Kar na jok mi gre, včeraj sem postala babica prezgodaj rojenima dvojčicama.
Preplavljajo me posebni občutki. Občutki veselja in žalosti…
Na včerajšnji dan je moja 22 letna hčerka rodila. Žal je rodila slabe tri mesece prezgodaj dve mali ljubki dvojčici, ki se zaenkrat še borita za življenje.
Močno upam, da bosta mali princeski ostali dovolj močni borki in preživeli to svojo začetno trnovo pot.
Zdaj pa se nekako čutim dolžna, da nekako tudi sama prispevam nekakšno pomoč, da se zadeve vsaj malo olajšajo, če je to sploh možno. Zelo rada bi pomagala svoji hčeri. Vsak dan ji gre na jok, vidno trpi, saj tudi sama a nekako se zavedam, da z jokanjem ne bo nič kaj lažje, le še težje.
Rada bi kakšen vas nasvet kako naj pomagam pri tej zadevi, tudi sebe bi rada spravila v boljšo voljo a ne morem oz. ne najdem pravega načina.
Vsak nasvet je več kot dobrodošel ali vaša izkušnja.
Babici in mamici iskrene čestitke :). Tudi jaz sem rodila v 33 tednu, ker je zaostajala v rasti ocenjeno na 30 tednov.
Naj gredo na začetku solze ven. Že čez kakšen dan bo lažje, ko sprejmeš situacijo in predvsem vidiš kako dobri ljudje na intenzivni in da res s srcem skrbijo za majhne sončke. Potem se pa začneš počasi pobirat vendar strah ostane precej časa.
Uspesno borbo, za pomoc in kak nasvet pa se obrnite se sem http://www.nedonosencek.net/o-nedonosenckih/o-nedonosenckih
Nedonošenčki so veliiiki borci.
Moj otrok se je rodil zahiran, s sedmimi meseci in pol, tehtala je le 1,6 kg. Danes je nadpovprečno velika in pametna osnovnošolka, kljub napovedim, da bo zaostala v rasti in razvoju.
Prvi dnevi so najtežji, vam pa polagam na srce, poslušajte svoj šesti čut. Ste čudovita mama in babica, držim pesti za vašo družino, da se bo vse dobro izteklo. Punce pa so vedno borke.
Eh, tale babica je pred časom “pomagala” neki vdovi, ki je sploh ni poznala, mož je umrl, ko je ona rojevala, mama je umirala za rakom … in čez dve uri je že prebelila vdovino stanovanje (ženski, ki je sploh ni osebno poznala).
Tukaj pa tudi: vsak dan joka (rodila je pa včeraj).
A res ne prepoznate sloga?
In katera babica bo šla takoj naslednji dan trobit na forum vse podrobnosti, pa da se njeni vnučki borijo za življenje pa to. C’mon.
To je ta tema, ko je nepoznani vdovi prebelila stanovanje:
Vsaka ti čast!
[/quote]
Ženska je srhljiva s temi svojimi grozljivkami. Naj se gre že zdravit. Kaj ima od tega, da si izmišljuje tragične zgodbe?
Zdaj bo napisala, da sem nesramen, hči je vsa iz sebe, hčerin mož pa je ravno danes izvedel za hudo diagnozo, da ima raka.
S tem, da je avtoričin mož verjetno ravno dobro umrl. Pa tudi hrček se danes sumljivo slabo počuti.
Ženska je srhljiva s temi svojimi grozljivkami. Naj se gre že zdravit. Kaj ima od tega, da si izmišljuje tragične zgodbe?
Zdaj bo napisala, da sem nesramen, hči je vsa iz sebe, hčerin mož pa je ravno danes izvedel za hudo diagnozo, da ima raka.
S tem, da je avtoričin mož verjetno ravno dobro umrl. Pa tudi hrček se danes sumljivo slabo počuti.
[/quote]
Ne pozabimo na to, da je ravnokar zazgala kosilo, doma je pa samo 40 centov in piskna fizola, in da hoce od ta tretje hcerke sin u Oksford ampak ne more, ker ima muslimanskega fanta.
Or something.
Odvisno od možnosti ozdravitve. Oba starša in 7 sorodnikov je umrlo za rakom kmalu po diagnozi. Najdlje je živel bratranec 2 leti in pol po diagnozi. Za zdravljenje bi se odločila samo pri zelo visoki možnosti preživetja, vsaj 85{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. V vseh ostalih primerih ne bi šla na nobeno terapijo, ampak bi uživala življenje in počela stvari, ki me najbolj veselijo, dokler bi šlo.
Najprej iskrene čestitke babi!
Naporno bo predvsem za novopečeno mamo. Nedonošenček, ki se še sploh ne more dojit in to ne eden, dva. Držim pesti za voljo, moč in da bo steklo kot podmazano, da se modo mama in nedonošenki čimprej “ujele” v vseh bioritmih….
Tvoja naloga babi: predvsem ne bit vsiljiva in ponudit pomoč, ko te zanjo zaprosijo. Da ne boš v “napoto”. Pa ne razumi narobe, samo novopečena mami je “padla” v “sitruacijo”; ki jo je najmanj ni pričakovala, saj sploh še ne ve, kaj jo čaka …. Čimamnj živciranja za vse sedaj na začetku, ko je še kritično – ko bodo ven iz inkubatorja, in ko bo ( če bo) steklo naravno dojenje, bo pa že lažje. Do takrat bo pa mami mogla redno stiskat tudi mleko ( tam v porodnišnici na črpalko, potem pa še doma, pa nosit tja vsakodnevno – no, jaz sem morala tako). Zato, da bo imela mleko še vedno. Še se bo odločila, da bo seveda dojila. Lahko pa stres, ki ga bo doživela, [hashtag=ukine]#ukine[/hashtag]” proizvajanje materinega mleka…..
Pa srečno. Ne bo lahko, dokler ne boste ujeli skupnega bioritma.