Moja zgodba.
Nimam nikogar, komur bi se lahko zaupala. Z veliko žalostjo in praznino v sebi pišem svojo prvo objavo na forumu. Ker se počutim res sama.
Morda bo veliko komentarjev negativnih, morda se bo tudi našel kdo, ki bo prepoznal sebe v moji zgodbi. Vesela in hvaležna bom za vsak komentar. Kakršenkoli.
Sem mama skoraj pet let staremu fantku. Živimo v tujini, od koder prihaja oče fantka, precej daleč od mojega rodnega kraja v Sloveniji. Študij, delo in nenazadnje tudi novo ustvarjena družina me že dolgo ločujeta od Slovenije, moje družine, prijateljev.
Parter me nikoli ni podpiral pri mojih stikih s prijatelji, kateri so bili vsi iz Slovenije. Že dolgo se zavedam, da sem vse stike prekinila samo zaradi njegovega ljubosumja. Na skrivaj se še vedno zelo redko slišim s katerim od njim. Tudi stiki preko mailov niso možni, saj ima parter dostop in vpogled do vseh mojih podatkov. Razen nekaj redkih stikov s prijatelji nikoli ničesar nisem skrivala pred mojim parterjem. Velikokrat si želim, da bi lahko koga poklicala, se z njim pogovarjala, a ne morem. Velikookrat se zalotim, kako tavam po spominih iz preteklosti ali kako si kar predstavljam pogovor s kakšnim prijateljem (prijateljico), kako skupaj hodimo na hrib ali kar tako sedimo tiho drug poleg drugega. In dejstvo, da zaradi parterja ne morem več niti govoriti s svojimi prijatelji, me zelo žalosti.
Verjetno se boste skoraj vsi stirnjali z naslednjim stavkom: pa kaj jamraš, saj si si sama kriva za vse; pa pusti partnerja in pojdi k svojim prijateljem. Moj odgovor na to: a veste, ni tako enostavno, kot se sliši. Ne morem razdreti naše družine, mojemu otroku odvzeti očeta, samo da bo meni lepo v življenju.
Potem imam tukaj še en, velik problem. Ne vem, ali sem že depresivna ali cel čas samo globoko žalostna. Vse bolj se zavedam, da to mojo žalost potiskam v sebi s hrano. Tega se zavedam, a ne morem spremeniti. Ne iščem izgovorov, vem da sem slabotna, žalostna, brez volje. Ne smilim se sama sebi, res ne.
Vse se je začelo pred sedmimi leti, ko sem že dolgo vzdrževala svojo težko 60kg. Visoka sem 165cm. Potem pa sva se spoznala z zdajšnjim partnerjem in od takrat pa vse do danes mi gre v življenju nekako vse navzdol, razen mojega sina, za katerega se resnično trudim. Še v začetku najine zveze sem bila športno precej aktivna, hodila v fitnes, na hribe, redno plavala in bila zelo družaben in odprt tip človeka. Vedno sem rada jedla, a se zavedala, da moram veliko športati, da ohranjam svojo zdravo težo. In po nekaj mesecih zveze se je začelo od parnerja: ljubosumje na prijatelje (on takrat in še danes nima prijateljev), ljubosumje, kadar sem želela domov v Slovenijo – kar sem posledično vedno bolj opuščala, da bi se izognila prepirom. Nekakšno »ljubosumje« na moje dejavnosti, kot so šport, sprehodi v hribe, kolesarjenje.. Ne znam prav opisati; a vedno me je nekako potlačil dol in se včasih norčeval iz mene, zakaj to sploh delam, da je brezveze itd. In tu se začenja moj največji problem – počasi, še sama ne vem kako, sem skozi ogromno problemov (študij, partner, dojenček, ločenost od družine, prijateljev) začela uteho iskati v hrani – danes tehtam 147kg. Morda nekaj več ali kak kilogram manj. Stara sem 30 let. Počutim se zelo slabo, morda imam tudi že začetek sladkorne bolezni. Sem brez življenja in velikokrat si zaželim, da se sploh ne bi več zbudila. Vsakokrat kadar se poskušam postaviti na noge, mi ne uspe.
Parter me zasmehuje, češ saj mi nikoli ne bo uspelo shujšati, ko pa se renično trudim mi z njegovo »pomočjo« vedno spodleti. Takrat mi še pospešeno nosi čokolado, mi pripravi hrano – kar mi drugače ne, in po nekaj dnevih ali tednih ne zmorem več in vse se vrne na stara pota. Zdaj boste rekli: pa saj ti ne tlači v usta, saj sama ješ. Ne znam vam ospiati, kaj vse se dogaja.. Ravno danes smo bili v trgovini in sem želela kupiti zase solato in tuno, dobila res nesramne in posmehljive komentarje od partnerja. Ko sem mu povedala, da grem jutri zjutraj k zdravniku na pregled krvi (na katerem nisem bila že več kot dve leti), se je grdo norčeval in govoril, da ne potrebujem zdravnika. Naj omenim, da skoraj sama skrbim za sina, četudi je on veliko doma (hodi tako kot jaz za poln delovni čas v službo) – drugih dejavnosti razen gledanja televizije nima nikakršnih. Sama moram skrbeti za vso gospodinjstvo, za sina. Tudi kadar se vrnem pozno iz službe, včasih tudi ob pol enajstnih zvečer – sin ni ne umit, ne pripravljen za spanje – vse čaka name. Vedno izgovori, da pri njemu »ne zaspi« – nikoli še ni poskusil, resnično nikoli. Moj sin drugače nima problemov, saj je brez mene prespal že večkrat pri starih starših v Sloveniji.
Oprostite, da vse to pišem – ampak nimam nikogar, resnično nikogar, kateremu bi se lahko zaupala. Vem, da tudi sama nisem brez napak, ampak se trudim. Resnično se trudim. Želim samo, da kdo to prebere. Ker sem res morala spraviti to ven iz sebe. Ker me duši in vedno bolj čustveno ubija. Včasih si resnično želim samo še zapreti oči in jih nikoli več odpreti.
Hvala za branje. Vsem lep pozdrav.
ja tiste, ki so vse blažene, ko jo tujcu nastavijo, takrat ne razmišljajo kaj bo, če se ne izide.
Baba ne more kar popokati otroka in priti v Slovenijo, ker jo komot obsodijo za ugrabitev otroka in bo ona pristala v čuzi, otrok pa pri fotru. Zakaj se v teh letih ne odpreš v tujini in tam najdeš prijatelje? Cmizdranje po fejsu z ljudmi 1000 km stran ni neko hudo prijateljstvo.
Ne bo druge, da se tam postaviš na noge in potem urejaš naprej.
Jejhata jejhata, ženska, ti nimaš problema s partnerjem, ti imaš problem s sabo! Najprej se preseliš v tujino k nekemu ljubosumnemu posesivcu, ki te nikakor ne spoštuje, nato narediš otroka z njim, nato greš in se zrediš na 147 kg?! Pa to je ja za v bolnico, ne pa za na forum! Ti nujno potrebuješ tako psihično kot fizično obravnavo, kjer se boš spravila ven iz tega sranja in zaživela na novo.
Zakaj ti partner to dela? Zato, ker mu pustiš! Če bi že spočetka udarila po mizi in rekla, da nima kaj bluziti glede tvojih prijateljev, tvoje družine, tvojih hobijev, potem se to ne bi v petih letih razpaslo tako, kot se je. Tako si mu sama pustila, da s tabo tako pometa, ti pa se skrivaš za hrano. Zakaj točno temu je tako, zakaj se tako pustiš, da nimaš niti stikov s svojimi, veš samo ti.
V tem trenutku, DANES sprejmi odločitev in se postavi zase, začni delati na svojem zdravju, tako fizičnem kot psihičnem, dobi si zdravstveno pomoč pri hujšanju, ker to ni 10 ali 20 kg, to je 70 kg! Tip te hoče kontrolirati preko vsega, pri njem nimaš svojega življenja, imaš njegovega. Si služkinja, ki ni nič vredna.
Pa takoj nehaj iskati izgovorov, zakaj česa ne moreš, temveč se loti tega takoj. Spremeni gesla, pismo no, kako mu to dovoliš?! Pojdi k zdravniku, pokliči svoje in se z njimi pogovarjaj, ne pusti se ustrahovati. Ko te berem, se sliši, kot da si se selila na Bližnji vzhod med taprave vahabije.
Najprej lep pozdrav iz Slovenije.
Verjamem, da si v stiski.
Napisala ti bom nekaj nasvetov: Najprej obišči zdravnika. Tvoja telesna teža je visoka in obstaja nevarnost, da ti odpove srce. S tem se ni za hecat, to ni nekaj kilogramov preveč! Lahko te napade tudi sladkorna. Mislim, da si tudi depresivna. Skratka, potrebuješ strokovno pomoč.
Spremeni gesla na računalniku, odpri si nov mejl, obnovi stike s prijatelji iz Slovenije. Le kako si dovoliš, da partner nad teboj izvaja psihično nasilje. Se ne čudim, če se v taki situaciji tolažiš s hrano. Pokliči starše, zaupaj se komu in ne tako trpeti! Srečno!
Pa kaj imaš ti za enega tipa? A je zadrt musliman? Sem že čakala , da napišeš, da ko greš ven moraš biti pokrita in zavita:
Ma kako lahko vse to prenašaš in kako si to dovolila? Kot so ti že drugi napisali , potrebuješ zdravniško pomoč. Ukrepaj, dokler je še čas….In upoštevaj nasvete , ki so ti jih napisali že moji predhodniki.
Mislim, da ni na mestu, da jo obtožujemo in ji mečemo naprej vse to, kar že sama ve.
Jaz ti predlagam, da zdravniku – če že greš do njega – poveš, da se počutiš slabo, da nimaš volje, da sumiš, da si depresivna, da si osamljena in se tolažiš s hrano, da nimaš podpore partnerja itd. Verjamem, da ti bo pomagal. Nič ne rabiš govorit partnerju, ti samo pojdi tja, kamor te bo zdravnik poslal. Upam, da po strokovno pomoč. Hodi otrok v vrtec? Če da, je to super možnost, da spoznaš mame/starše njegovih vrstnikov. Predlagaj, da se kdaj skupaj dobite kje v parku, igralih, pa boš malo poklepetala. Bo tudi nekaj. Ne veliko, nekaj pa bo. Kako hodiš v službo? Z metrojem, avtobusom, avtom? Kaj pa, če bi šla peš? Če je daleč, pusti zadnji km avto na parkingu in nadaljuj do službe peš. Predvidevam, da kuhaš. Kuhaj tako, da partner sploh ne bo opazil, da kuhaš zdravo oz. drugače. Naredi meso, ga partnerju in otroku serviraj s prilogo. Ti pa pojej samo meso in solato. Če te bo vprašal zakaj tako, reci, da ti je tako predpisal zdravnik, ker je treba nekaj stestirat (intoleranco na gluten npr.). Bodi malo zvita; ni treba provocirat, lahko pa ta zasučeš tako, da sploh ne bo vedel, kdaj je bil zasukan 🙂
V čem jaz vidim problem: partner je tak, kakršen je. Ti bi si želela, da bi bil drugačen, ampak on se ne bo spremenil. Lahko pa ti narediš nekaj za to, da se pobereš. Začni z majhnimi koraki. Ni ti treba zdaj premikat gore… počasi. Ko boš prišla do majhnih rezultatov, ti bo to spodbuda za naprej. Na koncu vidiš, da smo vsi prepuščeni sami sebi. Imaš otroka. Že zaradi njega se splača, da se pobereš. Verjemi, da je čas na tvoji strani. Čez kakšno leto boš popolnoma drugačna.
Želim ti vse dobro, bodi pozitivna, ne obupaj, veseli se majhnih napredkov.
Si tipično vzgojena mlada ženska, ki misli, da če si dober do drugih, da bodo dobri nazaj.
Vidiš, s tem je vse narobe.
Pričakuješ, da se bo spremenil, pričakuješ to, poskusiš ono… Pa ne gre. Pričakovanja so en kakec, same težave so s tem, da nekaj pričakuješ. Človek lahko pričakuje samo od samega sebe, od drugih bolj malo. Pa še od sebe ne smeš preveč.
Premlada si za vse, kar nosiš v sebi in na sebi.
Razmuem te! Res. In zdaj bos nekaj naredilo kar bo dobro zate! Zberi vse moci vsee. Vzemi otroka in se loci od partnerja. vem kako je ko si na nekoga navezan vem. Ampak zrtvuj ogrmno bolecino, da ti bo v zivljenju lazje. Vzemi otroka in se preseli v slovenijo oz. Najdi si prijatelje tam. Sploh pa zacni delati na ebi na sebi. Zacni telovaditi, hoditi v naravo in tako bos videla kaj je hrana za telo… Use lahko se popravis. Nic ni se izgubljeno. Naredi to zase in za svojega otroka.
Cez tri leta pa pisi na formu kako si srecna!
Seveda je ljubosumen, ker je totalno gnil in zaležan, če nič ne dela celo popoldne razen posmehuje se. Nič, to je za spokat od takega gni!eža, sploh če si prej pa imela navade pa normalen lajf.
Jao žrtvovat svoje življenje da se bo on imel lepo!!!Revček bo tudi otrok počasi ob takem fotru, ki cel popoldan po!ežava, za nagrado pa mamico ves čas dribla.
Ej leto 2018 je, nismo več 1911, svet je globalna vas, cetudi si v Iranu ali Saudski Arabiji. Kovček, enosmerna karta, otrok in nikoli več, nasvidenje!
Jaz sem v življenju doživljala zelo podobno zgodbo, kot jo ti pišeš. Tudi moj mož je bil tujec, kar se mi sicer ne zdi bistveno, morda malo otežuje rešitev situacije. Dolgo časa sem se slepila, da ne morem stran “zaradi otroka”. Meni ni samo omejeval stike s prijatelji, temveč tudi z družino. Sam ni bil vreden veliko, samo prodajati se je znal kot pameten. Jaz sem bila zanj vedno neumna in vedno me prepričeval v svoj prav. Bila so leta, ko sem bila tako obupana, da sem mislila, da se mi bo zmešalo. Prekomerno jedla pa res nisem. Našla sem uteho v službi. Ker sem mislila, da je otrok nanj navezan, sem trpela.
Jaz ti bom povedala, kar nam nisi napisala: nočeš oditi in se ločiti zato, ker se nočeš prepirati, ne pa zaradi otroka. Veš, da bo težko in da se ne bo dalo z njim normalno zmenit. Ob misli, kako bi se dalo to izvesti in vsa izsiljevanja in grožnje, ki ti jih bo izrekel, ti verjetno gre fizično na bruhanje. Zavedaj pa se nečesa: ta človek ni dober oče, tako kot ni dober mož. Zate in za svojega sina mu je prav malo mar. Za tvojega sina je slabo, da odrašča v družini, kjer vidi, kako oče slabo ravna z njegovo materjo. Sčasoma bo tudi on slabo ravnal s tabo in zelo veliko možnosti ima, da bo prevzel slabe vzorce in posal slab oče, manipulant in izkoriščevalec.
Najverjetneje vanj nisi bila nikoli zaljubljena ali pa nisi bila nikoli stoprocentna, da sploh hočeš z njim ostati. Verjetno je to, da si z njim, plod več naključij in slabih odločitev. Najbrž te je prepričeval in manipuliral ali pa osamil, da je bil on vse, kar si imela.
Nič hudega. Še imaš čas, da rešiš. Nikoli ni prepozno, ampak ne odlašaj predolgo. Lahko bodisi ostaneš v državi, kjer si, če imaš tam službo, lahko pa vzameš prihranke in odideš domov. On ti tega ne more preprečiti, zlasti, če je abusive, kar v tvojem primeru je. In kot odgovor nekaterim tule, ki so ti že govorili, da te bodo iskali zaradi ugrabitve otroka blablabla: zapomni si tole in ponovi večkrat na dan, če ne verjemeš: Nikoli te nihče (država, beri socialne službe in sodišča)) ne more prisiliti, da ostaneš z moškim, s katerim ne želiš biti. Nihče (socialne službe in sodišča) te ne more prisiliti, da ostaneš v državi, kjer ne želiš ali ne moreš biti, samo zato, ker je on v tej državi. Seveda, naprimer, v najslabši situaciji, se lahko ločiš ali predlagaš ločitev in vidiš, kako bo, lahko mu tudi odkrito poveš, zakaj bi se rada ločila. Vidi, kako je, ko se odseliš. V primeru, da z otrokom odideš je jasno, da bo začel z ugrabitvijo. Vendar stvari zanj niso tako enostavne. Začeti mora postopek, ki ga bo pri nas dobilo v roke sodišče in socialna služba. Oni so tu zato, da te ščitijo, saj si slovenska državljanka, tako tudi otrok. Ti se lahko oglasiš pri socialni službi že takoj, ko prideš v Slovenijo in jim po pravici povej, kako in kaj in da bi si rada v miru uredila življenje, zato si mu ušla. Lahko kontaktiraš tudi odvetnika. Otroka ne bodo kar vračali, ker sodišče presoja, kaj je v dobro otroka. Če oče zanj ni nikoli skrbel, če si bila za vse ti, če bo otrok v RS že v vrtcu, potem ga ne bodo vračali.
Bodi pogumna. Jaz sem se morala odselit takoj, ko sem povedala, da se ločujem. Nemogoče bi mi bilo čakati z njim pod skupno streho, medtem ko čakam, da končno sodišče prime v roko mojo tožbo za ločitev. Pa tudi za otroka bi bilo to zelo slabo. Moj otrok je že tako velik, da je že povedal sam pri socialni službi, kako in kaj. Tako da glede tega nisem imela nobenih težav.
Želim si, da bi se dobro odločila, da si pogumna in da misliš nase. Napisala si, da ne moreš nečesa naredit, samo zato, da boš ti srečna in da se moraš žrtvovati zaradi otroka. Naj ti povem, da nesrečna mati ne more vzgojiti srečnih otrok. Tega se spomni, ko ti bo hudo in ko boš razmišljala o tem, da bi vrgla puško v koruzo.
Glavo gor !
Ni še vse izgubljeno. Ajde umivaj se naredi nekaj. Korak za korakom.
Še dobro,da nimaš več otrok. Zraven takega moškega ni šans !!
Bori se za sebe, svoje zdravje, obstoj, svojega otroka. Imaš kar nekaj razlogov, da dvignes glavo in zakorakaš novim izzivom nasproti.
Kaj misliš zakaj je 8.marec dan žena ?
Da te spomni na vse krivice, ki so se dogajale in ki se še dogajajo.
Ne teptaj svojega jaza !!!
Moških je kot plevela. Kaj si se za tega zalepila?
Želiš, da je tudi tvoj otrok tak kot on(oče)?
Mislim da ne.
Torej ?
Preostane ti in dolžna si sebi in otroku se postavit na noge.
Bom direkten in ne bom razglabljal in tehtal o resničnosti zgodbe.
Si v tujini in praviš, da brez prijateljev. Sedem let v tujini in sedem let brez prijateljev??? Kako ti je to uspelo? Ne znaš jezika?
In tip je ljubosumen. Na kaj? Na to, da ga boš zapustila in šla? Kako?
In pri vsej tej sodobni tehniki ti ne moreš poklicat ali imet stik s prijatelji? Ni mi jasno. Pa saj ga verjetno po več ur skupaj ni doma, pa da takrat ne moreš poklicat na vibe ali whats app, pa potem klic zbrisat?! Ne me…
Vidim, da imaš dostop do računalnika in verjetno bi si brez problema lahko naredila en fejk facebook profil a ne? Pa se od njega vsakič odjaviš pa je…
Veš, precej direkten bom… Če je v resnici tvoje življenje tako, da si “ugrabljena” in ustrahovana, pač greš do svoje ambasade, poveš zadeve in ti bodo svetovali.
In zdaj tisto drugo! KILE! Pri 165 cm, točno tolk je namreč visoka moja zato si lahko predstavljam, imaš ti 150 kg!? A si ti resna??? Ti se verjetno že premikaš težko, kaj šele normalno hodiš??? Poskrbi za to! Ta moment k zdravniku, pa na dieto pod nujno. Dokler ne prideš pod 110 kg, ne moreš nič počet. Niti fizično, niti psihično!
Nisi omenila enega podatka – katero državljanstvo ima otrok? Če je slovenski državljan, potem se vsedi na prvo letalo, brez da koga kaj vprašaš. Pa potem od tukaj z odvetnikom rešuj naprej. Če pa je otrok državljan tuje države, bodi pa pazljiva. Država namreč lahko brez obrazložitve svojega državljana enostavno vrne. Ne glede na sorodstvene korenine. Vsaj nekatere države.
Pokliči najprej na ambasado in vprašaj kaj ti je storiti. Čeprav se mi nekako bolj zdi, da si ti precej odločena da boš v tej bolni zvezi ostala, saj si ne želiš sramote in vrnitve domov, ker ne bi prenesla obsojanja…