nenehno kritizerstvo partnerja
Joj, kako me utruja.. partnerjev način, nenehno negodovanje, jamranje, kritizerstvo, pametovanje..
Začetek je bil seveda zelo sladek. Noro zaljubljena. Bil je lep, prijazen, cenil me je in občudoval, popolnoma podpiral pri mojih odločitvah. Tudi jaz sem ga občudovala, zaradi njegove neomajne samozavesti, zaradi katere sem se počutila varno – pred drugimi in v najinem odnosu. Morda me je motilo edino to, da se nikoli ni znal zares od srca in na široko nasmejati. Nič ni bilo dovolj smešno.
Potem sva imela normalen tok življenja. Po nekaj letih sva dobila prvega otroka. Šlo nama je dokaj dobro. Nato še enega. In še je bilo dobro.
7 let sva gradila sva hišo. Smo se vanjo vselili. Vmes je bilo še zmeraj dokaj dobro, z manjšimi krizami, ki sva jih, če ne zaradi drugega, pa v imenu spolnosti, premostila.
Zadnjih nekaj mesecev pa ima obdobja, ko je zame neznosen.
Okrasni vrt pred hišo. Ne dovoli, ni mu v interesu kupiti zemljo za vrt. Ne, zadosti jo bomo dobili ob manjšem izkopu za hišo. Razporedim zemljo, kar jo je, ni ravno na debelo, kot bi moralo biti.
Želim zasejati travo, še preden gremo na morje, da preprečim vnos zemlje, ki bi jo nosili otroci v bajto in da, nihče ne bo hodil po njej vsaj nekaj dni. Noče mi pomagati ,kljub moji prošnji, ker je preveč utrujen.
Kritizira, kritizira… da zakaj ravno zdaj, naj ga počakam, da bova uredila, ko bo on na volji.
Uredim po svoje, po najboljših močeh. Trava mi je precej dobro zrasla (vreme je bilo naklonjeno), še sosedi opazijo.
On pa, joj, če bi to jaz delal, bi bilo perfektno narejeno.
Ni mu v interesu urediti zalivanje vrta. Ne, baba nosi vsak večer vodo na vrt, saj ni treba meni. Zalivaj mi paradajze.
Pride mimo sosed, ki mu je crknil traktor, še tisto sekundo poskoči, komaj je čakal, da gre lahko pomagat.
”Poglej, sončnice se majejo v vetru. Priveži jih, da se ne zlomijo’, ležeč na ležaniku pred hišo.
”Če hočete imet jagode, jih zalivaj.”
Rečem mu, če lahko speče že prej narezan krompir za pomfri, ter popati pecivo v pečici, medtem, ko bo spekel roastbeef. Seveda jaz medtem ne ležim na kavču.
Čez 15 minut me kliče na pomoč, naj vendar že pridem dol, da on ne more več, ker je v kuhinji 50 stopinj.
V soboto zjutraj, ko čistim kuhinjo, imam žehto, sesam stanovanje… je LAČEN. Pripravljeno imam testo za palačinke, rečem, no, pa ti jih speči. Speče 2 palačinki, se sliši mastno preklinjanje, saj se mu prismojajo. Ne bom stal tukaj pol ure (zapravljal čas s peko). A jaz, mama, pa lahko?
”A bova kaj zamenjala olje v tvojem avtu? Itak je tako škart, da bolj ne more biti.”
Gremo nekam po kosilu, vroče je. Jaz predlagam reko, ki je pol ure oddaljena. Za spremembo, drugače hodimo 20 minut daleč.
‘Tja pa jaz že ne grem. Potem me pa kar tu odloži.”
Pridemo domov s kopanja, brisače mokre za pospravit, kopalke, hrana… odloži v kuhinjo na sredino mize in mokre kopalke so gor celo noč.
On se uleže ob 19h na kavč in pravi, to je to.
Kako se vam to zdi?
Povsem normalen tip moškega?
Ne vem, žalostno se mi zdi, da bi se ženske morale s tem sprijaznit. Sprijaznit se za voljo tega, da imamo pri sebi dedca?
Le zakaj si je potrebno oteževat odnose, dneve, ko bi se lahko imeli lepo. Spodbujali eden drugega pri projektih, se posvetovali lepo in mirno, predvsem pa, se SPOŠTOVALI. Tega manjka, pri vseh odnosih na splošno.
Niti najmajn se ne ne strinjam s komenatrjem od marianeee.
Pa kaj vam ljudjem ni jasno? Če te človek ljubi in te ima rad, se ne obnaša tako, kot opisuje avtorica. Sploh pa ne odrasel moški, mož oz. partner z otroci. Normalno bi bilo, da ti pomaga pri vseh opravilih, pa tudi če ti kdaj samo sediš in počivaš. Da je nesposoben speči palačinke je pomilovanja vredno. Pa saj ni otrok?
Sama si ne predstavljam živeti in imeti takega moškega in sem hvaležna za to kar imam. Avtorica, svetujem ti, da se z njim pogovoriš in ga postaviš pred dejstvo. In prosim nehaj delati za njega stvari pa saj ni otrok, naj se sam zmiga. Tudi pri kuhi. Pa saj nisi služkinja.
John Gottman z Washingtonske univerze je z longitudinalno študijo 200 parov trdi, da zmorejo s 94{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} točnostjo napovedati[/url], kateri pari se bodo ločili v prihodnosti.
4 točke, ki to napovedujejo so, v primeru, da se ves čas ponavljajo:
– negativna kritika partnerja,
– defenzivnost,
– prezir,
– umikanje vase, tišina.
Konflikti, prepiri.. so drugače običajen del kakršnekoli skupnosti, tudi zakonske oz. Partnerske. Glede tega, kako se s spori pari soočajo, jim je uspelo določit tri vzorce:
– odprto in umirjeno
– glasno in strastno
– izogibanje sporom.
Ne glede na stil oz. Vzorec soočanja s konflikti, imajo pari, ki ostanejo skupaj skupni imenovalec: “Pozitivna interakcija med partnerjema je 5x bolj pogosta, kot negativna.”
se mi zdi. Ja, spostovanje je kljucno. Ce tega ni ni niti odnosa. Takele floskule je garant poslusal od svojega fotra in jih ponavlja povsem brez vkljucevanja zavesti. Kako bi pa otroci trpeli ob/po locitvi pa ti ves. Sicer pa: bajto ti je sezidal, zdaj ga lahko odzenes. Crni humor. Pamet v glavo zenska. Poglobi se vase. Kako pa ti reagiras ob tem? Jaz bi rekla, da na nespostljive besede in intonacije ne reagiram in da se bo ze naucil. Je pa zelo tezko ker gre za odraslo osebo in vzorce iz otrostva.
Koliko si pa ti stara?
Zbrihtaj se. Če boš iskala takega moškega, boš ostala sama. In tečna in zoprna.
Tak je bil samo moj oče, pa mama z njim ni bila zadovoljna.
[/quote]
Če bom iskala kakšnega moškega?
Jaz ga že imam in je normalen ter mi pomaga. Ne pa tako kot pišete tule, naj bo veselada ne pije in ne kadi. Res niste normalni in se sprijaznete s čisto vsem, samo da ga imate.
Pa še to, raje sem sama kot pa v takšni zvezi, kot opisuje avtorica. Bi blo lažje.
Reče kdo kar hoče, ampak v večini primerov je tako. To so vzorci in tako jim dela podzavest, ki je tako naštimana. Saj mogoče se za kratek čas malo popravijo, potem pa zopet vklopijo svojega avtopilota in gre vse po starem.
Ko se je začela invazija ločitev, nekako nisem dobro razumela, zakaj se je treba tako množično ločevat in nič več ne potrpijo. Tako sem razmišljala zaradi svojih vzorcev. Ko pa se malo poglobiš v vse skupaj, pa nič več ne preseneča. Večji del je na ženskih plečih, ko hočeš to spremenit, pa si deležen kritik, ignorance, posmeha, žalitev, nerazumevanja.
Ne znam ti prav svetovati, tudi ne vem ali sploh lahko kaj popravita, ali pa bosta še naprej živela po principu vzemi ali pusti. Težko je takole, ko se kar naenkrat zaveš, da si ujet in da boš moral še nekaj časa to prenašat, zaradi situacije ki trenutno je.
Brez zamere ampak meni se zdi da si si kar malo sama kriva da je tako. verjetno si ga navadila da je vse samoumevno, da vse urediš sama in mu je v tem času odkar sta skupaj to postalo že samoumevno. Če boš želela spremembe jih boš morala sama narediti in sicer na način da ne boš samo gledala kje je kaj za narediti ampak se stvari lotiti zavestno.
Okrasni vrt pred hišo. Ne dovoli, ni mu v interesu kupiti zemljo za vrt. Ne, zadosti jo bomo dobili ob manjšem izkopu za hišo. Razporedim zemljo, kar jo je, ni ravno na debelo, kot bi moralo biti. Mu pač ni v interesu, sama se pozanimaš kje se da dobiti zemlja naročiš prevoz in plačaš. Ko bo videl da lahko stvari narediš tudi sama brez njega bo naslednjič veliko bolj pripravljen na sodelovanje.
Želim zasejati travo, še preden gremo na morje, da preprečim vnos zemlje, ki bi jo nosili otroci v bajto in da, nihče ne bo hodil po njej vsaj nekaj dni. Noče mi pomagati ,kljub moji prošnji, ker je preveč utrujen. Pač narediš sama, navadi se delati stvari ki jih lahko za svoje zadovoljstvo narediš sama brez pomoči drugih. Kadar bo pa treba narediti kaj kar je njemu pomebno pa poveš da si zmatrana ker že cel dan delaš in greš stran.
Kritizira, kritizira… da zakaj ravno zdaj, naj ga počakam, da bova uredila, ko bo on na volji.
Uredim po svoje, po najboljših močeh. Trava mi je precej dobro zrasla (vreme je bilo naklonjeno), še sosedi opazijo.
On pa, joj, če bi to jaz delal, bi bilo perfektno narejeno. Poveš mu da če bi on delal bi bilo še sedaj tako kot je bilo pred pol leta, se mu nasmejiš in greš delat svoje delo.
Ni mu v interesu urediti zalivanje vrta. Ne, baba nosi vsak večer vodo na vrt, saj ni treba meni. Zalivaj mi paradajze. Pokliči brata, prijatelja, soseda, družinskega prijatelja naj ti pove kaj je treba kupiti, to kupi in naj ti ta prijatelj to montira. Boš videla takoj bo hotel biti zraven ko se bo montiralo
Pride mimo sosed, ki mu je crknil traktor, še tisto sekundo poskoči, komaj je čakal, da gre lahko pomagat. Če njega ne zanima kakšni so tvoji interesi glede prioritete potrebnih opravil, naj tudi tebe ne zanima kakšne so njegove prioritete. Pusti naj gre in pomaga, to ni tvoja stvar.
”Poglej, sončnice se majejo v vetru. Priveži jih, da se ne zlomijo’, ležeč na ležaniku pred hišo. Čisto flegma rečeš: Kar naj se majejo, kravi se tudi rep maje pa ni nič narobe in potem naprej delaš svoje stvari (bereš, ipd)
”Če hočete imet jagode, jih zalivaj.” Ja to je pa čisto res, če hočeš nekaj imeti se navadi da se moraš za to potruditi sama. Isto strategijo uporabi ko bo on kaj rabil.
Rečem mu, če lahko speče že prej narezan krompir za pomfri, ter popati pecivo v pečici, medtem, ko bo spekel roastbeef. Seveda jaz medtem ne ležim na kavču. Če veš da nekaj ne boš mogla narediti sama se raje tega ne loti ali pa se zmenita že pred pripravo: Tega je preveč da bi naredila sama, pri čim mi lahko pomagaš. Potem pa naj naredi tisto sam od začetka do konca (npr. pripravi krompir, solato, speče meso itd).
Čez 15 minut me kliče na pomoč, naj vendar že pridem dol, da on ne more več, ker je v kuhinji 50 stopinj. Verjetno je navajen da si mu vedno ti skuhala in prinesla na mizo in samemu ni bilo treba mignitit s prstom. Verjetno imaš to idejo ki jo imate ženske, da morate biti super kuharice, gospodinje, postaviti druge pred sabo in same narediti vsa dela ki vam jih je vcepila družba kot “ženska dela”.
V soboto zjutraj, ko čistim kuhinjo, imam žehto, sesam stanovanje… je LAČEN. Pripravljeno imam testo za palačinke, rečem, no, pa ti jih speči. Speče 2 palačinki, se sliši mastno preklinjanje, saj se mu prismojajo. Ne bom stal tukaj pol ure (zapravljal čas s peko). A jaz, mama, pa lahko? Napaka, njega bi morala že na začetku vključiti zraven. Ali žehta ali sesanje ali pa kaj drugega. Nikoli ne delaj sama vedno ga prosi za pomoč preden začneš z delom. Potem dokler ne bosta gotova sigurno ne bo lačen ker ne bo imel časa. Daj mu na izbiro da si sam izbere kje ti naj pomaga.
”A bova kaj zamenjala olje v tvojem avtu? Itak je tako škart, da bolj ne more biti.” Hvala, ni treba bom šla na servis
Gremo nekam po kosilu, vroče je. Jaz predlagam reko, ki je pol ure oddaljena. Za spremembo, drugače hodimo 20 minut daleč.
‘Tja pa jaz že ne grem. Potem me pa kar tu odloži.” OK, vzami telefon zraven da te lahko pokličemo ko se vračamo, da te sproti poberemo. Pa konec besedi, ustaviš avto in čakaš.
Pridemo domov s kopanja, brisače mokre za pospravit, kopalke, hrana… odloži v kuhinjo na sredino mize in mokre kopalke so gor celo noč. Pustiš gor dokler ne pride drug dan čas kosila in čakaš. Ko bo rekel kje je kosilo poveš, da ne moreš postreči ker je na mizi nekdo pustil gor mokre kopalke. Če si malo hudobna mu še rečeš da bo potrebno kupiti novo mizo ker se je čez noč las napil in je začel furnir odstopati
Po štirinajstih dneh takšnega tretmaja lahko pričakuješ dobre rezultate, problem pa ti bo naravnati sebe da boš lahko reagirala v tem smislu, ker si verjetno navajena sama narediti kadar nekdo nekaj ne naredi takoj takrat ko mu ti rečeš da je nekaj treba. Prisiliti ne moreš nobenega, če boš hotela kaj doseči s silo in očitanjem ali vzbujanjem krivde boš imela še večje probleme kogarkoli privabiti da ti pomaga pri opravilih. Če si malo psihologa potem poskušaj če kaj želiš (naprimer posaditi travo) začeti pogovor in narediti tako, kot da se je on spomnil da bi bilo to super in potem bo tudi večji interes da ti bo pomagala ali celo naredil sam. če pa nisi pa samo spremeni svoje odzive v smislu kot je napisano zgoraj.
Prvo, zmanjšaj zahteve. Kaj je res nujno, kaj ni.
Tisto, kar je nujno, mu daj na izbiro: naročita izvajalca in ga plačata ali naredita vidva skupaj.
Ostalo pa, vprašaj, kaj on misli, kako bi to uredila, kdaj misli, da je pravi čas in kako se bosta tega lotila.
Po moje je tale tvoj mož že naveličan vsega, verjetno sta imela okoli hiše kar nekaj dela in on je zdaj pod streho in zanj je delo končano. Verjetno si je v glavi nastavil tako, da komaj čaka, da se vselite in ko se vselite, je zanj končan projekt.
Ženske smo pa tiste, ki iz strehe nad glavo delamo dom in nam se delo ne konča, ko imamo streho. Tvoj projekt v glavi ni bil samo vselitev, ampak tudi okolica, zato zate projekt še ni končan.
Sliše se kar grozljivo. Ampak to je tvoja zgodba. Kakšna pa bi bila njegova? Verjetno se v njej skrivajo kakšni razlogi.
hehehe… ja tko je ja… tip ji ni dobro pretresel možganov. Pa ne fizično, kot mislijo funkcionalno nepismeni, ampak psihično, da jo stabilizira, da neha celo življenje bluzit.
Zato pa je zgornja avtorica Furija namesto Lassie. :-))))
Lepo povedano in predvsem točno!
(Ali je to res moški napisal?)
Ali bolj na kratko: ženske morajo nehati za vsemi pospravljati in jim rit odnašati ter kar naprej garati. Morajo postati malo nemarne in pustiti, da se ostali spotikajo ob svoje cote, umazano posodo itd, kar jim je v interesu, pa naj naredijo same (in za svoje veselje), kot da moža nimajo.
Lepo povedano in predvsem točno!
(Ali je to res moški napisal?)
Ali bolj na kratko: ženske morajo nehati za vsemi pospravljati in jim rit odnašati ter kar naprej garati. Morajo postati malo nemarne in pustiti, da se ostali spotikajo ob svoje cote, umazano posodo itd, kar jim je v interesu, pa naj naredijo same (in za svoje veselje), kot da moža nimajo.
[/quote]
Seveda je napisal moški saj ženske ponavadi tega ne kapirajo, žal…. Če bi vedele kako krotki in predvidljivi smo če se dela z nami na pravi način bi nas obračale ko vetrnico.
In zakaj potem sploh potrebuje partnerja, če je vse na njej in njemu ni jasno, da morata sodelovati in se prilagajati?
Zdaj vse dela sama in se še sekira, če bi bila sama, bi ravno tako delala sama in se vsaj sekirala ne bi.
Doma ima enega narcističnega psihota, ki misli, da mu morajo vsi služiti in prenašat njegove kaprice. To je začetek konca.
Seveda je napisal moški saj ženske ponavadi tega ne kapirajo, žal…. Če bi vedele kako krotki in predvidljivi smo če se dela z nami na pravi način bi nas obračale ko vetrnico.
[/quote]
Kaj hočeš reči? Da naj bi mu nosila p*icko na pladnju in potem bi bilo vse ok. Me zanima kako bi to izgledalo, ko bi cela prešvicana, prematrana, psihično in fizično izčrpana mu venomer držala pladenj pod nos. Ste res prave izkoriščevalske vetrnice.
Kaj hočeš reči? Da naj bi mu nosila p*icko na pladnju in potem bi bilo vse ok. Me zanima kako bi to izgledalo, ko bi cela prešvicana, prematrana, psihično in fizično izčrpana mu venomer držala pladenj pod nos. Ste res prave izkoriščevalske vetrnice.
[/quote]
A ti ne razbereš iz mojega pisanja DA NAJ NE DELA TEGA ! Če misliš da lahko s svojo p…. kaj dosežeš pri moških boš od takšnega razmerja imela bolj boge partnerske izkušnje, ki bodo predvsem izkoriščevalsko naravnane….
In zakaj potem sploh potrebuje partnerja, če je vse na njej in njemu ni jasno, da morata sodelovati in se prilagajati?
Zdaj vse dela sama in se še sekira, če bi bila sama, bi ravno tako delala sama in se vsaj sekirala ne bi.
Doma ima enega narcističnega psihota, ki misli, da mu morajo vsi služiti in prenašat njegove kaprice. To je začetek konca.
[/quote]
Saj to pravim da naj preneha s tem da je vse na njenih plečih, ženske pa lih kontra vse razumete…. Imaš prav partnerja se morata prilagajati in glede na to da sta oba različna se morata prilagodita OBA ne samo eden. Ona tako da postane bolj flegma in ne dela vsega sama…