Kako se spopasti z bolecino?Vsaka ura je lahko usodna.Ne spim,ne jem.Poskusila se ze alkohol.

Če imaš možnost, jo primi za roko in ji povej, kar ti leži na duši in bi ti bilo žal, če bi ostalo nepovedano. Povej ji lepe stvari, zahvali se ji in odpusti ji vse slabo in ji tudi to povej.

Več bo povedal kdo, ki je skozi to že šel.

Ne držat v sebi o tem kar razmišljaš. Povej nekomu. Če ti gre na jok se zjoči. Če si besna se razjezi. Karkoli pač, sam ne zadrževat tega v sebi.

Vem, da je zelo težko, ampak moraš se sprijazniti. Boli, zelo boli.
Poskrbi za mamo, da je ne bo bolelo. Bodi čim več ob njej. Povej ji, da jo imaš rada in da ti je žal za vse, če si jo kdaj užalila ali prizadela.
Ko mi je mama umrla, sem bila kot v transu. Čutila sem celo neko olajšanje, da je vsega konec. Nepopisna žalost je udarila takrat, ko sem mislila, da sem že vse skupaj prebolela, po enem letu. Še sedaj ga ni dneva, da se ne bi spomnila nanjo. Blazno jo pogrešam. Kolikokrat si mislim, kaj vse ji moram povedati, pa se potem zavem, da je več ni.
Če ste verni, pokličite duhovnika, da ji podeli zakrament bolniškega usmiljenja. Mnogim bolnikom odležejo bolečine in se umirijo.
Drži se, v mislih se s tabo.

Težko je. Najhuje pa ko je vse za tabo- pogreb… Takrat si sam s svojo bolečino in se šele realno zaveš, da je konec.
Meni je pomagal čas in prijatelji, ki so vztrajali da grem v družbo in me ni nihče silil z vprašanji.
Namesto alkohola raje poišči pomoč v Hospicu, kjer znajo pomagati svojcem…

Oj. Js sem to dala čez prejšnji mesec. Moja mamica je umrla ravno na dan, ko naj bi js rodila…
Ne vem, koliko je tvoja mama zmožna pogovora, vsekakor ji povej, kaj ti leži na srcu. Povej ji, da jo imaš rada, če si kdaj naredila napako, če ti oprosti… in če imaš kakšne plane in skrbi, jo vprašaj sedaj oz. ji to povej. Potem ti bo lažje.
Js sem ob smrti imela nek občutek, da se bo sedaj končno v miru naspala…
In napisala sem ji govor, ki sem ga na pogrebu sama prebrala. Prej sem ga prebrala vsaj 10x na glas, da sem to potem zmogla. Vsi so mi rekli, da naj tega ne delam, ampak js sem si to želela in zmogla. In novorojenček je počakal vse to…
S hospicom nimam izkušenj, ampak vsak si želi biti zadnje dni doma. Vzami dopust, naj ti ne bo žal. Je pa to mnogo težje, kot če greš samo na obisk v bolnico. To prej premisli, če res zmoreš, ker gre vsak dan na slabše. In boj se dne, ko gre kanček na bolje.

Moja starša sta umrla lansko leto v razmiku 3 mesecev. .. v tem času sem bila kot v nekem kokonu… in boli tolk boli, da ju nimam več, da ne morem opisat… Primi mamo za roko, sedi pri njej in se pogovarjaj z njo, da te bo slišala, da bo čutila tvojo prisotnost, opisuj kaj se ti dogaja. Vem, da ti je hudo, ampak izkoristi čas, ki ga še imata. Pošiljam Ti in Tvoji Mami en velik objem…

Vsekakor vprašaj se, kaj si mama želi. In če boš upoštevala njene želje, ti bo lažje.
Vprašaj se- bo mama zadovoljna, da ne spim, ne jem in pijem alkohol. Delaj tako, da bo zadovoljna in ko bo umrla, bo videla, da je vse vredu in bo umrla mirno.

Sem dala skozi, pri obeh. In to skupaj.

Pomembno je, da ti najprej poskrbiš zase, minimalno je, da se ponoči naspiš. Jaz nikoli v življenju nisem jemala tablet, še aspirina ne. Takrat pa mi je dala dohtarca helex, za primere, ko bo težko. In sem ga vzela občasno, potem nikoli več.

In kot so ti rekle predhodnice, povej, da jo imaš rada, kaj je bilo lepo, za kaj si hvaležna, da lahko mirno odide, da je vse naredila, vprašaj jo, če si česa želi na pogrebu, če ima kakšno željo.

Ko se začne žalovanje, delaj kar čutiš. Če bi jokala jokaj, če boš besna, besni. Pri meni je intenzivno žalovanje trajalo 3 tedne, potem je bilo zelo lažje. Po pol leta sem bila čisto v redu. Zdaj bo tega 3 leta in se ju spomnim ob kakšnih posebnih priložnostih, vendar ne več tako, da bi jokala, ampak samo spomin.

Brez alkohola,ker ni rešitev.Stoj ji ob strani,moji mami je pomagalo to,da sem jo držala za roko,tako je lahko zaspala.In meni tudi.Sprehod, čokolada in cigaret.Ta cigaret mi je tako pomagal,da vam ne znam opisati.Še vedno zelo boli,imam krize.Ko mi je najhuje grem na sprehod in pomaga.
Drži se,močen objem ti pošiljam.

Tudi iz lastnih izkušenj ti povem; to je milosten čas. Čas, ko ne pravica ne krivica nista vredni popolnoma nič (več). To je čas resnice, iskrene in tako čiste, da se človek v njej ne more pretvarjati niti pred samim seboj.

Ko te v svojo bližino povabi resnica, je vse svetno vredno pustiti in ji slediti.

Osebno sem tako lepe občutke kakor ob smrti doživel samo še ob rojstvu novega življenja.

Z mamo samo bodi iskrena. Vse ostalo bo naredila resnica.

Alkohol nima smisla.
Žal naši počasi odhajajo in mi smo pripravljeni na to! Ko začnejo zares odhajati NISMO pripravljeni! Zdrži.

Najprej en velik objem zate!
Dala sem to skozi; bodi z njo, povej ji koliko ti pomeni, spominjajta se vajinim veselih skupnih doživetij.
Enkrat v prihodnosti ti bo v zadoščenje misel, da si naredila zanjo kar je bilo v tvoji moči.

Ko je moja mama umirala sem brala vse, kar sem uspela najti o umiranju.
pod roke mi je prišla tudi ena drobna knjižica, ki sem jo našla v knjigarni. Napisala jo je zdravnica, ki je spremljala umirajoče.
Piše o tem, da nihče ni umrl sam. Da so na koncu prišli že umrli sorodniki, prijatelji umiirajočega in ga pospremili na drugi svet.
Bodi z njo, kolikor moreš.
Govori ji. Vse , kar ti pade na pamet. O sebi, o njej. O tem da jo boš pogrešala, ampak da naj ne ostaja zaradi tebe tu.
Četudi misliš, da te ne sliši. Te.
Pošiljam ti en velik objem.

Razumem tvojo globoko bolecino. Meni se je to zgodilo, ko sem imela 27 let. Kot si sama rekla nisem mogla niti jest, niti spat, niti zivet. Zelo sem si zelela, da bi ji lahko odvzela del bremena.
Ampak..to je del zivljenja. Vem, da v tem trenutku tezko dojames. Primi jo za roko, pobozaj jo, poljubi jo in se ji zahvali za vse. Prav za vse. In se najvaznejse: odpusti ji vse in jo prosi v mislih, naj ti odpusti. Vedno bosta povezani. In bodi hvalezna, da si taka in da obcutis vse to.

Popolnoma te razumem. Mene je ob vesti, da mami ni pomoči, tako bolelo v prsih, da sem mislila, da ne bom zdržala. Šla sem k zdravniku in dal mi je lexaurin. Nisem ga dosti jemala. Alkohol ni opcija. Kot so ti rekli drugi…bodi ob njej, povej ji zdaj, ko ji še lahko. Jaz sem ji rekla zadnjič preden je odšla mama rada te imam, hvala ti za vse. Ničesar pa si nisva imeli za odpustiti. Imela sem najboljšo mamo, ampak s časom sem se sprijaznila, da s tako boleznijo ni mogla živeti. Čas pozdravi rane, vsaj toliko, da normalno živiš. Drži se.

Kljub temu, da bo že 15 let od mamine smrti je spomin na njeno umiranje še vedno zelo živ in boleč.
Čimveč bodi z njo. To ti bo kasneje v veliko uteho. Jaz sem vsak dan hodila domov k njej. Govori ji. Moja mami je neštetokrat slišala, da smo vsi OK in da lahko odide. Meni in vsem nam je moja mami tudi več stvari naročila. Dala nam je kar konkretne naloge, ki smo jih potem izpolnjevali in danes se mi zdi, da je bil to njen načrt, da bi nas čimbolj zaposlila, da ne bi tako žalovali. In ko je umrla sem čutila olajšanje. Pošteno zlomilo me je nekaj mesecev po njeni smrti. In kot je ena že napisala, ko pride dan ko ji bo na videz bolje – takrat je smrt že na vratih.

Roke stran od alkohla, bodi čimveč ob njej, ne kaži ji objokanega obraza . Poizkusi v teh zadnjih trenutkih imeti na obrazu zanjo lep, prijazen izraz, nasmešek, pogovarjaj se z njo če je le možno in čimveč, kolikor je le možno. Spala in normalno jedla boš že kasneje, ko bo za teboj….

Koga briga ce enemu inpotentnezu xy iz mona umira majka

Meni je umrla lansko leto. Bila je v bolnici. Še danes prav vsak dan mislim nanjo in jo zelo pogrešam.
Kot so ti že svetovali, sedi k svoji mami, primi jo za roko, povej ji vse, kar ti leži na duši, objemi jo. Poslovi se. Če ste verni, pokliči duhovnika, moli zanjo.

Moja je umrla nenadoma, nismo pričakovali, nisem se poslovila, nisem ji stisnila roke in jo objela. Še danes mi je hudo, ker sva obe z mamo to zamudili oz. nama ni bilo dano:(((

In kje hoce bit tastara pokopana? :))

Vse kar ti leži na duši povej mami, pogovarjaj se z njo, če je le možno.
Ko je meni umirala mama, je bila v komi 1,5 mesecev, najbolj mi je žal, da se nisem mogla z njo pogovarjati ena na ena – od nje ni bilo nobenega odzvia. Bila je v bolnici, vsak dan sem bila pri njej in vsak dan sem upala, da bo drugi dan bolje, če prav je bilo jasno, da nikoli ne bo boljše, šlo je vsak dan na slabše. Najbolj me boli, da se nisva poslovili …………………
2,5 let je od tega kar je ni, še danes jokam, še danes jo vsako jutro pozdravim in velikokrat pobožam njeno sliko. Sedaj ko to pišem, mi tečejo solze.

https://www.youtube.com/watch?v=mq5q9pOaqw0

Te pesmi še po 2,5 letih ne morem poslušati, preveč mi je hudo.

Mama, rada te imam – tvoja hči.