Recimo v službi. Delam v proizvodnji in vedno, ko mi šefica diha za vrat ter nadzira moje delo, postanem živčna ter posledično nerodna. Nato me pa ona še opozarja na napake, kot da jih jaz po 2 letih dela v tem podjetju nisem sposobna opaziti. Takrat si potiho želim, da se čim prej spelje. Nato pa delo lepo teče dalje brez nervoze.

A ste tudi vi taki, da vam ravno v takšnih ali podobnih situacijah delo ne gre dobro od rok?

Tudi. Najraje delam sama, takrat sem hitra, čim pride kdo gledat, mi je v najboljšem primeru blazno neprijetno, v najslabšem pa kaj pomutim.

Mhm, obvezno. Pa ne samo v službi. Karkoli počnem, ko mi ljudje gledajo pod prste postanem štorasta.

Ja, vedno. Me pa malo tolaži dejstvo, da nas je več takih.

Nisi edina, veliko ljudi je takih. Tudi jaz sem bila. Kakor sem pridobila na samozavesti, me je ta štoravost pod nadzorom minila.
Vsi ljudje grešijo, vsi delajo napake, vsi smo ljudje in take napake med delom niso nič posebnega, zato se s te, če me kdo gleda ali ne, ne obremenjujem več, zaupam vase, da delam kakor znam in vem, da mi ni treba biti super tanajboljša, da bi bila dobra, ker dobra sem točno taka, kot sem.

Tudi meni se to dogaja.

Enkrat sem šla na razgovor za zaposlitev. Ob preizkusu mi je nesojena šefica gledala preko ramena in jaz sploh nisem več znala tipkati, čeprav uporabljam računalnik že več kot 20 let. Službe seveda nisem dobila 🙂

Imam enako težavo, vendar sem jo z leti in izkušnjami precej zmanjšala.

Tudi glede vožnje in parkiranja sem nesamosavestna, če vidim, da kdo bulji čez okno in me že vnaprej ocenjuje, da ta drobna bjonda pa itak ne zna voziti. Sem pa sicer zelo spretna voznica.

Imam pa občutek, da se moram zaradi mladostnega videza, gladke kože, dolgih svetlih las in drobne postave precej bolj dokazovati v službi – opravljam delo z odraslimi in ves čas delam z ljudmi. Ko me spoznajo, je v redu.

Pred mnogimi leti sem imela šefa, ki mi je narekoval, najprej sem tipkala še na pisalni stroj, potem pa na računalnik. Stalno mi je gledal pod prste, obračal besede, se vtikal, kako popravljam, grozno!
Bilo je še v časih, ko se je pisalo na pisalni stroj, če se kdo še spomni, ko je bilo treba delati v kopijah. Vsaka napaka je bila usodna, saj je bilo treba vmes postavljati papirčke. Tako mi je težil in sikal, da enostavno nisem zmogla več. Vstala sem in šla ven iz pisarne in se vrnila po par minutah, ko sem se ohladila, potem sva delala naprej. V tistem trenutku, Bog ne daj, da bi eksplodirala…
Ja, grozno je, ko ti nekdo gleda pod prste!