Načrtujeva družina. Živiva v dvosobnem stanovanju, pa se sprašujem, ali bomo kot družina lahko funkcionirali na tako majhnem prostoru? Za dva je v redu, za tri, štiri bo treba precej prilagajanja. Napišite mi prosim vaše izkušnje, tisti, ki bivate ali ste bivali tako. Hvala.

kar se mene tiče, ni dovolj postora. Fajn je, da imajo otroci eno sobo zase in starša tudi eno svojo sobo. Če nimata kredita, potem razmišljajta v smeri večjega stanovanja. Razlika med večjimi stanovanji v ceni ni tako velika, kvaliteta življenja pa ogromna.

Kad se mora, nije teško, pravijo:). Moji sosedje so živeli v enosobnem (30 m2), pa jih je bilo 5, tako da…..

4 člani, šoloobvezna otroka, dvosobno stanovanje 48m2, bi lahko kupili večje, pa ga ne.
3 članska družina, dvosobno 54m2.
5 članov, dvosobno 54m2.
3 članska družina, dvosobno 64m2.
5 članov, 3 sobno, 75m2.

Se zdi, da se da. Po moje je veliko odvisno od tega,kako si urediš stanovanje, koiko je sam razpored funkcionalen, kakšen način življenja imate itd.

Mislim, da je čisto odvisno od razporeditve prostorov.
Če imate veliko bivalno kuhinjo in lahko v dnevni uredite spalni kot za vaju ali morebiti celo otroško sobo za dva otroka, potem ok.
Če pa imate malo kuhinjico, vezano na malo dnevno, kjer bosta morala spati vidva, pri čemer je vhod v spalnico iz iste dnevne, ne iz hodnika, potem bo pa težje.

Ampak seveda gre tudi to, pač se je treba prilagoditi.

v Indiji pa živi po 12 članov družine v enem prostoru in spijo na preprogi, ki jo zjutraj zvijejo v kot.

m smo bili tako kar nekaj časa. 60m2, dnevno sva z omaro kot stopničke pregradila, da sva imela ločeno zakonsko posteljo. Otroško pa z lojtrco-policati pregradila na 2 dela za otroka. Ko smo se slili je bil sin gimnazijec, hči je šla v 6. razred. Novo stanovanje smo iskali 2 leti, nato smo šli v hišo. Ko smo se selili v naše stanovanje je sin imel leto in pol.

… in tudi dvosobna stanovanja se razlikujejo… videl sem jih že od cca 45 m2 pa do krepko čez 100 kvadratov.
Povej malo bolj, kakšno velikost stanovanja imaš v mislih?

Tri osebe komot.

Jaz nisem mogla tako živeti. Otrok rabi svojo sobo, da ima zasebnost predvsem ko postane večji. Smo se selili iz 50 kvadratov, ko je bil sin star leto in pol.

Jst nebi. Bivša sošolka pa mož sta pred poroko živela v njenem dvosobnem stanovanju. Takoj, ko je zanosila je stanovanje prodala, ker je vedela da z otrokom/dvemi tako pač nebo šlo. Kar je dobila od stanovanja je namenila za hišo plus on je dodal isto vrednost. Sta potem kupila manjšo hiško z vrtom ter se tja preselila. Ne pravim, da rabiš kupit hišo ampak večje stanovanje pa sigurno. Imam kar nekaj znancev/kolegov, ki so do konca srednje šole živeli v majhnem stanovanju v Lj. Vsi znajo povedat kakšna gužva je to bila. Pa en kup problemov, ker je na 50 m2 živelo 5 ljudi ter so eden drugemu delali gužvo/probleme,… Pa nobene zasebnosti…nevem no.

Ogromno Slovencev tako živi (celo v manjših enotah). Seveda je bolj “komot” v večjem, a to je pač vprašanje, kaj si kdo lahko privošči.
Mislim, da so trenutno pri nas standardi “normalnega” postali že dokaj visoki.

Funkcioniranje družine ni odvisno od velikosti prostora, ampak od velikosti srca.

seveda se da, mi smo živeli v 1,5 sobnem stanovanju brez problema, še danes mi je žal, da smo šli v hišo, raje bi ta denar porabila za kaj drugega. Nič nam ni manjkalo, vse je bilo pospravljeno v nulo, bili smo blizu mesta, trgovin, zdravnika, sedaj pa se vsak dan vozim po avtocesti iz podeželja v mesto in nazaj, v mestu nebi rabila avta, šla bi na avtobus.

Meni je bolj pomembno število prostorov. Le se da tako uredit, da imajo otroci svojo sobo, starši svojo, je o.k. Če pa morajo starši spati v dnevni sobi, ne gre.

Meni je bolj pomembno število prostorov. Le se da tako uredit, da imajo otroci svojo sobo, starši svojo, je o.k. Če pa morajo starši spati v dnevni sobi, ne gre.
[/quote]

pomeni dvosobno, kuhinja + dnevna soba skupaj=en prostor, pa še ena soba.

V našem bloku so bila super eno in polsobna stanovanja cirka 50 kvadratov, ki jih je bilo mogoče zelo elegantno preurediti tako, da sta bili dve popolnoma ločeni spalnici s svojimi vrati s hodnika.
Manjši kuhinjski niz si namreč v dnevni sobi lahko postavil ob steno s kopalnico, iz kopalnice potegnil vodo, dnevna soba je imela dobrih 20 kvadratov, tako da je bil manjši dnevno bivalni prostor. Potem pa ena spalnica iz kuhinje 12 kvadratov in tiste pol sobe je bilo tudi malo večje, kot jih delajo danes, cca 10 kvadratov. Jaz osebno bi vhod v večjo spalnico imela iz dnevno bivalnega prostora, ker je bilo v tem primeru mogoče v razmeroma velik hodnik dati kup garderobnih omar.
Imaš pa recimo stanovanja z res nemogočim tlorisom, v katerih ne moreš skombinirati nič pametnega.

pomeni dvosobno, kuhinja + dnevna soba skupaj=en prostor, pa še ena soba.
[/quote]
Moja znanka ima dvosobno stanovanje 51m2. V manjši sobi spita ona in mož. Malo večjo sobo (v bistvu dnevna) imata otroka. Kuhinjo imajo precej veliko, tako da poleg mize je v en em kotu trosed , majhna mizica,tv. Sploh ni natlačeno.

Dvosobno stanovanje ima lahko 45 m2 ali pa 75. Ogromno je odvisno od razporeditve in izrabe prostora. Če se mora, se da vse, vprašanje pa je, koliko odpovedi in (ne)znosnih kompromisov je potrebnih. Pa tudi, koliko hobijev imate. Pri nas, recimo, smo 4 in živimo na slabih 80 m2 in je gužvaaaaaaa!!!! En mulc je pianist in skladatelj, 2 klaviaturi, mix pult, zvočniki itd. Drug mulc je tolkalec – marimba, ksilofon, baterija bobnov. Jaz kitaristka, 3 kitare, mož je še najbolj skromen s svojim saxom. Rabili enih dodatnih 30-40 m2 samo za muzikalije… Pri sosedu je njihov edin hobi tablica in PC igre – nimajo teh problemov 🙂 Ko smo se preselili, se mi je zdelo vse ogrooooooomno. Danes ???? Smo pa živeli tudi na 42 m2 in nam ni nič manjkalo, samo sta imela otroka 6 ter 18 mes! Danes imata 15 in 18 let…. je razlika!

Misllim, koliko vas ne bi moglo živeti v dvosobnem…
Sami polnoriteži!

Živiš tako, kot lahko. Ne vem ste zakreditirani do fundamenta ali so vam starši podarili stanovanja, ampak v realnem svetu ljudje živimo tako, kot moramo ali kot pač lahko.
Bili smo trije na 36m2, dvosobno stanovanje, kuhinja z jedino mizo posebej, dnevna in spalnica vsaka zase, kopalnica in predsobica. Otrok je bil mahjen in nič nam ni manjkalo.
Ko je bil otrok star kakih 5 let, smo se preselili na 62m2, tudi dvosobno, v dnevni sva si pregradila prostor za posteljo, predsoba je bila ogromna in v njej ogromne vgradne omare za vse, otrok je imel svojo sobo.
Ko je bil star 15 smo se preselili na 85m2. To je bil pa šok. Sicer sem bila vesela lastne spalnice, ampak da bi iz spalnice priklical koga iz dnevne ni šans, smo se klicali po telefonu, haha. Smo se navadili, ja, na boljše se vedno hitro navadiš :))

Torej, če je možno, seveda je večje veliko bolj udobno, a če ni možno, si pač manjše prilagodiš tako, da je najboljše kar lahko.
Mislim, da vse ve, ki ste pametne, da ve pa ne bi mole imeti dužine v dvosobnem, pojma nimate, kako je priti do stanovanja in kje ter kako vse ljudje živijo, ker morajo! Spustite se malo na realna tla.

Meni je bolj pomembno število prostorov. Le se da tako uredit, da imajo otroci svojo sobo, starši svojo, je o.k. Če pa morajo starši spati v dnevni sobi, ne gre.
[/quote]

Zate je tako – a jaz sem gledal pri sorodnici . trije v dvosobnem stanovanju so se imeli prav lepo in stanovanje ni bilo nič natlačeno – a je imelo čez 80 kvadratov. Zato velikost enostavno je pomembna. Večino omar imaš npr lahko v predsobi, itd.
To vse gre OK, dokler so otroci majhni, kasneje je težje.

Imam dvosobno, 45 m2. Sin ima svojo sobo. Dnevne nimam, ker je ne potrebujem. Men je cist fajn. Ni veliko stroskov in dela, imam pa vse kar rabim. Smo tudi kar dosti doma, npr. med prazniki in med pocitnicami in je cist fajn. Opazila pa sem, da je v luksuznih hisah v moji okolici velikokrat tema, nikogar doma, hisa sameva, brez zivljenja. Smisel? Jaz ga ne vidim, da se zapufam do groba, pol me pa sploh doma ni nic.

smo živeli na 60kv štirje, čist ok je bilo, pregrajeno tako, da je imel vsak svoj del zasebnosti

Funkcioniranje družine ni odvisno od velikosti prostora, ampak od velikosti srca.
[/quote]

Lepo povedano, a v praksi to običajno ne pije vode. Slej ko prej pride do kinfliktov, notranjega nezadovoljstva, ki se hitro kaže tudi navzven. Ko se bo otrok želel v miru učiti, povabiti prijatelje, ali se nek v miru odmakniti, floskula o srcu hitro pade v vodo.

Nas je živelo v stanovanju 64 m2, šest (6)
Bile sta dve sobi in dnevna soba z kuhinjo. V dnevni sobi sta spala starša in v dveh sobah otroci.
Večje stanovanje potrebuješ samo cca 20-23 let. Potem je pa to vse preveliko.