Mame, očetje, prosim za nasvet, kako pri otroku doseči, da bo vse jedel, da ne bo zmrdovanja nad hrano?

Vidim kake otroke, ki bi jedli samo poli salame, hrenovke, paštete, nuggetse, nič zelenjave, mogoč dve vrsti sadja, ostalo je pa bljak. Meni se to zdi zelo grdo. Nočem, da je pri nas tako, ko bodo otroci. Prosim za kak nasvet.

Pri nas smo imeli pravilo, da se vsaka stvar vedno vsaj poskusi. Vsaj eno žlico, en brstični ohrovt, košček brokolija… Nismo pa potem več silili, če ni šlo. A se mi zdi, da sta se tako počasi navajala na različne okuse.
Ne vem, če je bilo to to, ampak sedaj najstnika res jesta skoraj vse. No, vsak ima še kar kakšno stvar, ki je res ne more (eden papriko, drug tartufe, zaseko in coca-colo), ampak to se mi zdi že čisto normalno. Pravita zdaj tudi sama, da je lažje na raznih taborih, praznovanjih, potovanjih…, ker jima je večina hrane OK.

Od malega navajaš na zelenjavo .. :).
Kasneje pa ne vem.

To, da je otrok izbirčen ne pomeni, da je samo nezdravo hrano.
Imam dva otroka, oba sta kot majhna jedla čisto vse. En je še danes vse, drugi je pa najprej odklonil večino jedi in sedaj po nekaj letih počasi spet dodaja. Vendar je ravno tako zdravo hrano. Je malo bolj enolično na prvi pogled ampak še vedno zdravo. Veliko nadomešča s sadjem, zelenjavo pa kar je možno tako pripravim, da je ne opazi.
Tistega kar probata in res ne marata pa ne vsiljujem.

Tudi mi smo enako delali, grižljaj v usta, prežveči, če ne gre, ni treba pojest, pljuni v papirnato brisačko in v smeti, a je bilo malo tega takega, da je bio res za pljunit.
Moji so v štartu jedli vse, po enem letu v vrtcu, niso jedli nič, ker tam en otroke ne je tega, drug drugega in čez kratek čas nihče več ne je nič. Če se samo spomnim, da pri 3-5 niso jedli koruze, gob, špinače, …, nobene solate razen rdeče pese, od sadja samo banane in jabolka, nobenega namaza za na kruh, od mes samo piščanca in mleto meso, kosilo špageti z mletim meso in obvezno brez paradižnikove polivke, … Groza od groze! Se spomnim, ko je en “prvič” probal slivo, jo je gledal tako, kot da ga bo sliva ugriznia, če jo prime v roko, smo ga komaj prepričali, da vsaj ugrizne v njo, hudiča, prav bal se je sadja in zelenjave… No, zdaj jedo vse :))

Prijateljica ima otroka konec OŠ, ne jesta nič. Od malega ju je hranila hudo zdravo, vse bio in domače, kozje mleko, pa sama zelenjava in sadje in oh in sploh, ne vem, če je kdo boj zdravo jedel kot ta dva otroka… Zdaj sta pa na nuteli, čokolešniku, čevapih in pleskavicah, od juhe jesta samo jušne kroglice, od zelenjave pa samo krompir… In ona jima pusti tako, da revčka nista lačna… Hočem povedat, da tudi to navajanje od malega ne pomaga, če se potem, ko se situacija lomi, ne potrudiš z otrokom in hrano.

Jaz sem bila izbirčna, ko sem bila majhna. Vem, da zato, ker sem bila drobna in so starši menili, da bolje, da jem vsaj kruh, da bom sita. Napaka. Imam tri otroke, ki jedo vse. Kot vidim pri drugih starsih je tezava v vmesnih prigrizkih in v tem, da imajo vso to nezdravo hrano doma. Sem pa nevljudna, kadar pridejo obiski in prinesejo sladkarije. Brez težav se zahvalim, pospravim sladkarije v omaro in povem, da bo to za po kosilu. Otrokom ne odrekam sladkarij, a jih dobijo le po kosilu in v omejenih ( majhnih) količinah. Ko zrastejo imajo potem obdobje, ko si hodijo po šoli sami iskat sladkarije, pa jih potem kmalu sreca pamet ..tudi midva z mozem sva sladkosneda, zato je tega doma cim manj.. zajtrk zacnemo vedno s sadjem, sele nato kruh. Vso sreco!

Zdravnik dr. Vili Ščuka je dejal, da mora biti otrok vsaj dvakrat na dan lačen! In prav je tako! Kako bo otrok jedel, če se mu tišči v usta vsakih pet minut enkrat en bonbon, potem košček čokolade, banano, jabolko, keks, sadni jogurt ipd.?
Od enega do drugega obroka mora miniti nekaj časa. V tem času naj otrok ne je, naj samo pije, vodo ali pa nesladkan čaj. Tako bo ob obroku res lačen.
Na krožnik se mu da vsakega malo, tudi zelenjavo, če noče, pa vsaj po eno žlico, da pokuša. Počasi se bodo otroci naučili jesti tudi zelenjavo. Kdo pa ne bi jedel samo “fino”, saj bi tudi mi odrasli jedli tako, pa vemo, da naš organizem potrebuje različno hrano, ne samo tisto, ki je zelo okusna, kalorična, sladka ipd.
Če boste tako delali, se bodo vaši otroci naučili jesti vse. Tudi našega najmlajšega je “zbadalo”, pa sem ga naučila, da je vso zelenjavo: zelje, repo, radič, solato, špinačo, grah in še zelo dobro mu je!

Če nečesa ne maram je to grdo? Ti to resno?
Jem kar mi paše in mi je dobro. Enako otroci. Siljenja s hrano ne prenesem.

Odvisno je od tega, če ješ le krompir na krompir in nič dugega, to je res grdo, slabo in skrajno.
Če pa ješ načeloma vse, ne maraš pa krompirja, potem to ni nič takega, ker vsak od nas nečesa ne mara in tu ni nobene skrajnosti.

A si otroci sami kupijo hrenovke, pohančke, salamce, poli in podobno?
Ne? No, potem pa res ne vidim nobene težave.

Odvisno je od tega, če ješ le krompir na krompir in nič dugega, to je res grdo, slabo in skrajno.
Če pa ješ načeloma vse, ne maraš pa krompirja, potem to ni nič takega, ker vsak od nas nečesa ne mara in tu ni nobene skrajnosti.
[/quote]

Moje prehranjevanje je skrajnost zate. Ne zame. Zakaj bi bilo moje prehranjevanje grdo in slabo in skrajno? Če mi ne paše jesti, pač ne jem. V čem je problem? Nehajte siliti ljudi s svojimi prehranjevalnimi navadami.

Moje prehranjevanje je skrajnost zate. Ne zame. Zakaj bi bilo moje prehranjevanje grdo in slabo in skrajno? Če mi ne paše jesti, pač ne jem. V čem je problem? Nehajte siliti ljudi s svojimi prehranjevalnimi navadami.
[/quote]

Otroke ne moreš pustiti, da sami izbirajo, ker nimajo lastnih izkušenj in ker po pravilu vedno izberejo nezdravo hrano, kot so sladkarije in pomfri….
Z nepravilno prehrano se lahko poškodujemo, podobno kot se otrok poškoduje, če se sam igra, po svoji izbiri z igračami/igrali, ki jih sam izbere, a le te niso primerni njegovi starosti.

Primerno hrano naj vedno izbere starš, otrok lahko nap. izbere znotraj tega:
“Boš hruško ali jabolko?”
S tem mu ostane izbira in nima občutka da ga z nečim silimo.

Morda nisem zapisala dovolj natančno. Pod grdo je bilo mišljeno, da govorijo bljak za hrano, ki jim ni po godu. To se mi zdi grdo, tak odnos do hrane, ne to, da neko nečesa ne je.
Eni, celo odrasli, se začnejo pačiti in kremžiti, češ fuj, bljak, tega pa že ne bom jedel, to so pomije, to je za prašiče itd.

Jaz dovolim,da vsak je kar mu pase. Doma tako nimamo instant ali umetne hrane (pastete,salame,hrenovke,cokolesniki, cvrtja,umetni tovarniski prigrizki itd) in dovolim,da vsak otrok je kar mu pase in na nacin,ki mu ustreza. Tudi sama si pripravim hrano,ki mi prija in zapase in tako imajo tudi otroci dovolj sirok izbor na voljo. En otrok naprimer poje skledo solate in popijes se kis na koncu, drug otrok je solato ampak popolnoma brez kisa in olja. Zakaj ne? Ce en otrok ima rad testenine z mesom, drug pa z paradiznikom ne vidim razloga zakaj bi ju silila, da jesta taksne,ki jima ne paseta. To je nehumano. Zakaj bi nekoga silila jesti hrusko ce pa mu bolj pase jabolko? Tudi odrasli jemo kar in ko nam prija.

Morda nisem zapisala dovolj natančno. Pod grdo je bilo mišljeno, da govorijo bljak za hrano, ki jim ni po godu. To se mi zdi grdo, tak odnos do hrane, ne to, da neko nečesa ne je.
Eni, celo odrasli, se začnejo pačiti in kremžiti, češ fuj, bljak, tega pa že ne bom jedel, to so pomije, to je za prašiče itd.
[/quote]
Tudi glede tega ne mores nic. Lahko imate doma spostljiv odnos do hrane, ampak izkljucni vpliv domace vzgoje zacne bledeti takoj, ko pride otrok med druge ljudi. Tega ne mores prepreciti ne z domacin varstvom, ne s solanjem doma ne s kakimi drugimi skrajnostmi. Ce nic drugega, bo moral prej ko slej v sluzbo.
Potem pa vidi in slisi zmrdovanje, se mu zdi zanimivo in ponavlja.

Samo tukaj si poglej, kaksni so komentarji, ce je tema o hrani in kdo omeni vampe, pljuca ali drugo drobovino. Pa verjamem, da so starsi tudi tem monam poskusali privzgojiti spostovanje do hranem

Navajaš od majhnega na raznoliko prehrano in privzgajaš odTnos do hrane. Striktno. Zdaj če starši nimajo ne prvega ne drugega, potem je seveda hudo. Ali pa popuščajo zaradi socialnega miru. Zaradi tega imaš v restavracijah otroške menije s pohančki in podobno navlako.

Tudi pri nas smo hčerko od začetka navajali, da je potrebno vse vsaj poskusiti. Enako pravilo so imeli tudi v vrtcu in glej ga zlomka, pri nas vrtec ni ničesar pokvaril, kvečjemu lepo dopolnil našo vzgojo. Ker sva oba z možem gurmana, je tudi hčerka hitro ponotranjila ta odnos do hrane, da je hrana nekaj, v čemer se uživa. Ko gremo ven jest, vedno najprej, ko pridejo krožniki na mizo, vpraša, če lahko poskusi tudi najino. Vsako leto gremo na počitnice v isti hotel, kjer jo vsi poznajo kot “punčko, ki vse je”. Krona pa je bilo enkrat na dopustu na Sardiniji, kjer smo zvečer sedeli v restavraciji, ta mala je bila stara 3 leta. Enkrat sredi morsko obarvane večerje k naši mizi pristopi urejena starejša gospa izza sosednje mize, in nama z možem čestita za tako lepo vzgojeno hčerko, da jo gleda cel večer in ne more verjet, da vse je in nič ne tečnari. Res je, da naš otrok za mizo ne rabi tablice ali igrač, dovolj je pest ocvirkov, je bilo pa vseeno lepo slišati pohvalo:) Do sem nama je uspelo, kako bo pa naprej, pa samo ciganka ve…

Moj otrok ni nikoli rekel, da nečesa ne bo jedel, ker ga nikoli nisem vprašala, če bo jedel.
Že od majhnega je Vse, vse!
Je pa res da nikoli ni maral industrijske, že pripravljene hrane, ker vsak dan kuhamo sveže pripravljene obroke.
Zelenjavo, sadje in meso naravnost obožuje.
Pomembno je tudi, da pri mizi sedi vsa družina in da je red pri obrokih.
Med obroki ni prigrizkov. raznih čipsov in flipsov, sladkarij in nezdravih sokov!!!

Pri solati ni problem, oba otroka jesta solato, ki jo itak otrebiš, daš čisto v posebno skledo, ostalo pa začiniš, vsi zadovoljni.
Pri jabolku in hruški tudi ni problem, oboje ne zahteva nobene priprave, vzameš, pereš in poješ.
Pri kosilu pa sori, da kuham dve kosili, mi ne pade na pamet. Pri nas imamo tri otroke in še midva z možem, torej bi morala kuhati 5 različnih kosil, da bi vsak jedel, kar ima rad in mu paše. HALOOOO?! Nisem z lune padla!
Meni je to nehumano, da bi kuhala 5 različnih kosil! Ali pa, da je otrok v šoli lačen, ker so danes za kosilo testenine z mesom in ne s paradižnikom ali obratno!

Tudi glede tega ne mores nic. Lahko imate doma spostljiv odnos do hrane, ampak izkljucni vpliv domace vzgoje zacne bledeti takoj, ko pride otrok med druge ljudi. Tega ne mores prepreciti ne z domacin varstvom, ne s solanjem doma ne s kakimi drugimi skrajnostmi. Ce nic drugega, bo moral prej ko slej v sluzbo.
Potem pa vidi in slisi zmrdovanje, se mu zdi zanimivo in ponavlja.

Samo tukaj si poglej, kaksni so komentarji, ce je tema o hrani in kdo omeni vampe, pljuca ali drugo drobovino. Pa verjamem, da so starsi tudi tem monam poskusali privzgojiti spostovanje do hranem
[/quote]

Seveda prideš v stik s svetom in slišiš marsikaj. Zakaj pa vsega ne ponavljaš za drugimi? Ker so te starši vzgojili, kaj je prav in kaj narobe in odnos do hrane s “fuj, bljak, bruham” je primitiven, nevzgojen in nespoštljiv odnos do hrane.

Otroci so si različni. Mojedva imata zelo rada sadje pri zelenjavi imamo pa vedno prerekanja. Tudi jaz vztrajam, da vsako stvar poskusijo. Naprej ne težim od takrat, ko mi je tamal izbruhal zelenjavno juho, ko je mož zahteval, da jo poje več kot eno žlico. Če ne gre ne gre. Sta pa velikokrat pozitivno presenečena nad okusom kake zelenjave, pa jo potem zmanjka.

Otrok je to kar pozna in dobi. Naši do vrtca niso imeli težav s hrano. Doma so vse jedli, kar sem skuhala in spekla. Ni pa bilo bombonov, čokolad, sladkega čaja, coca cole……ko so prišli v vrtec pa se je obrnila prehranjevalna scena, tam so spoznali coca colo…..
Ampak še danes znajo ceniti domačo hrano, sokove, marmelado….in to da jih je mami ob 12. uri že čakala s kosilom. Pa še nekaj je, jaz obožujem kuhanje, peko….vse delam z ljubeznijo in nič mi ni težko, rada eksperimentiram v kuhinji, moji pa to z veseljem vse pojedo.

Pri solati ni problem, oba otroka jesta solato, ki jo itak otrebiš, daš čisto v posebno skledo, ostalo pa začiniš, vsi zadovoljni.
Pri jabolku in hruški tudi ni problem, oboje ne zahteva nobene priprave, vzameš, pereš in poješ.
Pri kosilu pa sori, da kuham dve kosili, mi ne pade na pamet. Pri nas imamo tri otroke in še midva z možem, torej bi morala kuhati 5 različnih kosil, da bi vsak jedel, kar ima rad in mu paše. HALOOOO?! Nisem z lune padla!
Meni je to nehumano, da bi kuhala 5 različnih kosil! Ali pa, da je otrok v šoli lačen, ker so danes za kosilo testenine z mesom in ne s paradižnikom ali obratno!
[/quote]

Jaz pa rada ustrežem in pomagam če lahko. Zakaj pa ne bi smel jesti vsak testenin kot mu jih paše? Pri nas je mama to prakticirala že 30 let nazaj. Pač skušas pasto in 2-3 omakice. Je to težko? Meni res ne. Mi je pa kuha v veselje. Tudi solat naredimo običajno več. Jaz imam rada od vsake po žlico dve , ostali kot jim paše. V čem je težava? Koliko res več časa pa to vzame? Če en otrok obožuje ribo jo delam pogosto, če drugemu tolikokrat ne paše pač dobi poleg priloge kakšen jajček ipd (za beljakovinski vnos). Če enemu otroku paše suh riž z maslom, drugemu pa v špinačni omaki bom pač naredila omako posebej in si jo prelije tisti, ki mu to ustreza. Jaz ne razumem te trdosrčnosti: po moje bo, tako kot sem si zamislila in pika. To so mentalni problemi se mi zdi. Za koga pa se boš potrudil, če ne za najbližjega? In res koliko več truda pa je potrebno? 2 minuti? 5 minut?

jaz se ne bi sekirala. Sama praktično od rojstva ne jem mesa. Sem ga zavračala z tem siljenjem na bruhanje že od otroštva. Tudi sadja ne maram. Obožujem pa zelenjavo. Katerokoli na kakršenkoli način. To je pač prehrana zame. Nekdo je bolj morski, drugi mesni, tretji… . Niti slučajno ni vsak organizem enak. Vsak ima svojo kombinacijo encimov, mikroflore, občutljivost borbončic itd. Vsi vse jest je dediščina socializma in revščine. Bomo ko in če bo treba. Človek med bojem za preživetje marsikaj naredi ampak ker nam na srečo trenutno ni treba in živimo v obilju raznovrstne hrane lahko prisluhnemo lastnemu organizmu.

Jaz pa rada ustrežem in pomagam če lahko. Zakaj pa ne bi smel jesti vsak testenin kot mu jih paše? Pri nas je mama to prakticirala že 30 let nazaj. Pač skušas pasto in 2-3 omakice. Je to težko? Meni res ne. Mi je pa kuha v veselje. Tudi solat naredimo običajno več. Jaz imam rada od vsake po žlico dve , ostali kot jim paše. V čem je težava? Koliko res več časa pa to vzame? Če en otrok obožuje ribo jo delam pogosto, če drugemu tolikokrat ne paše pač dobi poleg priloge kakšen jajček ipd (za beljakovinski vnos). Če enemu otroku paše suh riž z maslom, drugemu pa v špinačni omaki bom pač naredila omako posebej in si jo prelije tisti, ki mu to ustreza. Jaz ne razumem te trdosrčnosti: po moje bo, tako kot sem si zamislila in pika. To so mentalni problemi se mi zdi. Za koga pa se boš potrudil, če ne za najbližjega? In res koliko več truda pa je potrebno? 2 minuti? 5 minut?
[/quote]

V zivljenju ni nikdar vse tako, kot bi mi radi in si zelimo, vedno se je treba prilagajati, tudi pri hrani je tako: danes jemo tvojo najljubso, jutri mojo.

V zivljenju ni nikdar vse tako, kot bi mi radi in si zelimo, vedno se je treba prilagajati, tudi pri hrani je tako: danes jemo tvojo najljubso, jutri mojo.
[/quote]

Kaj pa če bi se kuharica prilagodila? Dej, dej..čista slovenska..mal je treba trpet..pa magari brezveze oz po nepotrebnem. Kot da jim bo zaradi tega kaj ušlo. Bo pa lep spomin na spoštovanje okusa in osebnosti v domačem okolju ter topline doma in odnosov. In s tem dobra dota.
Jaz te ideje sploh ne razumem. Ne jem tistega kar mi ni všeč ali ni dobro in celo kar mi tisti dan ne paše. Tukaj so otroci že tako na zgubi. Sam naročiš vedno ali si narediš vedno kar ti paše.