odtujitev odnosov
Z možem sva se popolnoma odtujila (mlada skočila v zakon, potem otroci…). Saj ne, da je od danes na jutri, ampak sedaj sem doma in sem analizirala razmerje.
Ne kregava se, ampak tudi osebnih stvari si več ne poveva. On kakšen dogodek iz službe, jaz kakšnega, ostalo o otrocih, delo okrog hiše. Tudi zahajava nikamor – ali jaz nisem mogla, ali on…in tako sva očitno izgubila nit dogovora. Jaz vedno reče grem tja, ali pa mene vpraša če imam kaj v planu. Midva skupaj imava – nič. Jaz ga sicer še povabim kdaj, reče ne morem, on mene niti vpraša ne več. In ko tako pomislim – otroci so šli, ostala sva sama, ko bi lahko kaj skupaj obiskala, kam šla brez težav – ne, enostavno si ne vzame čas. Če bo klical kak kolega, bo pustil vse, šel, pustil kosilo ter se javil na telefon, jaz ga nikoli ne smem poklicat, ker nima časa, ga motim … Očitno imam preveč časa sedaj, pa vendar…to ni neka pozitivna zadeva, za prihodnost. Kot sostanovalca sva, ne več zakonca. Takšen odnos nima prihodnosti. In ko sem mu omenila to – ga nič ne moti to stanje. Oziroma ne vidi težave v takšnem razmerju. Mene pa moti – sedaj vidim, da se res razdaja drugim, čeprav samo po telefonu, z nasvetom (ne hitrim, kar dolgimi pogovori). Jaz pa kot da nisem prisotna. Ko bom nazaj na delu bo seveda drugače (ne bom opazila), pa vendar – kaj bo čez nekaj let? Življenje s tujcem? Saj se ne bova znala pogovarjati, sodelovati… To spoznanje me je precej šokiralo, ali se res tako zelo odtujimo, pa tega niti ne opazimo? Nam res drugi lahko več pomenijo kot dom, družina, zakonski partner? Smo krivi sami, ali tempo življenja? Imava sploh prihodnost nekje, ali pa bo slabše in slabše?
Veliko parov
Se eno jutro zbudi in ugotovi da to ni to.
Zdej ce obema pase tko ok
Ce pa enem ne, hm sranje.
Opazuj 10dni vajin odnos
Zapisi si ugotovitve.
Bos na koncu sokirana.
Ti bi se sla moza pa zeno naprej.
Moz pa, mu je tako cist ok.
Ve kje si in to mu je dovolj. Roko na srce jemljemo se samoumevno.
Ce mu bos pokazala da lahko tud brez njega se lahko celo zbudi.
Dejanja ne besede
Uf sranje, kot bi opisovala naju dva. Ok, vsaj vem da nisem edina. Jaz sem ga postavila pred dejstvo ali ali in se je začel truditi. Probaj, saj nimaš kaj zgubit, ker ga že sedaj nimaš več, če ti rata ga zdrznit in zbudit, potem ok, če ne si poišči nekoga ki ti bo izpolnil praznino. KLINC, SAM 1X SE ŽIVI.
A veš da sem razmišljala, da si najdem nekoga? Imam jajca za vse, tole pa…. Bojim se obsojanja (predvsem otrok), kajti mož je v njihovih očeh tako brezmadežen in super…saj je, samo kot partner pa res…ni. In otrokom razlagati zakaj – nima smisla. Sicer ga tudi drugi vidijo samo na zunaj, in tam je res vse kot mora biti, tudi najin “odnos”. Stene pa skrivajo odtujenost. Njega zbuditi – mislim da je prepozno.
A veš da sem razmišljala, da si najdem nekoga? Imam jajca za vse, tole pa…. Bojim se obsojanja (predvsem otrok), kajti mož je v njihovih očeh tako brezmadežen in super…saj je, samo kot partner pa res…ni. In otrokom razlagati zakaj – nima smisla. Sicer ga tudi drugi vidijo samo na zunaj, in tam je res vse kot mora biti, tudi najin “odnos”. Stene pa skrivajo odtujenost. Njega zbuditi – mislim da je prepozno.
[/quote]
njega zbuditi je prepozno. Nikoli se ne ve,.ampak ja pozno je. Probaj vseeno. Ja vidiš kaj se vse dogaja za 4 stenami 🙁
Tudi pri nas je tako.Otroci odrasli, midva pa ne greva skupaj nikamor.Ker ne moreva.Njegova mama je stara devetdeset let.Obnemogla in težko hodi.
Sva kot dva avtomata : on naredi zanjo nekaj, jaz nekaj in tako delujeva že par let.Na začetku se mi je zdelo brezizhodno, zdaj sem se navadila.
Nekaj je skupnih tem, nekaj misliva vsak po svoje.
Tudi moj se javi na telefon, če ga kliče prijatelj.Pusti kosilo in se z njim pogovarja.
Ko me pokliče prijateljica, mu povem, če drema tudi to ne. Imam telefon, če me rabi, me že dobi.
Me pa ceni in spoštuje.Skopuški tudi ni.Lahko grem , kamor želim, ker ni ljubosumen.
Zavedam se, da ne moreva vedno in povsod skupaj.Da mi ne more dati vsega , kar bi si želela, kot tudi jaz ne njemu.To je dejstvo, ki ga sprejemam.Zato vse, kar mi on ne more dati – dobim od prijateljic (grem z njimi na ženski klepet, na kavo, na pizzo) ali pa si kupim in privoščim sama.
Ker on ni superman.pa tudi jaz ne superwoman.
A veš da sem razmišljala, da si najdem nekoga? Imam jajca za vse, tole pa…. Bojim se obsojanja (predvsem otrok), kajti mož je v njihovih očeh tako brezmadežen in super…saj je, samo kot partner pa res…ni. In otrokom razlagati zakaj – nima smisla. Sicer ga tudi drugi vidijo samo na zunaj, in tam je res vse kot mora biti, tudi najin “odnos”. Stene pa skrivajo odtujenost. Njega zbuditi – mislim da je prepozno.
[/quote]
Kot bi bral svojo zgodbo, res neverjetno. Tudi sam sem razmišljal, da si najdem družbo.
Si za spoznavanje preko zasebnih sporočil?
Kako boste prenesle, če bo treba moža negovat?
Kar na lepem, čez noč, boste morale postati ves njegov svet, skrbeti zanj, se ukvarjati zanj, se pogovarjat z njim, ker ne bo nikogar drugega. Prijatelji takrat ne bodo več klicali za nasvet.
Midva z očetom se nisva nikoli štekala, imela sva en tak vljudnostni, plitev odnos. Zakon mojih staršev je bil tudi bolj tako tako, pač v smislu, da si ne bodo sosedje jezikov brusili. Oče je potem hudo zbolel, inkontintenca spredaj zadaj, včasih ga je bilo treba tudi hranit, veliko dela je bilo z njim. Ima tresavico in težko je, se pa trudi. Zgleda seveda obupno 🙂 Mislim, mene ne moti, jaz sem vesela, da je taka trma in za zlepa ne odneha. Ko sem pa videla tisti izraz na maminem obrazu, kako se ji fotr gnusi, ker tako grdo je, me je globoko prizadelo. Sem jo kar “nadrla”. Ampak tako pride verjetno, če se nimaš resnično iskreno rad, če ni tiste tople povezanosti, ampak funkcioniraš kot cimer.
Tega bi bilo recimo mene strah. Da te partner gleda s takim gnusom in zaničevanjem, ko pridejo problemi. Tile vaši kekci niso ravno obetavni. Mislite še vedno, da bi se izkazali, če bi bilo treba?
A veš da sem razmišljala, da si najdem nekoga? Imam jajca za vse, tole pa…. Bojim se obsojanja (predvsem otrok), kajti mož je v njihovih očeh tako brezmadežen in super…saj je, samo kot partner pa res…ni. In otrokom razlagati zakaj – nima smisla. Sicer ga tudi drugi vidijo samo na zunaj, in tam je res vse kot mora biti, tudi najin “odnos”. Stene pa skrivajo odtujenost. Njega zbuditi – mislim da je prepozno.
[/quote]
Raje napiši, da bi rada fasala druge luleke,ne se lepe delati. Tvoj te ne dovolj obdela,pa si tečna.
Tudi pri meni je tako….ni objemov, ni poljubov….ampak ko pa se njemu dvigne in če nočem, je pa taka užaljenost, da se mi zdi kot da je iz vrtca. in ne moški skoraj pri 50. Tako da si ne predstavljam bit z njim še ne vem kolk let….že tko se mi zdi, da sem predolgo. Tudi, če ga malo pobožam…ne vem zvečer..odriva….zjutraj pa reče, da nič ne ve, da je spal………bedno
Tega me je strah…vem da od njega ne morem pričakovat pomoči (bi pa morda vzel nekoga, ki bi me stregel), jaz njega…v trenutni situaciji z velikim odporom. Priznam! In glede na to da nisva več mlada, bližje smrti kot rojstvu…ne vem, me je precej stisnilo to razmišljanje, res!
[/quote]
Moja zgodba:
Prva leta zakona je kar pokalo od ljubezni in naklonjenosti. Čez leta se je to kar izgubilo, celo sem razmišljala neko obdobje, da grem vstran od moža, ker sva se odtujila. Potem je zbolel. In zopet sva se našla. Moram reči, da sem komaj takrat spoznala kaj je prava brezpogojna ljubezen.
Do zadnjega diha, sem ga negovala, mu bila tolažba, ga bodrila in vlivala upanje.
Zdaj ko ga več ni, čutim veliko praznino, ker kakorkoli že, usoda naju je z razlogom pripeljala skupaj in veliko sva dala eden drugemu. Lepe in grenke izkušnje, v bistvu sva si bila največja učitelja.