Glede prispevka v Tedniku – sem mama otroka, ki ga zaradi živahnosti želijo označiti kot nasilneža in izključiti iz razr
Gledala sem prispevek Tednika o otrocih, ki naj bi imeli vedenjske težave in bili nasilni do sošolcev in sem zgrožena kakšna diskriminacija se dogaja tem otrokom in nam staršem. Gre za to, da naši otroci niso nobeni nasilneži, ampak so normalni otroci, živahni, igrivi, šola pa jih hoče utišat in iz njih narediti robote.
Taki pritiski pa pri teh otrocih izzovejo različne reakcije, kar šola in ostali starši označijo za nasilno vedenje, čeprav to niti slučajni ni, ampak gre samo za obrambno vedenj.
Žalostno, da tega vsi ti silni strokovnjaki ne znajo prepoznati.
Tudi mojega otroka so označili za nasinega in problematičnega in so nekateri starši izvajali pravi linč nad nama z možem, da naj ga dava v drug razred, ampak veste kaj – moj otrok ima vso pravico biti v v kateremkoli razredu hočemo. Sebe in svojih otrok, ki izzivajo in nagajajo pa ne vidijo?
Zamislite se malo vsi tisti, ki se spravljate na otroka, ki je malo drugačen! Ampak to ne pomei, da je slabše drugačen, le povprečneži ga ne razumejo, to je vse.
Aja, a ti si ena tista mati, ki svojega otroka ne znaš ukrotit in skače v bloku in divja, kot da ste vi edina družina, ki tam živi? In tudi če cel blok trpi zaradi vas, to ni nič takega, ker je vaš otrok malo bolj živahen in vi ga ne boste poskušali umiriti, ker nočete robota?
Se ne čudim, da imate takega otroka, če te človek bere, ve koliko je ura. In zapomni si, vedno se mora posameznik prilagodit večini in ne obratno.
Verjemi mi, da učitelj in strokovnjaki ločijo med živahnim otrokom in med tistim, ki je tako nemiren, da se ne more zbrati, da bi poslušal, da ne more izkazati svojega znanja, ker mu ideje kar preskakujejo v glavi, da ne more sedeti pri miru niti 10 minut, da moti ostale ves čas pouka. Le pri zelo redkih primerih dobijo diagnozo adhd in predlagajo zdravila, ki pa delujejo le za par ur, da se otroku pomaga, da lahko posluša in da lahko izkaže svoje znanje.
Ti starši so sami nevzgojeni, najpogosteje novodobne čiste zmešanke, brez vsake osnovne manire. Posledice polne baje riti, ki je prinesla samo norost in prazno betico so vidne na vsakem koraku in menda bo treba tudi kako odgovornost kdaj sprejet ali misliš, da ne?
[/quote]
Res zanimivo, da imajo agresivneže, ki se jim
ne da nič utupiti v zmešane betice, prav takšne matere. Potem pa taiste še klaftrajo o nekih njihovih genijih in povprečnežih, ker se ne morejo sprijaznit z resnico o svojem škart nafooku.
Podpišem 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Taki neprilagojenci nevzgojeni so za v posebne šole, kjer imajo opraviti z defektologi. Za med normalne otroke niso, ker samo zgago delajo. Kakršni starši, taki pamži. To še kako velja!
[/quote]
Točno tako. Če se ni sposoben prilagoditi okolju, potem vanj ne sodi. Če sama nisem sposobna igrati violine ali metati trojk,ne sodim v orkester ali NBA ligo. Kaj tu ni jasno? A če si bo neprilagojeni mulc zaželel pilotirati avion, mu je tudi treba ustreči, da ja ne bo njegovo genialno visočanstvo prizadeto?
Če to ni provokacija, ti kar sanjaj :). Ti bo ta tvoj genialnež kmalu dal vetra. Iz malega neprilagojenega gresivneža velikokrat kmalu zraste velik psihopat, ki se začne znašati nad svojo družino. Ti kar sanjaj, da bo nekoč svojo genialnost prodajal v Nasi ali v Cernu, a je večja verjetnost, da jo bo kar v Dobu.
Delala sem v vrtcu kjer smo imeli takega dečka. Cela skupina je postala nemirna, ko je začel s svojimi vragolijami. Z ogromno napora mi je uspelo zadeve pomiriti. Bila sem že na koncu z živci. Mati ni hotela dečka sodelovati in je vztrajala, da je deček v skupini. Starši so svoje otroke začeli prepisovati v druge vrtce…tudi jaz sem odšla. Mar mora res eden vladati skupini? Menim, da bi moral tak otrok imeti posebne ure in specialne pedagoge. Na vse zadnje gre za neke vrste patologijo.
http://metro.co.uk/2018/02/14/demonic-child-screams-rampages-throughout-eight-hour-flight-7313151/
sicer je provokacija, ker kure s takimi otroci hodijo s podočnjaki do kolen okoli. se ne odneha niti ko mora spat. čez dan je kazen šoli, ponoči pa mamici, juhu, še je pravica na tem svetu!
Mogoče pišeš o sošolcu mojega sina.
Če pričakuješ, da bo tvoj sin sprejet, bi lahko tudi ti kot mati urigirala in vrnila vse pokradene in scefrane robce, ki jih je moj sin potreboval, tvoj jih je pa ukradel in se izživljal nad njimi. Lahko bi kupila nove barvice, ki jih je tvoj mojemu polomil. Lahko bi kupila novo lepilo, ki ga je tvoj mojemu uničil. Lahko bi kupila nov učbenik, nad katerim se je tvoj sin izživljal, ga metal po smeteh in se drgnil vanj nato pa vrgel na mizo mojega otroka češ, da ga “vrača”. Lahko bi kupila ali se vsaj opravičila za peresnico, ki jo je vsak odmor vrgel na tla ali jo uporabljal kot žogo. Zakaj ni na tla metal svoje peresnice? Lahko bi se opravičila za vse bokse v trebuh in udarce po hrbtu iz ljubega miru, med odmorom, med poukom, med izleti.
A se ne boš, ker tvoj je “šef”, ostali so pa “mevže” v tvojih očeh, kajne? In tvoj ima pravico biti sprejet in pravico do tega, da odklanja mojega na takšne barbarske načine, kajne?
Res bi bilo dobro, da odprete oci in svojega otroka pogledate z druge strani…kaj kmalu se bo zgodilo, da bo nekoga za eno malenkost z otrosko lopato za sneg sodolca po glavi tako, da bo izgubil zavest..ali pa bo grozil celi soli, da jih bo pobil, ker ninjegova masja ninje zmagala na pudtovanju…ali pa uciteljice vsak dan zmerjal s prasicami ….in nasi otroci , njegovi sosolci morajo vse to vsakodnevno prenasati….tudi oni imajo pravico donormalnega zivljenja v soli. Uciteljica se res trusi na vae mogoce nacine….mama zatiska oci…za lopato je prejel vzgojni opomin…pa oteok ni se star 10 let….kaj se sledi, se sprasujemo starsi.
Prispevek v Tedniku je tendenciozen in ne pove, kje so dejanski problem pri obravnavi otrok z vedenjskimi težavami.
Za začetek bom povedala, da sem mama otroka, ki je imel vedenjske težave. Poudarek je imel. Prav tako sem mama, ki je zavrnila zdravilo Ritalin in imela težave z oblastjo.
Moj sin je začel kazat iz lufta vedenjske težave nekje v starosti 10 let. Res iz lufta, tako da smo dobili poleg serije povsem nasprotujočih si nasvetov o vzgoji, na koncu napotnico za pedospihiatra. Po večmesečnem čakanju, smo bili deležni obravnave na 2 srečanjih, kjer je otroška psihiatrinja ugotovila, da ima sin ADHD in mu je predpisala Ritalin.
Meni je bila diganoza, sploh pa način diagnosticiranja sumljiv, sploh zato, ker pedopsihiatrinja ni hotela pokazati testov, ki jih je naredila s sinom.
Zaradi sinove diagnoze ADHD zaradi katere sem imela občutek, da z njo nekaj ne štima, sem se zakopala v internet in ugotovila, da se ADHD diganosticira z opravo slikanja z MRI. Ker slikanja z MRI moj sin definitivno ni opravil, smo se v naši familiji vsedli v avto in šli samoplačniško na otroško psihiatrijo na Dunaj, kjer so opravili MRI in ugotovili, da sin nima ADHD in da je diagnoza slovenske otroške psihiatrije napačna.
V naslednjem obdobju sem imela nemalo težav s šolo in pristojnim CSD zaradi zavračanja zdravil, ker ovržene diagnoze s strain dunajske bolnišnice “niso priznavali”oziroma je v Sloveniji huda herezija dvomiti strokovnost slovenske uradne psihiatrije. Meni in možu so grozili celo z odvzemom otroka
Žal z zavrnitvijo diagnoze ADHD nismo vedeli, zakaj ima sin vedenjske težave. Tako smo ga samoplačniško vozili od Poncija do Pilata od pedagogov, psihologov,, dokler ni nek naš družinski kolega pretipal sinove ščitnice in posumil težave z njo. Seveda se je najprej zataknilo pri naši pediatrinji, ki nam ni hotela dati napotnice za preiskavo ščitničnih horomonov, zaradi česar smo li teste spet delat samoplačniško.
Ščitnični testi so imeli porazne rezultate, ampak dobra novice je vseeno bila, da so sinove težave po 3 letih kalvarije končno dobile končno pravo ime, sin pa pravi tretma. Z zdravljenjem ščitnice so izginile same po sebi tudi sinove vedenjske težave.
Pa še nekaj o ADHD. V Franciji ima diagnozo ADHD manj kot promil otrok. Pri nas je ta procent okoli 7{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} (baje obstaja v Sloveniji razred, kjer ima to diagnozo 2/3 otrok), ob tem da je treba povedat tudi, da v Franciji diagnoza ADHD ne pomeni avtomatično ritalina. Zdaj, v kolikor verjamete, da so slovenski otroci res nekajkrat bolj moteni kot francoski, ali pa se vprašajte ključno vprašanje, ali pa ali slovenska otroška psihiatrija sploh izvaja pravilno diagnostiko in je posledično zgolj prikrita akviziterska enota za pospeševanje prodaje Ritalina na račun davkoplačevalcev.
In