Prej se mi še nikoli ni zgodilo kaj takšnega oz. tako intenzivno. Včeraj sem bila pri mojih starših na obisku in sem pač šla s psom malo na sprehod po bližnjem gozdu, tam se nisem sprehajala res že dolgo časa in tako dobim prebliske iz otroštva (kot majhna smo se tam veliko igrali s prijatelji) nato pa se tako zavem koliko sem že stara (sedaj imam že jaz otroke) in da pač nekoč bomo vsi umrli in se ne bomo nikoli več videli. Vseh meni ljubi oseb ne bom več nikoli videla, odšli bomo v neznano, tako kot smo prišli na ta svet.

Dejansko me je postalo ful strah vsega, srce mi je začelo razbijat in zašvicala sem. Potem sem šla takoj nazaj ampak še vedno imela te misli, ki so se kar nadaljevale do večera (možu nisem nič omenila) Zvečer sem komaj zaspala, ves čas so me obhajale te misli, danes zjutraj sem se zbudila utrujena. Mož mi je rekel če gremo kam, na sprehod… ampak meni sploh ni do nič. Sicer je bolje kot včeraj ampak še vedno imam te misli, ki kar ne izginejo. Ves čas ta strah pred smrtjo.

A je to panični napad? Anksioznost? Povejte mi prosim, se še komu tako zgodilo?

Takšno obdobje pač. Potrpi, bo že minilo.

Ja, zelo običajno se pojavi, ko dobiš svoje otroke. Tak primaren, patološki strah, ponavadi izvira iz podzavesti, da nihče ne zmore poskrbeti za tvojo družino, če tebe več ne bo.
Če strahovi postanejo moteči na način, da ti rušijo običajne družinske aktivnosti, pa so to panični napadi. Poišči na spletu tehnike dihanja, kako jih premagaš.

Ne znam ti pomagat, mene je postalo strah, ko še nisem hodila v šolo in me je strah še danes, ko imam čez 50 let. Nikoli nisem nikomur povedala, lahko pa si misliš, kako že celo življenje trpim.

Je povezano s anksioznostjo, stresom in ne vem še čim. Jaz imam tudi takšne prebliske in misli od najstniških let naprej, ki trajajo nekaj dni pa je potem bolje ko pač pozabim. Sedaj sem se jih pa že navadila in ne dajem veliko pozornosti na to.

Probaj se zamotit s čim, pa ni treba nujno na sprehod z možem, pojdite nekam se zabavat, nekaj da boš pozabila na te misli.

Mene nikoli ni bilo strah smrti, v otroštvu večkrat razmišljala o njej, in se nekako počutila ,da nisem doma(na zemlji),kasneje v najtnistvu tudi omenila mami, da se pocutim nekako tuje,mama je samo komentiral,da sem prevec občutljiva in da prevec razmišljam…,no sedaj,ko sem že malce v letih,;razmišljam včasih o umiranju ;tega me je pa strah, smrti ne…

Po moje te je samo trofnilo, koliko si že stara in kako čas hitro beži..

Sponim se da je tudi mene bilo strah lastne smrti, ko sem bil še živ.

Ja, najbrž res. Bolj ko si star, večkrat pomisliš na smrt. Na minevanje.

Dokler sem bila še mlada, o tem nisem razmišljala. Smrt se mi je zdela zelo, zelo daleč, kot nekaj, kar se dogaja samo drugim. Toda hudo zbolel in umrl mi je oče, to je bil en velik šok in spoznanje, da bomo vsi enkrat zapustili ta svet. V tistem času mi je umrla tudi stara mama in stric (mamin brat). Potem sem se poročila, rojevali so se otroci, mislila sem na življenje in ne na smrt, v dirki služba, domov, otroci, delo, o tem sploh nisem utegnila razmišljati. Potem sem zgubila delo, ostala doma, se čez nekaj časa upokojila in v tem času me je doletela smrt dveh najožjih družinskih članov. Od takrat dalje intenzivno o tem razmišljam, sanjam o preteklosti, o časih, ki jih ne bo več nazaj, vsak dan celo spremljam osmrtnice, kdo je umrl….Jaz se bolj kot smrti bojim trpljenja, ležanja, odvisnosti od drugih in čakanja na smrt.
Saj smrt je samo prehod v drugo življenje. Tam na oni strani ni več solza, ni več trpljenja.
Avtorica, meni zelo pomaga vera, to mi daje upanje, da grem lažje skozi življenje.
Če te bo ta strah mučil dan za dnem, lahko res gre za kakšno anksiozno motnjo.
S strahom lahko postaneš obsedena, lahko se ti pojavljajo tudi vsiljive misli.
Če te te misli ne bodo zapustile, obišči zdravnika. Srečno.

Ja, najbrž res. Bolj ko si star, večkrat pomisliš na smrt. Na minevanje.
[/quote]
pa v bistvu, ko sprejmeš smrt kot naraven proces življenja, te niti ne matra to. Od 30tega leta, ko so me trofnila leta, haha, se nisem več v to poglabljala.

Kaj pa, ko boš umrla in boš ugotovila, da si za večno obsojena na družbo ljubih ti oseb? Da boste večno skupaj in ne boš imela niti minutke zasebnosti? Bodi vesela, da si šla vsaj zdaj lahko na sprehod sama.