Je res, da srce ljubi samo enkrat?
Ne. Razen če imate romantično ljubezen za povsem drugo stvar od vsake druge ljubezni, kar je jaz nimam. Po tej logiki nobena mati ne bi imela rada svojega otroka, ker bi imela pred njim že rada svojega partnerja. Pa če ni imela rada partnerja, potem bi imela vsaka mati rada samo svojega prvorojenega otroka, za drugega bi pa zmanjkalo.
Ni mišljeno kot ljubezen staršev do otrok, ampak, če nekomu posvetiš ves svoj čas. Se pravi partnerici/partnerju… Posvetil sem se z vsem bitjem. Ni je več. Je kdo, ki je to dal na stran in zaživel z drugo? Ostala bo vedno v mojem srcu, ampak čutim, da moram iti naprej, čeprav mi je težko. Ne želim prenašati naprej svoje žalosti…
Ker mati svojemu otroku ne posveti vsega svojega časa? Js nisem svojemu možu nikoli posvetila toliko časa in energije kot sem svojim otrokom, ko so bili novorojenčki.
Ampak ja, če vztrajate pri drugem tipu ljubezni, seveda je mogoče. Ogromno ljudi je bilo v vaših čevljih in je ponovno zaživelo. Želim vam veliko ljubezenske sreče v prihodnje! Saj vem, da je težko in izgleda brezizhodno, ampak čas nas nauči in naša srca so velika in močna. Vse dobro!
ne! Ko je srce ˝zaceljeno˝, um umirjen, lahko ljubi še bolj. To kar ti ne pusti naprej so misli in um, ki se je obesil na preteklost in priklical negotovost za prihodnost. Dovoli si biti žalosten, ko ji dovoliš da je in se ne upiraš čustvu, izzveni hitreje kot sicer.
Pri razhodih je potrebno dati času čas.
vzami si 9 min in poslušaj!
https://www.youtube.com/watch?v=YecfE3dLA00&t=73s
Ker mati svojemu otroku ne posveti vsega svojega časa? Js nisem svojemu možu nikoli posvetila toliko časa in energije kot sem svojim otrokom, ko so bili novorojenčki.
Ampak ja, če vztrajate pri drugem tipu ljubezni, seveda je mogoče. Ogromno ljudi je bilo v vaših čevljih in je ponovno zaživelo. Želim vam veliko ljubezenske sreče v prihodnje! Saj vem, da je težko in izgleda brezizhodno, ampak čas nas nauči in naša srca so velika in močna. Vse dobro!
[/quote]
Ni samo to, da je ni poleg. Dve leti bo od njene smrti. Spominjam se počasi za nazaj stvari, ki sva jih počela skupaj, ker sem jih potosnil globoko vase. Življenje ni več isto. Vse samo polzi mimo mene. Nisem dovolj podrobno napisal za kaj se gre pri meni…
Ni samo to, da je ni poleg. Dve leti bo od njene smrti. Spominjam se počasi za nazaj stvari, ki sva jih počela skupaj, ker sem jih potosnil globoko vase. Življenje ni več isto. Vse samo polzi mimo mene. Nisem dovolj podrobno napisal za kaj se gre pri meni…
[/quote]
V tvojem primeru avtor-lahko ljubiš še enkrat, če se boš pripravljen posloviti od te ljubezni. To ne pomeni, da se ji boš izneveril. Za vedno bo imela prostor v tvojem srcu, nikoli je ne boš pozabil, samo ti boš poskusil živeti naprej.
Svakinja še ne stara 30 let je ovdovela. Dobro leto sem jo gledala kako vedno prihaja objokana iz pokopališča. Enkrat sem ji rekla: ” Veš kaj, vedno bo ostal v tvojem srcu, ampak jaz mislim, da pa je zdaj bilo dovolj žalovanja. Naredi kaj hočeš, ali si boš po stanovanju izobesila njegove slike, prižgala sveče, naredila kak obred, samo daj se poslovit od njega. Punca zlata ne meči dragocenega življenja stran s solzami. Veš, da tudi on ne najde miru, če ga ne spustiš od sebe in trpi, ko vidi tebe trpeti.”
Zdaj je v drugo srečno poročena in ima dva krasna otročička. Pa je tudi mislila, da je moj brat eden in edini za vse življenje, ki ga bo ljubila.
Avtor ne muči se več. Dostojno se poslovi od nje, odpri srce za drugo srce in začni živeti dragoceno življenje. Verjemi, da si z razlogom tu kjer si, trenutno sam.
V tvojem primeru avtor-lahko ljubiš še enkrat, če se boš pripravljen posloviti od te ljubezni. To ne pomeni, da se ji boš izneveril. Za vedno bo imela prostor v tvojem srcu, nikoli je ne boš pozabil, samo ti boš poskusil živeti naprej.
Svakinja še ne stara 30 let je ovdovela. Dobro leto sem jo gledala kako vedno prihaja objokana iz pokopališča. Enkrat sem ji rekla: ” Veš kaj, vedno bo ostal v tvojem srcu, ampak jaz mislim, da pa je zdaj bilo dovolj žalovanja. Naredi kaj hočeš, ali si boš po stanovanju izobesila njegove slike, prižgala sveče, naredila kak obred, samo daj se poslovit od njega. Punca zlata ne meči dragocenega življenja stran s solzami. Veš, da tudi on ne najde miru, če ga ne spustiš od sebe in trpi, ko vidi tebe trpeti.”
Zdaj je v drugo srečno poročena in ima dva krasna otročička. Pa je tudi mislila, da je moj brat eden in edini za vse življenje, ki ga bo ljubila.
Avtor ne muči se več. Dostojno se poslovi od nje, odpri srce za drugo srce in začni živeti dragoceno življenje. Verjemi, da si z razlogom tu kjer si, trenutno sam.
[/quote]
Ko bi le vedel kako…
Ni samo to, da je ni poleg. Dve leti bo od njene smrti. Spominjam se počasi za nazaj stvari, ki sva jih počela skupaj, ker sem jih potosnil globoko vase. Življenje ni več isto. Vse samo polzi mimo mene. Nisem dovolj podrobno napisal za kaj se gre pri meni…
[/quote]
Sem razumela že v prejšnji objavi, da je partnerica preminula, vse kar sem napisala še vedno velja. Želim vam veliko sreče v ljubezni in vse dobro. Poznam 3 vdove, 2 sta ovdoveli relativno mladi in ponovno našli ljubezen. Ni enaka kot tista prva ljubezen, pa ne zato, ker bi bila manjša, ampak zato, ker je drugačna – kot je vedno drugačna ljubezen do 2 drugačnih ljudi.
Ni samo to, da je ni poleg. Dve leti bo od njene smrti. Spominjam se počasi za nazaj stvari, ki sva jih počela skupaj, ker sem jih potosnil globoko vase. Življenje ni več isto. Vse samo polzi mimo mene. Nisem dovolj podrobno napisal za kaj se gre pri meni…
[/quote]
Naj bi trajalo nekako 3 leta, da se čovek stabilizira. Šele potem gre na to, bo dal ljubezni novo priložnost ali ne bo.
Ljudje smo si različni, nekdo si bo mislil: ljubil sem, bilo mi je lepo, želim si to ponovno čutit, drugi bo pa mislil: imel sem srečo, doživel sem pravo ljubezen, zdaj lahko pomirjeno živim sam do konca svojih dni.
Drugače pa, kdor je 1x res ljubil, lahko ljubi spet, ker ve, kako to zgleda. Kdor ni, vprašanje, če bo sploh kdaj…
Kako da ne? To je to, ko ponavljaš vedno eno in isto napako, pa čeprav z drugim človekom.. ko se nisi pripravljen naučit lekcije, pa rineš z glavo skozi zid.
[/quote]
Že, ko stopiš z drugo nogo v reko, je to “druga” reka, saj je njen tok že spremenil “vsebino”.
Podobno se naj bi v človeškem organizmu po 7 letih zamenjale vse celice. Če po 7 letih par ostaja skupaj, se tako to ljubita drugačna človeka. Ne zgolj fizično, ker so se pač celice spremenile, temveč tudi psihično, saj se v tem času človek, tako kot reka, spremeni.
Pri 7 letih ti je všeč to, pri 14 nekaj drugega, pri 21tretjega, pri 28 nekaj četrtega, pri 35 nekaj petega itd.
Edina konstanta je spremeba. Ne spreminjajo se le mrtvi.
Že, ko stopiš z drugo nogo v reko, je to “druga” reka, saj je njen tok že spremenil “vsebino”.
Podobno se naj bi v človeškem organizmu po 7 letih zamenjale vse celice. Če po 7 letih par ostaja skupaj, se tako to ljubita drugačna človeka. Ne zgolj fizično, ker so se pač celice spremenile, temveč tudi psihično, saj se v tem času človek, tako kot reka, spremeni.
Pri 7 letih ti je všeč to, pri 14 nekaj drugega, pri 21tretjega, pri 28 nekaj četrtega, pri 35 nekaj petega itd.
Edina konstanta je spremeba. Ne spreminjajo se le mrtvi.
[/quote]
seveda- reka(človek torej) je drug. A lekcija je ista. Saj veš- isto sranje drugo pakovanje. Dokler je ne osvojiš, torej se naučiš, kar se moraš in premakneš naprej. O tem sem govorila.
Seveda tudi ista človeka rasteta se razvijata znotraj zveze. In bi lahko rekli, da po sedmih letih ljubiš drugačno osebo, kot na začetku. Pa ni bil to moj point.
To da je pa edina stalnica v lajfu ravno sprememba, se pa strinjam.
Ne vem, če ti bo dana taka izkušnja – do takrat bodo tvoje teorije slonele na prebranem in opazovanem. Na tvoji logiki.
Strinjam se, da je sprememba stalnica. A zgodi se ti lahko, da se z nekom srečuješ, z leti premora, skozi celo življenje. A še pri 49 letih ti je všeč ista oseba – in ne sedma varianta. Nista enaka, a rasteta v isti smeri. Ob tem ni rečeno, da sta uspela postati oz. ostati par.
Ljubezen se rojeva in množi, če jo deliš.
Ne vem, če ti bo dana taka izkušnja – do takrat bodo tvoje teorije slonele na prebranem in opazovanem. Na tvoji logiki.
Strinjam se, da je sprememba stalnica. A zgodi se ti lahko, da se z nekom srečuješ, z leti premora, skozi celo življenje. A še pri 49 letih ti je všeč ista oseba – in ne sedma varianta. Nista enaka, a rasteta v isti smeri. Ob tem ni rečeno, da sta uspela postati oz. ostati par.
Ljubezen se rojeva in množi, če jo deliš.
[/quote]
Ne razumem, čisto kaj ste sami videli v mojem pisanju.
Ljudje se zaljubimo na osnovi veliko stvari. Od čisto stvarnega prikaza zdravja (izgled, proporci, simetrija, višina, moč..) do dovolj različnega imunskega sistema (potomstvo ima večjo možnost preživetja) do prikaza virov (ne zgolj finance, tudi humor, inteligenca, interesi, hobiji..).
Na čustvenem področju pa se odločamo na osnovi “manjka”. Tistih stvari, ki jih v otroštvu nismo uspeli osvojiti iz tega ali drugega razloga. Še ena skrita agenda je: skupno skrivanje.
Če obe družini nista bili sposobni “upravljati” z nekim čustvom in to prikrivata za “zaslon”.. potem je privlak tudi v tem, skritem ter načinu prikrivanja manjka.
Veliki “če” pri teh čustvenih stvareh pa je ali bosta partnerja ves čas uspela nekako rasti v isto smer, z enako hitrostjo oz. Bila dovolj tolerantna in potrpežljiva, da razlike lahko dopustita.
Simone de Beauovoir je v Drugem spolu lepo zapisala: “Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”
V tej recipročnosti, kot že v osnovi svobode pa večina parov pade. Bolj običajno je, da se eden podredi.. in leta kasneje opazi, da njegova “žrtev” ni bila niti cenjena… pravzaprav še opažena ne.
Problem je namreč že sam pojem svobode. Vsakemu pomeni nekaj drugega. Tolerante ljudi, najboljše partnerje pa lahko prepoznamo po tem, da svoje verzije ne vsiljujejo drugim, a hkrati niso preplašeni, da bi o teh stvareh debatirali. Ni torej tabujev, ni skrivalnic.. temveč iskrena komunikacija, kjer se v primeru nesoglasij išče rešitev, vsaj v obliki začasnega kompromisa ali konsenza. Začasnega zato, ker se stvari nenehno spreminajo, kot smo že ugotovili. Zato kompromis danes, ne bo več kompromis čez nekaj let.
Pari pa nekako iščejo “večne” rešitve.. in so kasneje razočarani, da le te ne držijo več. Ne moreš zgraditi kletko pravil, ki bo zadržal drugega človeka v njej. Pa naj bo še tako zlata kletka.
Pravila ne smejo biti tabu.. lahko so vedno predmet dvoma. Par tako dobesedno na dnevni ravni preverja, debatira.. glede le teh. Ni zavračanj, ni izgovorov. Iskrena komunikacija, zanimanje drug za drugega.
In ja, če imaš nekako srečo, da že v zgodnji letih naletiš na takšnega človeka, lahko ljubezen para traja vse življenje.
Kjer je “vse življenje” zgolj fraza. Ne fakt. Dejstvo je, da se povprečen človek na zahodu zaljubi do 7x preden se poroči (različni viri navajajo različne številke, a ne presegajo 7).
Človeško življenje je časovno omejeno, spoznavanje dveh tudi. Slovenski jezik loči zaljubljenost (falling in love) od ljubezni (love).
Zaljubljenost naj bi trajala do nekje 3 let, potem, če je ščepec sreče in predvsem veliko truda na obeh straneh nastopi “attachment love”.
Popravni izpiti so tako časovno omejeni. Recimo, da začnemo s 18 in končamo z 72 (svetovno povprečje človeškega življenja). Hipotetično smo torej sposobni v zaporedni monogamiji ljubiti max 18 ljudi. KJer se ravno tretje leto zavemo, da človek vendarle ni pravi.
Toda, ker se naše poti, naša skupna rast ne dogaja simetrično, enakomerno itd. Se ta številka temu ustrezno zniža.
Vendar ljudje smo sposobni ljubiti tudi HKRATI in se stvari seveda zakomplicirajo, če nekdo na vsake 3 leta zamenja po 2 čloeveka, ki ju ljubi, bo torej 36 ljubezni.
Imeti srečo, zaljubiti se pri 7h in ostati celo življenje skupaj, je tako pravljica. Se pa seveda z učenjem v razmerjih z drugimi ljudmi, prej ali slej lahko zgodi. Vsaka izkušnja nas nauči na kaj biti pozoren oz. Kaj iskati v prihodnosti.
Vendar ta življenjska radovednost, želja po učenju, marsikje zamre, saj se ljudje zaradi bolečine ob neuspehu, raje zaprejo.. obdajo z romantičnimi pravljicami o tem, kako je srce sposobno ljubiti le enkrat (srce z ljubeznijo nima čisto nič, kot je že lepo zapisano višje).
To je izgovor preplašenih.
Zelo zdravi ljudje, so tisti, ki tudi partnerjevo smrt hitreje dejansko prebolijo (ne le navidezno) in odprtega srca, zavedajoč svoje latne vrednosti.. zadovoljni s seboj in tudi potencialno samskostjo, prej ali slej najdejo enako kvalitetnega partnerja.
Zelo zdravi ljudje imajo tudi to lastnost, da ljudi vidijo takšne kot so, in ne takšne, kot bi jih sami želeli videti oz. za kakršne se le ti pretvarjajo.
Ni tistih vzdihujojočih želja: “Oh, kako ga bom spremenila.” Ipd.
Zavedajo se, da imajo pravico spreminjati zgolj sebe. In s tem, ko so iskreno skrbni do sebe, si tudi lahko izberejo recipročno enakovredne partnerje.
Dokler svoj patos preslikavamo na drugejih opravičujemo, zrcalimo in delamo projekcije, smo ujeti v začarani krog.
Vesela novica Harwardske raziskave pa je, da se več kot polovica ljudi nekje do 50 leta uspe prebiti do te zdravosti. Zadovoljsto z življenjem posledično naraste, tudi zaradi zunanjih vplivov: služba, otroci itd.
Ne razumem, čisto kaj ste sami videli v mojem pisanju.
Ljudje se zaljubimo na osnovi veliko stvari. Od čisto stvarnega prikaza zdravja (izgled, proporci, simetrija, višina, moč..) do dovolj različnega imunskega sistema (potomstvo ima večjo možnost preživetja) do prikaza virov (ne zgolj finance, tudi humor, inteligenca, interesi, hobiji..).
Na čustvenem področju pa se odločamo na osnovi “manjka”. Tistih stvari, ki jih v otroštvu nismo uspeli osvojiti iz tega ali drugega razloga. Še ena skrita agenda je: skupno skrivanje.
Če obe družini nista bili sposobni “upravljati” z nekim čustvom in to prikrivata za “zaslon”.. potem je privlak tudi v tem, skritem ter načinu prikrivanja manjka.
Veliki “če” pri teh čustvenih stvareh pa je ali bosta partnerja ves čas uspela nekako rasti v isto smer, z enako hitrostjo oz. Bila dovolj tolerantna in potrpežljiva, da razlike lahko dopustita.
Simone de Beauovoir je v Drugem spolu lepo zapisala: “Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”
V tej recipročnosti, kot že v osnovi svobode pa večina parov pade. Bolj običajno je, da se eden podredi.. in leta kasneje opazi, da njegova “žrtev” ni bila niti cenjena… pravzaprav še opažena ne.
Problem je namreč že sam pojem svobode. Vsakemu pomeni nekaj drugega. Tolerante ljudi, najboljše partnerje pa lahko prepoznamo po tem, da svoje verzije ne vsiljujejo drugim, a hkrati niso preplašeni, da bi o teh stvareh debatirali. Ni torej tabujev, ni skrivalnic.. temveč iskrena komunikacija, kjer se v primeru nesoglasij išče rešitev, vsaj v obliki začasnega kompromisa ali konsenza. Začasnega zato, ker se stvari nenehno spreminajo, kot smo že ugotovili. Zato kompromis danes, ne bo več kompromis čez nekaj let.
Pari pa nekako iščejo “večne” rešitve.. in so kasneje razočarani, da le te ne držijo več. Ne moreš zgraditi kletko pravil, ki bo zadržal drugega človeka v njej. Pa naj bo še tako zlata kletka.
Pravila ne smejo biti tabu.. lahko so vedno predmet dvoma. Par tako dobesedno na dnevni ravni preverja, debatira.. glede le teh. Ni zavračanj, ni izgovorov. Iskrena komunikacija, zanimanje drug za drugega.
In ja, če imaš nekako srečo, da že v zgodnji letih naletiš na takšnega človeka, lahko ljubezen para traja vse življenje.
Kjer je “vse življenje” zgolj fraza. Ne fakt. Dejstvo je, da se povprečen človek na zahodu zaljubi do 7x preden se poroči (različni viri navajajo različne številke, a ne presegajo 7).
Človeško življenje je časovno omejeno, spoznavanje dveh tudi. Slovenski jezik loči zaljubljenost (falling in love) od ljubezni (love).
Zaljubljenost naj bi trajala do nekje 3 let, potem, če je ščepec sreče in predvsem veliko truda na obeh straneh nastopi “attachment love”.
Popravni izpiti so tako časovno omejeni. Recimo, da začnemo s 18 in končamo z 72 (svetovno povprečje človeškega življenja). Hipotetično smo torej sposobni v zaporedni monogamiji ljubiti max 18 ljudi. KJer se ravno tretje leto zavemo, da človek vendarle ni pravi.
Toda, ker se naše poti, naša skupna rast ne dogaja simetrično, enakomerno itd. Se ta številka temu ustrezno zniža.
Vendar ljudje smo sposobni ljubiti tudi HKRATI in se stvari seveda zakomplicirajo, če nekdo na vsake 3 leta zamenja po 2 čloeveka, ki ju ljubi, bo torej 36 ljubezni.
Imeti srečo, zaljubiti se pri 7h in ostati celo življenje skupaj, je tako pravljica. Se pa seveda z učenjem v razmerjih z drugimi ljudmi, prej ali slej lahko zgodi. Vsaka izkušnja nas nauči na kaj biti pozoren oz. Kaj iskati v prihodnosti.
Vendar ta življenjska radovednost, želja po učenju, marsikje zamre, saj se ljudje zaradi bolečine ob neuspehu, raje zaprejo.. obdajo z romantičnimi pravljicami o tem, kako je srce sposobno ljubiti le enkrat (srce z ljubeznijo nima čisto nič, kot je že lepo zapisano višje).
To je izgovor preplašenih.
Zelo zdravi ljudje, so tisti, ki tudi partnerjevo smrt hitreje dejansko prebolijo (ne le navidezno) in odprtega srca, zavedajoč svoje latne vrednosti.. zadovoljni s seboj in tudi potencialno samskostjo, prej ali slej najdejo enako kvalitetnega partnerja.
Zelo zdravi ljudje imajo tudi to lastnost, da ljudi vidijo takšne kot so, in ne takšne, kot bi jih sami želeli videti oz. za kakršne se le ti pretvarjajo.
Ni tistih vzdihujojočih želja: “Oh, kako ga bom spremenila.” Ipd.
Zavedajo se, da imajo pravico spreminjati zgolj sebe. In s tem, ko so iskreno skrbni do sebe, si tudi lahko izberejo recipročno enakovredne partnerje.
Dokler svoj patos preslikavamo na drugejih opravičujemo, zrcalimo in delamo projekcije, smo ujeti v začarani krog.
Vesela novica Harwardske raziskave pa je, da se več kot polovica ljudi nekje do 50 leta uspe prebiti do te zdravosti. Zadovoljsto z življenjem posledično naraste, tudi zaradi zunanjih vplivov: služba, otroci itd.
[/quote]
Glede na poudarjen stavek: vidim, da ne.
Govorila sem o lastnih izkušnjah in spreminjanju na 7 let. Ni mi do pisanja, saj spet citiraš že citirano – zato ne postaja nič bolj resnično.