Med.Over.Net

Depresija, anksioznost in razpoloženjske motnje

Odgovarjajo: Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt

Depresija, anksioznost, stanja notranje begavosti, zaskrbljenosti, nervozno obnašanje, pretirane reakcije na dane situacije, tesnoba, pobitost, čustvena otopelost, negativno razmišljanje, občutek manjvrednosti, blodnje, občutek notranje praznine, samomorilnost, motnje spanja, zmanjšanje spolnega poželenja, utrujenost, bipolarna motnja, manija, distimija … Niste sami.

Miha Štrukelj , psihoanalitični psihoterapevt

Miha_Strukelj

Težave 12 letnice

Default avatar

LiliDa

Spoštovani,

Hči A je stara 12 let in ima sestro dvojčico. Vedno je bila nekoliko počasnejša v razvoju od sestre, vendar se je razvijala povsem normalno in je danes zelo prijetno dekle. Ker sta dvojajčni dvojčici ter se povsem razlikujeta tako po videzu kot karakterno, sem ju ves čas obravnavala kot sestri. Že ob vstopu v šolo smo ju vpisali v ločena razreda, da ne bi bili v senci ena druge, kar se je izkazalo kot zelo dobro. Prav tako vsaka obiskuje svoje dejavnosti izven šole.
Hči A je bila vedno bolj senzibilna, v smislu, da je želela imeti vse stvari predvidene, da so jo motila nekatera oblačila, obutev in če se kaj ni zgodilo, tako, kot je predvidevala, je bila vedno šokirana, jezna, izjemno razočarana.
Je tudi precej hitre jeze (kolerik).
Pri 6 letih je začela jecljati, kar se z razvojem ni izboljšalo, zato smo hodili na obravnavo k logopedu. Ves čas imam sicer občutek, da je jecljanje samo psihičnega izvora, ker ima obdobja, ko praktično ne jeclja. So pa s tem velike težave, predvsem, ko je treba govoriti s tujci ali odraslimi (učitelji, trenerji) ali nastopati v šoli.
Je uspešna športnica, prav tako je pridna tudi v šoli, kjer se izjemno trudi. Tukaj pa je v zadnjem času nastal tudi problem. Enostavno se je začela »sekirati na rezervo« v smislu: Kaj če bom dobila slabo oceno? Ocene so takoooo pomembne in podobno. Zaradi tega ima motnje spanja, zvečer in ponoči vstaja in prihaja k meni. Mami, kaj pa, če bom dobila slabo oceno ? Učitelji pravijo, da so ocene najbolj pomembne, za srednjo šolo in potem za službo…kar naprej nam to govorijo.
Zelo veliko se uči, vendar nikoli ni povsem zadovoljna s svojim znanjem in prepričana vase.
Naj poudarim, da od nobenega od otrok nisem nikoli zahtevala odličnih ocen, pravim ji da ocene niso najbolj pomembna stvar, da je v življenju veliko lepših in pomembnejših stvari. Včasih mi jo uspe malo potolažiti, vendar se zadeva ponavlja in vleče že več kot 14 dni. Imam občutek, da je tudi čez dan slabše volje, da ima slabši apetit, skratka opažam neke vrste »depresijo«.
Njena sestra je popolno nasprotje. Ves svoj čas posveča športu, v šoli je sicer pridna, vendar le toliko, kot je treba, da so ocene še ok.
Imata še starejšega brata (19 let), s katerim se izredno dobro razumeta in ju ima zelo rad. Tudi on jima veliko pomaga pri šolskem delu. In pri njem tudi ni bilo nikoli tovrstnih težav.
Vsi smo postali zaskrbljeni zaradi njenega obnašanja v zadnjem času. Poskušam ji pomagati s pogovori, še več jo objemam in crkljam (kar sicer zelo rabi), vendar se počutim nemočno.
Bi bilo morda pametno poiskati pomoč psihologa? Ali lahko svetujete, da poskusim še na kakšen drugačen način ?

Vnaprej hvala.
Default avatar

Miha_Strukelj

Pozdravljeni,

slišim, da jo pomirjate, ko prihaja do zunanjih stresov (npr. pomembnost ocen) in ji pomagate prebrodit njene težave. Pravite, da je počasnejša v razvoju v primerjavi s sestro dvojčico - je to nekaj, kar ste vi opazili ali to izpostavlja sama? Kakšen je v primerjavi z njo vaš odnos do njenih sorojencev, predvsem do sestre dvojčice?

Glede na opisano bi težko izluščil za kaj točno gre, pomislil sem, da lahko njene težave izhajajo tudi iz strahu pred odraščanjem, samostojnostjo in nekoč separacijo od družine. Ali se težave pokažejo na prehodih v nove situacije (npr. prihod v nove skupine, prehod med vrtcem in osnovno šolo ipd.)? Glede na to, da je sestra dvojčica (oz. jo vsaj tako vidite) bolj napredna v razvoju, se morda ne počuti dovolj dobra v primerjavi z njo? Možno je tudi, da čuti iz vaše strani nezavedni (ali zavestni) pritisk ali pa se boji, da ne bo dovolj dobra za vas ali očeta? Jecljanje v takšnih situacijah lahko tudi nakazuje strah pred avtoritetami in strah pred neuspehom.

Tudi če so te moje predpostavke resnične, v nobenem primeru ne bi bilo smiselno, da bi jo o tem direktno povpraševali. Morda lahko ob kakšni priložnosti, če bo prišla kakšna taka tema iz njene strani, malo povprašate kako doživlja odnose znotraj družine in kako se ona ob tem počuti. V primeru, da bi se vaša hčerka odločila za strokovno pomoč, vam priporočam psihoterapevtsko obravnavo, ki se razlikuje od dela psihologa. Predvsem je pomembno, da ima svojo motivacijo za obiske. Pri psihoterapiji gre predvsem za to, da prihaja redno (tedensko) k psihoterapevtki/psihoterapevtu in govori o tem kaj se ji v življenju dogaja. Pacient s pomočjo terapevta/tke raziskuje svoje življenje in išče rešitve ter predeluje svoje notranje konflikte in vsebine.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Mag. Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt
------------------------------------------------------------------------
Psihoterapija Štrukelj
Psihoanaliza in psihoanalitična psihoterapija v Ljubljani

http://www.psihoterapija-strukelj.si