Bratova punca bo v mesecu juniju rodila deklico. Danes je mama povprašala mojega brata (svojega sina), kako je bilo na ultrazvoku in on ji reče: “Na žalost vse v najlepšem redu.”

Je možno da se brat prav nič ne veseli naraščaja? Se je še komu dogajalo, da ni bil/a vesel/a otroka?

Čudna izjava tvojega brata . Na tvojem mestu bi se vsedla z njim in ga vprašala kaj to pomeni . Če deklica že sedaj ni zaželjena si ne predstavljam kako se bo ob njem počutila .

Tvoja mama bi ga morala na licu mesta vprašati, kaj konkretno je mislil s tem “na žalost”. In se z njim pogovoriti.

Na žalost se dogaja, da se rodijo otroci ljudem, ki niso zreli zanje. Na žalost otrok.

eh večina moških nima kakšnega veselja do otrok. Sploh pa če bo deklica.
mati pa naj se vpraša, kakšnega sina je to vzgojila. Bljak

Pozdravljeni.

Zelo pomembno je, da se otrok rodi sprejet. Če temu ni tako, se že v času nosečnosti in prvih mesecih življenja zgodijo določene rane. Ničesar dobrega ne morem napisati glede tega.

Z bratom se lahko o tem pogovorite, vendar se zavedajte, da ima on svoje življenje in usodo.

Pozdravljeni. Bomo najprej počakali do junija, ko se bo otrok rodil in se bomo potem z njim naprej pogovarjali glede na vse dogajanje.

Bumbar.
A ni še nikoli v življenju videl otroka, s katerim ni vse v redu?

Če otroka nista načrtovala, ima vso pravico, da ne skače do stropa od sreče, samo taka izjava je pa vseeno skrajno otročja, milo povedano. Kaj ga pravzaprav skrbi, izguba svobode ali to, če bo zmogel biti oče?

Cemu si postavil vprasanje na forum, ce si na koncu zakljucil, da se boste z bratom pomenili ko pride otrok? Takrat bo ze prepozno. Ce bratova punca zacuti, da je njun otrok nezazelen, bo to nanjo pisihicno vplivalo, ker bo v stresu, kaj bo, ko se otrok rodi, ali ji bo fant stal ob strani, ali bo zmogla, to vse vpliva na otroka. In ce bo res kaj narobe z otrokom? Lahko se zaplete med samim rojevanjem. Lahko vmes plod odmre. To so vse crni scenariji, ampak zdi se mi skrajno neodgovorno dajat take izjave. Razen ce se mu je zarekla pa je to le enkratni dogodek, sicer se pa otroka veselo. Lahko je tvojega brata res strah nove odgovornosti, ampak te dileme se sproti resujejo, ne pa glavo porinit v pesek.

Lahko se zgodi, da bo punca dobila poporodno depresijo, kaj bo ta tvoj brat potem? Se bo kar obesil? Bolje preprecit kot popravljat. Ce mu je tezko, se gre lahko pogovorit s kakim druzinskom terapevtom, ki se ukvarja s tem. Gotovo pa to ni nekaj, kar se pozabi, preslisi in spregleda.

Je možno, da je brat mami tako odgovoril in ga mama nadalje ni nič več povprašala, kaj točno s tem misli? Kaj to pomeni, da je ne zanima?

Ugibam da kar oboje. Težko rečem če je eno ali drugo, saj ne živimo skupaj. Z bratom se (vsaj jaz) vidim le nekajkrat letno.

Ker ne vemo, kaj naj naredimo. Lahko samo upamo, da bo po rojstvu otroka on sprejel odgovornost in hči sprejel ter vzgajal kot se zagre.

Bojim se, da to ni izjavil le enkrat in da se mu ni zgolj zareklo. Glede tega komunicira z mamo, medtem ko z mano nima stikov.

Čisto možno.

Tako je. Mami je dal vedeti da se naraščaja ne veseli, toda ona ni iskala odgovorov zakaj je temu tako. Saj ko potegnem črto in pogledam pri sebi, je njena vzgoja mene in bratov bila katastrofa (50% po njeni krivdi, 50% okoliščine). Njena vzgoja mene se je končala pri mojih 2,5 letih. Zatem se je začela kalvarija, o kateri ne bi tukaj. Vse kar me je naučila, je brati in pisati. Še pri mojih 20. se je naokoli hvalila, kako sem pri 2,5 letih znal vse brati in pisati. Sem ji že nekajkrat rekel, da je ravno to problem. Problem, da me je naučila samo to in nič drugega.

Na tihem se bojim, kaj če bo vzgoja moje bodoče nečakinje katastrofa. Kaj če bo iz nje nastala disfunkcionalna oseba. Kakšna bo pri 1 letu, pri 5. letih, 10., 20. itd. Pri sebi vidim, kakšne posledice to prinese. Kljub temu, da imam končano višjo šolo – 6. stopnja in fakulteto – 7. stopnja, sem obstal na neki točki, iz katere se zadnjih 10 let ne premaknem. Kaj če bo posledično moja nečakinja takšna kot jaz?

Ali je otrok nacrtovan ali se je zgodil “ups”?

Kako to, da nimas stika z bratom vec kot nekajkrat letno? Mogoce je pa zdej, ko pricakuje narascaj, dovolj velil razlog, da zacneta vec komunicirat in se morebiti zblizata.

Omenjas disfunkcionalno mamo. Ce informacije o bratu dobivas le preko mame, je mozno, da si mama to po svoje interpretira? Vcasih ko obnavljamo kaksne zgodbe, se sami dodamo kak svoj stavek, uporabimo drugo besedo. Koliko verjames mami, da govori resnico? Navsezadnje tudi sam nimas dobrega odnosa z njo. Tu je zgleda vec dejavnikov, ki prispevajo k druzinski dinamiki, ne samo bratov odklon do novega clana. Kaksna pa se ti zdi njegova punca? Imata kaj stikov?

Ce te iskreno skrbi zanje, se jima skusaj priblizat, ne cakaj da se stvari zgodijo same od sebe.

Kar se tice tvoje skrbi glede necakinje, ona ne bo imela tvoje mame. Mama je res prvi lik, ki vzpostavi zacetne odnose z otrokom. Odvisno, kako trdna je sicer, ali se bo uklanjala namrdgidenemu partnerju (tvojemu bratu) ali bo za otroka maksimalno poskrbela in ga ustrezmo zascitila.

Kaka bo necakinja tekom odrascanja, je nemogoce predvidet, pd marsicesa ke odvisno: od njene vzgoje, osebnosti, karakterja, druzinske dinamike z njenima starsema, okolja, v katerem bo odrascala. Ne si risat crne scenarije, se preden je rojena! Bratova punca ima najbrz tudi svoje starse, mogoce bodo pa oni pozitivno prispevali, da bodo stvari za otroka znosne in da bo delezna drugih zgledov.

No, tole je zdaj vrglo malo drugačno luč.
Mogoče ima pa tvoj brat enake strahove kot ti: da bo sam kot starš tak poraz kot vajina mama ali da bo njegov otrok imel take težave, kot praviš, da jih imaš ti … Ne vem, koliko ima smisla zdaj pisati, da se način vzgoje in ljubezni do otroka ne deduje in da smo odrasli sposobni preseči vzorce iz otroštva, sploh če imamo ob sebi v redu ljudi.
Popolnoma nikjer ni rečeno, da bo nečakinja podobna vama oziroma tebi. Lahko bi bili vi vzorna, ljubeča družina, pa bi imeli vajini otroci težave v življenju. In velja tudi obratno. Marsikdo se otrese tega bremena iz otroštva in neobremenjeno skrbi za svoje otroke tako, kot je treba: med drugim tudi ljubeče, zavzeto, z dolžno skrbjo.
In sploh, če ima brat v redu žensko, ki dobro vpliva nanj, se ne sekiraj na rezervo.

nič, ampak prav nič ga ne opravičuje za tako izjavo. sram naj ga bo.