Ali verjamete v čudeže?
Sem.
Nič velikega ali pretresljivega, samo srečala sem recimo človeka, na katerega sem mislila prvič po desetih letih in mi prikoraka nasproti, pa našla sem kaj nepričakovanega ravno v pravem trenutku, ali sem bila ravno v pravi sekundi na pravem mestu, ali pa je po radiju začela igrati melodija, ki se mi je ravno pred minuto vrtela po glavi…taki luštni, majhni, v glavnem prijetni čudeži.
največji čudež je otrok
eni mami tudi ta cukeeer
https://www.youtube.com/watch?v=RtmDqcFcMR8
Da, verjamem in že prevečkrat mi je življenje to pokazalo.
En večjih čudežev je bil, ko sem si kot 20-letna punca prala glavo in jo držala nad banjo. Ko sem glavo dvignila in si jo ovila v brisačo, je ravno na tisto mesto, kjer sem bila sklonjena padel 150-literski bojler in to brez opozorila, brez predčasnega pokanja in kaj podobnega.
Ko sta mama in oče pritekla v kopalnico, smo se samo vsi trije objeli in jokali.
Na osebni ravni pa sem tudi doživela čudež. Iz bede, ko več nisem videla izhoda in sem razmišljala o samomor, sem se dvignila kot feniks (podrobnosti ne bom opisovala) in danes živim nadpovprečno dobro.
Zanimivo je tudi, da se mi večkrat pojavljajo razne figure v obliki angelov.
Vsak dan sem hvaležna za vse te izkušnje in vsak dan znova se čudim čudežem, ki se mi dogajajo. Ja še vedno se mi dogajajo, sicer manjši, ampak jih vidim in slišim.
Hvala njemu, ki skrbi zame.
Hm, kaj pa, če bi se vprašali: Ali ste nekoč verjeli v čudeže, pa zdaj ne več?
Ker meni se zdi, da so se moji čudeži kar nekako iztekli. Nobenega ni več, pa so nekoč bili. Npr. sem se prijavil na neko študijsko potovanje, za katerega je bilo na voljo več terminov, in izberem enega, določenega za čez skoraj leto in pol od prijave. No, in ko se končno zgodi, se zgodi tudi moja prva ljubezen! 🙂
Potem iz tega ni bilo nič.
Ok, gremo dalje.
Ob koncu študija sem imel še en kolokvij, in ta kolokvij je bil po eni strani blazno lahek, po drugi sem ga pa komaj komaj ujel za 6. Po tem kolokviju sem moral oditi na študij v tujino. Ker sem ga na srečo opravil, sem lahko šel, vsi nadaljnji kolokviji so bili pa tako zafrknjeni, da najbrž zlepa ne bi prišel skozi.
Na tistem študiju v tujini sem tudi prvič seksal (prejšnja ljubezen ni pripeljala do seksa). In to točno na veliko noč. Torej, kakor je Đizs od mrtvih vstal, tako sem tudi jaz na isti dan vstal od mrtvih – od devičnika v moža, ahahahaha.
No, iz vsega tega potem ni bilo nič.
Ok, gremo dalje.
Dobim priložnost za doktorski študij! Da preskočimo detajle – danes sem na zavodu …
Gremo dalje.
V času bivanja v tujini sem zvedel za en kraj, ki ima podobno famo kot pri nas Blejaki otok oz. zvonček želja. Grem tja, si nekaj zaželim … sprva ni bilo nič, potem pa čez leto dni NA ISTI DAN, kot ko sem izrekel željo, se mi je ta uresničila! Spoznam LJUBEZEN svojega življenja! Na kratko – iz tega ni bilo nič.
Po tem sem sicer spoznal po zelo neverjetnih naključjih, čudežih celo, še eno ljubezen, ki pa je samo mene obnorela, rezultata pa ni bilo nobenega.
Tako da, danes ni ne ljubezni, ne službe, ne lastnega stanovanja, ne nič.
In čudežev v mojem življenju čudežno ni več. Najbrž sem jih vse že zafrčkal.
ZDAJ, ko bi ga res potreboval, ga seveda ni. Vse tiste “čudežne” ljubezni in drugo – veste, ko si mlad, hitro kaj najdeš. Vse se ti zdi tako čudežno, tako usklajeno, vse se “poklapa”! Občutek, da Kozmos bedi nad teboj!
Potem pa spoznaš, da ni veliko čudeža v tem, če kot mlad človek naletiš na nekoga in se z njim poseksaš. In greš na podiplomski študij, če si do zdaj ves čas študiral. In dobiš honorarno delo, ker si pač edini na razpolago.
Ko gre namreč zares, čudeži odpovedo.
Tako da v čudeže ne verjamem več. Verjamem pa v militantne, sadistične svetovalke na Zavodu, to pa!
Daj napiši kaj več o tem, me zelo zanima.
Hvala.
[/quote]
7 duhovnih zakonov hermetizma:
1. Vse je um. Ves pojavni svet je le mentalna kreacija.
2. Kakor zgoraj, tako spodaj. Kakor spodaj, tako zgoraj. Pomeni soodvisnost različnih ravni bivanja/zavedanja.
3. Vse vibrira, vse se giba, nič ne počiva. Zakon vibracije prežema vse ravni obstoja.
4. Dualnost. Vse ima dva nasprotna pola, ki sta dejansko dopolnjujoč par.
5. Ritmičnost ali zakon ciklične manifestacije.
6. Vsak vzrok ima svoj učinek in vsak učinek ima svoj vzrok. Vse se zgodi v skladu z zakonom karme. Ni naključij, vse je na ključ.
7. Vse ima spol, vse ima svoj moški in ženski aspekt.
Če računamo, da je posamično življenje kot šolski dan, smo v resnici učenci, dijaki, študentje praktičnega pouka v šoli na Zemlji. Namen inkarnacij je plemenitenje osebnostnih lastnosti v neki razvojni etapi. Zato imamo nalogo obrusiti šibko izraženo lastnost, npr. razvoj poguma, ko nas usoda vodi v poklic, kjer načrtovano lastnost najlažje razvijemo – kot ekstremni športniki, vojaki, policisti… V kolikšni meri smo prerasli strah in razvili pogum, ovrednotimo šele ob zaključku inkarnacije, po tako imenovani smrti.
Namen, naloga, usoda –
so tri različna področja človekovega udejstvovanja. Za vsem stoji namen inkarnacije, ki ga pripravimo pred utelesitvijo kot inkarnacijski načrt. Izraža se s pomočjo posameznih nalog, ki nam jih na pot pripelje usoda.
namen = direktiva
naloga = operativa
usoda = sredstvo
Zgoraj 6. točka omenja karmo, ki pomeni delovanje, z delovanjem pa si ustvarjamo usodo. In usoda je le sredstvo za dosego namena.
