PCO, miom v maternici, zanositev
Pozdravljeni,
stara sem 28 let, nikoli še nisem rodila. Imam policistične ovarije s hormonskimi motnjami. Drugih bolezni nimam. Že dve leti se soočam z dolgimi vmesnimi krvavitvami (pojavljajo se cca. 10 dni pred M) ter bolečinami ob menstruaciji in sredi ciklusa, ki so zelo močne. Mati je imela endometriozo, pri meni obstaja sum zanjo (ni vidna na UZ). Danes na UZ je ginekologinja našla na levi strani maternice ležeč miom, velik 1,6×1,28cm. Opozorila me je, da je mogoče, da bom težje zanosila in priporoča čim prejšnjo zanositev. Omenjala je možnost operativne odstranitve mioma, ker sem danes prišla na UZ zaradi močnih bolečin na L strani trebuha in meni, da bi lahko težave povzročal tudi miom, četudi je to verjetno trenutno težko določiti, glede na to, da sem ravno tudi v času ovulacije! (Se pravi bi bolečine lahko bile tudi zaradi ovulacije in ne zaradi mioma.) Zanima me, kaj bi v takem primeru svetovali vi. Brala sem o možnosti zdravljenja s tabletami? Moja G pravi, da se miome operira šele, ko zrasejo nad 3cm ali v primeru bolečin. Kaj to pomeni glede zanositve? Ali bi morala pred poskusom zanositve na operacijo? Brala sem, da lahko operacija izboljša ali pa – če pride do brazgotin ali večjih krvavitev med operacijo – tudi zmanjša možnosti za zanositev? Zelo me je prestrašilo, ko sem brala, da lahko pri tej operaciji odstranitve mioma pride do obsežnih krvavitev in je potrebna odstranitev maternice!! Stara sem komajda 28 let in še nimam otrok – to me je povsem šokiralo in zelo prestrašilo. V partnerskem razmerju sem sedem let, s partnerjem sva nameravala imeti otroka čez cca. dve-štiri leta. Ali bi priporočali, da v luči mojega stanja poskusiva zdaj? (Tudi ne vem, kako hitro bi lahko zanosila …) Ali moram prej na operacijo? To me najbolj skrbi od vsega, operacije me je PANIČNO strah.
Hvala za odgovor in lep pozdrav!
Spoštovani,
vse te skrbi so tipična posledica procesa pretiravanja pri diagnostiki in nepotrebnega teoretičnega filozofiranja ginekologa ob odkritju miomčka v vaši maternici. Nalašč rečem “miomček”, ker takšen tumorček velikosti oreščka pač ni problem. Vse to komentiranje okrog tega pojava, ki objektivno vzeto morda niti ni to, za kar so ga imenovali, ampak bi ga bilo treba na istem mestu videti vsaj še 1x vsaj 3 mesece ali celo pol leta kasneje, da trditev lahko fiksiramo, je torej brez pomena. Vi ste seveda pogooglali vse možno o miomih in seveda odkrili vse najhujše in največje možne zaplete in se sekirate na zalogo. Kaj naj rečem? Sami si delate “štalo” po nepotrebnem, tako kot vam vaša ginekologinja ni nič pomagala z razpredanjem okrog mioma, ki po strokovnih načelih sploh ni potrjen.
Ko torej odkrijemo kaj takšnega, si pojav zabeležimo v dokumentacijo in o njem preveč ne razpravljamo, pacientko naročimo na kontrolo čez 6 mesecev in preverimo, če je to še tam in če je, če je kaj in koliko je zraslo. Potem natančneje pogledamo v kateri plasti maternice je (pod sluznico, v steni ali pod zunanjo povrhnjico maternice) in šele potem začnemo razmišljati, če vse to kaj pomeni ali ne. Če načrtujete nosečnost, se torej ne ozirajte na ta “miomček”, v kolikor ne, pa tudi ni treba zganjati panike in spreminjati načrte samo zaradi tega.
Pozdravljeni,
hvala za odgovor, ki me je kar nekoliko pomiril – omemba operacije me je precej prestrašila, drži (posebej po tem, ko sem pogledala, kakšna tveganja lahko predstavlja (s tem mislim predvsem morebitne brazgotine v maternici)).
Vendarle me zanima ali menite, da bi bilo mogoče, da takšen majhen miom povzroča hude bolečine ob ovulaciji? Nenazadnje imam težave že dlje časa, kot pa vem, da bi imela miom … (težave trajajo že vsaj eno leto, vsak mesec, vmes sem imela UZ, ki ni pokazal nobenega mioma (pokazal ga je šele včerajšnji UZ)). Moje menstruacije niso posebej močne (v bistvu mislim, da je krvavitev glede na opredelitve, ki jih najdem, kar šibka, edino en dan je ‘normalna’), imam pa zelo zelo zelo hudo boleče ovulacije, pri čemer je najhuje, da bolečina iz meseca v mesec traja dlje – zdaj se bolečine vlečejo že dober teden, recimo. En dan so bile skoraj nevzdržne, zdaj so manj močne (pomagajo mi sprehodi, ki, se mi zdi, bolečino blažijo), ampak res trajajo dneve in dneve. Navadno se takoj po tem, ko minejo bolečine, pojavijo krvavkasti izcedki (to je običajno 9-10 ni pred M), ki se vlečejo vse do menstruacije. Ta je hudo boleča prvi dan (včasih ne morem hoditi, boli me tudi v križu in nogah, zelo sem utrujena in vrtoglava), potem je bolečin manj in so tudi manj močne (podobno kot opažam pri ovulaciji). Mama, kot sem že zapisala, je imela endometriozo (potrjena in odstranjena z laparaskopijo). Ali bi ne bilo verjetneje, da bi jo imela tudi jaz in so težave povezane s tem, ne z miomom?
Glede na to situacijo – miom, potencialna endometrioza, krvavi izcedki 10 dni pred M vsak mesec, PCO (UZ) – kaj menite glede poskusa zanositve? Ali bi bilo smiselno s tem pohiteti in ne čakati oz. ali lahko z upoštevanjem vsega navedenega pričakujem/va težave pri zanositvi? Predvsem me v resnici skrbijo te krvavitve – Dabroston mi jih ni ustavil, recimo, in me skrbi, da bi zaradi prehitrega nihanja hormonov enostavno ne mogla zanositi …
Hvala vam za odgovor,
vse dobro!
kadar miom povzroča bolečine, jih neodvisno od ciklusa, torej vaše niso zaradi mioma, sploh pa ne takšnega miniaturnega. Simptomi, ki jih navajate, so bolj združljivi z endometriozo kot z miomom, res. Diagnoza endometrioze pa je žal zapletena oziroma je v bistvu invazivna (ob laparoskopiji), z UZ pa jo zna najti le izkušen ginekolog kirurg, ki jo večinoma tudi operira.
O tem, če bi bilo smiselno razmišljati o nosečnosti bi v tem kontekstu težko govoril. Nenazadnje svoje reprodukcije človek ne načrtuje le na podlagi zmožnosti zanjo, ampak še na mnogo drugih osnovah, npr. s kom? Kje? Pa ves ostali “lajf”, ko so enkrat okrog nas otroci? In nenazadnje je vse skupaj eno samo ugibanje, ki je še daleč od trdne diagnoze.
Razumem. Saj to se je tudi meni zdelo nenavadno … da bi bile te bolečine potem odvisne od ciklusa. Je pa zdaj res huje s temi bolečinami oz. se mi zdi, da so iz cikla v cikel daljše. Zdaj me že res dober teden boli v jajčniku na desni (sprva me je zelo skrbelo, da je vnetje slepiča), pa ni videti, da bo šlo kaj na bolje. Pomaga mi gibanje/hoja, se bolečina izrazito ublaži. Brala sem, da je gibanje lahko dejansko v pomoč tudi pri endometriozi? Vem, da se le-to potrdi samo z laparaskopijo. Bi bila pri meni že indicirana ali morda prej še vseeno kakšen UZ pri kom, ki se posebej s tem ukvarja?
Seveda je odločitev za nosečnost odvisna od številnih dejavnikov. S kom sicer vem (s partnerjem sva skupaj sedem let, skupaj živiva šest let), tudi kje …. je pa res, da sva komaj začela delat, sva samozaposlena, finančna situacija je sprejemljiva, ni pa idealna (niha od leta do leta zaradi narave dela npr.), planirala sva za čez par let (recimo 2-4), ko bi se finančna situacija verjetno že vsaj nekoliko ustalila (ni dolgo, kar sva nehala študirat). Ampak če bi bilo treba, bi lahko ‘pohitela’ in zato me je zanimalo, kako je s tem oz. kaj se priporoča, če se predvideva, da bi lahko šlo za endometriozo, plus vmesne krvavitve, PCO, miom …
takole na splošno od 25. leta dalje reproduktivna funkcija pri ženski samo upada, na začetku počasi, po 35. letu hitreje in po 42.,43. letu upade do te mere, da postane načrtovana zanositev že bolj podobna čudežu, če uspe, kot ne. S tem znanjem ginekologi seveda vsaki ženski priporočamo raje prejšnjo kot kasnejšo reprodukcijo. Razna stanja, ki jo ovirajo, se namreč tudi nabirajo z leti (endometrioza, vnetja, policistični jajčnik, hormonske motnje itd.) se namreč sama od sebe le slabšajo, redko izboljšajo.
ne vem. O teh rečeh se je treba pogovarjati in dogovoriti z osebnim ginekologom. laparoskopija je invazivni poseg in za kaj takšnega se odločimo, ko brez tega ne gre več naprej.