Kako bi se odzvali, če bi vam postavili diagnozo: rak?

Kot z diagnozo katerokoli. Spopasti se z njo. Se zdraviti in ozdraveti. Predvsem zvedeti čimveč o njej in načinih ozdravitve.

Točno to sem naredil, ko sem to diagnozo dobil.

Jokala bi.
Ker sem jih imela veliko okoli sebe in jih danes žal ni več med nami. Tudi taki z diagnozo “ozdravljivega” raka niso uspeli. Kljub boju, volji, želji, optimizmu.

Točno to sem naredil, ko sem to diagnozo dobil.
[/quote]

Čestitam ti. Upam, da še vedno lepo skrbiš zase in verjameš, da si sam tisti, ki diktira bolezni in ne obratno. Ne mislim te zasliševati o podrobnostih, le zanima me, koliko časa je bilo potrebno, da si se je znebil. Ker dostikrat niti sami ne vemo, kakšno moč premoremo, dokler se nam ne pripeti, da jo aktiviramo.

Dva litra snopca.

Potem bi se pa zavil v belo rjuho, dal osebno v zobe, in sel na pokopalisce, ker bi v sodu pocakal na svoj konec.

Bolje to, kot pa da folk daje denar alternativcem, kapljicarjem in podobnim retardirancem – vsaj crknes lahko dostojanstveno, kot Sokrat.

Mislila sem, da je konec življenja. Hotela sem že napisati poslovilno pismo otrokom. Grozni občutki, res strašni.

Čez nekaj mesec bo že 11 let od takrat in sem še vedno tu. Hvala ti Bog.

Čestitam ti. Upam, da še vedno lepo skrbiš zase in verjameš, da si sam tisti, ki diktira bolezni in ne obratno. Ne mislim te zasliševati o podrobnostih, le zanima me, koliko časa je bilo potrebno, da si se je znebil. Ker dostikrat niti sami ne vemo, kakšno moč premoremo, dokler se nam ne pripeti, da jo aktiviramo.
[/quote]

Trajalo je slabo leto. Cca pol leta intenzivnega zdravljenja in potem še nekaj preverjanja, če je res konec. Potem pa še cca 5-6 let, da sem se znebil misli / strahu pred ponovitvijo.

Za podrobnosti pa komot vprašaš, če te kaj posebej zanima. NImam problemov s tem.

Aja, pa zadolžil bi se pri vseh bankah, privat posojilodajalcih, ropal banko za banko, postrelil potomce tistih, ki so nam naredili veliko škodo (Janković, Tito, Mussolini, Churchill, Putin, Bobinac, Kučan, Pahor, Türk, Popovič, Zidar, Hilda, Bavčar, Kordež,….), privoščil si prostitutke, pil šampanjec na luksuznih ladjah …..

Iz onostranstva bi potem gledal poparjene posojilodajalce, ha,ha, ha, ha,

Itak je to verjetno šok za vsakega. Kako se odzovemo na šok pa je odvisno od posameznika.

Ko sem izvedela za diagnozo,prvo sploh nisem dojela,dobesedno.
Prišlo za mano čez par ur.
Najtežje je bilo povedati partnerju in otrokom.Ko sem povedala,mi je ratalo slabo,šla v wc in dobesedno je šlo vse od mene,spodaj in zgoraj.
Sledila je težka operacija,nato še težje zdravljenje z kemo in biološkimi zdravili.
Da ne govorim podrobnosti in stranskih učinkih.
Moraš pa biti pozitiven in verjeti ,da boš ozdravel.
Na prvem pogovoru mi je onkolog povedal,da pol bodo naredili oni z zdravljenjem,pol pa narediš sam z močno voljo in pozitivnim razmišljanjem,drugače nima smisla.
Letos bo tri leta od diagnoze in sem zdrava.Bi Mi pa brez velike podpore moža bilo verjetno veliko težje.
Vsem srečno!

Edini odgovor je: ne vem. Lahko je govoriti, če ne doživiš, potem pa vsa predvidevanja padejo v vodo.
V tem tednu je sestrična dobila diagnozo raka na trebušni slinavki. Stara 45 let. Gre za praktično neozdravljivega raka. Kako odreagirati in kaj reči na to? Mislim, da se nekaj takega ne da primerjati z recimo rakom, ki je v 95 zazdravljiv, pa čeprav tudi tu ni nič gotovega.

Upam, da še dolgo ne slišim kaj takega, če pa že, potem pa upam, da bom ob diagnozi lahko imela vsaj upanje na ozdravitev in ne, da je vsega praktično konec.

lp

da me v popolnosti obvarujejo in zaščitijo pred tem za vedno!

Jz bi prvo ponoru, potem bi pa ugotovil v katerem stadiju je. Ce je ze prepozno, bi hotel zvedet kolk lajfa me še čaka od zdravnikov. Potem bi pa žural na polno zadnjih par mesecev ali tednov ce bi se dal…fak kašno grozljivo vprašanje…,

Pa vprašanje ni ravno grozljivo, je pa brezvezno, ker nikoli ne moreš vedeti, kako dokler nisi na tem.
Me je pa malo nasmejalo to žuranje.
Taščini sosedi so postavili diagnozo napredovanega raka jajčnikov, ki nima dobre prognoze. praktično ji kaj dosti več kot pol leta niso dali. NO, zdaj je od tega že sedmo leto in gospa še vedno živi ini živcira sosede :-)) Se lahko zgodi, da bi te čakalo dosti žuranja al pa bi prej dnarja mankalo :-))
lp

Odvisno od posameznika. Najprej se ti dobesedno spodmaknejo tla pod nogami. Ko dojameš kaj to pomeni, se začne proces skozi katerega greš. Najprej zanikanje (ne, zdravnik se je gotovo zmotil, ker sem vedno zdravo živel), potem se sprašuješ (zakaj ravno jaz!?), potem se zapreš vase, jokaš do onemoglosti, ne želiš z nikomur deliti svoje bolečine in strahu, si v hudi osebni stiski, potem se spustiš na realna tla in se začneš borit.
Poiščeš vso možno literaturo (uradno, ne šarlatansko), ki ti da realen vpogled v tvoje stanje, možnosti ozdravitve in preživetja. Se pogovoriš z lečečim zdravnikom. Upoštevaš njegove nasvete, predvidevanja in se na koncu le pomiriš sam s seboj. Če imaš ob sebi ljudi, ki ti stojijo ob strani, toliko bolje. Vendar moje izkušnje so take, da so svojci še bolj zmedeni in prestrašeni, kot si ti sam.

Moje srečanje z diagnozo RDČD sega v leto 2006. Onkologova predvidevanja so bila obetavna. Stadij III., operacija, kemoterapija, podporno zdravljenje, redne predpisane kontrole in “še sem tu”. Že dvanajst let.
Zelo pomembno je tudi to, da se lahko vključiš v društva, ki združujejo ljudi z podobnimi izkušnjami. Imajo svoje svetovalne telefone, kamor se obrneš za nasvet, pogovor, izkušnje. V njih delajo prostovoljci, sami ozdravljeni bolniki, ki so najbolj dragocen vir nasvetov. Ker samo tisti, ki je imel tako izkušnjo, lahko razume bolnika.
Samo nekaj bo jih navedla: EuropaDonna (rak dojk), Limfom (krvotvorni raki), Društvo onkoloških bolnikov SLO, EuropaColon (raki prebavil), ki se vi že leta angažirajo in pomagajo bolnikom.
V lanskem letu je na OI zaživela INFO točka. Vsak dan so na voljo prostovoljci vseh navedenih društev, ki lahko pomagajo svojcem in bolnikom v stiski.

Imamo še zelo dobre presejalne programe SVIT, ZORA, DORA, ki odkrivajo predrakave spremembe in dobesedno rešujejo življenja. Le odzvati se je potrebno na njihova vabila.

Upam, da nisem bila predolga. Vse dobro in pogumno naprej. Vse se da, le verjeti moraš vase.

ha ha ha…….

Takšno diagnozo sem pred desetimi leti dobil. Odziv je bila premislek o možnih vzrokih in odločitev za operacijo. Način življenja sem sopremenil na tretine:
um (delo), fizis (gibanje) in duh.
Desetletje funkcioniram dobro.

A je res da če kadiš se ti ful hitro (mislim več let) naredi pljučni rak? Po kolkem času kajenja lahko pričakuješ da boš dobil pljučnega raka? Jaz sem star 36 let, kadim s pavzami že od 15.leta, vsak dan po škatlico in pol na dan.

Ne vem, odvisno od vrste raka, od prognoze. Sigurno bi me stisnilo in skrbelo, da se ne bo vse OK izteklo. Čez dan bi razmišljala samo o tem, kaj lahko naredim, kakšen je plan zdravljenja, informirala bi se – pri zdravniku, v strokovni literaturi, pri bivših bolnikih, ki so to že preživeli. Načeloma sem borka in ko se pojavi kakšen problem rada iščem rešitve, se ne prepuščam obupu. Vendar bi me zagotovo skrbi morile zvečer, v postelji, tik pred spanjem. Takrat bi kdaj verjetno jokala, čez dan ne. Težko bi spala, zgodaj bi se zbujala. Z ženskami iz širše družine bi mi bilo grozno preživljati čas, ker se večina pri takih zadevah zelo čustveno odziva, meni pa to nič ne pomaga. Pri takih zadevah mi pomaga iskren pogovor z nekom, ki mu res lahko povem, kaj čutim in kaj me skrbi. Z nekom, ki se je pripravljen pogovarjati, ki posluša in pri tem ostane trden, ki realno pove, kako stvari stojijo. S pragmatikom. Brez nekih “saj bo v redu”, ampak z “dobro je narediti tole in tole, če bo ta in ta zaplet bomo naredili to in to, a na x si že pomislila?”. Ne z nekom, ki plane v jok in ga vse skupaj še bolj gane kot mene. Z očetom bi mi bilo bolj prijetno. Zelo veliko bi se opirala na partnerja, ampak to bi bilo zanj tudi stresno in bi potrebovala še koga drugega. Verjetno bi si plačala ure za pogovor pri kakšnem psihoterapevtu. Ne zato, ker bi želela njegov nasvet, ampak zato, ker lahko potem temu človeku izrazim vse svoje skrbi in razmišljanje, brez skrbi na to, kako ga bo to čustveno obremenilo. Tudi zato, ker tak človek ni osebno vpleten v situacijo.
Pa uredila bi vse potebno za primer neuspešnega zdravljenja. Za vsak slučaj, za svoj lastni duševni mir.

Pomislila bi: drek, zdaj bo treba pa okrog zdravnikov letat. Ker skrbeti zase preko uporabe zdravstvenih stroritev je zame prava muka.

1. Nebi bila presenečena, ker vsako leto vsaj enega znanca rak pobere.
2. Povedala verjetno sploh nobenemu nebi, ker bi vsi začeli paniko zganjat.
3. Kar bo pa bo, mene kemoterapija ne vidi.
4. Litro vodke pa gasa 🙂

Odkrito povedano, nimam pojma.
Verjetno bi prvo obsedela, potem se zdrla, razjokala, natulila vse okoli sebe, potem pa napovedala boj in mojo zmago in tudi delala na tem, da zmagam jaz in ne bolezen.

Škoda. Mislim na tisto kar si napisala o kemoterapiji… mene je rešila, pa mnogo znancev tudi.
Te je preveč strah slabega počutja – ali gre za kaj drugega?

Malenkost.