Najdi forum

Sinov študij

Problem, zaradi katerega postajam vedno bolj napeta in posledično tudi depresivna, je sledeč: Z bivšim partnerjem sva ločena 10 let. Sin (bil je star 9 let) je od takrat v skupnem starševstvu. V začetku smo se držali “urnika” bivanja od srede do sobote pri enem staršu in od sobote do srede pri drugem. V srednji šoli je sin bival pri enem in pri drugem, kot mu je odgovarjalo, vendar je kar “pazil” na to, da je bil nekaj dni pri enem in pri drugem. Osnovno šolo je z lahkoto opravil z odličnim uspehom in mu je bilo tudi pomembno, da je v šoli uspešen. V gimnaziji pa so se stvari spremenile, tako da sem v 1. in v 2. letniku sedela poleg njega pri matematiki skoraj pri vsakem testu, ker je ponavadi vedno pisal 1, se je pa kdaj zgodilo, da je dobil pri drugem testu, ko so popravljali, kdaj tudi 4, enkrat celo 5. Popravnega je imel pri matematiki 1x ob polletju, nikoli pa na koncu, ker sem kar “bedela” nad njegovimi ocenami pri matematiki. Sam je pri matematiki začel delat od 3. letnika naprej, je pa dobival ocene 2 in 3. Pri družboslovnih predmetih ni imel nobenih težav. Maturo je celo izdelal s prav dobrim uspehom. Sedaj je vpisan v 1. letnik Fakultete za šport, (čeprav je bila velika omejitev, mu je zaradi uspešne mature in sprejemnega izpita uspelo priti na želeni faks) vendar ni sedaj v izpitnem obdobju od 15. januarja naredil niti enega izpita. Za seminarske naloge je imel skrb, da jih je opravil, tako, da ima pogoje za opravljanje izpitov. Občutek imam, da se izpitov ne loteva z prav veliko vnemo. Tri je šel sicer opravljat, dva ni naredil, za enega še ne ve.
Zavedam se, da ni prav, da se vtikam v njegov študij in mi boste pri tem tudi oporekali. Zavedam se, da je dovolj star, da je študij njegova stvar. Ni mi pa vseeno, da dela tako “polovičarsko”, ker vsak mesec z očetom prispevava vsak okoli 250 EUR (skupaj 500 EUR, mimogrede sin ima celiakijo in je hrana nekoliko dražja). Sinu sem povedala, da me bo zanimalo, kako študira, dokler mu bom plačevala za študij in da ne mislim plačevati za nekaj, kar ne opravlja resno. In to mislim predvsem resno. Nimam pa pri njegovem očetu nobene podpore, ker mu on nič ne reče. Njegov odgovor meni je: “20 let je star in da že ve, kaj dela.” Moje mnenje je, da niso leta merilo za odraslost, ampak predvsem to, da obveznosti opravljamo odgovorno. Problem, da sinovega obnašanja do šolskih obveznosti ne razumem, je morda tudi v tem, da sem imela sama vseskozi veliko skrb za šolo in da moji starši niso imeli pri tem nobenih skrbi.
Zanima me, kakšno je vaše mnenje, ali imam pravico, da sina kdaj opomnim glede študija, glede na to, da plačujem za njegov študij, ki niti ni tako poceni in kje se ta moja dolžnost financiranja študija konča. Bivšemu partnerju sem že povedala, da če sin v tem izpitnem obdobju (do 15. februarja) ne opravi vsaj 3 izpite od 6, da jaz ne mislim več prispevat za študij od 2. semestra naprej (z vsakim dnem postaja vse bolj jasno, da jih ne bo). Sinu poskušam glede svojih zahtev povezanih s študijem lepo razložiti, da ima tudi on svoje obveznosti In da ima še drugo možnost, da se lahko tudi sam financira …lahko gre delat in si sam plačuje študij in prispeva doma za stroške in da v tem primeru mene ne bo več zanimalo, kako študira.
Ni mi vseeno, da se moram pri njegovih 20. letih ukvarjati s takimi problemi. Pričakovala bi, da bo imel sam skrb. Še danes mi je rekel, da šola ni vse v življenju. Pa sem mu rekla, čeprav me takšno razmišljanje zelo boli, da zaradi mene lahko gre tudi cesto pometat ali delat kaj drugega za 600 EUR in da lahko kaj prispeva za stroške, ne pa da samo pričakuje, da ima vse skuhano, oprano … Če tako razmišlja, se sploh ne čudim, da ni nekih rezultatov pri izpitih, namesto, da bi “trgal” in delal na pridobivanju novega znanja na faksu, ki si ga je zelo želel. Mogoče je vredno povedati tudi to, da je v najinih sporih, ko sva se skregala zaradi šole, že nekajkrat burno odreagiral … da je brcnil v srednji šoli z nogo v vrata njegove sobe in poškodoval leseni furnir ma vratih, 2x udaril po prenosniku, ki ni več deloval, me kdaj s pestjo udaril v ramo … Včasih sem zaradi vsega tega čisto na tleh in res ne vem več, če je vredno, da se jezim zaradi njegove šole, ne vem pa, če sem mu dolžna vse plačevati za nesresno delo…
Vrtim se v začaranem krogu, ker mu oče s plačevanjem daje potuho in od njega nič ne zahteva, po drugi strani pa tudi od mene zahteva, da dam polovico denarja. Da ne bo pomote, sina sem z veseljem pripravljena finančno podpirati, vendar ne na način, da bo “blefiral”.
Ana

da ženska pove, da jo sine, ki ga vzdržuje tudi udari, če preveč teži.
Vidim večjo težavo v njegovem nasilništvu, kot v študiju.
Tebi pa svetujem, da se najprej ohladiš. Šola res ni vse v življenju. Če se sin redno šola, si ga dolžna še preživljati, sicer pa ne.
Nehaj mu dihat za ovratnik in težit, ampak ga začni jemati kot odraslo osebo, kar tudi je.
Prvi letnik študija je kar velika sprememba in dosti otrok je pri tem malo zgubljenih.
Ne znam predlagati na kakšen način se pogovarjajta, ker se mi zdi, da nimata nekega odnosa razen na ravni izpolnjevanja obveznosti.
Povej mu, da ga boš do 31.9.2018 financirala ne glede na rezultate. Potem pa bo glede na uspeh narejen nov dogovor.
Sina seznani tudi s tem, da imajo na Društvu za nenasilno komunikacijo odlične delavnice za moške, ki povzročajo nasilje. Tudi tebi ne bi škodilo, da se posvetuješ z njimi.

Pozdravljena!

Lahko ti napišem lastno izkušnjo v prvem letniku študija.
Tudi meni in bratu so starši plačevali stanovanje in nama dali žepnino. Prvo leto sem pol leta študija veliko žurala. Obiskovala sem predavanja in vaje, sprotno sem oddajala seminarske naloge, a za izpite si nisem vzela dosti časa, zato me je med izpitnim obdobjem dobesedno pokopalo.

Sama sem imela slabo vest, ker so starši vlagali denar vame, jaz pa nisem bila dovolj resna. Zato sem doma ob polletju povedala, da mi ne bo uspelo in da mi ta smer študija niti ni dovolj všeč- čeprav sem sprva mislila, da je to to.
Starši so namreč tudi, tako kot vi opazili, da nimam opravljenih izpitov. In so me vprašali kakšen je moj načrt za naprej.
Seveda bi mi bilo bolje, če bi ostala v Ljubljani in luftala še naprej, ampak bi bilo potem poleti še huje.
Tako sem se vrnila domov in začela s študentskim delom. Naslednje leto sem se vpisala na drug faks, ki mi je veliko ljubši in ga zaključujem.

Iz moje smeri je bilo tako, da so me v srednji šoli doma nadzorovali- kakšne imam ocene, koliko se učim, organizirali so mi inštrukcije,… Na faksu pa sem bila v drugem kraju, kjer nisem znala nadzorovati svobode in jo uskladiti z odgovornostjo.

Kako bi sama postopala, če bi bila starš in bi imela takšno hči kot sem jaz? Omejila bi ji denar.
Zgodilo se je tudi, da sem vzela absolventa, ker nisem pravočasno dokončala diplomske naloge. Tisto leto sem delala preko študenta in nisem od staršev vzela niti evra. Potem, ko sem nadaljevala s študijem in sem lahko delala le še za vikende, pa so me starši zopet denarno podprli.
Na starše nisem bila nič jezna. Zakaj bi oni hodili v službo in mi dali denar, jaz pa nebi uspešno hodila v svojo “službo”- študij?

Šele, ko sem povezala povezavo študij-služba, sem se zresnila in začela resno študirat. Prej, ko pa sem dobila svobodo in denar, pa tega nisem razmišljala- dokler me niso dohitele posledice.

Kaj lahko naredite?
– S sinom se usedita za mizo in se pogovorita kakšne načrte ima (ne vsiljujte mu svojih!).
– Naj vam pove česa ga je strah: ali bo naredil letnik, ali nima dovolj časa, da ga uspešno zaključi,.. (ne obsojajte ga, itak mu je že težko- saj sam vidi, da ni uspešen, ko se primerja s sošolci)
– Naj naredi načrt- naredi toliko izpitov kot jih lahko in jih potrebuje za ponavljanje letnika,…ali pa se vrne domov in vpiše drug študij- saj je lahko mogoče šele sedaj spoznal, da mu ta ni všeč.
– Povejte mu, da mu za ne delo ne morete dati denarja, ker bi moral kaj pokazati.
– Dajte mu občutek, da ga ne obsojate, ampak mu želite pomagati, ker vam ni vseeno zanj, saj je vaš sin.

Tudi sama se bila mnenja- šola ni vse. Če to misli, potem pa naj letos ne obiskuje več faksa, ampak si naj poišče študentsko delo. Bo hitro videl, da samo z gimnazijo težko dobi kakšno delo, ki bi mu bilo všeč in bo bolj spoštoval študij in možnosti, ki ti jih ta odpre.

Še to: sama sem bila v veliki stiski, ko med izpitnim obdobjem nisem naredila izpitov. Ko so me starši spraševali kako mi gre, sem bila živčna in napeta. Ker sem šele takrat videla v kakšni godlji sem in da bo morala biti odkrita do sebe in do staršev, ter jim povedati da mi ne bo uspelo.

Lp.

New Report

Close