če je vaš (bivši) zakonec zahteval ločitev – ste ostali doma in koliko časa?

Res me zanimajo vaše izkušnje, ker se vprašanje nanaša na eno spodnjo temo.
Če se slučajno doživeli, da je vaš mož/žena zahteval/a ločitev, ste ostali doma?
Šli na bolniško, dopust? Koliko časa?
Vem, da ni stvar v tem, kdo bolj trpi, ampak kdo boljše prenaša take stvari.

Nekdo je še v tisti temi napisal, da je ločitev kot smrt.
Meni se zdi to grda primerjava, ne vem.
Dosti huje se mi zdi, da ti umre zakonec, kot pa da greš narazen po prepirih, prevari, tudi če sledi grda ločitev.

Ni zahteval. Sem pa ugotovila da ima drugo v ponedeljek zjutraj, preden sem otroke odpeljala v vrtec. Mislim, da sem v tistem tednu doživela živčni zlom. Zagotovo sem ga v petek zvečer. Nikomur nisem imela za povedati. Za to, da sem ga postavila pred vrata, sem potrebovala 1 leto. Da sem si opomogla pa kakšnih 5 ali 6. Če ne bi imela otrok, tega dne zagotovo ne bi dočakala.
Službenega dela se pa ne spomnim. Zagotovo sem delal napake, vendar ne takih, da bi me vrgli iz službe.

Sicer na sreco nimam takih izkusenj, a si cisto lahko predstavljam, do je taka popolnoma nepricakovana zahteva za locitev velik sok in ni presenetljiva niti bolniska, ne samo nekaj dni dopusta.

res šok 🙂
domov sem hodila samo spat, drugače sem bila v službi in s prijateljicami … to je trajalo en mesec in potem se je odselil

Morala sem ostati doma nekaj časa, ko je vse prišlo za mano. Imela sem nekaj starega dopusta. Kasneje pa je bilo grozno, da sem ostala doma, morala sem med ljudi. Zelo se mi je poznalo na koncentraciji, težko sem opravljala intelektualno delo. Na srečo so bili v službi razumevajoči. Zame je bil razhod zelo boleč in težko sem se sestavila do tu, kjer sem.

In pol se vsi sprašujejo zakaj sem samska. Kot da ni bil en nož v hrbet dovolj. :/ Ja, zelo lahko boli. Srečujem moške ki bi imeli otroke z menoj in verjetno naredili marsikaj. Meni pa ni niti en – pa so od lepih, prijaznih, manj lepih, bogatih, revnih. Vse. Mislis, da si prebolel pa nisi.

Za ene je to sok,izdaja in reagirajo zelo custveno lahko tudi z zlomom. Ko je clovek zaradi cesar koli v veliki dusevni bolecini ga dodatno boli in vznemirja smeh,brezbriznost in marginalnosti ostalih zato se jih veliko samovarovalno umakne vsaj zacasno v osamo,da se na novo sestavi in zgradi temelje ali vsaj fasado. Ni za obsojat. Njej se dogaja custvena drama in kako bo en drug ta cas sluzil je se najmanj pomembno v tistem obdobju. Kako bo/bi clovek reagiral oz se pocutil je tezko napovedati ali predvideti. Presenecenja so mozna pri vseh..v plus in v minus. To je pac eno od izrednih nepredvidljivih stanj.

Če ti umre partner, se nekako sprijazniš da ga ni več. Če te pa zapusti, je pa še vedno tu nekje, samo tvoj ni več.

Locitev od človeka, ki sem ga imela najrajši in z njim imela otroka, me je sesula. Zame je bilo isto kot bi mi umrl.

Preden sem se odselila z otroci je minil 1 mesec, v tem mescu je bilo zelo mucno in napeto stanje. Po selitvi sem custvena razvalina, vsak dan se sprasujem kako bom zmogla. Utrujena sem od vsega. Od selitve, od sluzbe, od otrok, prav vse mi je odvec. Ampak cas celi rane, tudi moje se bodo zacelile.

Sem ostala cca.pol leta na bolniski. Dojela sem čez par let, da nič ni večno. Boli srce,duša…

Najverjetneje vsak človek drugače doživlja razpad zveze. Seveda je odvisno od tega, kako kvalitetna je bila zveza pred tem, kako dolgo se je krhala, kakšen karakter je človek, ki preboleva…etc.

Se pa definitivno strinjam s teboj, da je primerjava s smrtjo partnerja zelo ponesrečena.

Seveda se lahko zgodi, da v obeh primerih človek do konca življenja ostane sam. Vendar je v primeru ločenih ponavadi krivda za to v tem, da se bojijo biti ponovno prizadeti. (prevarani, zapuščeni…) V primeru vdovcev ali vdov pa to, da enostavno ne naletiš več na osebo, s katero bi se počutil vsaj približno tako dobro, kot si se s partnerjem, ki je umrl.
In v primeru ločenih sem mnenja, da definitivno največkrat boli ego… v primeru vdovcev/vdov, še posebej kadar gre za nesreče ali nenadno smrt, pa res boli srce.

Vaš link

Zakaj je to grda primerjava?
Kako hud stres je ločitev, niso vprašali par mon, ampak so to strokovnjaki verjetno opazovali večjo skupino dlje časa. Ločitev je po stresu takoj za smrtjo partnerja in otroka. In to si nisem jaz izmislila in dala eno grdo primerjavo, ampak so potrdili, ugotovili strokovnjaki.
Imam prijateljico, ki je vdova, jaz sem ločena, ugani, katera se je prej pobrala. Pa sva se kar nekaj let občasno družno zjokali zaradi njenega moža, ker sem ga imela tudi jaz zelo rada, je bil dober prijatelj.
Prav prizadela si me, da je to grda primerjava. A misliš, da se ločiš mimogrede in da je to tako enostavno? Peklensko je. In raje sem samska pol stoletja, kot da bi morala to dati še enkrat skozi. Ni šans.

Najverjetneje vsak človek drugače doživlja razpad zveze. Seveda je odvisno od tega, kako kvalitetna je bila zveza pred tem, kako dolgo se je krhala, kakšen karakter je človek, ki preboleva…etc.

Se pa definitivno strinjam s teboj, da je primerjava s smrtjo partnerja zelo ponesrečena.

Seveda se lahko zgodi, da v obeh primerih človek do konca življenja ostane sam. Vendar je v primeru ločenih ponavadi krivda za to v tem, da se bojijo biti ponovno prizadeti. (prevarani, zapuščeni…) V primeru vdovcev ali vdov pa to, da enostavno ne naletiš več na osebo, s katero bi se počutil vsaj približno tako dobro, kot si se s partnerjem, ki je umrl.
In v primeru ločenih sem mnenja, da definitivno največkrat boli ego… v primeru vdovcev/vdov, še posebej kadar gre za nesreče ali nenadno smrt, pa res boli srce.

Vaš link
[/quote]

In kolikokrat si se ti ločil? Ali ovdovel?
Primerjava je popolnoma umestna in če greš malo poguglat, boš ugotovil, da je to čisto res.

Mi gre na bruhanje, ko berem take primerjave. Očitno ne veste, kako je, ko vam umre mož pri vaših 34. letih in njegovih 38 .in ko ostanete sami z dvema majhnima otrokoma.

Če ti umre partner, se nekako sprijazniš, da ga ni več. Če te zapusti, je kao huje, ker je izbral eno drugo namesto tebe.

Že v tem je razlika, ali moraš otrokoma povedati in razložiti, da ne bosta nikoli več videla očeta, ki sta ga imela tako rada, ali pa jima moraš razložiti, da starša sicer ne bosta več skupaj živela, ampak da ju imata še vedno oba rada in da ju bosta videvala redno.

In kolikokrat si se ti ločil? Ali ovdovel?
Primerjava je popolnoma umestna in če greš malo poguglat, boš ugotovil, da je to čisto res.
[/quote]

Nabavi boksarsko vrečo in na njej sproščaj frustracije. Se sploh ni za čuditi, da kdo pobegne od osebe s takšnim karakterjem.

Najverjetneje vsak človek drugače doživlja razpad zveze. Seveda je odvisno od tega, kako kvalitetna je bila zveza pred tem, kako dolgo se je krhala, kakšen karakter je človek, ki preboleva…etc.

Se pa definitivno strinjam s teboj, da je primerjava s smrtjo partnerja zelo ponesrečena.

Seveda se lahko zgodi, da v obeh primerih človek do konca življenja ostane sam. Vendar je v primeru ločenih ponavadi krivda za to v tem, da se bojijo biti ponovno prizadeti. (prevarani, zapuščeni…) V primeru vdovcev ali vdov pa to, da enostavno ne naletiš več na osebo, s katero bi se počutil vsaj približno tako dobro, kot si se s partnerjem, ki je umrl.
In v primeru ločenih sem mnenja, da definitivno največkrat boli ego… v primeru vdovcev/vdov, še posebej kadar gre za nesreče ali nenadno smrt, pa res boli srce.

Vaš link
[/quote]

Meni je všeč tvoja definicija, pa čeprav nisem ne ločena in ne vdova. Mislim pa, da je težje biti vdova z majhnim otrokom ali celo več, ker si enostavno za vse sam. Na smrt se je najtežje pripraviti, sploh če se zgodi nenadoma. Če je ženska ločena, imajo otroci vsaj preživnino in občasne stike z očetom, če otroci ostanejo brez starša, pa je bolečina precej večja (poleg finančnih problemov).

Meni je všeč tvoja definicija, pa čeprav nisem ne ločena in ne vdova. Mislim pa, da je težje biti vdova z majhnim otrokom ali celo več, ker si enostavno za vse sam. Na smrt se je najtežje pripraviti, sploh če se zgodi nenadoma. Če je ženska ločena, imajo otroci vsaj preživnino in občasne stike z očetom, če otroci ostanejo brez starša, pa je bolečina precej večja (poleg finančnih problemov).
[/quote]

Pa kaj vam je ljudje??
Dajte primerjajte še kaj je huje, če ti umre mama ali partner ali pa še kaj bolj norega.

In to klobasajo ljudje, ki v življenju niso ne enega ne drugega izkusili.
Taki bi morali biti samo tiho in spremljati debato. Da bi se nekaj naučili. Ampak to pri nas ni mogoče. Tako kot pri učiteljih tudi vsi vedo kaj delajo in česa ne in česa imajo preveč. In zdravnikih.

Morali bi se znali poslušati (brati) , bi veliko lažje živeli eden z drugim.

Vsak doživi po svoje. Če se nekdo ob tem počuti, kot da je nekdo(lahko del njega) umrl,) potem je to zanj to.
Na pamet pa nekaj govorit, če izkušnje ne doživiš- je pa milo rečeno bedarija.
Šele v dani situaciji zveš, kako odreagiraš in kako zelo te to boli.

Ne meni se za tiste tečne zgoraj.

Kot da bi ljudje klobasali, da je huje, če otrok prekine za vedno stike s tabo, ali da umre. Ker če umre, pač se sprijazniš, a ne. Prej ali slej. Čeprav bo trajalo 30 let. KR NEKI

Ločitev s smrtjo lahko primerjajo samo tiste mone, ki so dejansko po karakterju “Zmijojosave”.
Namreč izgubile so nekoga, ki so mu pile živce, energijo… nove žrtve pa ni in ni na vidiku.

Dedca je končno srečala pamet in je šel skozi vrata s pesmijo na ustih…

Vaš link

Zmijosave pa do stropa in jokat, kolk so boge, prizadete… :-)))

A zdaj ni več normalno, da življenje preživiš z nekaj različnimi partnerji? Da nekoga, nek odnos prerasteš in greš naprej? Še zadnjič ste me v to prepričevali.
Sicer pa mislim, da je oboje izredno hudo. Pri smrti gre za dokončnost. Pri ločitvi je pa skoraj vedno prisotno ogromno nagajanja in hudobije. In to ne trenutne, ampak na dolgi rok, sploh če so bili v zvezi tudi otroci. Preko otrok se da krasno nagajat. Seveda nihče ne razmišlja kakšno pogorišče se pušča na otrocih.
Otroci trpijo v vsakem primeru. So pa bistveno bolj ranjeni in dolgoročno poškodovani v primeru grde ločitve. Kakrsne so praktično vse.

Nisem si mislila, da je toliko primerov, ko ženska ljubi partnerja tako, da se ji svet podre, če jo zapusti, pri čemer ona očitno misli, da imata popolno zvezo, njemu pa je v zvezi tako hudo, da jo zapusti. Pa nobenih namigov, trenj, nesoglasij prej?

Ali se le nekatere ženske rade spravijo v tako stanje ljubezni,da vse vidijo rožnato? Kako lahko tako ljubijo v odnosu, ki je tako slab, da on odide?
Ne govorim o tem, da ženska ne bi smela ljubiti, ampak da te pa konec zveze sesuje za več let……nepojmljivo.

V tričetrt primerih na tem forumu ljudje razsojajo o situacijah, v katerih sploh nikoli niso bili udeleženi. Pod vtisom podobnih, a ne istih primerov, ki so jih videvali v okolju. Se trkajo po prsih, da se njim kaj podobnega ne more zgoditi…

A ljudje se največ naučimo iz svojih izkušenj. Bodo, prej ali slej, priklicali podobno.