Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Javna tribuna: Kako otroku postaviti meje?

Default avatar

Med.Over.Net

Vzgoja otrok je najpomembnejša in hkrati najtežja naloga starševstva ter delo, za katerega starši nikoli nismo dovolj opremljeni. Vzgoja je temelj odnosa z otrokom, vendar pa je "umetnost" najti pravo mero in občutek, kako se v določeni situaciji odzvati.
V vsaki družini je postavljanje meja neizogibno, saj s tem otroku že v zgodnji mladosti postavimo pravila oziroma smernice; kaj od njega pričakujemo in kako se je treba vesti v različnih situacijah. Cilj postavljanja meja je otroku pomagati, da se nauči sprejemljivega vedenja in samonadzora. Otroci se najbolj varno počutijo v predvidljivem okolju, kar pa dosežemo s postavljanjem meja, s pomočjo katerih otrok dobi občutek, kaj je prav in kaj narobe ter kakšno vedenje je v določenih situacijah ustrezno, sprejemljivo in kakšno neustrezno. Postavljanje meja otrokom je pomembno, da bodo lahko zrasli v zrele in odgovorne ljudi, ki se bodo znali prilagajati številnim spremembam, pravilom in omejitvam, s katerimi se bodo soočali.

V javni tribuni v petek, 9. 3. 2018, ob 11.00, na Starševskem čveku, bo gostja in sogovornica mag. Nataša Durjava, mag. socialne pedagogike, geštalt izkustvena družinska terapevtka in EAP psihoterapevtka, moderatorka foruma Starši, učitelji in učenci in svetovalka na portalu Moj psihoterapevt.si.

Vsi starši imajo v svoji glavi izoblikovana bolj ali manj natančno podobo tega, kakšen naj bi bil njihov otrok. Večina si jih želi, da bi bil, ko odraste, odgovoren, da bi imel do sebe in drugih spoštljiv odnos, da ne bi zašel v slabo družbo, da ga ne bi premamil svet drog in alkohola, da bi bil zdrav in srečen, da bi uspešno končal šolo, prišel do želenega poklica …

Zato se bomo v javni tribuni pogovarjali:
- Zakaj in kako otroku postaviti meje?
- Kako se lotiti zahtevne naloge – VZGOJE OTROK?
- Kako ravnati, da se bodo naši upi, želje za otroka uresničili?
- Kaj v primeru, če smo rosna leta otrokovega razvoja in socializacije že zamudili in kako na novo definirati odnose med starši in otroki?

V javni tribuni lahko že postavljate konkretna vprašanja, ali delite svoje osebne izkušnje.

Vabljeni, da se nam pridružite!
Priponke

starsevstvo postavljanje mej.jpg
(217.15 KiB)

Default avatar

dojenčki

Čisto konkretno me zanima, ali lahko otroku pusti posledice to, da ga pustimo jokati,...
Imam pa v mislih dojenčka, do 1 leta?
Pa ne mislim ga pustiti jokati ure,.... ampak so trenutki, ko mora mama kaj postoriti,... sva pravzaprav vedno v istem prostoru, ampak ne zaleže. Pomiri se šele, ko ga dvignem v naročje.
Kaj svetujete?
Hvala.
Default avatar

IZjeme

Pozdravljeni,
zanima me kako lahko vplivajo izjeme na ustaljen "red". Recimo, ko otrok zboli, mu dovolimo več, ga bolj ujčkamo,...govorim za male otroke, predšolske.
Ali lahko s tem prej škodujemo, ali kako priti nazaj. Je bolje da smo strogi in vztrajamo tudi v teh primerih?

Hvala in lp
Default avatar

pomehkuženi

Pozdravljeni,

včasih smo bili otroci "svobodni" in bolj izpostavljeni tudi negativnim izkušnjam, v današnjem času pa opažam, da otroke zavijamo v celofan, skušamo jih obvarovati vseh negativnih izkušenj, s katerimi se bodo v življenju prej ko slej srečali in to je najverjetneje velika napaka.
Zdajšnja mladina na negativne scenarije ni pripravljena, saj se hitro zlomijo in obupajo. Prehitro pustijo fakulteto, zamenjajo srednjo šolo, opustijo dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali več let … in to zaradi povsem banalnih stvari. Zato, ker ga/jo je zapustilo dekle/fant, ker se na tekmovanju ni izkazal ... To stanje nepripravljenosti na realno življenje je opazno na vseh področjih.
Ker imam majhno punčko me zanima, kako jo lahko čim bolje pripravim na realno življenje in vse kar sodi poleg? So že dosledno postavljene meje in vztrajanje pri njih, dovolj dobra življenjska popotnica mlajšemu otroku in kasneje mladostniku?

Hvala za vaš odgovor.
Default avatar

obupana mama na2

Z mehko vzgojo, popuščanjem in toleriranjem sem prišla do stanja, da 17 letna hči zdaj praktično ne govori z mano, ker ne morem razumeti, da se ne uči, da ne pospravlja za sabo in da zamuja v šolo, zaradi česar ima neopravičene ure. Oče tuni nima nobene besede, ker je po njeno "******".
Poskušala sem že vse, se lepo pogovoriti, ponoreti, jo prositi, se pogajati, pregovarjati, jo razumevajoče poslušati in poskušala sem ji predstaviti svoj pogled ... tudi groziti ... nič ne pomaga.
Ne zadeva se posledic, da če se ne bo učila in popravila ocen (nekatere predmete ima 1), da ne bo mogla nadaljevati šolanja, brez šole pa ne bo imela priložnosti za neko poklicno pot in preživljanje sama sebe. Mene to skrbi.
VPRAŠANJE:
A se je pri najstnici sploh še kaj mogoče pogovoriti ali je bolje, da sem tiho?! A se zavedajo posledic in lahko utihnem in se prepustim njenemu načinu ... ALI PA JE ŠE ČAS za postavljanje meja?
Hvala za vaš odgovor in razmišljanje.
Default avatar

hernman

odnosi dedek.babica-vnuk...ponavadi je že tako, da stari starši, kadar je vnuk pri njih, torej rad pride k njim ravno iz razloga, ker je tam vse bolj sproščeno, na izi.....ker se mu ne glede toliko pod prste kot doma pri starših....vprašanje je, ali je to sploh prav? kaj pa primer, ko je babica za to, da je vse bolj sproščeno, dedek pa ne in se ne moreta zmenit med sabo...npr. babica ne gleda na uro, koliko časa je vnuk na računalniku-igrice, dedek pa je bolj dosleden...kaj predlagate?
lepa hvala za odgovor!!!
Default avatar

medvedka sladkosnedka

hernman je napisal/a:
odnosi dedek.babica-vnuk...ponavadi je že tako, da stari starši, kadar je vnuk pri njih, torej rad pride k njim ravno iz razloga, ker je tam vse bolj sproščeno, na izi.....ker se mu ne glede toliko pod prste kot doma pri starših....vprašanje je, ali je to sploh prav? kaj pa primer, ko je babica za to, da je vse bolj sproščeno, dedek pa ne in se ne moreta zmenit med sabo...npr. babica ne gleda na uro, koliko časa je vnuk na računalniku-igrice, dedek pa je bolj dosleden...kaj predlagate?
lepa hvala za odgovor!!!
Ti kar jaz povem.
Se bosta že sama zmenila.Pusti ju na miru.Otrok bo že vedel sam, pri kom se kaj dobi.
Babice in dedki niso za vzgajanje, ampak so za razvajanje in crkljanje.Najbolj važna je vzgoja staršev.
Default avatar

Meja2x

Spoštovani,

Prosila bi vas za nasvet.
Imam 2 otroka ( 7, 11).
Razvezana leto in pol. Težka ločitev. Otroka ostala pri meni. Stikov ni bilo pol leta, preżivnina je sedaj redna,dolg pa je ostal.
Stiki sele od januarja vsak drug vikend. Bivsi moz je bil nasilen, otroka pa je predvsem psihicno prizadel a vseeno ga kujeta v zvezde.Nič hudega, ce ju je pozabil pred solo,obljubi obisk, darilo, ni odpeljal na dejavnosti. Moja naklonjenost, ves trud nadomestiti očeta, sklepati raznorazne pogoje pri delodajalcu ( da sem lahko z otrokoma )pa nimajo vrednsoti saj jima je moj trud samoumeven, za ocetovo naklonjenost se morata boriti tako,da se podredita.
Starejsi otrok je zacel po januarju izsiljevati.
Ne grem v solo, pri atiju mi ne bi bilo treba, bolan sem ( nic ni kazalo na to, k zdravniku pa ni zelel), ne bom delal naloge, ati bi se strinjal. Vse se je le potenciralo,dokler ni prejsnji teden me odrinil, izpulil gsm iz rok in vrgel v tla. V ihti je poklical oceta ( prepir oz.pregovarjanje se je potenciralo ker ni zelel narediti naloge, ceprav je obljubil in imamo uteceno prakso,da so do 17 ure solske obveznosti zakljucene, ni mi zelel pokazati torbe,da je to njegova,njegova pravica in mi jo zvlekel iz rok.

Skratka poklical je oceta,ki samo caka na taksne dogodke. Groznje s tozbami oceta meni so na mesecni bazi a nikoli ni do njih prislo ( popolne neumnosti in izmisljotine).Otrok je natvezil,da so doma nevzdrzne razmere in naj ga pride iskat. Obvestila sem csd in pristojne,da se strinjam,da gre otrok za nekaj dni tja,kajti mej zaradi njegovih grozenj ( otrokovih) ne bom spuscala. Ne zahtevam pa veliko ( naloga, prb.urejeni zvezki, obisk dejavnosti,ki jih je otrok sam izbral, pospravljena pizama zjutraj, nalogo ima pa biol.odpadke odnesti v kompost in 1x na teden zloziti iz pomivalca) predvsem pa spostljiv odnos do mene oz partnerja. Otrok je postal nasilen do mlajsega sorojenca in ga tepe. Vse ostalo postorim sama oz.z novim partnerjem.

Sedaj je otrok se vedno pri ocetu in oce onemogoca stik ( ni dovolil,da pride po dodatne stvari ( morala sem jih odnesti na csd),njegov gsm in tablica sta ugasnjena od dneva,ko je otrok odsel k ocetu,tako da mi je kakrsnakoli komunikacija z otrokom in tudi drugi otrok,ki je pri meni,ne more poklicati ne oceta in ne brata.

Kako vi gledate na taksne konflikte,manipulacije ( ob razvezah) predvsem pa, kako postaviti meje in od otroka doseci tistih nekaj obveznosti,saj vsakic,ko mu kaj ni prav klice oceta. Ta istega oceta,ki ga ni pol leta pogledal, iskal 101 razlog da ga ni vzel k sebi, pustil samega pred solo, prepovedal npr.birmanski vikend ( pogoj za k birmi) ces da ga on ne bo vozil. Otrok je tako jokal in na koncu je tisti vikend,ki bi moral biti pri ocetu,ostal doma in sem ga namesto oceta peljala jaz.


Otroka seveda zelim nazaj, a ne s taksnim obnasanjem,kot ga je imel pogosto zadnja meseca. Vkljucen je k psihologu,sama hodim na raznorazne delavnice,pogovore,sodelujemo s, csd in solsko svet.delavko.Zavedam se,da je otrok povzel vzorce iz druzine saj je dejansko ( opazam tudi besedno) nadomestil oceta z obnasanjem. Prav tako vem,da skozi obnasanje izraza svojo stisko.

Otrok pri ocetu kaj taksnega ( nasilje,odgovarjanje) ne bo upal,saj je oce zelo strog in avtoriteta ( bojijo se ga vsi, nenazadnje tudi na csdju,ki jih je tozil,obrekoval...) pa kljub vsemu nic ne ukrenejo. Vse groznje so tudi prijavljenje a dokler se ne zgodijo,tudi policija nic ne more.

Otrok sedaj iz nepojasnjenega razloga noce domov.Ker sem vstrajala da gre in mu celo spakirala stvari,saj je podrl vso mozno toleranco obnasanja. Nimam pa moznosti govoriti z njim.Ko je odhajal mi je prisepnil,da gre samo za podaljsan vikend,naj mu oprostim in ker sem rekla,da beseda oprosti vsakic ne bo vžgala je ze spremenil zgodbo,da itak hocem da gre,da se ga hocem znebiti....itd..

Skratka obupno boleca situacija.

Ne vem kako naprej.

Hvala:)
Default avatar

doslednost

Pozdravljeni,

kot mama najstnice zadnje čase opažam, da se večina odraslih preveč trudi za otrokovo naklonjenost, celo večina staršev si zelo želi biti otrokov prijatelj in zaupnik, kar pa menim, da v odnosu starš - otrok ne more čisto realno delovati. Vsaj ne na račun življenja brez "teženja" in doslednega postavljanja meja.
Doma imam 14-letno hčer, do katere sem dokaj stroga oziroma dosledna pri odločitvah, mejah, zato me stalno spominja in ponavlja, da sem najbolj tečna mama na svetu. Ta odziv pubertetnice je povsem logičen, saj si noben otrok ne želi doslednih staršev, ker ima tako veliko manevrskega prostora za izkoriščanje.
Kakšno je vaše mnenje? Menite, da je treba do konca vztrajati pri odločitvah oziroma zadanih "nalogah", ali je vredu, da se kdaj, pa kdaj popusti? Imam namreč občutek, da bi me že po enkratnem odstopu od odločitve, lahko hčera začela obračati in izkoriščati mojo nepozornost.

Najlepša hvala za odgovor.
Default avatar

Sabina V

Pozdravljena imam 3 otroke. Večja je začetek najstništva, mali pred vstopom v solo in srednji v 4. razredu.
Kljub temu, da se z možem trudiva in postavljava meje ter se jih drživa imava občutek, da sploh srednji še vedno poskuša kje so meje. Ker je zelo trmast in vzkipliv vedno delava na principu, da najprej poveva, do kdaj je prosta igra ali pa gledanje TV in potem to nekje 5 min pred koncem ponovno ponovina ob določeni uri pa pač zahtevava da se ali začne učenje, delanje naloge, gre spat,... Pač prekine z igro ali gledanje TV.
Dva se tega kar držita, ok je včasih ampak res redko in tudi zelo kratek čas. 10 letnik pa vedno kadar se ugasne TV znori. Saj se pomiri po 5 min včasih tudi prej ampak je naporno.
Isto je z učenjem smo dogovorjeni kako poteka dan in kdaj se začne učenje. Ampak je vedno najprej pol ure pregovarjanja, kreganja,... in potem šele enkrat začne sodelovati. Ko začne sodelovati potem zelo hitro vse poteka in je učenja/ponavljanja dam od 15-30 min. Ampak kaj ko gre 1,5 ure za vse skupaj + ogromno energije.
Kako pripraviti do tega, da otrok preklopi da je pač to njegova dolžnost in da tu ni manevrskega prostora za pregovarjanje?
Default avatar

Ena mona

obupana mama na2 je napisal/a:
Z mehko vzgojo, popuščanjem in toleriranjem sem prišla do stanja, da 17 letna hči zdaj praktično ne govori z mano, ker ne morem razumeti, da se ne uči, da ne pospravlja za sabo in da zamuja v šolo, zaradi česar ima neopravičene ure. Oče tuni nima nobene besede, ker je po njeno "******".
Poskušala sem že vse, se lepo pogovoriti, ponoreti, jo prositi, se pogajati, pregovarjati, jo razumevajoče poslušati in poskušala sem ji predstaviti svoj pogled ... tudi groziti ... nič ne pomaga.
Ne zadeva se posledic, da če se ne bo učila in popravila ocen (nekatere predmete ima 1), da ne bo mogla nadaljevati šolanja, brez šole pa ne bo imela priložnosti za neko poklicno pot in preživljanje sama sebe. Mene to skrbi.
VPRAŠANJE:
A se je pri najstnici sploh še kaj mogoče pogovoriti ali je bolje, da sem tiho?! A se zavedajo posledic in lahko utihnem in se prepustim njenemu načinu ... ALI PA JE ŠE ČAS za postavljanje meja?
Hvala za vaš odgovor in razmišljanje.
Če dovoliš še moj nasvet: otrokom je treba stokrat isto povedati, da se prime. Predvsem pa je treba povedati, ZAKAJ nekaj delamo: imam te rada, marmi je zate, zate želim le najbolje, zato ti težim s šolo, zato te opozarjam. Skrbi me zate, želim ti lepo prihodnost. Zato te silim s šolo. Vprašaj, kaj ona predlaga, najdita kompromis. Večkrat povej, da te skrbi zanjo, da ji želiš dobro. To je meni najbolj pomagalo z našo najstnico. Pa srečno.
Default avatar

Leonida Zalokar

Starši smo tisti, ki smo odgovorni za vzgojo svojih lastnih otrok! Da jih naučimo življenja in sobivanja v družbi! Če smo sami neodločni in cincavi ter ne vemo, kako uokviriti in vzgojiti lastnega otroka, da se bo z ustreznim, socialno prilagojenim vedenjem konstruktivno vključil v socialno mrežo in širšo družbo, imamo pa res zelo velik problem, ki se nam večkrat dnevno izkazuje v praksi. Nehajte brati razne priročnike, priporočila, nasvete in recepte, ki jih na trgu producirajo raznorazni samooklicani strokovnjaki - da vas malo razbremenim, večinoma so prav oni imeli težave z lastnimi otroki - temveč dosledno in odločno uveljavlajte svoje lastne vzgojne zahteve, kaj želite pri svojem otroku doseči, h katerim vrednotam težite - pa četudi se vaše bitje meče ob tla, grozi z marsičem, vas obklada da ste najslabši starši....ipd....starši smo absolutni šefi, odgovorni in zadolženi za vzgojenost svojih otrok. Pika! Večje nebuloze od tega, koliko časa lahko otrok joka, ne pomnim! Vsak starš svojega otroka namreč zelo dobro pozna - naj zaupa sebi in svojemu instinktu, ki ga ima samo on! Govori mama dveh odraslih otrok, sila ponosna na oba: na hčerko Špelo (diplomirano, poročeno, srečno) in sina Alexeia (fenomen v računalništvu, na Microsoft in Googlu) - jima pa v odraščanju absolutno n bilo v vsem ugodeno, so bile občasno v naših odnosih velike krize - sem pa vedela zakaj vztrajam na mojem stališču/zahtevi, danes (takrat pa sploh ne) vesta in cenita tudi onadva. Povesta, tudi to, da sta me takrat pojmovala kot najslabšo možno mamo, ker jima nisem ugodila...njunim zahtevam in željam...NE, zato smo starši, ki smo odgovorni da odraslo ocenjujemo in odločamo o tem, kaj nam otrok sporoča. Če je NE je pač NE. Pika! Da tvegamo in prenesemo njihovo slabo voljo, sovražnost, opozicijo.....je del odraščanja, adolescence.....traja nekaj časa, moramo razumeti in prenesti. Ne popuščat! Na isti način in z isto vzgojno idelogijo delujemo v vzgojnem zavodu, ki ga vodim. Evalvacija uspešna. Srečno in pogum - dr. Leonida Zalokar
Default avatar

Socutno

Pozdravljeni!

Zanima me, kako gledate na novejsi - socutnejsi pristop k vzgoji.

Bistvo tega pristopa je zacrtavanje meja in soocanje s posledicami brez grozenj oziroma kazni - torej jasna navodila, pogajanje, fizicna odstranitev, jasna napoved posledice... - torej ze od najneznejsih let naprej izgradnja dobrega odnosa z otrokom na nacin, da se njegova integriteta ne poskoduje. V najstniskih letih (pa tudi ze prej) naj bi bil otrok bolj kooperativen prav zaradi preteklega odnosa s starsem.

Ali menite, da se da dovolj jasno zacrtati meje tudi na tak nacin (torej brez fizicnega ali verbalnega nasilja, brez grozenj ali podkupovanj)?

Lazje se mi tudi zdi prepreciti nezeljeno obnasanje kot pa nekaj zahtevati od otroka. Kako miroljubno vztrajati pri svojih zahtevah brez da dvigas glas in se zatekas h groznjam?
Default avatar

Mama Janja

Spoštovana dr.Leonida Zalokar

Popolnoma se strinjam kar ste napisali,postaviti otroku in mladostniku meje in pravila,ki se jih mora držati.Z možem imava eno hčerko,staro 25 let,ki še živi z nama.Obdobje najbolj norih let smo z postavljanjem mej,nekako prebrodli.Sedaj ko naj bi bila odrosla,se je pa polnoma uprla.Ničesa vec ne spoštuje,nobene srčnosti,dom in predvsem mene,ki sem vseskozi bila bolj stroga vidi kot njen največji problem.Ko ji hocem povedati kaj dela narobe,da se zapleta v partnerke odnose,ki zanjo dolgoročno niso dobri zanjo me samo še ignorira in dela po
svoje.Ne upošteva in spoštuje naju kot starša niti dom.Vrednote kot so srcnost,usmiljenje,prijaznost,odgovornost kot da nič ne štejejo.Kaj storiti,ali naj se še borim,ali utihnem .Nobena komunikacija ni več mogoča.Se samo še prepiramo ali pa smo tiho.
Hvala !
Default avatar

Leonida Zalokar

Absolutno,seveda, na vsak način - ampak tako kot ste sami navedli, od samega začetka dalje....povedati kaj se sme in ne, začrtati jasne meje, otroka soočati s posledicami in istobdobno nagrajevati njegove dosege, uspehe, krepiti njegove močne točke, interese....bistvena je tu doslednost. Težave pa nastopijo večinoma takrat, ko starši otroku od malega naprej dopuščajo in dovoljujejo neustrezno vedenje, ki se stopnjuje do neslutenih razsežnosti - fizični napadi na starše pri nas so v porastu,resne telesne poškodbe staršev se obravnavajo na urgentnih službah- v razgovoru povedo, da so otroku popuščali, večinoma zato ker ga niso želeli frustrirati, so mu želeli ugoditi in pomagati, so mu sproti odstranjevali ovire in na ta način onemogočili lasten otrokov trud za dosego cilja....v vzgoji so frustracije nujne - ni možno takoj dobiti vse, ni možno brez truda doseči cilje in razne uspehe. Otroci brez teh nujnih izkušenj so, ko naletijo na PRVI ne, ko ne gredo stvari po njihovo, lahko izjemno nasilni,agresivni in ne izbirajo sredstev za dosego svojih ciljev. Starši so povsem nemočni in se obračajo na pomoč k številnim službam. Vsakega posameznika pa je seveda potrebno obravnavati individualno, ga spoznati z vsemi njegovimi značilnostmi, temperamentom ipd. in na podlagi tega načrtovati ustrezne intervence. Ko jim postavljamo meje, dosledno opozarjamo na njihove neustrezne vedenjske vzorce, sankcioniramo njihovo neustrezno vedenje (večinoma napram drugim), jih učimo odgovornosti, socialno sprejemljivih vedenj....z vsem tem prav z ničemer ne škodimo njihovi integriteti; največ dela imamo pri tem, da jih ozaveščamo da niso edini na tem svetu in da nimajo pravice škoditi drugim, kar je pri razvajenih mladostnikih zelo pogosto. Njihova pravica do osebne nedotakljivosti oziroma cel kup njihovih pravic se ukine v trenutku ko sami grobo posežejo v osebno nedotakljivost in integriteto drugega. Na tem mestu ne bom navajala česa vsega so sposobni storiti drugemu.

Da, dosledno je potrebno otroke vzgajati od rojstva dalje - pa še tu se lahko vzgoja zalomi zaradi otrokovih individualnih posebnosti, osebnostnih značilnosti.....starši morajo biti predvsem trdni, odločni, zaupati vase in v to, kaj delajo. Ko se strokovnjaki dnevno ukvarjamo s prevzgojo težavnih mladostnikov, seveda ni nikakršnega govora o uporabi fizičnega ali verbalnega nasilja nad njimi - je včasih potrebno tudi povzdigniti glas, da te sploh slišijo in razumejo,kaj jim želiš sporočiti in dosledno vztrajati na zahtevah. Vedenjsko kognitivna terapija je ena od ustreznejših metod, o čemer pričajo rezultati številnih tujih in naših raziskav. Upam da sem bila razumljiva in da je razvidno, da je moje razmišljanje in praktične izkušnje z znanstvenimi izsledki vezano predvsem na vzgojo težavnih mladostnikov z izrazito destruktivnim vedenjem, ki so pri nas, kot tudi v evropsko primerljivih državah, v velikem porastu, prav tako se niža starostna meja....vedno mlajši so.....lep pozdrav, dr. Leonida Zalokar
Default avatar

dojenčki

durjavaN je napisal/a:
Spoštovani,
tudi dojenčka, do enega leta bi morala (jaz) vedeti, koliko je star: npr 6 mesecev, da, lahko joka 6 minut: Pomembno je, da se umirite vi in mu umirjeno to poveste: Umiri se. Ne jokaj, vse bo v redu.
Ja, to že, vendar to ne pomaga. Star je 9 mesecev, traja pa to vsaj od 5 meseca dalje, zdi se mi da se to samo stopnjuje. Saj mu govorim, prigovarjam, v mirnem tonu, pa se mi zdi da s tem še slabšam situacijo. Kako pravite? Glede na starorost, koliko časa lahko joka? 9 mesecev = 9 minut?
Default avatar

IZjeme

durjavaN je napisal/a:
Nazaj - veliko težje: ponovno iti na stare tirnice, pomeni: po terapevtsko vztrajati 21 dni. dejstvo :) , ki deluje v praksi- preverjeno.
Srečno, ND
Tega pa ne razumem dobro....? a lahko še kako drugače razložite? Treba vztrajati 21 dni?
Hvala.
Default avatar

Leonida Zalokar

Spoštovana mami Janja. Ne vem, ali se vaša hčerka še šola oziroma študira? Po zakonu smo starši dolžni preživljati svoje otroke do 26 leta, če se šolajo. Kar pa seveda ne pomeni, da smo se jim dolžni podrejati in prenašati vsa njihova neustrezna vedenja, nikjer ni zapisano, da smo jih dolžni gostiti doma do 26 leta. Otroci, tudi odrasli, so dolžni spoštovati pravila skupnega bivanja - dobro je, da jih predebatiramo skupaj in tudi razložimo, čemu pravila služijo, kaj želimo s tem doseči.....družine se razlikujejo po postavljenih pravilih (od povsem ohlapnih do povsem rigoroznih), zato je na tem mestu fleksibilnost in določena stopnja prilagajanja zaželena na obeh straneh. Odrasli se lahko od otrok marsikaj naučimo - in obratno. Nikakor pa v družini ni mesto za žaljenje, poniževanje, izsiljevanje in grdo ravnanje do družinskih članov, velja tako za otroke kot za njihove starše. Sama bi z vašo 25 letnico opravila temeljit razgovor - kakšni so pogoji bivanja v skupnem gospodinjstvu; kaj se od nje pričakuje, zlasti bi jo opomnila na ustreznost obnašanja, definitivno bi ji postavila zelo jasne pogoje - v kolikor se z njimi ne strinja, naj si poišče svoje domovanje, kjer bo lahko počela kar se ji zljubi. Zagotovo nesramnosti ne bi prenašala, niti dovoljevala, tudi vam ni treba! Srečno, Leonida
Default avatar

Mama Janja

Hvala za odgovor.Hcerka je končala študij,mislim,da bolj zaradi najinega vztrajanja.čaka pa jo še diploma,upam,da jo bo napisala v svojo dobro.Vseskozi dela preko študenta,rada bi bila popolnoma neodvisna.Je izredno trmasta ne posluša dobronamernih nadvetov ,in popolnoma neobcutljiva ko vidi mojo žalost in skrb.Dela po svoje,pa čeprav v svojo škodo.
Hvala
Default avatar

živahen otrok

Lep pozdrav,

hčera, stara 3 leta je zelo živahen otrok, kar je malo naporno, ker jo treba stalno budno spremljati. Zelo redko se pri miru igra ali mirno riše, tudi če ji to uspe, ni za dolgo. Rada pa teče, pleza, se lovi ali skače, samo da je gibanje. Moje mnenje je, da se ji to pusti, da izkusi tudi negativno izkušnjo v primeru padca in posledičnih bolečin, mož pa jo stalno opozarja ali ji prepoveduje plezanje, da se ne bo udarila, padla ...
Kakšno je vaše mnenje o tem?
cron