudit se pa v bistvu nimaš ničemer, saj nimam občutka, da si karkoli postorila, da do tega ne bi prišlo.
Dej ji čas, z njim se pa malo umiri, ne v smislu odnosa, ampak obiskov v prisotnosti hčerke. Tudi otrok ima svoja čustva, ki niso ista kot tvoja…
[/quote]
Ok, mislim, da je prav, da otrok razume, da si tudi mama želi imeti nekoga in da je to nekaj normalnega in da to tudi nekako sprejme. Drugo pa je, da mogoče mamin novi partner se ne razume s hčerko, posega v njeno intimo ali ji kako drugače škoduje. Zato mislim, da pogovor s hčerko na štiri oči ne bi bil odveč, da se odkrito zaupa mami in pove zakaj ga ne sprejema in kaj jo tako moti na njem.
Atijevo novo trofejo pa najverjetneje naravnost obožuje. :-))
Mim grede, ima tale tvoj novi neverjetno srečo. Ko se te bo naveličal, ti bo tudi on povedal, zakaj nima smisla vztrajati s teboj in tvojimi kovčki na nekem višjem nivoju… :-)))
Otrok potiho še vedno upa, da bostta mami in oči slej ko prej zaživela skupaj. Zato prihod novega partnerja razblini sanje in želje s katerimi se otrok ne more sprijazniti.
Zato vsekakor ni odveč, da se otroku že pred vstopom v novo vezo razlaga, da je njen očka čist ok, da jo imata rada, vendar da skupaj pa ne morate živeti itd itd…..
Prvi stiki z novim partnerjem so pomembni in tu si ti že sfalila. Na silo ne bo šlo kot na silo imeti nekoga rad ne gre. Zato se z novim partnerjem dobivajta ko je hči pri učetu potem pa jo počasi navadi na misel, da imaš drugega in seveda skoz povdarjaj, da je ona v tvojem srčku prva.
Ok, mislim, da je prav, da otrok razume, da si tudi mama želi imeti nekoga in da je to nekaj normalnega in da to tudi nekako sprejme. Drugo pa je, da mogoče mamin novi partner se ne razume s hčerko, posega v njeno intimo ali ji kako drugače škoduje. Zato mislim, da pogovor s hčerko na štiri oči ne bi bil odveč, da se odkrito zaupa mami in pove zakaj ga ne sprejema in kaj jo tako moti na njem.
[/quote]
Moja izkušnja je podobna kot avtoričina. Počasi smo uvajali spoznavanje kot ena predlaga zgoraj (čeprav sem bila pred tem leta samska), do partnerjeve angažiranosti v smislu, da z njo lepo ravna, je pozoren in prijazen, ji kaj kupi … Ona ga ne sprejema. Po treh letih ne.
Sprejema pa partnerko nekdanjega moža, ki jo je dobil takoj, ko sva se razšla (kako je bilo na začetku ne vem, ampak je rastla z njo). je zelo težko in ne, niti slučajno niso nujno krivi ali novi partnerji ali hitrost seznanjanja z njimi.
Ljudje nismo razumska bitja, smo čustvena. Hčerka se čustveno počuti “ogroženo”. Boji se, ga izgublja tebe. Pogovarjaj se z njo, ko si sama, poudarjaj, da ne bo nikoli zgubila tebe, ampak se ji iskreno odpri: da si tudi ti želiš ljubezni, da ni enostavno najti nekoga in da boš zelo srečna, če pokaže spoštovanje do njega. Nekaj v tem stilu.
Upoštevaj, da ne želi iti z vami na kakšen izlet, ampak v tem primeru pojdita s partnerjem sama (predvidevam,da nima pod 12 let), ko prideš domov ji povej, da je bilo zelo lepo in da bo imela občutek, da zamuja lepe trenutke tudi s teboj zaradi svojega zavračanje njega … Ignoriraj njene izpade, četudi so grozni, ko bo ugotovila, da se z njimi nič ne spremeni, bo nehala, vsaj malo.
Ne skrbi, ne more ti uničiti zvezo z novim partnerjem, čeprav se tako zdi. Se bo pa tudi pokazal partnerjev obraz v tem primeru. Samo zdrži(-ta).
So nekateri otroci, ki nikoli ne sprejmejo novega partnerja, četudi je zelo ok. Pred časom je bil na to temo en post, je lepo opisala ena hčerka o tem, da novega partnerja mame ni nikoli sprejela, niti kot odrasla, pa govorila je še o neki bolezni, ki se je bojda pojavila zaradi tega. Odrasli smo odrasli in imamo pravico do ljubezni in partnerstva, četudi ga otroci ne sprejmejo. Ne imej slabega občutka zaradi tega, živi življenje in spoznavaj partnerja, kar je pomembnejše.
Kaj naj ti rečem, sotrpinka. Mogoče je najbolj pomembna beseda: ljubi (obe strani).
Misliš? 😉 Provokacija si Ti!
[/quote]
Kdor za svojega otroka trdi, da je razvajen, mora biti prekleti neumen in takemu karkoli razlagat, prav tako ni kaj preveč bistro. 😉
Mogoče pa bi hčerka novega partnerja lažje sprejela, če se ji ne bi kar naprej pometal po hiši. To je njen dom in vsak dodaten človek, celo če ni partner, pomeni motnjo, vdor v zasebnost.
Nimam takih izkušenj, vem pa, da me moti, ko je kdo pri nas več dni, ker moram prilagoditi obnašanje (se obleči za iti iz spalnice v kopalnico, se umaknit iz prostora, spraševati glede programa na tv…).
Poskusi druženje vseh treh na nevtralnem terenu tj. povsod drugod, samo ne doma.