Veliko se govori o nasilju v družini.
Predvsem se poudarja , kako se otroci ( bodisi mlajši ali starejši ) spravljajo na svoje starše in jim “pijejo kri”. Razumem , da so takšni otroci mora za svoje starše in da so ti velikokrat na robu obupa , ker so se toliko trudili , se ukvarjali , potem jim pa vračajo milo za žajfo.
Kaj pa ko je situacija obratna ? Kaj pa , ko eden od staršev po smrti zakonca ostane sam in osamljen ter prosi svojo najmlajšo hči , da se vrne k njemu , ker bi rad , da živijo skupaj.
Ta hči v ( iskreni ) želji , da enemu od staršev olajša žalovanje in ves stres , res pusti dobro plačano službo na drugem koncu Slovenije in se preseli v neko vukojebino samo zato , da bi staršu stala ob strani in mu pomagala.
Kmalu pa se začnejo težave. Hči , ki ima veliko delovnih izkušenj , si s svojim poklicom brez večjih težav najde službo, ravno tako njen mož, s katerim sta se preselila na podeželje.
Težave se začnejo s ovdovelim staršem. Hči v dobri veri skrbi za notranjost in zunanjost hiše, kuha, pere, pospravlja , opravlja dela ki ji kot edini ženski v hiši pritičejo. Ne čuti nobenih težav zaradi tega, ker vse kar naredi , naredi samoumnevno , z dobro voljo . Ker je tako prav. Prav , da otroci pomagajo staršem (sploh če ostane eden od njih sam ) . Starš se čez nekaj mesecev začne grdo obnašati. Za svoje slabo počutje , zdravstveno stanje ( gre za starejšo osebo ) začne kar naenkrat kriviti svojo hčer. Na zeta se ne upa spraviti , ker ve, da ga potrebuje pri različnih moških opravilih , ki jih sama ne zmore. Hči prvič v življenju ugotovi , da svojih staršev v taki luči ne pozna in so ji popolni tujci. Stvari gredo tako daleč, da se hči načrtno distancira od starša , ker drugega kot zmerjanje, metanje krivde nanjo, ne zmore ali noče tastu zameriti.
In tako sem sama s temi obtoževanji , žalitvami , nespoštljivostjo in še čem. Ker sem opazila, da se najbolje zaščitim, če enostavno ignoriram – ignoriram vse. Če le lahko , se ne zadržujem v njegovi bližini , ker prav išče pozornost , da se na njegove žaljivke kdo odzove , da potem lahko servira , da si ti problem in ne on. Da ti reče kakšen si in krivdo servira kjer jo le lahko. Z njim se normalno ne da pogovarjati ker je poln negativne energije, zamorjenosti , in želje , da zagreni življenje. Prej je to delal moji mami , zdaj (hoče ) na isti princip krivdo za vsako malenkost pripisati meni. Ne zaveda se , da sem njegov otrok , ne vidi me kot hčerko , pravzaprav sploh ne vem kako me vidi.
Zdaj pa me zanima nekaj ;
Ali kdo ve , kam se lahko obrnem ? Mož mu ne reče ničesar , ker v njegovi bližini se ne upa biti nesramen in direkten z besedami, oče, čeprav je že krepko v letih se očitno zelo dobro zaveda , kaj lahko , kaj ne in kdaj . Ko moža ni v bližini je pa druga pesem…
Hudo mi je, da je situacija z očetom takšna. Vsakdo si želi starše , ki te imajo radi. Jaz sem se že sprijaznila da pri nas ni tako.
Imela sem že preblisk, da bi o njegovem obnašanju povedala ljudem , s katerimi se druži. Pa se mi zdi, da nebi nič dosegla , ker starejši imajo vedno prav, rečejo in delajo lahko kar koli , ker so starejši in ravno zato imam občutek, da je brezveze , da se komu zaupam.
Kaj bi vi na mojem mestu ?

Preprosto. Odselila bi se, To najedanje starejših, da si jim celo življenje dolžan mi gre na živce. Poznam eno takšno, je odgnala prav vse od sebe.

Posnam na telefon.
Moza postav za vrata naj poslusa.
Polej pa tastu predvajat in moz povedat.
Ce to nov pomagal ne bo nic.

Posnam na telefon.
Moza postav za vrata naj poslusa.
Polej pa tastu predvajat in moz povedat.
Ce to nov pomagal ne bo nic.

Mož se je distanciral in pravi, da naj se umikam , ko začne “spet z izpadi”. Vse skupaj je zelo boleče , utrujajoče. Vsi rečejo , da je star in da je treba (po)trpet.
Nimam srca, da bi kar šla , ker vseeno je oče, pa bil tak kot je ali boljši. Vem , da to obnašanje nima nobene veze z menoj ampak z odnosom do žensk na splošno. Takšen je bil do svoje žene, sestre , s tem da drugje ne upa, doma pa je , kar je. Provokacije so ponavadi čisto banalne , ampak on užali na tak način , da te res prizadane Dotakne se me seveda bolj, kot bi se koga drugega , ker sem čustveno vezana nanj, (vseeno je oče).
Poskušam razumeti starost in vse kar z njo prihaja , ampak čedalje se mi zdi , da bo šlo samo še na slabše. Pomagava pa si kolikor si lahko.
Res je , da sva v njegovi hiši ( to rad poudari ) , ampak sigurno ne zastonj. Od vsega začetka plačujeva za celotno porabo elektrike, vode, kurjava ipd ipd..Vsi stroški , ki pridejo iz naslova nepremičnine ( in ostalega , kar je v zvezi z denarjem!) gre iz najinega žepa . Tud enkrat mu nisem vrgla naprej , ker se mi zdijo to popolnoma samoumnevne stvari in prav je tako. Nisva tipična mladca, ki bi živela na račun staršev , izkoriščala ipd..
Se mi pa zdi , da ni fer , da naju je pripravil do tega, da pustiva dobro plačani službi , začneva na novo in zaživimo skupaj. Službi imava zdaj oba v tem zakotnem kraju, oče me maltretira , in to na način, da samo mene , možu ne reče niti besede , ker mu je mož na začetku povedal svoje. Tudi jaz sem mu postavila mejo , pa se posmehuje, zaničuje, skratka , nobenega ( ne rabim veliko, ampak OSNOVNO spoštovanje človek – človeka ) spoštovanja , nič.
Z njim se ne da normalno pogovarjat , ker vedno išče slabosti , vidi slabosti , nikoli nič dobrega. Morda bo kdo od vas vprašal, kako je to možno ..je možno, je. To se dogaja. Živimo s človekom starostnikom , ki je zagrenjen, nesrečen , težek in trpimo zraven . Pa da ne bo kdo mislil, da nisva poskušala z prijaznostjo, milino, sočutjem…Vse to delamo, kljub temu, da je takšen kot je. Pridejo pa dnevi , ko enostavno ne zmorem in se mi ne da. Če mu rečem, da sem utrujena ker sem ravno iz službe, začne takoj servirat krivdo, kaj boš utrujena, taka mlada punca utrujena…
Ne zastopi , njegov svet je velik in širok nekaj kvadratnih metrov , pozimi sploh nikamor ne hodi, tako da imava jeklene živce z njim.
Nikomur ne govoriva o tej situaciji z očetom , ker vem, da bi ljudje napačno interpretirali in po možnosti še obrnili ploščo , češ , onadva sta problem , ne razumeta starejšega človeka ipd…Po možnosti bi še kdo navrgel , da midva komu kaj hočeva…
Skušam in se trudim razumeti starost. Veliko berem iz tega področja, včlanjena sem tudi v prostovoljno dejavnost obiskovanja ( 1x tedensko zaradi obveznosti ) starejših v domu starejših občanov in vesela sem njihove družbe. Z gospo , kateri sem bila dodeljena kot družabnica , se odlično razumeva , z veseljem ji prinesem kakšno malenkost, rožico in tudi sebi polepšam dan ko ga drugemu.

Samo ta…ta odnos z očetom…vem , da je njegov problem , ampak vpliva pa na vse. Tudi mož ne more biti sproščen , kot bi bil, če bi bila ( ko sva bila ) sama. Paziti morava kaj rečeva , kako se obnašava, da ne govorim o ostalem.
Vse bi bilo lažje, če bi bil oče spoštljiv. Nisem zafnana punca , niti mož ne, daleč od tega , ampak da me lastni oče tepta kolikor lahko in na vsakem (domačem) koraku , se posmehuje…ne vem, to ni normalno.
Kot sem rekla, o teh stvareh ne govorim, morda bi morala , čeprav mislim, da bi določeni samo izkoristili stisko in obrnili ploščo proti meni. Češ; lej kako govori čez očeta, pa toliko ji je dal.
Ja je. Če me je že naredil je zame tudi do 18 leta formalno poskrbel. S tem, da je vsakič , ko je vlekel denarnico iz žepa vzdihoval , koliko ga stanejo moja šola v naravi , obvezni izleti….

kar lahko narediš je, da ugotovite, pri zdravniku, da gre za napredovano demenco. V demenci starejši postanejo “žleht” in vsega so drugi krivi, najbolj najbližji domači. Nekaj se da, če že ni prepozno rešiti z zdravili, drugače pa je to kar pogost pojav ob tej bolezni. Potrebno je paziti na premoženje, ker na take, ki se “ne razumejo” z domačimi prežijo eni iz ceste, da se obesijo na njihovo premoženje. Sama poznam tak primer.

ti veš kakšen je bil oče prej, ampak v starosti se karakter potencira.
to kar se pri vas dogaja ni redko in ne bo bolje, nikoli več. tega se moraš zavedat in če si pripravljena to sprejet, ostani tam, sicer pojdi stran.
Je že res da so starši pomembni v naših življenjih, ampak sprejeti vse, za vsako ceno pa nima smisla … gre se na račun tvojega zdravja in odnosov v tvoji družini.

jaz verjamem da oče ni namerno tak, ampak v svoji nemoči pač ne zna drugače. Predlagam ti, da njegovih besed ne jemlješ osebno, ti bo veliko lažje. Seveda je možno, da gre za demenco, zato čimprej do zdravnika. Lahko greš tudi samo na pogovor z njegovim zdravnikom, brez očeta, pa potem vidiš kako naprej.

si spregledala, da se je prej tako obnašal do žene. Gre za tipično moško svinjo, ki na ta način zdravi svoje komplekse. bo pa s starostjo seveda vse samo slabše in slabše.
Če je hiša samo njegova, če nisi po mami nič podedovala, potem se odseli takoj.
Pa naj se sam rihta kot ve in zna. bajta v vukojebini ni veliko vredna, zato se ne sekiraj za dediščino

Kaj ti je važno, kaj rečejo drugi? Da je treba (po)trpet in prenašati njegovo ravnanje, ker so tudi v njegovih mlajših letih ta stari to počeli? Ti to verjameš – ob tem, da vidiš, da se njegove finte stopnjujejo?

Bistvo je v tem, da svoj odnos do žensk zdaj aplicira nate. Dovoli si toliko, kolikor mu dovoliš.

Sedi z očetom na štiri oči in mu povej, da ceniš vse, kar je storil zate. A da ne moreš dopustiti zdaj, ko si odrasla, da dela s tabo na način, ki te vedno znova ponižuje. Saj naj bi te imel rad. Da mu nočeš “kontrirati” na enako grd način, še manj molčati in ga ignorirati. A da boš razmislila, kako se distancirati, če se stanje ne umiri.

Kaj ti je važno, kaj rečejo drugi? Da je treba (po)trpet in prenašati njegovo ravnanje, ker so tudi v njegovih mlajših letih ta stari to počeli? Ti to verjameš – ob tem, da vidiš, da se njegove finte stopnjujejo?

Bistvo je v tem, da svoj odnos do žensk zdaj aplicira nate. Dovoli si toliko, kolikor mu dovoliš.

Sedi z očetom na štiri oči in mu povej, da ceniš vse, kar je storil zate. A da ne moreš dopustiti zdaj, ko si odrasla, da dela s tabo na način, ki te vedno znova ponižuje. Saj naj bi te imel rad. Da mu nočeš “kontrirati” na enako grd način, še manj molčati in ga ignorirati. A da boš razmislila, kako se distancirati, če se stanje ne umiri.
[/quote]

jaz bi imela še moža s seboj, ki se mora toliko oglasit, da se postavi na tvojo stran. Očetu mora biti jasno, da vidva držita skupaj in da tvoj mož vse ve.

Tvoj oče je bil že prej tak.Tudi do tebe, ne samo do tvoje mame.Jaz ne bi šla nazaj k njemu.Ga ni denarja.
Kako že pojejo Pop Design : Kdor je predober, je norcu podoben…
V glavnem, z možem stopita skupaj in mu povejta :Če ne bo reda in miru, spokata in gresta.Potem pa naj gre, kamor hoče.Lahko tudi v dom!
Pa še to :posnemi na telefon njegove izpade.Boš imela dokaze.

Moj oče je bil grd do mene,ko sem bila otrok,zato sem šla od doma čimprej se je dalo. Sedaj,ko je star in slabega zdravja,se je spravil na mamo. Me boli srce,ko ju gledam,ko grem na obisk,ga pa ni denarja,da šla skrbet zanj. Saj niti ne morem,sem predaleč stran.
Imam občutek,da si na stara leta hotela dobiti njegovo ljubezen. Jaz ne bi nikoli menjala službe in šla živet k njemu.
Kaj pa mož pravi?

Ja, človek misli, da bo prijazen , ampak mi je vse bolj jasno, da nekdo, ki je od nekdaj iskal samo napake, imel težke težave z zavistjo, dokazovanjem moči , se ne more spremeniti. Samo žalostno lahko opazujem to vedenje danes, ob zavedanju da je moj oče in da je takšen kot je. Ob “izpadih” se umaknem , ne poslušam , se ne kregam . Niti nebi bilo pošteno do njegovih častitljivih let, niti do mene same , ker vem , da on takšen pač je in sprejemam .
Mi je pa hudo , ker sem si predstavljala naš odnos drugače , bolj topel , ampak ne gre. Kaj storiti, kot biti prijazen, sočuten, ker to je rabil celo življenje, pa ni dobil. Imam pa to srečo, da sem našo družinsko situacijo obrnila sebi v prid in se iz nje zelo veliko naučila. Denar, status in deloholizem ne kupita osebne sreče, spokojnosti in duševnega miru.
Mož se je od njega povsem distanciral , oče pa ve, da karkoli in kdajkoli vpraša, prosi , pove. Sva z njim, ampak ne za vsako ceno. Sva se naučila postaviti mejo , koliko jo pa upošteva sem pa povedala. Samo to je njegov problem , ne moj.
Kregamo se sigurno ne, že zaradi sosedov , ki samo čakajo , da bi imeli kost za glodanje. In tudi snemala ne bom njegovih ponižujočih besed , ker nima smisla. Oče je star, morda samo še nekaj let , več ali manj , ni smiselno na starost človeku razkrivat njegove napake , ampak iskat tiste dobre strani.
In to delava z možem. Olajšati starost. Če pa začne “po svoje” , se pa lepo umaknemo , da se umiri in to je to.

Ja, človek misli, da bo prijazen , ampak mi je vse bolj jasno, da nekdo, ki je od nekdaj iskal samo napake, imel težke težave z zavistjo, dokazovanjem moči , se ne more spremeniti. Samo žalostno lahko opazujem to vedenje danes, ob zavedanju da je moj oče in da je takšen kot je. Ob “izpadih” se umaknem , ne poslušam , se ne kregam . Niti nebi bilo pošteno do njegovih častitljivih let, niti do mene same , ker vem , da on takšen pač je in sprejemam .
Mi je pa hudo , ker sem si predstavljala naš odnos drugače , bolj topel , ampak ne gre. Kaj storiti, kot biti prijazen, sočuten, ker to je rabil celo življenje, pa ni dobil. Imam pa to srečo, da sem našo družinsko situacijo obrnila sebi v prid in se iz nje zelo veliko naučila. Denar, status in deloholizem ne kupita osebne sreče, spokojnosti in duševnega miru.
Mož se je od njega povsem distanciral , oče pa ve, da karkoli in kdajkoli vpraša, prosi , pove. Sva z njim, ampak ne za vsako ceno. Sva se naučila postaviti mejo , koliko jo pa upošteva sem pa povedala. Samo to je njegov problem , ne moj.
Kregamo se sigurno ne, že zaradi sosedov , ki samo čakajo , da bi imeli kost za glodanje. In tudi snemala ne bom njegovih ponižujočih besed , ker nima smisla. Oče je star, morda samo še nekaj let , več ali manj , ni smiselno na starost človeku razkrivat njegove napake , ampak iskat tiste dobre strani.
In to delava z možem. Olajšati starost. Če pa začne “po svoje” , se pa lepo umaknemo , da se umiri in to je to.
[/quote]

kaj si pa sploh šla pisat? aja tukaj te sosedje ne morejo prepoznat.
Vsi nasilneži igrajo na to karto, da je žrtve sram pred drugimi. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} deluje.
Res pa je škoda, da si otroke zvlekla v to. Grem stavit, da je sin isti kot tvoj foter, al pa še bo.

ti veš kakšen je bil oče prej, ampak v starosti se karakter potencira.
to kar se pri vas dogaja ni redko in ne bo bolje, nikoli več. tega se moraš zavedat in če si pripravljena to sprejet, ostani tam, sicer pojdi stran.
Je že res da so starši pomembni v naših življenjih, ampak sprejeti vse, za vsako ceno pa nima smisla … gre se na račun tvojega zdravja in odnosov v tvoji družini.

jaz verjamem da oče ni namerno tak, ampak v svoji nemoči pač ne zna drugače. Predlagam ti, da njegovih besed ne jemlješ osebno, ti bo veliko lažje. Seveda je možno, da gre za demenco, zato čimprej do zdravnika. Lahko greš tudi samo na pogovor z njegovim zdravnikom, brez očeta, pa potem vidiš kako naprej.
Sem sprejela. Je težko, ampak sem sprejela. Vem samo to, da se ne smem odzivat, zato , ko začne “pikat”, se enostavno obrnem in grem stran. Hiša je dovolj velika , prostora je dovolj, pol dneva sem itak v službi, tako da to ni bil nikoli problem. Najbolj zna “presenetiti” ko smo za mizo. Odkar smo skupaj, se mu prilagajava kolikor lahko , kuhava tako, da je njemu všeč ( še dobro da imata z možem podoben kulinarični okus ) , vendar tako kot je delal moji mami , jaz ne dovolim. Mama , ( ki je znala res vrhunsko kuhat ) je bila vsakič, ko je bil v slabi koži, napet ..deležna njegovih občutkov in opazk , češ , nisi dovolj solila , preveč si mi dala na krožnik, krompir ni dovolj kuhan ipd ipd….Lahko vam je jasno, kako je bilo mami, ki je večino časa skrbela zame in za sestro , z očetom pa se sploh ni razumela in je razmišljala o ločitvi. Veliko sta se kregala , mama je celo zbolela na živcih ( tega ni nikoli in ne bo nikoli priznal , ampak so drugi krivi , on nikoli ne nosi odgovornosti za slabe stvari, za dobre je pa prvi ), neke tablete je jemala..
Podoben vzorec prenaša name, ampak jaz sem se naučila prepoznavat to vedenje in mi je vse jasno ter ga ne dopuščam. Na prijazen, toda odločen način sem postavila mejo, zaradi sebe, svoje mladosti, svojega življenja. Ne njega.
Delam vse da je mir v hiši , ki je hkrati tudi moj duševni mir. Očeta pa nimam. Življenje me brusi , nisem pa neumna da nebi vedela kako se lahko zaščitim.

kaj si pa sploh šla pisat? aja tukaj te sosedje ne morejo prepoznat.
Vsi nasilneži igrajo na to karto, da je žrtve sram pred drugimi. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} deluje.
Res pa je škoda, da si otroke zvlekla v to. Grem stavit, da je sin isti kot tvoj foter, al pa še bo.
[/quote]

Na kaj namigujete ?

ne sekirej se še par let pa boste lahko ti, matic in anja delal kar boste hotl

Imam ljubezen do sebe. Drugi me niso imeli veliko radi v otrostvu zato sem sama vzljubila sebe. In ne dovolim (vec) nikakrsnih zlorab.