Zakaj pravijo mali otroci male težave, veliki otroci velike težave
meni se zdi obratno, težje mi je bilo ko so bili otroci majhni. Sedaj imam 2 najstnika (14 in 12 let), k sreči ju nič ne meče, tudi v šoli sta delovna, puberteta ju ne daje, nobenih vedenjskih težav, z njima nimam skoraj nič dela v šoli – do nekje 6. razreda sem ju še rabila spraševati snov, sedaj sta že samostojna in se sama učita.
Zakaj torej vsi govorijo mali otroci, male težave, veliki otroci, velike težave?
Meni se tudi zdi, da to ravno ne drži. Imam 3 otroke, vsi so že odrasli in z nobenim k sreči ni bilo nekih težav, mamil pa sploh ne. Ja včasih so se ga tudi napili, a smo se zmenili ,da takrat vzamejo taxi in ne vozijo, ne glede na strošek, jaz bom pa plačala strošek taxija. Doma imamo podjetje, otroci so bili s tem povezani, videli so, da midva z možem trdo delava, zato so tudi hitreje odrasli, puberteta jih ni metala, zanimalo jih je delo, posel, ne pa pijančevanje. Zanimivo mi je tudi ,da čeprav imamo doma denar, se ne preseravajo in nimajo nekih firmških cunjc, pa ne hodijo na koncerte, ne zapravljajo denar. Pri otrokih, kjer sem vedela, da starši komaj spajajo mesec z mesec, pa sem opazila, da
hočejo npr. Nikice za 80 eur itd.. Tega pri nas ni bilo nikoli. So dosti bolj skromni, čeprav jim iskreno rečeno , ne bi bilo treba biti.
Eni imajo pa res velike težave, a to je problem vzgoje – npr. tisti mulc ki v 5. razredu ustrahuje celotno šolo in z nožem hodi v šolo – to je bodoči kriminalec.
Točno tako je.
Skrbi te vožnja, skrbi te družba, šola, punce, strto srce ,zdravje….evo našemu so na banki ponudili limit, ker je med počitnicami imel tudi večji priliv, ker je delal in frajer je rekel ja !
Ter seveda zapravil 1.500e okoli novega leta. Pa čeprav ve ,da to ni njegov denar. No sedaj pa naj vrača kakor ve in zna(ima 20let).
To,da pa ne bi šel na koncert, predstavo, ker čuva denar je pa malo brezveze. Ne rečem, če nimaš. Drugače pa ja si je treba kaj privoscit vendar v smislu: pokrij se koliko si dolg !
Pravilno je: mali otroci male skrbi, veliki otroci velike skrbi. Kar pomeni: ko so majhni, te skrbi da jejo, da grejo spat, da so v vrtcu zadovoljni. Ko so v šoli imajo lahko učne izzive, težave s prilagajanjem šolskemu sistemu, probleme s sošolci, probleme morda z učitelji, konec OŠ je razmislek o nadaljevanju šolanja, v srednji šoli pridejo morda slabi vplivi prijateljev, morda popuščanje v šoli, morda težave pri izbiri nadaljnjega poklica, šolanja, prešolanje, ipd. V splošnem so torej izzivi z odraščanjem otrok večji, vprašanja, ki jih imaš, rastejo s pomenom. Ne pomeni, da imaš kakšne težave, govori se o skrbeh ter to stopnjah težavnosti teh skrbi. Ponavadi imaš recimo en izziv v vrtčevskih letih, nato konec OŠ, verjetno še kakšnega v SŠ. In z leti opaziš, da je bil vsak izziv resnejši, težavnejši – ali se ti pa samo tako zdi, ker je sedaj tisti recimo iz vrtca, tako oddaljen, čeprav se ti je tedaj zdel ravno tako resen.
Ne pomeni pa ta pregovor, da imaš veliko dela z otroci, npr. ko so majhni si sam za vse, ko odrastejo so samostojni in kaj pomagajo, pa sami se učijo itd. Ni v tem smislu.
To seveda velja za zdrave otroke, ki povprečno odraščajo. Druga pesem je, če pride kakšna bolezen. Tako da zagotovo ni res, da nikoli nisi imela takih skrbi z otroci, če pa si trenutno v mirnem obdobju pa ne skrbi, sigurno se bo izziv pojavil. Če se ne bo, pa toliko bolje, a je za dvomiti.
Ko se bo začelo, da bosta zvečer šla s prijatelji ven in se vrnila ob šestih zjutraj, takrat se oglasi. Ko mama ne more spati, ker jo skrbi. Saj sčasoma se navadiš, ko pa se začne, ti ni vseeno. Zlasti če bereš kakšne novice o mamilih, pretepih, izginjanju najstnikov, ki jih nato utopljene najdejo v reki….. Še hujše je za nas, ki imamo hčere.
Ko je majhen, ti lepo spi doma, vse imaš pod kontrolo. Tudi še zdaj, pri tej tvoji starosti je tako, pravzaprav ti je dejansko sedaj najlepše. Potem pa so še druge stvari so seveda, glede njihove prihodnosti, šolanja, poklica, službe….. mnogo resnih skrbi. Nato se zaveš, da je bilo vse dosedaj samo sprehod v parku.
Točno tako.
Pri nas je bilo tako …. je večja družba šla praznovat RD nekam v divjino. Zmenjeno je bilo, da pridejo domov nekje do 10 dopoldan.
Ura 11 našega in še od sosedov ni bilo domov. Kličem – številka nedosegljiva.
Ura 12 isto …
Ura 13 isto …
Ura že 14 isto …
Jaz in sosedova sva bili že čisto histerični. Nisva jih mogli dobiti na fon. Nisva pa niti vedeli, kje točno bodo. Pač nekje na divjem, v eni kolibi (?).
Jaz že čisto panična.
Pridejo okrog 15 ure, vsi veseli in zadovoljni, jaz pa pred infarktom
Njihovo pojasnilo:
“Ful smo se dobro imel, vrhunska žurka, smo spal skor cel dan. Sej smo hotl sporočiti, da pridemo popoldan ampak ni bilo signala”.
