Starševski čvek

Koliko pomagati otrokom/vnukom?

Default avatar
Imam skoraj odraslo hči, s katero imava dober in topel odnos. Pomagamo si, ko je to potrebno, na srečo pa sva z možem vzgojila samostojno, odgovorno in delovno osebo, ki ji je jasno, da se mora najprej opreti na svoje, šele v sili tudi na tuje moči.
Ko smo skupaj, klepetamo o vsem mogočem in dolge ure izmenjujemo mnenja; občasno se presenetimo z malenkostmi, za katere vemo, da nas razveselijo (posebna skodelica, prav take rokavice, kot si jih je nekdo želel, simpatičen napis...), ne visimo pa drug na drugem in si pustimo dihati.
Hči študira v drugem kraju; je proti koncu študija in se trenutno pripravlja, da se zaposli.

Opazujem trend, ko ljudje mojih let (pozna 50-ta) izkazujejo do odraslih otrok pretirano servilnost. Nekateri si z uslugami kupujejo pravico do nadzora in morda celo odločanja, drugi se zavedajo, da so vzgojili nesamostojnega, nedelovnega in nesposobnega otroka, ki mu bodo morali pomagati vse svoje življenje. Morda bi si nekateri radi oprali vest, ker so se premalo ukvarjali s svojimi otroki, spet drugi imajo morda prazno življenje, ki ga smiselno zapolni le skrb za druge.

Pogosto si mladi pari uredijo življenje v hiši staršev. Ko se odločijo za otroke, je za večino jasno, da bodo vnuke pazili stari starši, da jim bodo na voljo vsakič, ko jih bodo potrebovali.

Poznam babico, ki se dnevno vozi varovat vnuka več deset kilometrov daleč - ker je pač tako "mladim lažje" (še enkrat starejši človek se očitno lahko vozi sem in tja, mlajši pač ne), nekatere babice pa mladim dnevno kuhajo, likajo, pospravljajo.

Poznam dedka, ki po vnuke dnevno hodi v vrtec in šolo, jih pripelje domov, kjer jih nahrani s kosilom, potem pa se ukvarja z njimi do večera, ker gresta starša po službi na fitnes.

Poznam par mladih staršev, ki med tednom z varstvom dveh otrok (sta privatnika in domnevno ves čas zaposlena) ter dveh psov zaposli njene ali njegove starše, brate in sestre ter strice in tete (srečnega izžrebanca določita onadva), čez vikend pa stautrujena in si rada privoščita oddih v dvoje - otroka in psa pa spet prepustita gostovanju po hišah. Človek se vpraša, zakaj sploh imata otroka (in psa tudi), a očitno jih mnogo podleže navideznim idealom.

Tudi v preteklosti so ljudje sobivali, si pomagali, delili delo, skrbi, odgovornosti. A danes je, kolikor opazim, pomoč v glavnem enostranska - starejši dajejo, redko kdaj pa prejmejo.
ker se bojijo, da jim bodo odtegnjeni stiki z otroki/vnuki, ostajajo tiho, igrajo varuške, taksiste, animatorje, gospodinjske pomočnice - vse, da je le nesposobnemu pomladku lažje in da imata mlada mamica in očka "čas zase", "čas za naju", "čas za prijatelje", "čas za...(poljubno vstavi), saj bi drugače lahko pregorela.

Toliko egocentričnosti, kot jo izkazujejo nekateri mladi starši, do sedaj v zgodovini še ni bilo izpričane.

Kako pa vi? Koliko pomagate/delate namesto otrok/vnukov?
Default avatar
Pomagam občasno, kadar me prosijo. Ni velikokrat, ker sem tudi jaz še v službi, ampak rada vskočim - recimo zdaj je snaha zamenjala službo in gre težko direkt na bolniško za otroka, pa sem čuvala. Nikoli me ne prosijo samo za flankirat, vedno, ko res rabijo in mi ni težko.
Default avatar
Metaxa z limonado je napisal/a:
"Toliko egocentričnosti, kot jo izkazujejo nekateri mladi starši, do sedaj v zgodovini še ni bilo izpričane.
"
Sem mama z mlajšima otrokoma. Imate prav. Veliko mladih staršev je preveč komot, preveč egoističnih, premalo odraslih. Veliko je tega. Varstvo za fitnes, uživancijo ali celo dopuste v dvoje. Meni je to ogabno. Otroci niso hišni ljubljenčki, ki se jim išče varstvo ko nekaj boljšega oz bolj prijetnega pride vmes. Otroci so družina. Stvari se počne skupaj oz se jih preloži, prilagodi. Zelo slab vzor so takšni leni starši. Midva sva babi servisa koristila le če res ni šlo drugače za obisk zdravnika, nakup avta ipd. Za nege/bolniške nikoli ker se starejši še hitreje nalezejo in utrudijo.
Default avatar
Metaxa z limonado je napisal/a:
Seveda ne. Današnja mladina ljubi razkošje, se grdo obnaša, prezira avtoriteto, nima nobenega spoštovanja do starejših in raje govori kot dela, je rekel Sokrat.
Default avatar
Metaxa z limonado je napisal/a:
In kakšne težave imaš ti, če drugi svojim pomagajo??
Default avatar
gost žblj je napisal/a:
Posredne, kajti srečujem se z razvajenimi, nesposobnimi, čenimi in nedogovornimi ljudmi, ki naj bi bili odrasli, pa so vse kaj drugega.

Drugi pogosto pomagajo svojim, svoji pa potem drugim nazaj ne...
Default avatar
Metaxa z limonado je napisal/a:
včasih so morali otroci do smrti pomagati staršem, ti so bili bog in batina.
Danes so to mesto zasedli otroci, starši jim morajo maksimalno pomagati do smrti oz. dokler res do konca ne obnemorejo.
Torej če imaš otroke, si pečen do zadnjega diha. Ker so starši krivi, da so jih spravili na ta beden svet.
Default avatar
Moji in moževi starši so najraje na svetu s svojimi vnuki. Super se razumejo in radi so skupaj. Vnuki so jih pomladili, z njimi počnejo otročje stvari, raziskujejo, berejo. Tak odnos bogati tako vnuke kot babice in dedke, nama z možem pa olajša življenje, da nisva sama za vse, torej smo vsi na boljšem. Nikoli sicer ne dava v varstvo bolnih otrok, a recimo zboli eden od naju ali po prestani bolezni, ko si še izmučen in onemogel, je dragoceno, da lahko otroka zaupaš nekomu za cel dan ali celo za čez noč. Vnuki in stari starši pa to dojemajo kot počitnice. Na take počitnice gredo pa tudi kdaj vmes.

Moja mama je recimo najbolj srečna, če gre lahko po vnuke v vrtec in je celo popoldne z njimi. Možev oče pa nam z veseljem pripravlja prave pojedine. Kuhanje je njegov hobi in vesel je, če nas lahko pogosti. Stari starši nas tudi zalagajo z domačimi pridelki z vrta, ker mi pač svojega nimamo. Zaradi vsega naštetega pa se babice in dedki ne počutijo prav nič izkoriščani, ampak imajo lepe odnose. Nam je pač samoumevno, da si pomagamo oziroma da živimo tako, da je vsem lepše. Čez 10, 20 let bova pa midva z možem tista, ki bova samoumevno vozila najine starše k zdravniku in po opravkih pa na kakšen izlet ter skrbela zanje. Temu jaz ne bi rekla izkoriščanje in egoizem, ampak medgeneracijska pomoč.
Default avatar
Sto ljudi, sto čudi. Vsak po svoje regulira odnose. Pri drugih me ne moti pretirana servilnost, niti pretirana druga skrajnost. Pri sebi uravnavam tako kot mislim, da je prav.
Default avatar
Metaxa z limonado je napisal/a:
Torej je tvoj problem opravljanje drugih!
Default avatar
gost žblj je napisal/a:
Zanimivo, da omenjaš problem.
Jaz problema nimam, zapisano je opažanje vedenja, ki je očitno normalno za sodobno družbo.
Default avatar
Ja, in kaj je narobe, če starši pomagajo svojim otrokom??? A jih kdo prisili? Mislim, da ne...

Starš lahko kadarkoli reče : Ne bom, ne morem pomagati, ne želim pomagati, itd...Toda, ali bodo potem čez leta, ta isti otroci, ki jim starši niso želeli priskočiti na pomoč, hoteli pomagati svojim staršem? Verjetno ne...

Meni je pri čuvanju otrok pomagala moja mama. Ker živimo v isti hiši, je med tednom skuhala tudi za nas. Čez vikende kuham jaz...prav tako tudi zanjo. Material smo kupili mi, ona je vložila voje delo s kuho. Čez vikende kuham jaz...prav tako tudi zanjo.
Stroške, ki jih imamo s hišo pokrivava v celoti midva z možem, mama obdeluje vrt, včasih (ko najinih sinov ni doma) pokosi travo...skratka dela tisto, kar je fizično zmožna, vse ostalo postorimo mi...in tega tudi ni malo.

Mama se zdaj bliža 70-im in je postala malce bolj nesamozavestna pri vožnji z avtomobilom. V kakšno mesto se z avtom ne poda več, zato jo po opravklih vozimo mi...in ni nam težko, ker vemo, da je tudi ona nam priskočila na pomoč, ko smo jo potrebovali.

Kaj bi rada povedala s to svojo zgodbo?
Samo to, da tisti, ki lahko, ne glede na svojo starost, naj pomaga tistemu, ki ga potrebuje (seveda pri tem ne sme biti izkoriščanja). Za tiste odrasle otroke, ki od svojih staršev niso dobili nobene pomoči, pa sem prepričana, da tudi oni svojim staršem ne bodo pomagali. In takrat se naj tudi starši malo zamislijo, zakaj je tako.

Vem tudi, da obstajajo taki odrasli otroci, ki bi izkoriščali...svoje majhne otročke poturili starim staršem, da bi bili malo sami, da bi šli na kofetek za cel popoldan,itd...
...ja, tega pa tudi ne odobravam.
In upam si trditi, da je to posledica slabe vzgoje, ki so jo zagrešili starši. Otrokom je potrebno privzgojiti neke vrednote in čut za odgovornost. Če tega ni bilo, starši plačujejo ceno slabe vzgoje.
Default avatar
Metaxa z limonado je napisal/a:
Kaj pa ko bi se brigalo zase?
Default avatar
koka+- je napisal/a:
A 20 let da so otroka do odraslega vzredili, gojili, pazili ni bilo dovolj, da si to zaslužijo? Morajo odraslim otrokom še vedno rit odnašat?
Default avatar
Res je to kar pogost pojav, ampak dokler ne zadeva mene, mi je vseeno. Mi je pa v razmislek, da sama razmislim, kako bi ravnala v takem primeru. Da ubereš neko srednjo pot.

Je pa avtorica opozorila še na nekaj - ne le pomoč, ampak to pomeni tudi nek nadzor s strani starejših, ki ga sicer ne bi imeli.. Torej konec koncev to je daj-dam.
Default avatar
gost žblj je napisal/a:
Pa drugače - si želel/a dati kak komentar ali imaš zgolj slab dan/mesec/leto/življenje?
Default avatar
Za besedo "NE" še ni slišal noben od teh babic/dedkov/tet/stricev/sosedov?
Default avatar
Metaxa z limonado je napisal/a:
Naka, skušal sem ti povedati, da brskaš po tujih "krastah". Verjetno zato, ker te žahta ne mara!
Default avatar
Imate prav je napisal/a:
Ne le, da nimaš pojma, kje naj bi se izraz ogabno uporabljal. Drugim očitaš lenost, ker ne delajo prav in samo tako, kot si ti sama. Ker: samo toliko je spodobno.

Ste težke ko cent.
Default avatar
Metaxa z limonado je napisal/a:
Opažaš vedenje drugih, a realnih okoliščin in odnosov med njimi ne poznaš. Še več: tvoja sklepanja so produkt tvojega razmišljanja. To si ti.

A tudi to te ne ustavi, da ne bi pametovala o normalnosti. Za kar imaš možnost samo še v virtuali, saj so te drugje že nehali poslušat.