Hvalisanje v stilu, da si privoščijo najdražje
Tule gor se ene mone hvalijo, da oni si pa privoščijo najdražje, najboljše, ko gredo na dopust in podobna hvalisanja kako si najdražje privoščijo.
V čem je fora tega hvalisanja?
Glede potovanj lahko povem, da najdražje ni najboljše.
Pa pogosto je najdražje potovanje z agencijo, na svojo roko pa bistveno ceneje pogosto tudi bistveno bolje, ker vidiš, kar želiš, ne tisto, kar ti drugi pokažejo. Res pa je, da za kaj takega rabiš pamet, znanje, denar ni dovolj.
Ali pa, ko gledam znanke. Samo hvaljenje kako si one privoščijo drago opremo pa draga smučišča pa potem ugotoviš, da smučajo pa popolnoma zanič.
In na fitnesu je najbolj vpadljivo in drago oblečen folk, ki na pol lenari na napravah.
Kolesarji v popolni bojni opremi na biciklih za par tisočakov so potem počasnejši od mene na eni kripi s petimi prestavami.
Kupijo avto za 30 jurjev, potem pa delajo po tisoč km na mesec.
Kuhinja za 20 ali 30 jurjev, ker si vsake dva tedna tam skuhajo eno normalno kosilo. Itak pogosto hodijo jesti ven.
Avtodom za 70 jurjev za dva tedna počitnic, po možnosti stacionarnih.
Ja lej, če imaš denar, ga moraš nekako zapravit.
To je podobno, kot tiste, ki se zgražajo nad vsemi, ki se ne tuširajo po desetkrat na dan, tako kot one.
Pač to so omejeni osebki, ki so našli eno področje v svojem življenju, za katerega se jim pa zdi, da so boljši od ostalih in potem to področje pač forsirajo kot glavno in ga izpostavljajo kadar le morejo. Globoko v sebi se zavedajo, da jim precej manjka – recimo v razgledanosti, pameti, izobrazbi, spretnostih, empatiji itd. – in potem ta manjko prikrivajo z bahanjem.
“Ne , pojma nimam kdo je bil Tolstoj, ampak sem bila pa zato na Maldivih, ti pa ne.”
Meni je logično, da če imaš dosti denarja, da si komot veliko privoščiš. Se pa sprašujem kaj je narob s tistimi, ki morajo to poudarjat. Ali pa celo nos vihat nad tistmi, ki pa si vsega tega ne morejo privoščit.
Replika je po mojem kar zadela.
Sem pred časom imela daljšo debato z enim tipom. Vem, da fajn služi in da ima pomembno službo. Ampak smešno je bilo kako mi je ves čas poudarjal kako z ženo hodita samo v hotele s 5 zvezdicami, kako na potovanje vzame s sabo 5 oblek, ki so vredne po 8 jurjev, ker v takih hotelih moraš biti tako napravljen. Kako da kup denarja za to in ono. Čudno se mi je zdelo, da ima tako potrebo mi razlagat prav po vsotah koliko zapravi.Pa poudarjat kako izbirčna je njegova žena, ki je mojih let, on pa v letih mojih staršev. Kako ona zahteva vse ultra fajn postrežbo pa oblačila taka in taka. Me je srbel jezik, da bi vprašala če ta žena tudi kaj denarja zasluži ali ga samo troši pa raje nisem, ker je pač toliko starejši gospod.
S takim tipom ne bi imela niti krajše debate. Privoščimo si v okviru svojih zmožnosti, ki so povprečne, ne preveč in ne premalo. Sigurno si lahko zaželimo in izpolnimo kakšno stvar več od mnogih med nami, ampak ne zastopim pa tega, kaj ima človek od tega, da takole naklada nekomu zraven sebe, tudi če je vse res? Da ga daje v nič? No, kakorkoli, sama bi ustavila debato še preden bi postala daljša, ker mi res ni, da bi božala ego nekemu prepucavaču.
Ok, eni se res hvalijo in to očitno. Veliko jih pa dejansko ima tak standard, eni so ga bili navajeni že v otroštvu in jim je to nekaj samoumevnega, drugi so si ga prislužili sami in so upravičeno ponosni nase.
Pač povedo kje so bili, kot povemo drugi. Nič slabega s tem ne mislijo, niti se ne hvalijo. Dejstva pač.
Žal nanje ljudje slabo reagirajo, ker če si oni ne morejo privoščiti, posplošijo da se druga stran hvali. Ni vedno tako;)
Če so sposobni imeti tak lifestyle, zakaj bi morali skrivati kaj vse si privoščijo? 😉
Hvaljenja ne povezujem izključno z vsebino, ampak predvsem z načinom in namenom povedanega. Zato je ta tema lahko tudi delikatna. Težko je namreč v vseh primerih presoditi ali nekdo nekaj pripoveduje z namenom samohvale ali pa samo pripoveduje, kaj se mu je zgodilo ali kakšen je njegov pogled na neko situacijo. To drugo po mojem mnenju ni hvalisanje, čeprav bi kdo povedano lahko razumel tudi na tak način. Poslušalec, ki ni nagnjen k zavidanju oziroma ljubosumju, bi vse skupaj lahko poslušal z zanimanjem, nekdo, ki pa svojemu sogovorniku opisanega ne privošči, bo pa rekel, da se človek brezsramno hvali.
Podpis. Točno to sem želela povedati :).
Dostikrat je vsaj toliko zavidanja, kot je (morda) hvaljenja. Kar je pa itak brezveze, ker dvomim, da si vsi tako zelo želimo istih stvari.
[/quote]
Res je.
So pa smešni tudi nekateri, ki se radi hvalijo. Sploh tisti, ki začnejo o nečem razlagati malo “popravljeno” in “olepšano”, ker ne vedo, da še kdo od navzočih zadevo pozna. Letos sem že trikrat doživela, da je nekdo v družbi začel praviti popravljene zgodbice in anekdote z nekega potovanja, ni pa vedel, da nekateri od prisotnih te kraje tudi dobro poznajo. Je bilo zelo zanimivo :D.
hm … za tistim, za čimer stremim, si prizadevam, da dosežem. Z zanimanjem pa prisluhnem ljudem, za ker je njim mar. Dojemati, da je pa pripovedovanje nekoga že to samo po sebi hvaljenje, pa se ravno ne morem strinjati. Je dejstvo.
Sicer pa, če nas nekaj/nekdo ne zanima, se umaknemo, distanciramo. Ne?
Ne vem s kom se vi to družite, jaz ne poznam nikogar v svoji bljižini, ki bi se hvalil. Ja se pa pogovarjamo kje smo bili, kaj smo počeli.
Imam prijatelje, ki imajo zelo veliko in si privoščijo npr 14 dni jadranja, ki vse vemo, da ne stane mali in vem, da hodijo ven jest na obljudnih otokih kjer večerja za družino stane min 300 eur itd itd. Vendar ker vsi vemo, da hodijo na jadranje ker v tem uživajo in ker si to z lahkoto privoščijo ne jemljemo njihova pripovedovanja kot hvaljenje.
