Imamo 20 letnico mature pa ne vem ali bi šla ali ne.
Tisti, ki ste bili neki grdi rački, nekak nezaželeni za družbo v SŠ, hodite na obletnice, se je po toliko letih kaj spremenilo?
Jaz sem bila vedno nekak tisti ta odvečni člen. Nisem se dobro počutila v razredu. Sicer sem bila dobra za to, da so prepisovali od mene, da sem jih inštuirala, ampak drugače so me pa pozabili. V bistvu sem bila fajna samo takrat, ko so me rabili. Drugače pa nezaželena. V glavnem čisto bedno sem se počutila v razredu. Se prašujem, če se take stvari spremenijo po toliko letih ali bo še ista beda?

Mene ne bi vleklo mednje. Škoda časa.

Sem imela približno enako situacijo. Ko sem se odselila, se nikdar nisem obrnila nazaj.
Škoda časa.

Jaz bi na tvojem mestu šla. Zrihtaj se, pojdi si naredti mejkap, obleči se v nulo – pa pojdi opazovat zrejene, zanemarjene avše, ločene in zoprne, neuspešne v življenju… in vampaste dedce.

Govorim iz izkušenj 🙂

Dve možnosti:
– rečeš si, zakva vraga bi šla gledat modele, ki me nekoč niso šljivili pet posto
– rečeš si, zanalašč grem, da jim dokažem (tebi sami se menda ni treba dokazovati), da je siva miška uspela v življenju.

Jaz se navadno odločim za opcijo 1, ker se mi ni treba dokazovati pred nikomer.

Po mojih izkušnjah se nič ne spremeni. Na žalost. Tudi sama sem mislila, da mladostne kregarije, zamere, folšija.. bodo nekoč pozabljene in preživete. Ni res. Na obletnici, se so sošolke pogrupirale točno po enakih skupinah, kot v šoli in tako je bilo ves večer. Nič se niso odprle, da bi vsak govoril z vsakim, si povedali življenske poti in izkušnje. Sicer smo bili čuden razred, samih deklet-niti na maturantski izlet se nismo mogli zmenit kam in kdaj gremo in smo ostale doma.
Sem vsaj dobro jedla.

Hja, včasih sem fantazirala, da bom šla na eno obletnico samo zato,da se pokažem, da mi je uspelo v lajfu. Da nisem več tisti grdi nezaželeni raček. Ampak sprememba v laboda se žal ni zgodila.

pa se tudi verjetno nikoli ne bo.

Hehe, enako. In se tudi nikoli ne bo, žal se bom morala sprijazniti s svojo (pod)povprečnostjo. Sem se samo zredila od takrat, same službe za določen čas v neuglednem poklicu, niti otrok nimam … nič za pokazat. Večina pa jih ima dobre kariere (smo iz “tabolše” gimnazije), družine, v uglednih poklicih. Po drugi strani pa, zakaj bi hotela impresionirati ljudi, s katerimi nimam nobenega odnosa niti jih sicer ne videvam ali srečujem v vsakdanjem življenju.

Vprašanje je, ali so te res odrivali, se pravi načrtno iz zlobe, ali si le ti imela tak občutek, ker te mogoče niso vsakič povabili zraven?

Ker zadeva gre v obe smeri. Če se ti nisi dobro počutila, so to tudi drugi občutili in te enostavno niso vabili zraven?

Ne vem, no. Meni se zdi hudo otročje neko projeciranje nekih zamer in občutkov pred 20 leti na sedanjo situacijo.

Pri nas smo tudi bili en smotan razred, pa se imamo na obletnicah čisto lušno.

Če pa že greš tja z občutkom, da si nezaželena, potem boš z istim občutkom z obletnice tudi odšla.

In kaj s tem dosežeš? Take se zavoha na daleč in izpadejo še bolj patetično.

Zakaj se sploh ukvarjati z ljudmi, s katerimi si 20let nazaj preživljala nek ne prijeten čas in potem nič več???

Zakaj čutite tako potrebo, da se morate dokazovati drugim? Samo sebi odgovarjate in če čutite potrebo po dokazovanju drugim, potem s sabo niste zadovoljni.

20 let je dovolj časa za to, da prerasteš najstniška občutja. Kaj se sploh obremenjuješ z nekimi ljudmi iz preteklosti? Lepo sporočiš, da se žal zadeve ne moreš udeležiti in to je to. Če bi si zelo želela iti, ne bi postavljala vprašanja na forumu.

Pa samozavest je treba najti v tem, kar si, ne. v želji, kako boš enkrat popolna. Po moje si prav ena fajn punca in skrajni čas je, da se tega začneš zavedati. Za začetek začni živeti v sedanjosti in se osredotoči na odnose z ljudmi, ki si trenutno v tvojem življenju. Se tudi med njimi počutiš taki kot med nekdanjimi sošolci? Kdaj se počutiš res sproščeno – z najboljšo prijateljico, s partnerjem, ko si sama ali tudi to ne? Zakaj se imaš za grdega račka – človek si z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, pozabi na pretekle zamere, sprejmi se in glavo gor, da boš lahko nekdanji sošolki, ko jo boš čez pol leta srečala v mestu brez problema rekla in brez iskanja izgovorov rekla, da si hvaležna za povabilo, a da tebi do takih druženj ni.

Odnosi bodo podobni, ker značajsko najbrž ni nihče od vas bistveno spremenjen. Spremenjeni so mogoče samo pogledi na določene stvari, odvisno kaj je kdo dal skozi.
Nekateri so boljši v enih stvareh, drugim so druge šle boljše kot večini. V družbi, ki je nagnjena k temu, da stalno išče neke primerjave, meni ni prejetno. Za ene stvari kasiram fovšijo za druge privoščljivost. Le kdo to rabi?

Ker se očitno boleče primerjaš z drugimi, moraš popraviti sebe, ne drugih. Živjo jim pa le pojdi rečt, če imaš čas.

no, jaz sem pa šla na menda 10. obletnico, spoznal me ni nihče, ker sem imela 15 kil manj, blond lase… skratka, bila sem popolnoma drugačna, tudi zadovoljna sama s sabo in s tem, kako izgledam, ampak obletnica zaradi tega ni bila čisto nič boljša, kot če bi bila ista grda račka, kot na gimnaziji.

od takrat dalje ne hodim več na obletnice.

Točno to jaz naredim. Sem uspešna, precej premožna in dobro zgledam, imam dobro družino, dva uspešna otroka. Ni hujšega za hohštaplerske sošolke, ki so bile takrat bog i batina.

Sem šel na 10 obletnico mature… v razredu v osnovni šoli sem se počutil enako kot avtorica teme…. sem pa začutil kar drug, boljši odnos, nekateri še vedno hladni, z nekaterimi pa mnogo boljši odnos. seveda pa sem se zrihtal kot se šika. Avtorica probaj, bo pa samo večerja, mal pokomentiraš in pole greš… pač ne se obremnjevat.

Točno to jaz naredim. Sem uspešna, precej premožna in dobro zgledam, imam dobro družino, dva uspešna otroka. Ni hujšega za hohštaplerske sošolke, ki so bile takrat bog i batina.
[/quote]

Zelo otročje.

V bistvu je bilo tako. Sem bolj nedružabna, introvertirana. Ampak to ne pomeni, da ne želim sploh nobene družbe. Je pa tako, da nisem nikoli nekaj žurala,popivala, nisem hodila z njimi po diskotih. Pa bila sem iz revne družine, doma totalni kaos, slabe razmere. IN potem se niti nisem mogla vključiti v dejavnosti, ki so jih drugi prakticirali (v mislih imam recimo športne treninge, glasbeno, izlete, tečaje), ker ni bilo doma denarja. Niti nisem imela oblačil pravih znamk in pri nas v razredu je bilo tako, da so bili kaj vredni tisti, ki so bili oblečeni v prave znamke. Pa, da so imeli starši pravi avto pa da so hodili na prave dopuste (jaz pa sploh nikamor). In potem preprosto nisem pasala zraven. Razen seveda, ko so rabili mojo pomoč, ker sem bila odličnjakinja, so me vestno koristili za inštrukcije, prepisovanje in podobno.
Vedno sem ostajala tista, ki nima s kom sedeti na busu, v razredu, razen, če je kdo drug tudi ostal brez soseda, potem sem bila dobra. V glavnem bedno. In sem si potem vedno želela, da bi enkrat prišla samo zato na obletnico, da bi pokazala, da sem uspela v življenu.
Pa žal nisem uspela :(. Predstavljala sem si, da bom nekoč fejst za pogledat, ker so se nekoč norčevali iz mene, da sem grda pa še vedno nisem privlačna. Želela sem si, da bi bila uspešna v službi pa tudi nisem. Faks sem sicer končala, ampak to ga je tudi večina ostalih.

Točno to jaz naredim. Sem uspešna, precej premožna in dobro zgledam, imam dobro družino, dva uspešna otroka. Ni hujšega za hohštaplerske sošolke, ki so bile takrat bog i batina.
[/quote]

Super to, da jim tako pokažeš :).

Če se kot razred niste razumeli, ali pa pač samo z nekaterimi se jaz na silo tam na to večerjo ne bi spravljal. Škoda časa in živcev, ker dostikrat so te večerjice parada hinavščine in gledanje komu je bolj uspelo v življenju in komu ne, naslajanja in opravljanja namesto da bi bilo neko pristno druženje s spominjanjem na stare čase.

V bistvu je bilo tako. Sem bolj nedružabna, introvertirana. Ampak to ne pomeni, da ne želim sploh nobene družbe. Je pa tako, da nisem nikoli nekaj žurala,popivala, nisem hodila z njimi po diskotih. Pa bila sem iz revne družine, doma totalni kaos, slabe razmere. IN potem se niti nisem mogla vključiti v dejavnosti, ki so jih drugi prakticirali (v mislih imam recimo športne treninge, glasbeno, izlete, tečaje), ker ni bilo doma denarja. Niti nisem imela oblačil pravih znamk in pri nas v razredu je bilo tako, da so bili kaj vredni tisti, ki so bili oblečeni v prave znamke. Pa, da so imeli starši pravi avto pa da so hodili na prave dopuste (jaz pa sploh nikamor). In potem preprosto nisem pasala zraven. Razen seveda, ko so rabili mojo pomoč, ker sem bila odličnjakinja, so me vestno koristili za inštrukcije, prepisovanje in podobno.
Vedno sem ostajala tista, ki nima s kom sedeti na busu, v razredu, razen, če je kdo drug tudi ostal brez soseda, potem sem bila dobra. V glavnem bedno. In sem si potem vedno želela, da bi enkrat prišla samo zato na obletnico, da bi pokazala, da sem uspela v življenu.
Pa žal nisem uspela :(. Predstavljala sem si, da bom nekoč fejst za pogledat, ker so se nekoč norčevali iz mene, da sem grda pa še vedno nisem privlačna. Želela sem si, da bi bila uspešna v službi pa tudi nisem. Faks sem sicer končala, ampak to ga je tudi večina ostalih.
[/quote]

Žal je tako da najdlje pridejo v življenju “alpha” ljudje z velikim gobcem. In še večji kiks je to, da ti alpha ženske ali moški običajno niso ravno brihtni. Ampak dolg jezik in velik ego pomeni vse na tem svetu.

Od osnovnosolkih sosolk in sosolcev sem nekje pri vrhu lestvice zivljenjskih dosezkov(izobrazba, dobra sluzba, dobra nepremicnina(do katere sva prisla sama, brez evra pomoci sorodnikov), lepa druzina z otroki), imam kaj za pokazat, pa mi na kraj pameti ne pade, da bi sla na srecanja, na katera sem vabljena. Zakaj? To je zame zakljuceno poglavje in sem ponosna nase, zivim drugo zivljenje, tisti, ki so me maltretirali, so zame danes zgodovina(in iz vecine teh luzerjev ni danes nic- se vedno so doma, brez izobrazbe, brez dohodkov, nasli so si bedne partnerje- imajo pa otroke, za katere skrbi drzava, to pa ja).

Tudi na srednjesolko obletnico ne bi sla, pa sem imela tam dobre odnose, smo bili zanimiva skupina. Pa me ne vlece.

Tudi jaz sem se v srednji šoli počutila manjvredno in nič posebej lepo in samo za posojanje zvezkov sem bila dobra.

Ampak jaz sem te svoje najstniške občutke prerasla že takoj po vpisu na fakulteto, vedno sem šla na obletnice, zadnjih nekaj sem jih tudi organizirala in vedno sem se imela fajn.

Svoje nekdanje sošolce in sošolke vidim sedaj čisto drugače in ko se pogovarjamo, tudi drugi poročajo, da so se v srednji šoli slabo počutili, pa se npr. meni sploh ni zdelo, da je nekaterim kaj hudega. Nekako se strinjamo, da je srednja šola pač tako nesrečno obdobje, ko se človek pač išče in je nezadovoljen s sabo in tudi okolje dojema na ta način. Meni se zdijo odnosi med nami sedaj drugačni, z zanimanjem se dobimo za 1 večer na 5 let in ne čutim kake posebne drame ob tem.

Res pa je dvoje:
1. po zunanjih kriterijih sem v življenju zelo uspešna. Tudi videti sem čisto ok. Kljub določenim neprijetnostim v življenju sem precej zadovoljna s sabo in svojim življenjem in samozavestna.
2. sošolec, ki so ga celo srednji šolo zafrkavali in grdo ravnali z njim, nikoli ne pride na obletnice. In ga povsem razumem!

Srečno!

V bistvu je bilo tako. Sem bolj nedružabna, introvertirana. Ampak to ne pomeni, da ne želim sploh nobene družbe. Je pa tako, da nisem nikoli nekaj žurala,popivala, nisem hodila z njimi po diskotih. Pa bila sem iz revne družine, doma totalni kaos, slabe razmere. IN potem se niti nisem mogla vključiti v dejavnosti, ki so jih drugi prakticirali (v mislih imam recimo športne treninge, glasbeno, izlete, tečaje), ker ni bilo doma denarja. Niti nisem imela oblačil pravih znamk in pri nas v razredu je bilo tako, da so bili kaj vredni tisti, ki so bili oblečeni v prave znamke. Pa, da so imeli starši pravi avto pa da so hodili na prave dopuste (jaz pa sploh nikamor). In potem preprosto nisem pasala zraven. Razen seveda, ko so rabili mojo pomoč, ker sem bila odličnjakinja, so me vestno koristili za inštrukcije, prepisovanje in podobno.
Vedno sem ostajala tista, ki nima s kom sedeti na busu, v razredu, razen, če je kdo drug tudi ostal brez soseda, potem sem bila dobra. V glavnem bedno. In sem si potem vedno želela, da bi enkrat prišla samo zato na obletnico, da bi pokazala, da sem uspela v življenu.
Pa žal nisem uspela :(. Predstavljala sem si, da bom nekoč fejst za pogledat, ker so se nekoč norčevali iz mene, da sem grda pa še vedno nisem privlačna. Želela sem si, da bi bila uspešna v službi pa tudi nisem. Faks sem sicer končala, ampak to ga je tudi večina ostalih.
[/quote]

Bereš napačne odgovore oziroma jih napačno interpretiraš. Stara si skoraj 40 ali tam nekje, glede na to, da gre za 20 let od mature. Zberi se, vzemi se v roke in si dopovej, da se človek ne meri po dosežkih in po videzu. Pa kaj je važen faks in kako zgledaš? Če nisi zadovoljna s svojim življenjem, naredi kaj, da boš. V čem je problem? Tebi kronično primanjkuje samozavesti in ti jo je tudi v šolskih dneh. Še vedno sebe dojemaš kot večno žrtev in na nek način si se našla v tej vlogi. Moraš ven iz tega vzorca, to ne vpliva dobro nate. Niso oni nič krivi, ti si odgovorna za svoje življenje. Ni problem v tem, da so se norčevli iz tebe, problem je, da sebi nisi bila všeč in si še vedno nisi. Ne gradi svoje samozavesti na dokazovanju drugim, zunanjih uspehih in videzu – to ni vredno nič, to je samo fasada, ki jo lahko pokažeš na obletnicah mature. Mene kar razjezi, ko berem te tvoje komentarje – kot da berem eno najstnico. Nehaj jokcati in naredi kaj!

Na OŠ obletnico sem šla samo enkrat. Tam je pa drugačna scena. Tudi v OŠ sem bila dobra samo za to, da sem jih inštruirala in podobno.
Ampak na obletnici je bilo pa bedno pa ne zato, ker bi se čutila manjvredno ali pa kaj. Ampak ker so se samo zapijali do kraja. Nisem potem več šla. Je pa tako, da so se stvari kar močno spremenile. V OŠ so se tudi norčevali iz mene, se mi posmehovali (recimo, ker je en sošolec zvedel, da nimamo kopalnice doma, je bilo to posmehovanja še pa še). V glavnem je bilo kup takih finih, prevzetnih, ker so imeli pač bogate starše. Zdaj pa so eni pristali na dnu. Nekoč sem si želela, da bi bila jaz gor in oni dol. Zdaj sem, v primerjavi z njimi, res gor in oni dol pa se mi samo smilijo. Jim ne privoščim, jim želim, da bi jim šlo bolje. Vseeno pa ostaja nekak grenak okus, ker so se nekoč ti ljudje posmehovali meni. Jaz se njim ne posmehujem. Niti jim ne privoščim.
Kar se pa SŠ sošolcev tiče pa je večina kar fajn uspela v življenju.