Ali je normalno, če si vesel, da je neka oseba umrla?
Umrla je oseba, ki mi je že od malih nog grenila življenje. Končno! Pravo olajšanje. Do nje še po smrti čutim sovraštvo in prezir. Drugače povedano: Vesela sem, da je ni več med nami.
Zdaj se pa sprašujem, če je to normalno, da do neke osebe še po smrti čutim sovraštvo in prezir oziroma da sem vesela, da je odšla? Ker ta oseba mi je res naredila veliko hudega. Namesto, da grem na pogreb, bom pljunila na njen grob. Takšno bo moje slovo. Ker drugega si ne zasluži. Pa resno mislim!
Fotr mi je razlagal, kako se je on smejal, ko je izvedel, da je njegov bivši UDBA nadzornik umrl. Tajnici pa ni bilo nič jasno, ko mu vendar sporoči, da je nekdo umrl, moj fotr se pa smeji.
A ni en kitajski pregovor, ki pravi, da če dovolj časa sediš ob reki, priplava mimo truplo tvojega sovražnika. Mislim, da tole kar deluje…
Hahhaha. No, mi v službi smo prejšnji teden imeli smrt. Umrla je ena gospa, ki je bla 5 let priklenjena na posteljo, ni mogla ne požirat, ni mogla niti rok niti nog premikat. Na dve ure so jo obračal, pital z brizgo… No pa je umrla. Čist mirno. Tak lep nasmeh je mela na ustih ko sem jo pogledal…
In če mi kdo verjame ali pa ne, šampanjček smo odprli na njen račun in popili smo ga v njeni sobi, še preden smo jo odpeljal v klet. To je bil moj najlepši dan v tem letu se mi zdi. Z veseljem smo en drugmu govoril, da je umrla. Privoščl smo ji.
Kar se pa tvojega primera tiče… Ja, pač ne občutiš žalosti če ti umre sovražnik, ampak s tem da pa pljuneš na grob pa dokazuješ, da se tudi ti ne obvladaš. Veš, tudi ta oseba ima ljudi ki jo imajo radi in jim je težko.
Kot če bi kdo, ki ni maral tvoje mame, potem pljunil na njen grob… Verjetno bi te hudo bolelo. Obnašaj se kot se zagre… Če pa nisi sposobna predelat svoje jeze, potem pa rabiš kakšno pomoč. Ker ljubica, nisi ti edina na tem svetu in zemlja se niti malo ne vrti samo za tebe.
Tvoje obcutje pove veliko o tvojem stanju duha.
Ne zelim si situacije, da se veselim smrti nekoga. To bi pomenilo, da sem nekomu dovolila, da popolnoma kontrolira moje zivljenje in to slabo!
Poleg tega bi pa se vsa leta nosila breme! Ne vem, kaj bi bilo huje, to breme ali popolna kontrola nad mojim zivljenjem.
Kakorkoli, meni se zelo smilis.
Vkolikor ohraniš osnovno spoštovanje do umrlega se da razumet. Nekateri ljudje verjamejo da se po smrti pride v boljši svet, drugi spet travmirajo o peklu nekateri pa ne morejo mimo dejstva, da bližnje osebe ni več med njimi.
Če ti je oseba storila mnogo žalega je to odrešitev zate, saj z njo ne boš imela več opravka in trpljenja. Torej… na nek način povsem razumljivo. Ne žri se za tole, razen če si ti kriva za smrt. To bi bila pa popolnoma druga zgodba.
Ti si res en bolnik. Pa da ne misliš, da ti kdo verjame, da ste ob truplu pili šampanjec. No bliža se 22 ura, ko ti bodo vzeli komp in boš šel spat. V ustanovi kamor spadaš.
[/quote]
Res smo ga. Prinesla pa ga je hčerka. In ne, to ni blo veseljačenje ampak je bil požirek šampanjca. Ne vem zakaj ti je to tko čudno? Kolkr vem, so se ga včasih v Sloveniji, ko so pokojni ležal do zjutri v domačih hišah, čez noč tolk utoukli, da so rihtarja plesali pa karte špilali.
V Avstriji je navada, da se spije nekaj na račun pokojnika. Mi imamo tudi majhen bufetek spodaj in svojci vedno položijo na račun nekaj denarja za osebje, da se popije nekaj. In tudi zahvalno pismo in slikico dobiš. Za Slovenijo ne vem sicer kako gre… Priznam, nisem nikoli spraševal. V Avstriji, vsaj v našem koncu, pa svojci kar lepo postrežejo. Predvsem zato, ker jih pustimo v sobah s pokojnikom, pred njimi tudi umijemo in uredimo, skupaj posedimo in se pogovorimo. To je nek protokol. Ne, se opravičujem, če si to vzel kot štos. Resno ni.
Vse umre nekoč. Tudi tvoje sovraštvo do te osebe bo umrlo s teboj na tebi pa je da se odločiš sama končati to sovraštvo ali čakati na tetko s koso da ga prekine. Ker če boš čakala na tetko s koso boš pozabila živeti že danes
Izberi življenje in ti prekinil to sovraštvo ki nima več nobenega smisla zate to si živa, ta oseba je pa mrtva, ničesar več se ne zaveda, ti pa se moraš še naprej zavedati točno do tistega dne ko pride tetka s koso
Kaj pa če je bil ta pokojnik človek, ki je avtorico zlorabljal na vse načine. Fizično (pretepanje, mučenje), psihično ( norčevanje, preziranje, manipuliranje, varanje), spolno (zloraba otrokovega zaupanja). Jo mogoče ogoljufal. Mogoče vse skupaj zkozi daljše obdobje. Nekdo, ki je zlorabljen ne more kar tako po odpustiti svojemu rablju. To nakladanje o odpuščanju svojemu sovražniku so poskus manipulacije tistih, ki nas izkoriščajo. Odpustiti, da boš lahko svoboden je lepa floskula, a žal v življenju ne gre. Ker ne odpuščaš rablju, odpustiti moraš sebi, ker si bil ob nepravem času na nepravem mestu in brez dovolj informacij. Torej se imaš za idiota, ker si se pustil zlorabiti na tak ali drugačen način. To občutek so nam rablji uspešno vcepili v glavo. Odpustiti samemu sebi pa večini ljudi nikoli ne uspe, ne glede na ta kaj govorijo. Ti pa na veliko opletaš z usmiljenjem. Kar je, kot je razbrati iz tvojega komentarja le druga beseda za prezir. Na tak način se pa ti “smiliš” meni, ker očitno ne vidiš dlje od svojega nosa.
Kaj pa če je bil ta pokojnik človek, ki je avtorico zlorabljal na vse načine. Fizično (pretepanje, mučenje), psihično ( norčevanje, preziranje, manipuliranje, varanje), spolno (zloraba otrokovega zaupanja). Jo mogoče ogoljufal. Mogoče vse skupaj zkozi daljše obdobje. Nekdo, ki je zlorabljen ne more kar tako po odpustiti svojemu rablju. To nakladanje o odpuščanju svojemu sovražniku so poskus manipulacije tistih, ki nas izkoriščajo. Odpustiti, da boš lahko svoboden je lepa floskula, a žal v življenju ne gre. Ker ne odpuščaš rablju, odpustiti moraš sebi, ker si bil ob nepravem času na nepravem mestu in brez dovolj informacij. Torej se imaš za idiota, ker si se pustil zlorabiti na tak ali drugačen način. To občutek so nam rablji uspešno vcepili v glavo. Odpustiti samemu sebi pa večini ljudi nikoli ne uspe, ne glede na ta kaj govorijo. Ti pa na veliko opletaš z usmiljenjem. Kar je, kot je razbrati iz tvojega komentarja le druga beseda za prezir. Na tak način se pa ti “smiliš” meni, ker očitno ne vidiš dlje od svojega nosa.
[/quote]
Odpuscas zaradi sebe in ne zaradi drugih.
Se strinjam, da pri trm najvecjo vlogo igra v bistvu jeza sam nase, ker si dopustil ali “dopustil”…
Ko sprejmes sebe takega kot si, je tudi odpustiti lazje.
Zaves se, da je tvoj mir v dusi najvecje bogastvo!
In ja, smilijo se mi ljudje, ki nosijo sovrastvo v sebi. To je grozno breme in kar je najhuje, naprtili so si ga sami!
Že pred leti sem bil na enmu predavanju, ko je nek psiholog razlagu, da smrt končuje procese živih. Fora je v tem, da je avtorica rekla, da je vesela smrti nekoga. Ok, s tem se je očitno sama nečesa razbremenila. Ampak v naslednjem stavku bi pa še pljuvala… Tuki pa kaže, da ne gre za olajšanje nečesa, ampak bi ona še kar naprej imela “vojno” s to osebo in najbolj hudo ji je pravzaprav to, ker ta oseba ni več živa, da bi jo lahko še naprej sovražila. To je bolj hudo. Ne pa to, če je to neprimerno.
Sovraštvo, če ne mine lahko ubija. Ubija pa samo tistega ki sovraži, ker njen sovražnik je pravzaprav že mrtev. A ni tko? Avtorica, umiri se in pozabit to osebo. Ni je več. Fertik. Šlus. Amen.
Hm. Veš da sem ji to hotu napisat, ampak sem bil rajš tih. Hahaha. Jaz sicer mislm, da ne v smislu nadnaravnega ampak bolj v njeni glavi. Zblaznela bo. Vsako banalno nesrečo bo temu pripisala.
Kaj več si pa kot predstavnik uradnega zdravstva ne upam napisat hahahhahaha